Brez Ronalda, Messija ali Modrića, a je - naša

Zagrizeni nogometni navdušenci se te dni počutijo kot adrenalinski hitrostni odvisnik za volanom, ki po divji vožnji nenadoma upočasni vozilo in zapelje na eno od stranskih poti. Svetovno prvenstvo je pač tisti dogodek, ki lahko v nogometu z naskokom ponudi največ. To je tudi čas, ko je ljubiteljska popolna predanost nogometu v manj športnem okolju splošno sprejeta ali vsaj razumljena. Hkrati pa je to tudi obdobje, ko nogomet pritegne pozornost najširše javnosti. Mundial v Rusiji je vse to zgolj potrdil. Postregel je z nizom vrhunskih tekem, presenečenji, zvezdniškimi trenutki, spodrsljaji favoritov, junaki src, spektakularnimi goli, novimi nogometnimi trendi, močnim navijaškim utripom …

A tako kot nogometne sladokusce, ki so svoje dnevne urnike lahko v zadnjem mesecu tudi ob toleriranju bližnjih prilagajali tekmam svetovnega prvenstva, čaka vrnitev v realnost, podobno velja za nogomet. Klubska sezona se je že začela. Ta teden se bo pognalo tudi kolesje Prve lige Telekom Slovenije. Naše državno prvenstvo se po dinamiki tekem, imenih na igrišču, štadionih in blišču, ki spremlja boje na zelenici, resda ne more primerjati z največjimi ligami v Evropi, a prva liga vendarle ponuja marsikaj, česar druga tekmovanja ne morejo.

V Sloveniji sicer zlahka naletimo na goreče navijače Liverpoola, Porta ali Stuttgarta, pa čeprav z omenjenimi kraji in posledično klubi nimajo neke globlje povezave. Tako so se pač odločili. Tudi marsikateri lastniki dresov Uniteda, Juventusa ali Barcelone so se za strastno navijanje pred malimi zasloni pač – odločili. Domače tekmovanje pa po drugi strani vendarle ponuja trdnejšo, smiselno in pogosto tudi dedno krožno vez med navijačem, klubom in lokalnim okoljem. "Fuzbal" v prvinski obliki, začinjen z lokalpatriotizmom.

Najmočnejše domače tekmovanje je torišče navijaške kulture, pa naj si gre za organizirano navijanje ali v duhu pozitivnega rivalstva zgolj šaljive provokativne dovtipe med sodelavcema ali prijateljema iz različnih krajev. Je tudi bazen nogometašev, ki že ali pa šele bodo sooblikovali reprezentančno zgodbo. Ne pozabimo, tudi Jan Oblak, Josip Iličić ali Benjamin Verbič so pot proti nogometnim zvezdam in vrtoglavim zneskom v pogodbah začeli v slovenski ligi.

V pravi inflaciji nogometnih vsebin, ko lahko med tedni spremljamo evropska tekmovanja, ob koncih tedna pa vselej kar nekaj derbijev v različnih ligah, lahko prav lokalni pridih okrepi Prvo ligo Telekom Slovenije. Ta je postal močan produkt, s selitvijo na Planet TV in s tem širšo televizijsko pokritostjo pa bo še okrepila svoj položaj. Pri tem gre staviti na ljubljansko-mariborski antagonizem v nogometni preobleki, nadaljevanje uspešne domžalske zgodbe, vrnitev Mure kot prekmurskega športnega ponosa …

Utopično je sicer pričakovati, da bodo otroci, ki so v zadnjem mesecu na domačih betonskih igriščih ali na travnikih ob piknikih nosili reprezentančne drese Griezmanna, Modrića, Messija ali Ronalda, čez noč postali Tavares, Kronaveter, Ibraimi ali Bobičanec. Navsezadnje je pri nas povsem običajno in splošno sprejemljivo, če nekdo nosi dres tujega kluba, medtem ko pa je v večini krajev, iz katerih prihajajo prvoligaši, mladi nadobudnež z dresom lokalnega kluba prej izjema kot pravilo. Na tej ravni bi z večjo stabilnostjo, piramidno strukturo in stabilnejšim igralskim kadrom pomembnejšo vlogo morali odigrati tudi klubi. A vse se začne z odnosom do domačega tekmovanja.