Tibetansko vprašanje vendarle ne ogroža olimpijskih iger

Onesnaženost zraka v Pekingu z okolico sicer ostaja glavna uganka prirediteljev avgustovskih olimpijskih iger, vseeno pa svetovni mediji vse večjo pozornost namenjajo tudi vse glasnejšim pozivom k bojkotu največjega športnega dogodka, katerih skupni imenovalec vendarle ni okolje. Krvavo zatrti protesti v Lhasi so namreč Tibet in kitajsko oblast znova pahnili na naslovnice časnikov in jim namenili sekunde in minute televizijskih poročil. Ob tem so se vnovič oglasili zagovorniki človekovih pravic in podporniki dalajlame, rdeča nit ostrih tonov pa je tudi morebitni bojkot olimpijskih iger.

A čeprav tibetansko vprašanje tudi športne javnosti ne pušča povsem ravnodušne, gre težko verjeti, da bi reprezentance začele z množičnim preklicevanjem letalskih vozovnic za Peking. Zgledu znamenitega ameriškega režiserja Stevena Spilberga, ki je sicer zavoljo preskromne kitajske aktivnosti oziroma vpliva na Sudan pri reševanju krize v Darfurju odklonil sodelovanje pri otvoritveni slovesnosti iger, bi utegnil slediti še kdo. A ker so vse večje politične in tudi športne organizacije ostale enotne in zavrnile takšno obliko protesta, ki bi Kitajcem prizadejala boleč udarec, do večjih odpovedi bržkone ne bo prišlo. Še več, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Jacques Rogge je ob prikimavanju številnih predsednikom nacionalnih komitejev zatrdil, da bi lahko Kitajci prav z igrami v Pekingu dokazali, da so se otresli spon preteklosti. Podobnih misli so bili tudi ministri za šport držav EU, ki so se pred dnevi zbrali na Brdu pri Kranju, in pa predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering. Slednji je celo izrazil upanje, da bodo Kitajci ob zgledni organizaciji največjega športnega dogodka potrdili zavezanost k mednarodno priznanim normam na področju človekovih pravic, vključno s spoštovanjem manjšin in verske svobode. Tako se Moskva 1980, ko so se za bojkot odločili Američani z zavezniki, ali pa Los Angeles, kamor štiri leta zatem niso potovali športniki iz Sovjetske zveze s svojimi somišljeniki, verjetno letos ne bosta ponovila.

Čop za ločevanje športa in politike

In kaj o tibetanski krizi, predvsem gledano skozi prizmo olimpijskih iger v Pekingu, menijo slovenski športniki? Večina se s tem vprašanjem ne ubada kaj prida. "Ne vem, o čem govorite. S tem sem verjetno že odgovoril na vprašanje, ali smo telovadci deležni kakršnegakoli pritiska," je odvrnil mojster na bradlji in letos edini slovenski lovec na olimpijska odličja v gimnastiki Mitja Petkovšek. Precej bolj zgovoren in predvsem obveščen je bil starejši član zlatega veslaškega dvojca. Iztok Čop, ki ima v bogati zbirki kolajn med drugim tudi tri olimpijska odličja, in bo vsekakor tudi v Pekingu med glavnimi slovenskimi aduti, je z dogajanjem seznanjen, a poudarja, da ga pretesna povezava s športniki moti. Tudi v veslaškem svetu doslej ni naletel na razmišljanja o (ne)smiselnosti nastopa na največjem športnem dogodku. "Ker se sezona še ni začela, kaj prida veliko stikov s tekmeci nisem imel. Verjamem pa, da so o krizi v Tibetu večinoma vsi obveščeni s pomočjo medijev. Jasno, vseh se takšni dogodki dotaknejo. Nikomur ni vseeno. A to je kriza, ki se vleče že vrsto let, v zadnjem obdobju pa je zaradi bližajočih olimpijskih iger še nekoliko bolj izpostavljena," pravi eden najboljših slovenskih športnikov vseh časov. "Šport ne sme imeti političnega pridiha. Zato menim, da so pozivi športnikom, naj bojkotirajo olimpijske igre, pogosto neodgovorni. Večinoma se za bojkot zavzemajo ljudje, ki niso vključeni v šport in ne vedo, da gre za krono štiriletnega dela ali celo kariere. Ne vidim prave povezave med to krizo, ki se vleče že vrsto let, in olimpijskimi igrami. Slednje so za marsikaterega športnika vrhunec kariere. Mar naj se nekdo, ki celo življenje trdo gara, odreče edinstveni priložnosti? Tovrstni pritiski resnično niso resni in odgovorni," je še dodal Čop.