SiolNET. Sportal Rekreacija
1,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dekle in psička, dinamični duo, ki vas bo spravil iz fotelja ali potrkal na (slabo) vest #foto

1,73

termometer

Urša Drofenik
Foto: Ana Kovač

Urša Drofenik je znano ime z družbenih omrežij. 30-letna Ljubljančanka, krajinska arhitektka po izobrazbi, skupaj s psičko Mono, bodočo reševalko, na profilu ursha.si na Instagramu in istoimenskem blogu niza opazne in za oko še kako dobrodejne podobe. Kdo je dekle, ki ga spremljamo med pohajkovanjem po brezpotjih, kolesarjenjem, supanjem, vožnjo s kajakom itd.?

V enem od intervjujev ste izjavili, da vas ljudje večkrat vprašajo, ali sploh kaj delate, saj na fotografijah, ki jih objavljate na Instagramu, spremljamo večinoma uživaške podobe. Kaj jim odgovorite?
Seveda delam (smeh, op. p.). Po izobrazbi sem krajinska arhitektka, trenutno pa delam nekaj povsem drugega. Trudim se, da obveznosti v službi opravim čim prej, potem pa se s psom, ki ga je seveda vsak dan treba odpeljati na sprehod, odpravim v naravo. Nekako me ona spodbudi, da kreneva v akcijo.

Običajno se ne odpraviva v mesto, ampak se z avtomobilom zapeljeva do kotičkov, kjer je lepo. V okolici Ljubljane je takih kotičkov zelo veliko, toliko, da lahko vsak dan obiščeva drugega. Rada raziskujem, rada se izgubim, se orientiram po zemljevidu ali GPS-sledeh in najdem pot nazaj … Vem, da moram pozimi tja, kjer ni dreves, poleti pa tja, kjer je voda.

Psičko Mono, mešanko med pit-bullom in labradorcem je posvojila iz zavetišča, danes sta neločljivi tandem. Psičko Mono, mešanko med pit-bullom in labradorcem je posvojila iz zavetišča, danes sta neločljivi tandem. Foto: Ana Kovač

Na Instagramu vam sledi več kot dva tisoč sledilcev. Kdaj ste začeli pisati svojo izstopajočo fotozgodbo na Instagramu? Zdi se zelo premišljena, dovršena …
Mislim, da kar precej na začetku razvoja Instagrama, davnega leta 2011. Sploh se ne spomnim, kdaj je številka s tisoč narasla nad dva tisoč sledilcev. Če bi uporabljala hashtage, bi se verjetno številka še povzpela.

Sicer pa ne objavljam kar tja v en dan, niti ne pretiravam s številom objav. Če se odpravim na izlet, vedno objavim samo eno fotografijo. Objavljam ažurno, redkokdaj objavim fotografijo, posneto pred dnevi.

Zavedam se, da z objavami večkrat koga spodbudim, da se odpravi v naravo, in to zavedanje mi godi.

Pred časom sem se na primer odpravila na Kriško goro – v Ljubljani je bilo megleno, tam pa sončno – in na Instagramu objavila fotografijo z vrha. No, čez nekaj ur sem pri sestopu srečala kolege, ki so se na Kriško goro odpravili prav zaradi moje objave. Očitno mi ljudje sledijo (smeh, op. p.).

 

Everything you can imagine is real.. #furamo

A photo posted by Ursa (@ursha.si) on

Fotografije zelo redko opremite z imenom lokacijo. Namenoma? Vas ljudje pozneje prek drugih kanalov sprašujejo o njej?
Da, stopijo v stik z mano, zanima jih, kje se potepam, seveda pa se tudi šalijo, da mi ne bodo več sledili, saj jim s fotografijami s terena povzročam slabo vest.

Iščem predvsem lokacije, ki so ljudem manj znane, in če kdo vpraša, rade volje razkrijem, kje so fotografije nastale. Sicer pa naj skriti kotički ostanejo skriti, še posebej če je pot do tja preveč zahtevna.

Ali svoj profil na Instagramu kdaj občutite kot obvezo, kot breme, češ, nekaj moram objaviti?
Ne. Nikoli ne objavljam na silo. Imam pa tudi zanimiv običaj, da si ob koncu leta najboljše fotografije z izletov natisnem in jih doma obesim na steno.
 

"Zadnja tri leta imam psičko Mono, mešanko med labradorcem in pitbulom, ki sem jo posvojila iz zavetišča. Njena zgodba ni rožnata, a pri dveh mesecih smo ji pokazali novo življenje in ji dali možnost spoznati, da je lahko to tudi lepo." "Zadnja tri leta imam psičko Mono, mešanko med labradorcem in pitbulom, ki sem jo posvojila iz zavetišča. Njena zgodba ni rožnata, a pri dveh mesecih smo ji pokazali novo življenje in ji dali možnost spoznati, da je lahko to tudi lepo." Foto: Ana Kovač

Najljubši skriti kotički Urše Drofenik

Poleti ji je najljubši slap Grmičica pri Bohinju. Ponuja prijetno peščeno plažo, je v bližini kraja Nomen in priljubljena lokacija za kanjoning. Pravzaprav gre za zadnji slap, v katerega skočiš na kanjoningu, zato je, da bi se izognili gneči, pametno izbrati termin, ko tam ni adrenalinskih navdušencev.

Pozimi ima najraje razgledne lokacije, kot so Sveta Ana nad Ljubljanskim barjem, ki ponuja čudovit sončni zahod, ali pa Sveta Trojica nad Pivko, Nanos in podobno.


Opažam, da večinoma obiskujete lokacije, ki so dokaj dostopne in dosegljive tudi tistim, ki niso v najboljši kondiciji.
Da, všeč mi je, če sem lahko z avtomobilom čim hitreje na vrhu. To morda ekološko ni najbolje, a imam potem več časa za raziskovanje. Gre tudi za lokacije, ki so običajno dostopne s kolesom, kar pomeni, da so večinoma dostopne tudi z avtomobilom, ko zmanjka energije za kolo.

 

Sweet escape.. #igslovenia #exploreoutdoors #natgeobalkan #kampadanes

A photo posted by Ursa (@ursha.si) on

Na Planinski zvezi Slovenije so pred časom opozorili, da lahko družbena omrežja za pohodnike pomenijo veliko past, saj je na fotografijah vse videti lepo in nezahtevno, resnica pa je lahko povsem drugačna. Ne vemo namreč, kako dobro je pripravljen nekdo, ki je na neki čudoviti lokaciji posnel fotografijo in jo objavil. Morda je vzpon prezahteven za nas, pa se ga vseeno lotimo, ker je pač na fotografiji videti izjemno, ne poznamo pa ozadja. Kaj vi menite o tem?
Da, ravno zato sama ne objavljam imen krajev. Vem za nekaj primerov, ko je nekdo na družbenih omrežjih objavil res krasno fotografijo, pozabil pa pripisati, kako zahteven je bil vzpon in s kakšnimi težavami se je spopadal pri njem. V takih primerih je res bolje, da ljudi obvestimo tudi o težavnosti, ne samo o lepotah. Fotografije vidijo tudi laiki, ne samo alpinisti.

Prepričana je, da je s telefonom mogoče posneti odlične fotografije. Svoje znanje in izkušnje o tem deli tudi na delavnicah o telefotografiji. Prepričana je, da je s telefonom mogoče posneti odlične fotografije. Svoje znanje in izkušnje o tem deli tudi na delavnicah o telefotografiji. Foto: Ana Kovač

Kakšne so zakonitosti fotografiranja narave? Vi to običajno počnete s telefonom, občasno pa tudi s fotoaparatom. Organizirate tudi delavnice fotografiranja s telefonom. Kako se je to uveljavilo med ljudmi?
Zelo dobro. Rada pokažem ljudem, kaj vse je mogoče narediti s telefonom. Vprašanje, kako daleč lahko grem s telefonom, mi je v osebni izziv. S tem namenom sem začela tudi organizirati delavnice fotografiranja s telefonom, namenjene prav vsem. Opažam namreč, da smo vsi postali precejšni uporabniki mobilne fotografije. In s tem ni seveda nič narobe, je pa pametno poznati nekaj trikov.

Vem, kje je meja in kdaj je treba zagrabiti za fotoaparat. Za nočne fotografije prav gotovo, sicer pa fotografije s fotoaparata pogosto prenesem na telefon, jim tam obdelam, najraje z aplikacijo Snapseed, in objavim.

 

It was one hell of a year!

A photo posted by Ursa (@ursha.si) on

 

Vedno fotografiram ljudi, če ne drugega, fotografiram naju z Mono in pri tem uporabim samosprožilec.

Zdi se mi, da je posnetek lepe panorame všečen in pomemben samo avtorju, če je na fotografiji še kdo drug, ki lahko samo sedi in zre v daljavo, pa bo morda zanimala še koga. Bistvo je, da narediš zgodbo, ne zgolj fotografije.

 

Se v naravo raje odpravite sami ali v družbi?
Odvisno. Imam pravilo, da za družbo pokličem tri prijatelje. Če imajo čas, super, če ne, se odpravim sama. To je namesto kave. Na zmenek me ne moreš povabiti na kavo ali pivo v lokal, lahko pa me povabiš na Šmarno goro. Še najraje na nočno turo, ko ni nobene gneče.

Z Mono obiskujeta tečaj za reševalne pse. Z Mono obiskujeta tečaj za reševalne pse. Foto: Ana Kovač Vas ni strah, da bi naleteli na nepovabljeno družbo?
Ne, ker imam psa, če bi bila sama, pa bi bilo drugače. Na nočne pohode sem začela hoditi pred leti, ko sem imela dva psa pasme border collie, od katerih je bil eden nekoliko bolj neprijazen do drugih psov. Sprehod je bilo tako lažje opraviti v času, ko drugih psov ni bilo.

Zadnja tri leta imam psičko Mono, mešanko med labradorcem in pitbulom, ki sem jo posvojila iz zavetišča. Njena zgodba ni rožnata, a pri dveh mesecih smo ji pokazali novo življenje in ji dali možnost spoznati, da je lahko to tudi lepo.

Začetek je bil težak, saj gre za čisto drugačen značaj psa, kot sem ga vajena. Vse skupaj se je po enem letu precej logično povezalo, z Mono sva se namreč pridružili reševalcem, kar se je izkazalo za najboljšo mogočo odločitev.

Mona se je včasih bala ljudi, zdaj išče pogrešane ljudi. Povsem smo ji spremenili pogled na svet. Vmes so jo sicer pestile večje težave s ščitnico, močno se je zredila, a smo zadevo že uredili.

Jeseni naju čakata izpit in preizkušnja, potem pa upam, da se bova lahko priključili enoti reševalnih psov, ki spada pod civilno zaščito.

Pse šolamo za iskanje pogrešanih v naravi in izpod ruševin v primeru potresa. Običajno gre sicer za iskanje otrok, dementnih ljudi in podobno, tu pa največkrat pridemo prav ravno mi s svojimi kosmatinci.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 34
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin