Nedelja, 10. 5. 2015, 9.08
8 let, 8 mesecev
"Fantje, prihodnjič bo malo drugače!"
Če je kdo od nas mislil, da bo šlo še za eno sobotno športno druženje, se je pošteno motil. Po zaslugi nekaterih se je med našima ekipama vse skupaj sprevrglo v lokalni derbi, ki je dobil širše razsežnosti, kot je marsikdo pričakoval. Skoraj vsak je vedel, da bo šlo za tesen dvoboj. Najbolj sta bila na udaru Nejc in Jure. Že vnaprej se je vedelo, da bosta onadva odločala o končnem zmagovalcu. Ni kaj, fanta sta bila dejansko pod pritiskom in to se je videlo že takoj zjutraj. Ozračje je bilo bistveno bolj napeto kot v Sežani.
Vsi ostali smo tekli v tišini
Na poti na štart sta se ekipi nekoliko oddaljili druga od druge in vsaka po svoje je kovala taktiko. Morda je bila naša majhna prednost, da z Nejcem in Rokom skupaj rastemo že od vrtca in se res dobro poznamo. Praktično se je boj začel že na samem štartu. Nejc in Jure sta si bila kot senca. Vsi preostali smo poleg njiju tekli v tišini in vsak je pogledoval v svojo uro in spremljal tempo. Priznam, na začetku sem malo debelo pogledal, ker je Rok začel "ubijalski tempo" … Hitro sem mu potihoma pripomnil, naj se malo umiri, drugače bomo čez dva kilometra dihali na škrge. Zaradi vsega skupaj okolice nisem doživljal kot pretekla leta. Vse, kar se spominjam, je, da sem tik pred vzponom srečal svojega odgovornega urednika Uroša. Zaželela sva si srečo in v naslednjem trenutku sem bil že osredotočen na naš tempo.
Taktika se ni obnesla
Vsi smo računali, da bo odločal vzpon na Golovec, vendar ne, oba fanta sta grizla in si dihala za ovratnik. Na vrhu vzpona smo izvedli naš skriti načrt. Zavedali smo se namreč, da bo štela vsaka sekunda. Pred postajo z vodo je Rok stekel in najprej pograbil lončke, tako da se z Nejcem, ki sem ga spremljal, nisva ukvarjala z gnečo pri postaji. "Poglej jih, poglej jih, dobro so se to spomnili," je od zadaj pripomnil Tadej iz nasprotne ekipe. Morda smo jim za nekaj metrov ušli, vendar smo čez nekaj minut spet tekli z ramo ob rami. Takrat sem vedel, da bodo odločali zadnji metri. Ko smo pritekli z Golovca, se je začel peklenski tempo, glavna dva akterja sta bila že kar dobro izčrpana, a na obrazu sta imela oba ubijalski pogled in si mislila: "Ne spustim te za noben denar." No, potem se je zgodilo. Bilo je še nekaj sto metrov do cilja, vsi smo bili napeti kot strune in čakali, kdo bo potegnil. V tistem trenutku sta se Nejc in Jure spogledala, udarila z rokami, nato pa je eden od njiju pripomnil: "'Tastar', greva skupaj do cilja!" Nista bila dogovorjena, zgodilo se je spontano.
V naših glavah se "kuha" že novo tekmovanje
Takoj po cilju je napetost popustila. Športno smo si čestitali in šli na zaslužena kosilo in pijačo. Konec koncev je bil to tudi naš namen. Zabava in druženje, a verjemite mi, v naših glavah se "kuha" že novo tekmovanje. Nejc in Jure pa sta nam pozneje zabrusila: "Fantje, prihodnjič bo malo drugače, ne bova samo midva na tapeti!"