Valter Birsa: prvič po več kot desetih letih brez gola

V prvi polovici sezone 2013/14 je nekoliko nepričakovano prestopil v Milan in se na San Siru znašel zelo dobro. Nekajkrat je zadel, nekajkrat podal in bil pomemben člen rdeče-črnih. Potem se je, kot že nekajkrat do zdaj, poškodoval in izgubil mesto v ekipi. Tako je v prvi polovici preteklega leta nastopil le štirikrat v prvenstvu (dvakrat od prve minute) in dvakrat v pokalu.

Jasno je bilo, da prihodnosti zanj pri sedemkratnih evropskih prvakih ni. Tudi zato, ker je bila za Milanom sezona, polna razočaranj. V prvenstvu je bil šele osmi, v ligi prvakov se je sicer uvrstil v izločilne dele, a izpadel takoj na prvi stopnički, v pokalu je izpadel v četrtfinalu.

Zato ni bilo presenečenje, da so Valterja Birso pri Milanu poleti posodili drugam. Okrepil je Chievo in v Veroni dočakal priložnost, na katero je čakal že dolgo časa.

Začel je igrati redno in tako v prvem delu sezone, ki so ga nogometaši Chieva sklenili na 16. mestu prvenstvene razpredelnice, izpustil le eno prvenstveno tekmo. Igral je na 15 tekmah, le na eni tekmi ga ni bilo v začetni enajsterici, enkrat je zaigral tudi v pokalu, iz katerega so Verončani že izpadli.

Pri 28 letih sicer redno igra v eni izmed najboljših petih evropskih lig, a njegova statistika ni najboljša. Le eno podajo je vpisal v statistiko, med strelci ga ni bilo. Vsekakor manj od tistega, kar smo od primorskega virtuoza pričakovali pred leti, ko se je zdelo, da bo nekoč morda postal del evropske nogometne elite.

Sodeloval je pri najpomembnejši zmagi

V reprezentanci je tudi lani igral dokaj redno in zbral pet nastopov, a brez vidnejšega učinka. Se pa lahko pohvali, da je bil na igrišču od prve minute pri največjem podvigu Slovenije leta 2014. Pri zmagi nad Švico v Mariboru v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 je bil v prvi postavi, na igrišču je zdržal 55 minut.

V prvi postavi je bil le še na kvalifikacijski tekmi proti Angliji v Londonu. Pri porazu z 1:3 je igral 63 minut. Na kvalifikacijskih tekmah proti Estoniji (poraz) in Litvi (zmaga) je na zelenico prihajal s klopi, na prijateljski tekmi proti Alžiriji (poraz) je igral v drugem polčasu.

Letos zanj nedvomno ni bilo najboljše leto. Da je bilo res tako, potrjuje tudi dejstvo, da je sploh prvič po letu 2003, ko je še kot 17-letni mladenič odigral prve članske minute v dresu ajdovskega Primorja, ostal brez zadetka na članski ravni.