SiolNET. Sportal Rekreacija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako prepoznaš tujega navijača?

4

termometer

Ni težko. Vsak ima svojo zastavo. No, pa ne samo to. Na svetovnem prvenstvu amaterskih kolesarjev so jih družile številne stične točke.

Med najbolj sorodne lahko uvrstimo spodbujanje prijatelja ali partnerja, ki je na svetovnem prvenstvu amaterskih kolesarjev lovil mavrično majico, ponosno vihranje z zastavo svoje domovine, štiridnevni obisk Ljubljane, kolikor je trajalo prvenstvo, in razočaranje nad maloštevilnimi navijači, ki so se zbrali ob progi, kjer so se dogajali vrhunci kolesarske sezone za amaterske kolesarje.

In razlike? Nekateri prebivajo v hostlih, za katere šele spletni iskalnik izda, da jih imamo in na prvi pogled ne dajejo ravno bleščečega videza, drugi pa uživajo v butičnih hotelih višjega cenovnega razreda.

Med našo mini anketo smo naleteli na Švicarki, Italijane, Norvežana, Američana in kakopak Slovenca. Žal moram ugotoviti, da so razen teh vsi ponosno razkazovali zastavo svoje domovine.

"Če imaš prijatelja na SP, je logično, da ga prideš spodbujat"

Tudi Lyne Dubois in Benedicte Maitve, mladi Švicarki iz francoskega dela te male idilične države (s katero se tako radi primerjamo), natančneje iz kraja La Chaux-de-Fonds. Tako kot večina tujih navijačev, sta v Slovenijo prišli prav zaradi svetovnega prvenstva amaterskih kolesarjev. Pesti sta stiskali za svojega prijatelja Fabia Baronija. "Če imaš prijatelja, ki se mu uspe uvrstiti na svetovno prvenstvo, je seveda logično, da ga prideš spodbujati," sta bili soglasni temnolaski, ki sta ob progi pričakovali več navijačev, kot se jih je dejansko zbralo.

Glasni in ponosni ...

Ponosno in glasno, obvezno z italijansko trobojnico v rokah, je ob Šmartinski cesti družno navijala pisana druščina Italijanov, ki je mahala celo tako zavzeto, da jih je reditelj moral opozoriti, naj zastavo ne plapolajo tako, da bi del blaga lahko zmotil kolesarje, ki so z visoko hitrostjo pribrzeli mimo. Lara, Sebastiano, Luca in Cesare so prišli podpreti svojega prijatelja Giuseppeja Zanottija. Zanj je bilo to prvo svetovno prvenstvo, a kot so njegovi prijatelji zatrjevali v en glas, pred štartom ni bil niti malo nervozen. Na koncu je v kategoriji moški od 35-39 let osvojil 52. mesto.

... tiha, a še bolj ponosna

Na bolj umirjen način je svoje pozitivne misli v kolesarsko predstavo Petra Fürpaßa usmerjala Susana iz avstrijske Štajerske. Nad dogajanje in organizacijo letošnjega 4. svetovnega prvenstva za amaterske kolesarje je bila navdušena. "Vse je krasno. Organizacija je na vrhunskem nivoju. Bila sem že na številnih kolesarskih dirkah in kaj takšnega, na takem nivoju, še nisem doživela," je bila navdušena avstrijska Štajerka, ki je Ljubljano obiskala že pred dobrima dvema mesecema, ko se je možakar, za katerega je včeraj stiskala pesti (v kategoriji moški od 35 do 39 let je bil 46.), na Maratonu Franja kvalificiral za nastop na svetovnem prvenstvu.

Daleč od zastavljenih ciljev

Tudi Norvežana Ole Morten in Nina Skardal Aasgrav sta v Ljubljano pripotovala samo zaradi svetovnega prvenstva. "V kategoriji moških od 50 do 55 let sem zasedel 40. mesto, kar je svetlobna leta daleč od moje želje priti v prvo deseterico," je nekoliko razočaran pripovedoval Norvežan, sicer stari znanec svetovnih prvenstev, to je že njegovo četrto, zato je ritma in vznemirjenja že vajen.

Z ženo sta dobro izkoristila tudi prost petek (Morten Aasgrav je izpustil dirko štafet) in se zapeljala na sosednjo Hrvaško, nista pa pozabila niti na obisk znamenitosti v starem mestnem jedru Ljubljane.

Glasnika kolesarstva tudi nad mejo 65 let

Med navijači smo naleteli tudi na dva izkušena slovenska kolesarja. Ivana Mihoviloviča in Franca Hafnarja iz Škofje Loke, ki sta prišla spodbujat svoje vrstnike iz starostne kategorije nad 65 let. "Sam sem se sicer kvalificiral na cestno dirko, a nisem imel dovolj motivacije, da bi se ustrezno pripravil in prijavil, poleg tega, če sem povsem iskren, sem vedel, da se mi ne bo uspelo uvrstiti med prvih 15, pa še štartnina se mi je zdela previsoka. Za 75 evrov grem lahko v Sloveniji že na 3 ali štiri dirke," se je razgovoril Gorenjec, ki verjame, da za uspeh na takšnih dirkah niso dovolj le prevoženi kilometri.

"Imeti moraš posebne lastnosti, pa tudi dirkanje v mladosti pomaga. Občutka za vožnjo v skupini ne moreš izgubiti. Če pa se tega lotevaš na stara leta in pri tem nekajkrat treščiš po tleh, se ti hitro naseli strah v kosti," je priznal Mihovilovič, ki najraje trenira sam, saj mu časovno ne znese, poleg tega mladi kolesarji, kot pravi, na vsakem treningu dirkajo do konca. "Meni pa ni do tega," dodaja energični dedek, ki nam je naložil nalogo, da bi v medijih predstavili tudi kolesarje, krepko čez 65 let. "Da se vidi, da lahko dirkaš tudi v teh letih."

S tem bi se gotovo strinjal še en Gorenjec, Mihovilovičev vrstnik po letih Franc Hafnar, ki se je na ogled dirke pripeljal oblečen v dres svetovnega prvaka za leto 2011. A žal ni bil njegov. "To je dres, ki si ga je leta 2011 prislužil Bojan Ropret. Ker je bilo več dresov, jaz pa sem bil tisto leto državni prvak v svoji kategoriji, sem ga dobil," je razložil Hafner, ki sicer dirka za številčno Športno društvo Bam.BI.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin