Četrtek, 12. 4. 2018, 16.15
6 let
Intervju z Jankom Dvoršakom, direktorjem Sloado
Ali lahko rekreativni športnik pade na dopinški kontroli?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,64
3
Mariborska dopinška afera je spodbudila serijo debat o dopingu med rekreativnimi športniki. Na terenu je slišati marsikaj, od tega, da "žrejo vse mogoče", do tega, da je vse skupaj prenapihnjeno oz. da za take trditve nimamo nobenih dokazov. Kaj o tem pravi Jani Dvoršak, prvi mož Slovenske protidopinške agencije (Sloado), ki na področju rekreacije deluje predvsem preventivno?
Na katerih rekreativnih prireditvah v Sloveniji se izvajajo dopinške kontrole?
Večkrat smo dopinške kontrole med rekreativci izvajali na Ljubljanskem maratonu, na maratonu v Radencih, na kolesarskem maratonu Franja in maratonu Alpe, najtežjem kolesarskem maratonu v Sloveniji.
Bo to redna praksa tudi v prihodnje?
Izvedba dopinških kontrol je odvisna od več dejavnikov, zato je tudi izbor tekmovanj za testiranja nepredvidljiv. Sicer pa je naše delovanje v rekreaciji in naša prisotnost ter občasno izvajanje testiranj na množičnih prireditvah predvsem preventivno.
Področje rekreacije namreč ni tisto, v kateri bi želeli biti v testnem programu prisotni. To na neki način nima smisla, tega nobena protidopinška agencija ne počne, niti za kaj takega nimamo sredstev.
Janko Dvoršak, direktor Sloado: Na področju rekreacije delujemo predvsem preventivno.
Večkrat ste že poudarili, da je na področju rekreacije treba razlikovati med rekreativnimi športniki in amaterskimi športniki, ki imajo posebne licence in se udeležujejo tudi tekmovanj najvišjega ranga, tudi svetovnih prvenstev. Ali se dopinške kontrole med njimi izvajajo pogosteje oz. kakšna je razlika med obravnavo teh dveh skupin? Ali pridobitev licence zavezuje k spoštovanju protidopinških pravil?
Obstaja pomembna razlika. Amaterski športniki tekmujejo v tekmovalnih sistemih nacionalnih zvez, torej včasih tudi s profesionalnimi športniki, in so lahko na teh tekmovanjih tudi testirani. Rekreativni športniki pa praviloma nastopajo na rekreativnih prireditvah, kjer bi rezultat moral biti manj pomemben, ali ga celo ne bi smeli meriti, ker je že udeležba brez štoparice lahko izpolnitev pričakovanj udeležencev. A to je vprašanje za odgovorne prireditelje, mogoče za zveze, katerih pravila uporabljajo za prireditve.
Videoprikaz zdravstvenih posledic uporabe dopinga:
Predsednik države Borut Pahor meni, da na rekreativnih tekmah, kjer je v ospredju druženje in ne rezultat, izvajanje dopinških kontrol ni potrebno, je pa drugače na npr. ironman tekmovanjih, kjer je privrženost športnikov tako intenzivna, da jih lahko zamika kršenje pravil.
Borut Pahor, predsednik države: Mislim, da to ni potrebno, na rekreativnih dogodkih, kjer je bolj v ospredju druženje kot rezultat, kar za Istrski maraton vsekakor velja, dopinga po moji oceni ni. Tukaj tekmujemo vsak zase in ne za nagrado.Za takšne preizkušnje so verjetno bolj dovzetna razna ironman tekmovanja. Zakaj? Ker je zahtevnost tekmovanja zelo visoka, odrekanja so precejšnja, privrženost rekreativcev pa tako huda, da verjetno občasno koga zamika, da bi kršil tovrstna pravila. So pa taki primeri verjetno bolj kot ne redkost.
Urban Praprotnik, tekaški trener: Istrski maraton je rekreativni tek, kjer ni denarnih nagrad, zato mislim, da dopinški testi niso potrebni. Je pa seveda prav, da se o dopingu govori. Sam bi uporabo dopinga lahko primerjal s hitro in nevarno vožnjo. Z njo ne škoduješ samo sebi, ampak tudi drugim. Na neki način pokvariš celoten vtis rekreativnega gibanja.
Fabio Ivančič: Če tekmovanje ne prinese pomembnejših nazivov, na primer naslova državnega prvaka, se ljudje z dopingom verjetno ne pečajo.
Fabio Ivančič, najstarejši udeleženec Istrskega teka: Uvedba dopinških testov na rekreativnih dogodkih ne bi škodila, bi pa predlagal, da se jih izvaja na tekmovanjih, ki štejejo za kaj več, na primer za naslov državnega prvaka.V nasprotnem primeru, torej če tekaško tekmovanje ne prinaša nobenega naziva, se po moji oceni tekači z dopingom ne pečajo.
Se lahko zgodi, da je neki rekreativec, ki seveda ne preverja, kakšna je vsebnost snovi v zdravilu, ki ga vzame na primer za lajšanje simptomov gripe ali prehlada, torej brez slabih namenov, pozitiven na dopinškem testu? Ali so snovi, ki so na seznamu prepovedanih v športu, lahko prisotne tudi v zdravilih, ki so v prosti prodaji?
Absolutno. V prosti prodaji je cela vrsta zdravil, ki so kombinirana in vsebujejo zdravilne učinkovine, kot je pseudoefedrin, poživilo, ki bolnemu človeku pomaga do boljšega počutja. Je pa ta snov (skupina S6) prepovedana, saj kot poživilo izboljšuje tudi sposobnosti v športu.
Ali tudi amaterski športniki lahko zaprosijo za terapevtsko izjemo (TI/posebno dovoljenje, da lahko uporabljajo zdravilo, ki vsebuje snov, ki je na seznamu prepovedanih snovi v športu)?
Da, za vse športnike velja ta pravica. Je pa res, da so pod posebnim nazorom tisti naši športniki, ki so vključeni v program lokacij (nacionalna testna skupina). Oni morajo pridobiti dovoljenje za terapevtsko izjemo pred začetkom uporabe zdravil. Vsi drugi lahko potrdila pridobijo naknadno. To imenujemo retroaktivna terapevtska izjema.
To pomeni, da lahko zaprosijo za TI po izvedenem testiranju. Ob tem je seveda pomembno, da imajo za postavljeno diagnozo že izdano medicinsko dokumentacijo, ki nesporno dokazuje vzrok za izdajo terapevtske izjeme. Ta možnost se uporabi pri mladih športnikih, ki o protokolu pridobitve terapevtske izjeme še niso bili informirani.
Kje v rekreativnem športu je največ dopinških zlorab? Je to sploh mogoče oceniti, ali so podatki zgolj plod špekulacij? (Na okrogli mizi o dopingu v rekreaciji smo slišali, da naj bi se glede na tuje raziskave približno 20 odstotkov rekreativnih športnikov na tak ali drugačen način že srečalo s prepovedanimi sredstvi oziroma bi bili pripravljeni poseči po njih, op. a.)
Sam vse mednarodne statistike v zvezi z zlorabo dopinga v rekreaciji jemljem zelo pogojno in dodatno vprašanje je, ali veljajo za Slovenijo. Morda se motim, ampak težko se dokopljemo do objektivnih rezultatov.
Na posvetu ob dnevu čistega športa so v Ljubljani govorili predvsem o dopingu in škodljivih posledicah njegove zlorabe.
Kdo vse je v nacionalni testni skupini?
Za izbor v nacionalno testno skupino obstajajo kriteriji, ki imajo podlago v Svetovnem protidopinškem kodeksu. To so praviloma športniki na najvišji nacionalni ravni in še niso vključeni v testne skupine mednarodnih zvez. So športniki, ki nastopajo v reprezentancah posameznih zvez, in med drugim so tudi športniki, ki so odslužili izločitev iz športa in so se vrnili na športna tekmovanja.
Pred olimpijskimi igrami v Pjongčangu smo v skupino uvrstili vse športnike, ki so se potegovali za nastop na igrah. To je bila zahteva Mednarodnega olimpijskega komiteja. Gre za športnike, ki jih s pomočjo njihovih programov lokacije dnevno spremljamo in izvajamo testiranja. Vsak mora biti testiran vsaj trikrat na leto.
Se je pozornost Sloado po razkritju mariborske dopinške afere (več o tem v modrem okvirčku) bolj usmerila k rekreaciji kot bi se sicer?
Ne, pa tudi sicer je bil ta primer bolj povezan z vrhunskimi športniki kot pa rekreativci. Mislim, da je v tem primeru omenjanje povezave z rekreativnimi športniki bolj kot ne nekaj, česar še ne poznamo, ker ne poznamo preiskave, ki jo je odlično izvedla policija.
Tudi zaradi mariborskega primera je v teh dneh med rekreativci veliko govora o pogostosti zlorabe dopinga v teh vrstah. Pa je to res? Obstajajo konkretni dokazi?
Saj ravno to je težava. Tudi raziskave o uporabi dopinga med rekreativci večinoma slonijo na temeljih, ki jim rečemo "rekla, kazala" … Sam jih ne upam jemati kot povsem zanesljive. Kakšen bo epilog preiskave v Mariboru, bomo videli.
Bi pa na tem mestu izpostavil še en problem, in sicer udeležbo na maratonu kot prireditvi, ki šteje za državno prvenstvo (DP v maratonu in polmaratonu izmenjaje poteka v Radencih in v Ljubljani, op. a.). Nanj se lahko prijavi vsak, česar ni v nobenem drugem športu.
Meni se to zdi neprimerno, zato sem Atletski zvezi Slovenije (AZS) predlagal, naj razmislijo, da bi to uredili na način, da bi prijave na maraton tekle izključno prek Atletske zveze. To bi pomenilo, da bi mi imeli seznam registriranih športnikov AZS, ki nastopajo na državnem prvenstvu, in seznam vseh drugih udeležencev prireditve.
Kakšen je odziv na strani AZS?
Predsednik AZS je sicer takoj odreagiral, videli pa bomo, ali je to izvedljivo ali ne. Po mojem mnenju je.
Kdo bi po vašem mnenju pridobil največ?
Predvsem tekači, saj bi vsi vedeli, kaj se dogaja na tekmovanju. Ampak, kot rečeno, to morajo rešiti strokovnjaki AZS in prepričan sem, da je to tudi v njihovem interesu.
Po kakšnih preparatih najpogosteje posegajo rekreativci?
O tem nimamo posebnih statistik, verjetno pa po istih kot vsi drugi športniki. Statistika Wade pravi, da je največ kršitev storjenih z anabolnimi steroidi (43 %), hormoni in metabolnimi modulatorji (17%), 13 odstotkov je poživil in deset odstotkov diuretikov ter drugih snovi.
Za nakup Epa moraš seveda odšteti več denarja, če pa ga naročiš s Kitajske, je zgodba drugačna. Seveda pa je tu zanka, saj pošiljko lahko zapleni carinska pošta, ki v takih primerih sproži ustrezne postopke. Pri teh pregledih imajo vso podporo tudi z naše strani. Naloga Sloado pri tem je tudi priprava ocene, ali gre za nakup preparatov za lastno uporabo ali preprodajo.
Sicer pa teh primerov danes ni več veliko, saj je uvedba zakona, ki prepoveduje prodajo zdravil prek interneta, ta problem zajezila. Pred sprejetjem zakona pa so zdravila in podobne snovi mnogi kupovali v tujini in carina je imela v zvezi s tem ogromno dela. Danes je tega bistveno manj.
Pod doping spadajo vse kršitve protidopinških pravil, torej vse snovi, ki so na seznamu prepovedanih snovi (teh skupin je devet), in določene metode.
Na okrogli mizi, ki je spremljala posvet o dopingu, ki ste ga pri Sloado pripravili na dan čistega športa (10. aprila), je bilo veliko besed namenjenih fitnesu in uporabi prepovedanih preparatov. Ali obstajajo ideje o celostnem nadzoru nad dogajanjem in morebitnimi kršitvami v fitnes centrih?
Mislim, da je to bolj stvar tržne inšpekcije, saj gre za trg prehranskih dopolnil, ki je skoraj brez nadzora. Našo vlogo vidim predvsem v smislu ozaveščanja udeležencev o njihovi vadbi v preventivnem smislu.
Menda ste enemu od lastnikov fitnesa predlagali, da bi jim poslali gradiva, ki prikazujejo zdravstvene posledice zlorabe dopinga, kot je to recimo na embalaži tobačnih izdelkov, kar bi morda koga odvrnilo od uživanja prepovedanih in škodljivih snovi ...
Da in me je zavrnil, češ da bi to slabo vplivalo na psiho njegovih strank. Bil sem šokiran. Mislim, da lastniki fitnes centrov nimajo posebnega interesa, da bi izpostavljali nevarnosti, ki so lahko posledica zlorabe dopinga.
Pri Slovenski protidopinški agenciji Sloado vsakemu, ki odda pozitiven dopinški test, ponudijo možnost, da si na različne načine, predvsem s sodelovanjem v preiskavi, ki bi lahko pripeljala do dodatnih razkritij, znižajo kazen. Za to pot se med slovenskimi kršitelji ni odločil še nihče.
Če se dotakneva še vrhunskih športnikov, ki oddajo pozitivni dopinški vzorec … Ali ste skušali koga od prekrškarjev prepričati, da javno izpove svojo zgodbo, izpostavi razloge zanjo, nauke, ki jih je iz tega povzel? Morda bi tudi to koga odvrnilo od zlorabe.
To možnost ponudimo vsakemu. Na ta način si lahko celo bistveno znižajo kazen, a se za to pot ni odločil še nihče. V protidopinškem pravilniku Sloado imamo člene, ki opredeljujejo zmanjševanje kazni, če bi kršitelj želel sodelovati v preiskavi in bi se na račun tega dokopali do znatnega dodatnega odkritja.
Drugače je recimo z zgodbo hrvaške atletinje (Danijele Kuna, ki je aprila lani zmagala na maratonu v Linzu, nato pa po pozitivnem dopinškem testu naznanila vpletenost Borisa Špesa in Igorja Šalamuna v trgovanje s prepovedanimi sredstvi, op. a.). Prepričan sem, da si bo s pričanjem znatno zmanjšala kazen, kar pa mora oceniti in odobriti tudi Wada.
3