SiolNET. Sportal Prva liga
8,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Dejan Milić

Ganljiva zgodba vratarja iz fužinskega geta, ki je odraščal brez očeta

8,34

termometer

Dejan Milić
Dejan Milić je v nogometni karieri igral za Slovan, Svobodo, Bled, Krko, Ihan, Gorico, Belo krajino, Primorje, ciprski Nea Salamis, makedonski Vardar Skopje in Domžale. Foto: Ana Kovač

Kako trde in neizprosne so lahko poti, ki vodijo do nogometnega uspeha, izkazuje primer Dejana Milića. Prvi vratar in kapetan Domžal je imel težko otroštvo, polno družinskih stisk in skušnjav, ko bi ga lahko družba v Fužinah povlekla na kriva pota. Oče ga je zapustil pri osmih letih, zato je odraščal hitreje od vrstnikov. In uspelo mu je. Danes je kapetan Domžal in eden od najboljših vratarjev v Sloveniji.

Ko je bil mlad, ga je pokonci držala ljubezen do družine in nogometa. Treniral je na Slovanu, kamor se je pogosto odpravil s sosedom Samirjem Handanovićem. Ko je napočil čas za profesionalno kariero, mu je sreča večkrat obrnila hrbet. Prvi resnejši klub mu je ostal dolžan ogromno denarja, nekajkrat je bil naivna žrtev prevarantskih agentov, tako da so v tujini padli v vodo številni mikavni dogovori. Lahko bi postal celo prvi slovenski vratar, ki bi branil v južnoafriškem prvenstvu. A ni.

Razočaranje je bilo tako veliko, da je padel v depresijo in skoraj pozabil na nogomet. S pomočjo žene se je vrnil v gol, nov zagon pa dobil, ko se je leta 2014 pridružil rumeni družini. V Domžalah je naletel na urejen klub, ki zna spoštovati nogometaša. A tudi tu ne gre brez razočaranj, tistih rezultatskih.

Prejšnji četrtek je doživel eno od največjih, odkar si je nadel vratarske rokavice. Po izpadu proti Ufi se je bolečina le še stopnjevala, saj je v Murski Soboti doživel sramoten poraz, hkrati pa prejel zadetek, ki je zakrožil po vsem svetu. Z rabono ga je osmešil Nino Kouter. Odgovornost je sprejel kot pravi kapetan. Življenje ga je že tolikokrat izučilo, da se ne smeš nikoli vdati, ampak trdo delati naprej. Takšno je vodilo 34-letnega Dekija, ponosnega očeta, ki nam je v obsežnem intervjuju predstavil ganljivo življenjsko zgodbo.


Prejšnji četrtek je doživel enega najbolj bolečih porazov, odkar nosi domžalski dres. Izpadel je proti ruski Ufi v 2. krogu kvalifikacij za ligo Europa, čeprav so Domžale prikazale boljšo igro od ruskega kluba. Prejšnji četrtek je doživel enega najbolj bolečih porazov, odkar nosi domžalski dres. Izpadel je proti ruski Ufi v 2. krogu kvalifikacij za ligo Europa, čeprav so Domžale prikazale boljšo igro od ruskega kluba. Foto: Ana Kovač Domžalski klub sta zgolj v nekaj dneh pretresli dve veliki razočaranji. Najprej boleč izpad iz Evrope proti Ufi, nato še sramoten poraz v Murski Soboti. Ste ju že preboleli?

Po takih tekmah je težko biti pameten. Trener nam je po polomu z Muro namenil tri proste dneve, da se malce spočijemo in odmaknemo od vsega. Da si spet napolnimo baterije. Večinoma mu je to uspelo, a je bolečina seveda še ostala v podzavesti. Ne vidim druge rešitve, kot da se borimo naprej in se vrnemo še močnejši. Verjamem, da bo tako, zares. Za nami je težek teden, a se bomo pobrali in vrnili na našo pot.

Domžalski tabor je veliko pričakoval od letošnjih nastopov v Evropi. Proti Ufi je kazalo sanjsko, do napredovanja prek ruskega predstavnika vas je ločilo le nekaj minut, nato pa se je vse podrlo. Kako zdaj nadaljevati rumeno zgodbo?

Neugodno je. Zadnjih šest mesecev smo vsak dan delali in ponavljali enake stvari. Vsako tekmo smo se pripravljali na nekaj, kar prihaja. Vse sile so bile usmerjene v Evropo, vsa energija. Ko pa se je zgodil tako stresen izpad, je bolečina še desetkrat večja. Zelo smo razočarani, zelo nam je hudo. Večina igralcev nas je po tekmi ostala brez besed. Trener je bil ponosen na nas, na našo predstavo in borbenost. Dali smo vse od sebe, nismo si imeli kaj očitati. Rezultatsko nas žal ni nagradilo. A nimamo kaj. Življenje gre naprej, nogomet se bo še igral.

Na Fazaneriji ste tri dni pozneje izgubili kar z 1:5. Kot da bi bilo vse uperjeno proti vam. Tekmec je bil motiviran in navit, igrišče ni bilo v najboljšem stanju, vi ste bili šokirani po izpadu iz Evrope …

Brezpredmetno je iskati razloge … To je bila pač zahtevna tekma. Prejeli smo veliko zaušnico. Še zdaj me boli. Če bi lahko v svoji glavi pritisnil na tipko delete (izbriši, op. p.), bi takoj izbrisal tekmo v Murski Soboti. A to je nogomet. V njem ni vse lepo, prisotni so vzponi, tudi padci. Ne le v športu, ampak tudi v življenju. Zato je treba delati sto na uro, le tako se ti lahko povrne.

Sem prvi, ki bo prevzel odgovornost za poraz v Murski Soboti. Če bo to potrebno. Če bo treba prestati kako kazen, jo bom prevzel.

Če bi lahko kaj izbrisal iz svoje glave, bi se najprej znebil spomina na nedeljski poraz v Murski Soboti (1:5). Če bi lahko kaj izbrisal iz svoje glave, bi se najprej znebil spomina na nedeljski poraz v Murski Soboti (1:5). Foto: Ana Kovač Boste deležni kakšne kazni, disciplinskega ukrepa?

Ne, ne. Želel sem le pojasniti, da ne bežim od svoje odgovornosti. Nikoli ne bom dal glave v pesek po eni slabi tekmi. Tako kot tudi ne dvigujem ovratnika gor, ko je dobro in zmagujemo. Raje ostajam skromen, delaven in pošten. Tak želim ostati tudi v prihodnje.

Prej ste omenili računalniško tipko delete. Mar ne bi bilo bolj smiselno izbrisati 87. minute na povratni tekmi z Ufo, ko vas je premagal Bojan Jokić? Takrat se je začelo črno poglavje, ki je nato postreglo še s polomom v Prekmurju.

Da, to bi bilo bolje (se je nasmejal, nato pa globoko zavzdihnil in skoraj začel jecljati, op. p.). Kolikokrat sem že rekel. Igrali smo odlično, popolno. Ruse smo že imeli v žepu. Natanko smo vedeli, kdo kje stoji in kdo gre kam. Ko je imel kateri izmed nas žogo in bi imeli zavezane oči, bi še vedno natanko vedeli, kje je. Toliko časa smo se ukvarjali s tem, imeli svoje priložnosti, vse! Na koncu pa po enem strelu, malodane enem in edinem, kar ga je imela Ufa, izpadeš. To res boli. Kar zmanjka besed.

Domžale Ufa Sportal Gol, ki jim je ukradel milijone

Ste že kdaj med vratnicama domžalskega kluba občudovali v Evropi tako zrelo predstavo kot v zadnjih tednih proti Ufi?

Naj najprej nekaj razčistimo. Javnost je mislila, da so ruski klubi bistveno močnejši od nas. Nas pa ne zanimajo njihovi proračuni ali blagajne. Vemo, da dihamo kot eno, in držimo skupaj. Tako smo lahko konkurenčni skoraj vsaki ekipi na svetu. Zavedali smo se svoje moči. Veliko smo stavili na njo.

Nato pa sledi šok. Ko po osamljenem strelu na gol znova in znova pri sebi premlevaš posnetek, vrtiš sliko in tuhtaš, kaj več bi lahko še storil. Kaj bi in česa ne bi. Časa, da bi vse skupaj zavrtel nazaj, pa seveda ni na voljo. So le novi dnevi, treningi in tekme.

Domžale so v domačem prvenstvu kljub visokemu porazu v Prekmurju po treh krogih na visokem tretjem mestu, za vodilnim Mariborom pa zaostajajo le točko. Domžale so v domačem prvenstvu kljub visokemu porazu v Prekmurju po treh krogih na visokem tretjem mestu, za vodilnim Mariborom pa zaostajajo le točko. Foto: Ana Kovač

Ufa je bila v prejšnji sezoni šesta v ruskem prvenstvu, ki ga številni zaradi vedno boljših in dragih tujih okrepitev in tudi boljše infrastrukture uvrščajo med najmočnejša v Evropi. A se je vseeno primerilo, da je bila prav ta ruska Ufa tik pred izpadom proti Domžalam, ki v vsem letu verjetno porabijo toliko denarja kot ona v enem mesecu. Ste v očeh ruskih tekmecev opazili strah in začudenje, ko ste jim odločno zapretili in bili več kot enakovredni nasprotnik?

Vsekakor. Prepričan sem, da so nas na začetku podcenjevali. Verjeli so, da nas bodo premagali z dvema levima nogama ter nas odpravili s tremi, štirimi goli razlike. Nato pa so že na prvi tekmi v Rusiji doumeli, da ne bo šlo tako zlahka. Začutil sem strah v njihovih očeh. Strah pred izpadom iz Evrope.

Izpad, ki bi zagotovo odmeval v Evropi, tako kot je lani slovo nemškega predstavnika Freiburga proti rumenim, je z zadetkom preprečil Slovenec. Kapetan slovenske reprezentance Bojan Jokić. Vam bo zaradi tega, kar je prizadejal vašemu klubu, ob naslednjem snidenju hudo pri srcu?

Ne, kje pa. Z Bojanom se poznava že dolgo. Pred 12 leti sva igrala skupaj za Gorico. Odlično se razumeva. Nimam mu ničesar zameriti. To je njegov kruh, njegov klub. Vse je dal za Ufo, da ji pomaga. Na igrišču sva tekmeca, ob njem pa dobra prijatelja.

Bojan Jokić Sportal Bojan Jokić: Zaradi Domžal sem ponosen, da sem Slovenec #video

Se bojite, da ne bi ekipa po evropskem izpadu začela razpadati? Matija Širok je že zapustil Domžale, vedno bližje odhodu je Lovro Bizjak. Bi to lahko usodno oslabilo domžalske vrste?

Ne. Ekipa prav zagotovo ne razpada. Vemo, kakšna je politika domžalskega kluba in kako živi. Širok si zasluži čestitke za odhod, prav tako Bizjak. Kdorkoli bo prejel priložnost, da stori korak več od Domžal, mu bodo to v klubu omogočili. Niti enemu pri tem še niso delali težav. Fantje si to s svojim odnosom do dela in kluba zaslužijo. Ne dvomim o tem, da bodo strokovni štab in tisti, ki so za to odgovorni, poskrbeli za kakovostne zamenjave. Novi fantje bodo imeli vso mojo podporo v slačilnici, da se čim prej prilagodijo. Da bomo ostali konkurenčni najboljšim kot prej.

Naš klub na tem področju dela odlično. Zadnji odličen primer je Tonći Mujan. V medijih je bil zapostavljen, a ima naše strokovno vodstvo dobro oko. Vse dela dobronamerno za klub, da napredujemo tudi preostali. Tonći je začel našo zgodbo fenomenalno. Že na prvem skupnem treningu sem videl, da gre za kakovostnega igralca. On je naš zadetek v polno.

Kaj je povedal Dejan Milić - prvič?

Izkušeni soigralec Agim Ibraimi je imel v nogah ogromno priložnost za vodstvo z 2:0. Mu je bilo najtežje po tekmi z Ufo?

Težko je bilo vsem, ne le njemu. Verjemite. Lahko bi matiral tekmeca, a v nogometu se včasih vse sestavi, včasih pa ne. Je prvi, ki bi hotel takrat zadeti v polno, a mu nimamo ničesar očitati. Vsi v klubu so dali vse do zadnjega.

Ko smo že pri zadnjem. Zadnji zadetek, ki ste ga prejeli, takrat je Mura v nedeljo povedla s 5:1, je hitro zakrožil po spletu in zaradi atraktivne rabone postal velika uspešnica. Dosegel ga je Nino Kouter. Ste ga doživeli kot posmeh vam, vratarju, ali kot pač dodatno potezo za gledalce, ki nima nobene povezave s provokacijo?

Kakor si kdo razlaga. Ne spremljam interneta, ne berem medijev. Ne vem, kaj se piše, kaj je kdo dejal o tem zadetku. Vem pa, da lahko fantu samo čestitam za takšen gol. Uspel mu je v vseh pogledih. Izjemno. Ne vem, ali je tako nameraval ali ne. To ve le on. A tako se je razpletlo. Pa naj se piše v svetu tudi kaj o slovenski ligi, zakaj pa ne?

Ste v karieri že kdaj dobili tak zadetek?

Res se ne spomnim, da bi ga kdaj. Niti na treningu.

Zadetek Nina Kouterja, ki je premagal Dejana Milića z rabono in postal spletna senzacija:

Torej takšnega zadetka ne štejete v rubriko dodatnih in namernih poniževanj? Kot na primer ponižujoča preigravanja Neymarja, kot jih ta večkrat izvaja pri visokih vodstvih svoje ekipe …

Ne vem, na to ne gledam tako. V to ne verjamem. Naj se o fantu raje piše vse dobro. Če se že mora, naj se piše o obetavnem fantu. Njegovi goli so se znašli pri vodilnih španskih dnevnikih, kapo dol!

Na treningu po tej tekmi niste bili deležni zbadljivk soigralcev ali posmeha?

Ne! V slačilnici se pa res ve, kdo lahko kaj reče. In v katerem trenutku je kaj primerno. Mislim, da si nihče ne bi upal govoriti o tem.

Kot kapetan Domžal lahko povem, da v našem klubu obstaja hierarhija. Natanko se ve, kdo kaj počne. Mlajši spoštujejo nas starejše. Ve se, kdo lahko kaj reče. Dobro se razumemo. Res je, izgubili smo z 1:5, prišla je taka tekma, a iz nje ni treba delati drame. Natanko vemo, zakaj se je to zgodilo. Tisti dan je Muri šlo vse kot po maslu. Uspevalo jim je vse, kar so hoteli. Če bi igrali kakšen dan pozneje, bi bilo povsem drugače. Tisto še zdaleč ni bila naša realna slika. Razočaranje po izpadu iz Evrope je bilo le preveliko.

Se zaradi tega Aluminiju v nedeljo ne piše nič dobrega?

Poglejte, nekje se nam bo to moglo vrniti. Kmalu se nam bo moralo odpreti. Upam, da že v nedeljo.

Z Domžalami se bo v nedeljo v 4. krogu Prve lige Telekom Slovenije ob 18. uri pomeril proti Aluminiju, ki ima enako število točk kot rumeni. Z Domžalami se bo v nedeljo v 4. krogu Prve lige Telekom Slovenije ob 18. uri pomeril proti Aluminiju, ki ima enako število točk kot rumeni. Foto: Ana Kovač

To napovedujete kot kapetan Domžal.

V čast in ponos mi je, da sem kapetan tega kluba. To ni mala stvar. Vemo, kaj pomenijo Domžale v slovenski ligi. Smo eden od najbolj organiziranih klubov v Sloveniji. Imamo izvrstne pogoje, to je velika čast.

Domžalam, da bi se jih začelo obravnavati kot na primer Maribor ali Olimpijo, manjka še nekaj stvari. Podpora in baza večjega mesta, večja vojska zvestih navijačev, več medijske pozornosti, ne nazadnje tudi kakšna afera, resnična ali umetna, ki bi povzročila, da se o klubu piše na naslovnicah.

Morda. A zaradi tega potem klub ne bi bil več tako zdravo okolje, mar ne? Dobro vemo, kaj se dogaja 10 kilometrov stran od nas (z obrazom je pokazal v smeri Ljubljane, op. p.). Pa čeprav me to pravzaprav ne zanima.

Ko se piše skoraj bolj o negativnih kot pa pozitivnih stvareh kluba?

No, tako. V Sloveniji pa so Domžale za mlade igralce najbolj primerno okolje. S trenerjem Simonom Rožmanom mladi fantje izjemno hitro napredujejo. Imajo vse pogoje. Od nogometnih igrišč do trenerjev, psihologov, pravilne prehrane. Vse je na vrhunski ravni.

Kot rojeni Ljubljančan niste nikoli obžalovali, da niste stali na vratih Olimpije?

Ne. Pa sem imel priložnost. Leta 2011 so me vabili, prejel sem klic Milenka Ačimovića, da bi se pridružil Olimpiji, a se nisem. Takrat sem raje ostal na Cipru. Ni se izšlo, nisem pa strastni privrženec, ki bi želel na vsak način braniti pri Olimpiji ali Mariboru. Vsakomur želim vse dobro, da imajo urejene stvari v klubu in dobre pogoje, to pa je tudi vse.

Prehodili ste podobno nogometno pot kot Samir Handanović, eden od najboljših vratarjev, kar jih je dala Evropa v tem tisočletju. Oba prihajata s Fužin, rojena sta istega leta, oba sta trenirala pri Slovanu, nihče od vaju ni branil za Olimpijo, sta pa stala v vratih Domžal.

S Sarmo sva se ogromno družila še kot otroka. Skupaj sva hodila na treninge k Slovanu. Oba sva hotela postati vratarja.

Kot otrok se je večkrat na Kodeljevo odpravil v druščini sovrstnika Samirja Handanovića, poznejšega dolgoletnega prvega vratarja slovenske reprezentance, Udineseja in milanskega Interja. Kot otrok se je večkrat na Kodeljevo odpravil v druščini sovrstnika Samirja Handanovića, poznejšega dolgoletnega prvega vratarja slovenske reprezentance, Udineseja in milanskega Interja. Foto: Ana Kovač

Kdo je takrat večkrat branil?

Tega se res ne morem spomniti. Menjala sva se, včasih je eden branil za mlajše, drugi pa za starejše dečke. Nato je vsak naredil svojo pot. Kot je mislil, da je najboljša zanj.

Lepo je biti danes slovenski vratar, po zaslugi Samirja Handanovića in Jana Oblaka pa vi in številni stanovski kolegi vendarle ne morete računati, da bi bili v prihodnje prvi vratar slovenske izbrane vrste.

Z vratarji se v Sloveniji dela resnično odlično. Imamo vrhunske vratarje, takšen, kot je Jan Oblak, se rodi enkrat na sto let. Ali pa Luka Dončić v košarki. Ko jih gledaš, jih občuduješ z velikimi očmi. Lepo ti je pri srcu, ko jih spremljaš in veš, da so to tvoji rojaki, ki spadajo med najboljše na svetu. Kapo dol!

Samir Handanović tako kot vi prihaja s Fužin. Nogometni svet s presežki govori o fenomenu tega dela Ljubljane, ki se ga je v preteklosti oprijel vzdevek geto zaradi multikulturnosti in oznak soseske, kjer se prav veliko ne spoštujejo zakoni.

Ogromno športnikov je zraslo v Fužinah, ogromno. Danes zelo uspešnih športnikov! V naši generaciji je bilo pač veliko otrok. Vsi smo bili nori na žogo. Na Kodeljevo smo hiteli peš, s kolesom ali avtobusom, vseeno, samo da smo trenirali na Slovanu in se žogali. Če pogledam nazaj, se je uveljavilo veliko odličnih nogometašev. Upam, da bo nekoč tako tudi z današnjo mlajšo generacijo. Še vedno živim tam. Včasih se resnično čudim današnjim navadam. Živi se povsem drugače od nas. Pri nas ni bilo mobilnih telefonov, tabličnih računalnikov. Lahko si imel le žogo in bil na igrišču. To, kar se dogaja danes, je povsem zgrešena pot. Zato me malce skrbi, saj je iz leta v leto manj zagnanosti.

Je duh pestrega časa, v katerem ste odraščali v Fužinah, temu primerno povzela knjižna uspešnica, nato pa še filmska in gledališka predstava Čefurji raus vašega soseda Gorana Vojnovića?

Ta roman sem prebral in lahko potrdim, da je kar zadel dogajanje, le da …  

Je ponekod pretiraval?

Niti ne (smeh, op. p.). Bolj obratno. Morda je kakšne stvari izpostavil še premalo, ampak bistvo zgodbe pa je kar zadel. Ve se, kako pisano je naselje Fužine.

Kapetan domžalskega kluba spada med bolj znane športnike, ki prihajajo s Fužin. Kapetan domžalskega kluba spada med bolj znane športnike, ki prihajajo s Fužin. Foto: Ana Kovač

Pa se tudi sami doživljate kot čefurja?

Za nekatere  to sem, ko pa pridem južneje na Balkan, pa sem za druge Slovenec. Na to sem že navajen, tako se tudi počutim. A lahko povem, da se v Sloveniji počutim izjemno. To je moja država, to je moj lep dom.

Ne le Fužine, tudi Štepanjsko naselje, ki ga od Fužin loči reka Ljubljanica, je bilo nekoč zaledje odličnih in zelo obetavnih nogometašev. Kopice bodočih reprezentantov in vrhunskih trenerjev. Ste Štepanjce uvrščali med rivale, sovražnike?

Tako bom rekel. Ko smo bili mlajši, smo Fužine doživljali, kot da smo najmočnejši na svetu. Kot da smo najboljši. Nikomur nismo priznali, da je nad nami. Vedno, ko smo igrali proti komu, smo hoteli biti najboljši. Če ne na igrišču, pa zunaj igrišča. To je bilo povsem normalno. Bila so zbadanja, po zmagi si hodil malce široko. Bilo je zanimivo, bilo je kar lepo. Lepo se je spominjati nekaterih stvari.

Fužine (V fokusu) Trendi Fužine: stigmatizirana ljubljanska soseska, v kateri se rojevajo uspešni ljudje

Takšna okolja so lahko dvorezen meč, saj lahko kot mladoletnik zlahka zapadeš v manj prijetne navade. Vi ste kot športnik izbrali pot odrekanja in žrtvovanja na nogometnih treningih, lahko pa bi izbrali tudi tisto drugo, klic ulice za lumparije?

Odvisno je, kam te odpelje življenjska pot. Moja je bila malce težavna, malce manj prijetna, a sem se na koncu pobral in izbral pravilno pot. Ujel sem zadnji vlak, da sem naredil nekaj zase. Zdaj sem lahko zadovoljen. Na stara leta, ko je bilo divje in noro v Fužinah, pa me še spominjajo tetovaže. Nekatere so stare tudi 20 let. In so del mene. Če živiš v takem okolju, ti po glavi rojijo marsikatere neumnosti.

V družini vam še zdaleč ni bilo vse pisano na kožo.

Ne. Oče nas je zapustil, ko sem bil star osem let. Ostali smo sami z mamo. Morala je poskrbeti za nas, zame in za mojo sestro. Od očeta nismo imeli nič, niti stikov niti denarja. Bili smo nekako prepuščeni samim sebi. Mama je začela opravljati tudi po tri službe, da smo si lahko privoščili najnujnejše. Takrat me je družba malce povlekla na druga pota. Gledaš naokrog, kako ima lahko ta takšne, ta pa druge materialne dobrine. Čudiš se, potem pa te hitro nekatere stvari povlečejo notri. No, da ne bom šel pregloboko v svojo zgodbo, se lahko zdaj, ko sem tudi sam starš in ko pogledam svojo pot, iskreno zahvalim moji mami, da me je pripeljala na pravo pot.

Lani ste v pogovoru za športni dnevnik EkipaSN zaupali, kako ste se pozneje vendarle srečali z očetom. Tik pred njegovo smrtjo.

Dobro, to je zame malce težja zgodba. Dolga leta nisva imela nobenih stikov, nato pa sem izvedel, da je resno zbolel. Stopil sem v stik z njim, nato sva se srečala na kavi in pogovorila. Po tem sva se še nekajkrat srečala. Na mojo željo. Želel sem se pogovoriti z njim in razčistiti nekatere stvari. Želel sem nekaj narediti za svojo dušo, svoje srce, za svojo čisto vest.

Ste takrat začutili potrebo po odpuščanju?

Sem. Če si človek, boš že odpustil. Odpustil sem mu vse.

Ko je bil star osem let, ga je zapustil oče. Tik pred njegovo smrtjo sta se le srečala in pogovorila. Ko je bil star osem let, ga je zapustil oče. Tik pred njegovo smrtjo sta se le srečala in pogovorila. Foto: Ana Kovač

Ste verni?

Verjamem v boga, v svojo vero. Verjamem, da se dobro vrača z dobrim. Družina mi pomeni vse. Ob meni je stala v najtežjih trenutkih. To spoštujem in cenim. Največje bogastvo je, da se dobro razumem z njimi. Pa še nekaj je. Ko kdaj izgubiš tekmo in prideš domov, potem pa te pričaka nasmeh na licu hčerke, ti je takoj lažje pri srcu. Tega ni mogoče opisati. To je najlepše zdravilo za vse.

Ste bili zaradi družinske socialne stiske kot otrok deležni dodatnega pritiska, da bi vam moralo na vrat na nos uspeti v svetu nogometa in tako finančno rešiti družino?

Pravzaprav ne. Že kot osnovnošolec, ko sem bil v sedmem in osmem razredu, sem moral med počitnicami venomer delati. Moral sem služiti denar, da sem kaj prinesel domov. Bilo je zahtevno. Opravljal sem fizična dela, vzporedno pa poskušal še trenirali, a je bilo včasih nemogoče oboje uskladiti. Zato sem vmes za nekaj časa pozabil na nogomet. Moral sem prekiniti svojo kariero. Preprosto je bila moja prioriteta takrat družina, služenje denarja. Pozneje sem le preklopil misli. V glavo se mi je prikradla misel, da moram delati nekaj, kar ima rad. Da moram izkoristiti talent, ki ga premorem. Hvala bogu se mi je nato odprla pot.

Nato se je začela vaša profesionalna kariera, v kateri pa vam pogosto ni šlo prav veliko po načrtih. Kot da bi se nad vami zgrnil oblak neprestane smole in škodoželjnosti. Kaj se je zarotilo proti vam?

Ne vem. Resnično. O tem bi lahko napisal kar knjigo. Koliko najrazličnejših kombinacij, dogovorov je padlo v vodo. Koliko stvari se ni sestavilo, da bi lahko naredil boljšo kariero. A to je življenje. Iz tega sem se veliko naučil.

To je največja šola. Tega se ni mogoče naučiti, ampak moraš to preprosto izkusiti na svoji koži. Ko zdaj razmišljam o tem, si mislim, da mogoče danes, če bi mi v karieri uspelo takoj, ne bi imel tega, kar imam. Spoštovanja, odnosa do drugih.

Kaj je povedal Dejan Milić - drugič?

Pravijo, da se vse stvari zgodijo z razlogom. Vi ste vsaj na ''stara'' leta, če se lahko pošalimo, v Domžalah končno doživeli zgleden primer sodelovanja z urejenim klubom.

Zelo sem hvaležen, da sem se ustalil v takem klubu, kot so Domžale. Presrečen sem, da se mi je to zgodilo. Mogoče je pa to posledica tega, da se mi je vrnilo vsaj nekaj dobrega. Zdaj veliko bolj spoštujem stvari, ki jih prej nisem. Zlasti v mlajših letih. Na primer vse pogoje, kar jih imaš v klubu. Pri Domžalah resnično cenim, kako se v klubu trudijo, da imamo na razpolago vrhunske pogoje.

Prvič ste nase v 1. SNL opozorili pri ajdovskem Primorju, kar je bila kar nenavadna vratarska pot za Ljubljančana.

Imeli smo kar dobro sezono, zadovoljen sem bil s svojimi predstavami, a smo nato izpadli v zadnji sekundi zadnjega kroga. Usodna je bila prav tekma v Domžalah, kjer je gostovala Drava. Končalo se je tako, da so Domžale dale v sodnikovem podaljšku gol, Drava pa v zadnji sekundi izenačila. Remi nam ni ustrezal, tako da smo izpadli. To je bilo leta 2009.

Klub je bil takrat podobno kot sponzor Primorje že v razsulu, na koncu pa je proglasil bankrot. Ostali smo brez prejemkov, bilo je težko. Izgubil sem okrog 25 tisoč evrov, ki jih ne bom dobil prav nikoli. V naši državi je bilo celo tako, da si moral plačevati še davek na denar, ki ga nisi dobil. To je bil še en šok. Tako sem izgubil skoraj sedem tisoč evrov. Sem pa dobil vsaj proste papirje. Če že nisem plač za celo leto. To je bila žalostna, a poučna življenjska zgodba.

Tako je kot drugoligaški prvak in vratar Primorja s penino poškropil tedanjega trenerja Vjekoslava Lokico. Tako je kot drugoligaški prvak in vratar Primorja s penino poškropil tedanjega trenerja Vjekoslava Lokico. Foto: Vid Ponikvar

Se spominjate trenutka, ko ste prejeli prvo nogometno plačo?

Se. Bilo je v Novi Gorici. Z Gorico sem podpisal prvo profesionalno pogodbo. Odlično sem se počutil, ko sem prejel vsak mesec na svoj račun določen znesek. Takrat je bila Gorica še dobro urejen klub, plače smo prejemali redno, denar pa je šel bolj ali manj takoj mami. Ob prvi priložnosti.

V dresu Primorja je branil dve sezoni, a mu je klub, ki je kmalu finančno propadel, ostal dolžan okrog 25 tisoč evrov. V dresu Primorja je branil dve sezoni, a mu je klub, ki je kmalu finančno propadel, ostal dolžan okrog 25 tisoč evrov. Foto: Vid Ponikvar Po Primorju, za katero ste branili tudi v drugi ligi in nato postali prvaki, ste se odločili za prvi postanek v tujini. Odpravili ste se na Ciper in postali prvi vratar prvoligaša Nea Salamis.

V redu mi je šlo. Sprva finančno ni bilo najbolje, a se je pozneje uredilo. Prvič v karieri sem lahko doživel, da sem nekaj denarja spravil v nogavice in varčeval. Zadovoljen sem bil, najbolj pa mi je žal, da nisem takrat svojih želja postavil na prvo mesto. Če bi jih, bi morda še danes ostal na Cipru. Tam je zelo lepo živeti. Liga je dobra, nogomet je na visoki ravni, podnebje je prekrasno, obkroža te morje s čudovitimi plažami. A takrat so me začeli klicati in vabiti razni ljudje. Govorili in obljubljali so mi marsikaj. Pač …

Velikokrat je bilo že vse dogovorjeno, potem pa so sledile razne spletke in sem ostal brez vsega. Prevaran. Dogovorjen sem bil z velikim ciprskim klubom, a so za to izvedeli tudi ljudje, zaradi katerih se je končalo drugače. Nekaterim sem preveč verjel. Leta 2012 sem tako zapustil Ciper. Moral bi nadaljevati kariero v Azerbajdžanu. V klubu iz Bakuja. Vse je bilo že dogovorjeno. Težko je razumeti le eno stvar, da hoče trener od tebe, da ostaneš v klubu in za to morda dobi določen del finančnega pogače. Tako je to v našem poslu. In kdo na koncu nasrka? Le igralec. Tako se je začelo.

Bil sem že v Bakuju, manjkal je le še podpis. Čakali so me dobri pogoji, a nisem podpisal. Potem sem odšel v Makedonijo k Vardarju. K odličnemu klubu in v mesto za življenje. Že po pol leta sem Vardarju pomagal do naslova prvaka. Imel sem še enoletno pogodbo, a sem jo pretrgal na lastno odgovornost. Zakaj? Ker bi moral podpisati za Ajax Cape Town iz Južne Afrike.

Za klub iz Južne Afrike? Verjetno bi se zapisali v zgodovino kot prvi Slovenec, ki je igral na tako visoki klubski ravni na jugu črne celine!

Še zdaj mi je žal, da se je zapletlo. Obetala se je prelepa zgodba. Cape Town je vrhunsko mesto. Še zdaj ne morem verjeti, da mi ni uspelo. Z Vardarjem sem pretrgal sodelovanje na svojo roko. Pravzaprav v svojo škodo. Ker sem bil dogovorjen z Južnoafričani, sem moral pripotovali v Cape Town. Ko pa sem prišel, sem ugotovil, da nimam vizuma. Zadeve so mi urejali ljudje, ki tega niso vedeli. Kot slovenski državljan pa potrebuješ vizum za vstop v JAR. Tako se je zadeva, moje potovanje zamaknilo za deset dni. Ko sem naposled le prišel v Cape Town, sem začel trenirati s klubom. Igralci so me sprejeli kot soigralca, odigral sem prijateljsko tekmo. Ali veste, da bi igrali domače tekme na štadionu, ki je gostil SP 2010 in je skoraj vedno poln?

Ajax Cape Town igra domače tekme na štadionu, ki sprejme 55 tisoč gledalcev in je tudi gostil polfinalni dvoboj SP 2010 med Nizozemsko in Urugvajem. Ajax Cape Town igra domače tekme na štadionu, ki sprejme 55 tisoč gledalcev in je tudi gostil polfinalni dvoboj SP 2010 med Nizozemsko in Urugvajem. Foto: Reuters

Čakali bi me neverjetni pogoji. Bilo je lepo. Ko pa bi moral dokončno podpisati, sta glavna klubska solastnika dobila ponudbo za prodajo svojega deleža. Začelo se je zapletati. Odlašali so z mojim podpisom. Morali so počakati, nato sta sprejela ponudbo. Prišlo je novo vodstvo, pripeljalo svoje nove igralce, jaz pa nikoli nisem podpisal, ostal sem z dolgim nosom.

Še danes se vprašam, kaj bi bilo, če bi imel vizum od vsega začetka in bi prišel v Južno Afriko deset dni prej? Verjemite mi, da bi sklenil kar donosen posel. V tisti ligi se igrajo veliki derbiji na štadionih, kjer je bil SP 2010. Ogledal sem si nekaj tekem. Preprosto nisem mogel verjeti, da je bilo kot na boljših tekmah v močnih evropskih ligah. Sledilo je ogromno razočaranje. Nisem mogel verjeti, da se mi je zalomilo. Spet. Sploh zaradi tega, ker je bilo že vse dogovorjeno.

Takrat je najbolj trpela psiha. Doživel sem velik duševni padec. Ko sem prišel domov, se mi je bilo težko pobrati. Izgubil sem upanje in vero v vse, nisem več hotel slišati za nogomet. Vsega sem imel čez glavo. Pozimi sem se poskušal vrniti, hotel sem v Albanijo, a sem že po treh dneh pobegnil domov. Psihološko nisem bil pripravljen na te stvari. Padel sem v globoko depresijo. Hvaležen sem ženi, da mi je takrat stala ob strani in me podpirala. To so bili res težavni trenutki, ona pa je verjela vame.

Pozimi sem počasi začel trenirati. Individualno. Poleti sem se priključil Spinsu, kjer smo bili zbrani igralci brez pogodb. Opravil sem priprave, odigral nekaj tekem, nato pa so stopile v stik z mano Domžale. Hvala bogu. Takrat sem se vrnil nazaj v življenje, dobil nov zagon, novo motivacijo.

Lani je z Domžalami osvojil pokalno lovoriko in v finalu premagal Olimpijo. Lani je z Domžalami osvojil pokalno lovoriko in v finalu premagal Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar

Čeprav je bila za vas rezervirana vloga drugega vratarja kluba. Rezervnega.

Seveda, takrat je imel Nejc Vidmar fenomenalno sezono. Podrl je rekord lige, lepo ga je bilo gledati na vratih. Pozneje sem imel pri Domžalah nemalo zdravstvenih težav. Take stvari so sestavni del športa. Po njih se moraš pobrati. Tako kot v življenju. Na to sem bil navajen. Dokler bo tako, se bom vedno boril naprej in užival vsak dan. Na treningu ali tekmi, vseeno. Pomembno je le, da bom deležen novih priložnosti.

Prvoligaško dogajanje na Planet TV in Sportalu

V sezoni 2018/19 boste štiri tekme #PLTS na vsak krog spremljali v neposrednem televizijskem prenosu na programih Planet in Planet 2. Ob tem bo na Planet 2 vsak ponedeljek ob 20. uri na sporedu še oddaja Goool!, ki jo vodi Dani Bavec. Več o razporedu tekem si lahko preberete TUKAJ.

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • b1 / 11.08.2018. ob 12:31 +2 - 1

    Treba pa bit realen, ker ta golman ni imel nikoli neke kvalitete in zato se je potikal po teh revnih državah in klubih. Mislim, da so mu Domžale plafon, ampak tukaj nima eksistence na stara leta.

    +2 - 1
  • tastar / 11.08.2018. ob 10:09 +1 0

    Zmotil me je naslov iz geta. Iz katerega geta ? Fužinskega ? To je elitna lokacija v katero se hočejo preseljevat ljudi ravno zaradi možnosti razvoja in napredka ki ga Ljubljana nudi. Če so fužine geto kaj so potem haloze ? Pekel brez možnosti ali kaj ? Veliko mladih iz tega geta ima možnost razvoja v sloveniji ker ga drugi iz drugih get nimajo. Drugače pa vse pohvale za vstrajnost in veliko sreće v življenju in družini.

    +1 0
  • Pasjeljubec / 11.08.2018. ob 15:18 +1 - 1

    Petarda z Muro je povedala, kot tudi posnetek golov, vse o kvaliteti tega vratarja!

    +1 - 1
delitve: 357
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin