"Po svetu je vse preveč strokovnjakov, ki znajo vse"

Zahvaljujoč sestri Karmen se je zdaj 32-letna Martina z odbojko srečala pri 12 letih. Zgodilo se je na dan, ko sta bili sami doma in sta se skupaj odpravili na trening odbojkarskega kluba Krim. ''V času treninga sem se ob strani malce podajala, kar je opazil trener in mi je dejal, da lahko naslednjič, če me seveda zanima, pridem tudi sama,'' se spominja.

Že kot najstnica je morala pod nož

Potem se je v odbojko zaljubila. Začela je v dvoranski odbojki, pri Krimu, bila je tudi del članica Sladkega greha, kjer pa je hitro, pri 19 letih, okusila tudi temno stran športa. Staknila je hujšo poškodbo kolena. Vrnitev ji v dvorani nikoli ni uspela, kot si je želela, saj jo je ves čas spremljala bolečina, koleno ji je otekalo, zato se je odločila, da se preizkusi tudi na mivki, ta je do skočnih sklepov veliko bolj prijazna podlaga.

Na mivki je začela igrati s Tjašo Zupan ... Foto: Vid Ponikvar

''Našli sva se s Tjašo Zupan. Z njo sva začeli malo bolj resno igrati odbojko na mivki čez poletje in od takrat so bila poletja rezervirana za ta prelep šport,'' pravi Jakobova, ki je v mivki zamenjala kar nekaj partneric, največje uspehe pa je dosegla z Andrejo Vodeb.

''Vsega je bilo dovolj''

... največje uspehe pa je dosegla z Andrejo Vodeb. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Bili sta dvakrat državni prvakinji, enkrat podprvakinji, skupaj pa odigrali še številne mednarodne turnirje in zastopili barve Slovenije v kvalifikacijah za nastop na olimpijskih igrah v Londonu 2012 …

A vsega lepega je enkrat konec, še posebej, če si finančno podhranjen. Z Vodebovo sta bili ves čas brez sponzorja in vse sta morali financirati z lastnega žepa. ''Bilo je težko, obe sva delali. In usklajevali treninge in službo, kar ni bila mala šala,'' je tudi sama na lastni koži občutila težavo skoraj vseh slovenskih odbojkarjev na mivki.

Vedela je, da od odbojke ne bo živela

''Vsega je bilo dovolj. Utrujen si bil tako psihično kot fizično, na koncu pa nisi imel nič od tega. Vedela sem, da od odbojke ne morem živeti. V odbojki v Sloveniji ni denarja, v ženski odbojki še toliko manj. To je bil eden izmed razlogov, da sem končala. A odbojka je pri meni še vedno na posebnem mestu. Še zdaj poskušam trenirati in pomagati mlajšim generacijam.'' Za konec športne poti je priskočila na pomoč tudi Odbojkarskemu klubu Grosuplje, ki mu je pomagala priti v prvo ligo, na mivki pa je na koncu združila moči tudi z Mihelo Sirk in Jeleno Strel Kosmač.

Poškodba ''kriva'', da je poklicu še bolj predana

Kot že rečeno, je Jakobova ob poškodbi začela študirati fizioterapijo in tudi danes poudarja, kako pomembno je to, da se odbojkar tudi v času svoje kariere izobražuje. ''Zanimivo ali ne, delo fizioterapevta sem še bolj podrobno spoznala ravno zaradi svoje poškodbe. Videla sem, kaj od njega zahtevajo in pričakujejo. Vse bolj mi je bilo všeč.''

V času igranja na mivki si je večkrat pomagala tudi s kolenčnikom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Torej je poškodba ''kriva'', da je zdaj postala to, kar je? ''Skoraj zagotovo bi bila tudi brez poškodbe v tem poslu, ker sem se za ta študij odločila že pred tem. A zagotovo ne bi bila tako zavzeta in lačna znanja na tem področju, če se ne bi poškodovala. Zaljubila sem se v ta poklic,'' pravi in dodaja, da začetki niso bili lahki.

Začela na Metelkovi, nato v vojski, potem pa prišla do sanj

''Začela sem delati na medicini športa na Metelkovi v Ljubljani. Po dveh letih sem na pobudo dr. Edvina Derviševića, ki je prav tako odšel v Katar, tudi sama zapustila dom in odšla za njim. Tam sem začela delati v vojski, kjer pa stvari niso bile take, kot so obljubili. Kmalu sem začela iskati novo službo in na koncu le prišla do tiste sanjske. Delo na športni kliniki Aspetar je bilo že od začetka moj cilj in zdaj sem tukaj. Vsak dan grem res z veseljem v službo,'' nasmejano razlaga nekdanja odbojkarica.

Delajo kot ekipa

V Katarju se je zdravil tudi član Bournemoutha Callum Wilson, s katerim je na terapijah delala tudi Jakobova. Foto: Reuters

Martina se je v tem času bivanja v Katarju specializirala za rehabilitacijo kolena in gležnja, zato ima opravka predvsem z nogometaši. ''Imamo pogodbo s premier league, zato na zdravljenje dobimo veliko nogometašev iz Anglije. Prihajajo tudi Avstralci, pred blokado pa tudi nogometaši iz Savdske Arabije in Emiratov,'' razlaga naša sogovornica, ki hvali potek zdravljenja na tej kliniki: ''Enkrat na teden imamo tudi sestanek in se posvetujemo, ali gre vse po načrtih. In to je res praksa, ki bi jo morali bi jo morali imeti vsi.''

''Tukaj pacienta vodimo skozi ves proces zdravljenja. Začne se seveda pri kirurgu, potem ga dobimo mi. Tukaj so še svetovalci za prehrano, strokovnjaki za obliko stopala, res delamo kot ekipa. Vsak je strokovnjak na posameznem področju in vsak prispeva svoj del pri zdravljenju. Tudi učimo se drug od drugega,'' z navdušenjem pripoveduje in doda, da mora biti fizioterapevt tudi psiholog, saj s pacientom lahko preživi tudi več kot uro na dan.

Ibrahimovića nikoli ne bi imela za pacienta

Zlatan Ibrahimović zase pravi, da je kot lev. Mogoče je res, kaj na tem, a Jakobovo ob njegovem početju v času okrevanje raja zatisne oči. Konec aprila si je križne vezi potrgal tudi veliki nogometni zvezdnik Zlatan Ibrahimović, ki pa si kolena ni dal operirati v Katarju, temveč v ZDA.

''Ne, ni prišel k nam, je pa prišel že enkrat prej na obisk. A roko na srce, sama ga nikoli ne bi imela za pacienta. Ko sem gledala, kaj počne štiri mesece po operaciji, mi je postalo slabo. To je res noro. S temi rotacijskimi gibi si še vedno lahko raztegneš križno vez, lahko si poškoduješ graft (del kolena, op. p.). Tudi ni več najmlajši, čeprav je njegov zdravnik dejal, da ima koleno kot nekdo pri 16 letih. A vseeno, vse raziskave kažejo, da treba pri teh poškodbah počakati vsaj osem mesecev. Da se celjenje povsem konča, to je še toliko bolj pomembno, ko gre za kontaktne športe, kot je nogomet,'' dobro pozna tudi poškodbo nogometnega superzvezdnika. Teh v Katarju ne manjka, o imenih pa Jakobova ne sme govoriti, saj ji to preprečuje pogodba.

Ibrahimović je vse bližje vrnitvi:

V Katarju ji družbo delata mož in sin

V Katarju ji družbo dela tudi mož in nekdanji hokejist Anže Emeršič, ki je zaposlen na eni izmed fakultet. V zadnjem letu pa se jima je pridružil tudi sinko Luka. Foto: Osebni arhiv Martine Jakob Emeršič Skupaj z možem Anžetom Emeršičem, nekdanjim hokejistom Olimpije in Maribora, živi v Katarju že pet let. Tudi mož je zaposlen na eni izmed tamkajšnjih univerz, kjer je odgovoren za vse športne dogodke. V zadnjem letu se jima je pridružil tudi sinko Luka.

Vseeno pa tukaj ne namerava ostati za vedno. Jakobova se namerava vrniti v Slovenijo.

''Seveda imamo še namen priti v Slovenijo. Aspetar je klinika, kjer se lahko fizioterapevt največ nauči. Veliko sem prepotovala, videla veliko stvari, a prav nič se ne more primerjati z Aspetarjem. Nihče ni tako multidisciplinarno usmerjen.''

To se ji zdi pri perfekciji, h kateri stremijo na kliniki, še kako pomembno.

''Po svetu je vse preveč strokovnjakov, ki 'znajo' vse. Preveč je posplošeno, pri nas pa je vsak zadolžen za svoje. Sama sicer imam tudi znanje za zdravljenje bolečin v križu, a ko bi videla, da človeku ne morem pomagati, bi ga napotila k strokovnjaku, ki je specializiran za to.''

Znanje želi širiti tudi v Sloveniji

''Zagotovo si želim v prihodnosti to pridobljeno zanje, ki ga sicer nikoli ni dovolj, širiti tudi bližje Slovenije. Morda celo v Sloveniji. Mislim, da je to realno, ker imam veliko kolegov, ki si tega želijo. Treba se bo le odločiti in privabiti prave ljudi,'' je prepričana nekdanja igralka odbojke, ki se zaveda, da bi bilo za tak projekt potrebnega veliko denarja.

Želja je, da se čez čas vrne v Slovenijo in odpre svojo kliniko. Foto: Osebni arhiv Martine Jakob Emeršič

Sanje so imeti svojo kliniko

''Mogoče ne bi bilo slabo začeti igrati loto,'' se je nasmehnila. ''Slovenija bi bila za tak kompleks idealna, saj je skoraj v središču Evrope. Treba bi bilo izbrati tudi pravo lokacijo, najbolje v okolici Ljubljane. Vizija in upanje sta, da se res čez nekaj let naberemo ljudje in skupaj naredimo kliniko, ki je Evropa ne pozna. A za zdaj so to le sanje,'' meni Jakobova, ki si zdaj ne predstavlja več, da bi po vrnitvi v Slovenijo lahko še delala v enem od pri nas že obstoječih rehabilitacijskih centrov.

''Ne, to res ne pride v poštev, v vsakem primeru bi začela nekaj zasebno. Kaj in kako, bo pokazal čas, nikamor se ne mudi,'' je še sklenila zgovorna Jakobova.