SiolNET. Sportal Nogomet
5,23

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Tih, marljiv, pomemben, a ne dovolj spoštovan. Andraž Kirm.

5,23

termometer

Andraž Kirm
Andraž Kirm, pogosto kritizirani dolgoletni steber reprezentance, je velik profesionalec in se tega ne sramuje. Foto: Vid Ponikvar

Z Andražem Kirmom, enim od najpomembnejših akterjev največjega slovenskega nogometnega uspeha v zadnjem desetletju, o spoštovanju in etiketi trdega delavca z negativnim prizvokom, ki jo je dobil. In še o marsičem.

"Slovenci smo pač malo posebni," zna večkrat povedati Andraž Kirm in s tem meri na vse udarce, ki jih je dobil na zdaj že skoraj 15 let trajajoči poti profesionalnega nogometaša. Bil je eden od pomembnejših akterjev nepozabnih Domžal Slaviše Stojanovića, ki so v letih 2007 in 2008 naslov slovenskega prvaka osvojile s 17 oziroma 15 točkami naskoka. Prvak je postal tudi na Poljskem s tamkajšnjim najuspešnejšim klubom. Igral je v prvi nizozemski ligi in na Cipru.

Povsod je bil več ali manj vseskozi na igrišču. Tako kot tudi v zadnjem zares uspešnem obdobju slovenske nogometne reprezentance. Nastopil je na vseh 12 kvalifikacijskih tekmah za nastop na svetovnem prvenstvu 2010 in bil na igrišču od prve minute na vseh treh nepozabnih tekmah v Polokwaneju, Port Elizabethu in Johannesburgu. Pravzaprav sta več minut v reprezentančnem dresu v tistih 15 tekmah zlatega selektorskega obdobja Matjaža Keka zbrala samo Milivoje Novaković in Robert Koren.

Ne spomnim se več, kakšne je nosil, a verjetno pri vseh trenerjih in selektorjih ni igral zaradi tega, ker je imel najlepše nogometne čevlje, ampak zaradi marsičesa drugega. Tudi marljivosti, seveda, a še zdaleč ne samo zato. V 71 nastopih v majici Slovenije je ob vsem umazanem delu, ki ga je opravil, zabil tudi šest golov. To je enega manj od Josipa Iličića in Valterja Birse, isto kot Sebastjan Cimirotić in Nastja Čeh, in enega več, kot sta jih dosegla Koren in Miran Pavlin. Kljub temu v očeh navijačev ni dobil nikoli podobnega spoštovanja, kot so ga bili deležni našteti.

Bolj kot s tem se je moral ubadati z zbadljivkami, oznakami o trdem garaču, ki drugega kot teči tako ali tako ne zna, in s kritikami, ko ni šlo. Ko je Slovenija zmagovala, je bil tiho v ozadju. S tem, da Slovenci, ki tako opevamo delavnost, pogosto ne znamo dovolj ceniti tistega, ki je delaven, se ne obremenjuje preveč. "Tako pač je, a ne vem, zakaj bi se tega, da sem vse, kar sem dosegel, dosegel s trdim delom, sramoval. Pa tudi, če ima to, tako kot pri meni, negativen prizvok," je paradoks Slovencev mirno sprejel 34-letni Ljubljančan. Tako kot je pred desetletji mirno stal ob robu betonskega igrišča v Novih Jaršah, občudoval svojega soseda Novakovića in čakal na priložnost, da ga bodo nekaj let starejši fantje spustili nanj.

Čeprav nikoli ni silil v ospredje, je bil eden od glavnih akterjev zadnjih reprezentančnih uspehov. Čeprav nikoli ni silil v ospredje, je bil eden od glavnih akterjev zadnjih reprezentančnih uspehov. Foto: Vid Ponikvar

Začnimo pri spoštovanju. Ga pri novopečenem slovenskem prvoligašu Bravu, h kateremu ste pršili lani, ko ste marsikoga presenetili s selitvijo v drugo ligo, čutite?
Da, spoštovanje obstaja. Ne samo zaradi kariere, ki je za mano, ampak verjetno tudi zaradi tega, ker sem starejši. V ekipi je precej mladih fantov. S trenerjem sva bila soigralca, tako da sva se že poznala. Medsebojno spoštovanje zagotovo obstaja. Čutim, da me ljudje v klubu cenijo in me spoštujejo. Vsi v klubu imamo dobre medsebojne odnose.

Se zaradi vsega, kar ste dosegli, v novem okolju, v katerem se z vami ne more primerjati nihče, počutite kaj posebnega?
Moram reči, da ne. Nisem tak, da bi se hvalil s tem, kar sem dosegel, in spal na lovorikah. Če bi bilo tako, verjetno sploh ne bi prišel sem, saj bi mi bilo izpod časti, a mi niti najmanj ni. Dobro sem se vključil v ekipo, ljudje so me sprejeli. Spoštovanje obstaja, ni pa nič pretiranega. Ne nazadnje se marsikateri od mladih fantov, s katerimi zdaj igram, tega, kje sem igral in kaj sem dosegel, niti ne spomni. Kot sem rekel. Spoštovanje je, a ni pretiravanja. Tudi sam si ne želim, da bi bilo, saj nisem tak.

Kaj vsem mladim, ki so okoli vas, in tudi drugim svetujete? Vas pogosto pocukajo za rokav?
Včasih kaj vprašajo, a pogosto se zgodi, da že pogovor zaide v takšno smer in kaj povem. Toda še bolj kot to, da bi se trudil govoriti, kaj in kako, se mi zdi pomembno, da to tudi počnem. Če imajo mladi ob sebi koga, po katerem se lahko zgledujejo, je zagotovo bolje, kot pa če bi govoril nekaj, delal pa drugače. Tudi meni je bilo lažje, ko sem imel ob sebi vzornega profesionalca in sem videl, kaj je potrebno za uspeh. Delo, delo in še enkrat delo.

V zdajšnjem okolju ga torej imate, kako pa je s spoštovanjem, ki ste ga bili deležni nasploh skozi vse, kar ste na nogometni poti prehodili? Zdi se, da je bila, ko ste bili na najvišji ravni, okolica do vas precej podcenjujoča.
Kakor gledaš. Načeloma sem spoštovanje imel, tako ali tako pa se mi zdi, da je najpomembneje, če ti spoštuješ drugega. Če ga, bo tudi on spoštoval tebe. Se pa stvari razlikujejo. Od kraja do kraja, od države do države se stvari spreminjajo.

Merim predvsem na Slovenijo.
Da, pri nas je mogoče malce drugače. Zdi se mi, da so slovenski nogometaši in športniki, z redkimi izjemami, v tujini veliko bolj cenjeni, kot so pri nas. Takšna je pač naša miselnost, a s tem se nima smisla obremenjevati. Nogometaši doživljamo negativne in pozitivne kritike, to je čisto normalno in to sem sprejel. Na koncu te, če si pošten do tega, kar delaš, ljudje vedno cenijo. To je najbolj pomembno. Najprej smo ljudje, šele potem športniki, nogometaši in vse drugo.

Za Slovenijo je igral od leta 2007 do 2016. Zbral je 71 nastopov, tudi tri na svetovnem prvenstvu, in dosegel šest golov. Za Slovenijo je igral od leta 2007 do 2016. Zbral je 71 nastopov, tudi tri na svetovnem prvenstvu, in dosegel šest golov. Foto: Reuters

Ampak kritike na vaš račun so bile vseskozi prisotne. Ko je vaša ekipa zmagovala, ste bili v ozadju. Ko je izgubljala, ste bili med prvimi, na katere so kazali s prstom.
Res je, da sem bil v nekaterih obdobjih morda malce preveč ali pa neupravičeno kritiziran, ampak delo novinarja je, da analizira in kritizira. Včasih so kritike konstruktivne, včasih niso. To naj ocenjujejo drugi. So pa kritike prisotne vedno, ko si medijsko izpostavljen. Včasih pozitivne, drugič negativne. Tudi igralci, ki so veliko boljši od mene, so se morali spopadati z njimi. Raheem Sterling pri Manchester Cityju, Karim Benzema v Real Madridu. Tudi Lionel Messi, ker naj bi slabo igral za reprezentanco, pa vsi dobro vemo, kaj in kdo je on. Tako pač je.

No, morda sem še bolj meril na navijače. Na vaš račun pogosto ni manjkalo kritik in včasih tudi podcenjevalnega odnosa površnih nogometnih opazovalcev. Koliko takšne kritike bolijo?
Malce boli, seveda, a o tem, kaj navijači pišejo in govorijo o meni, ne prebiram in ne raziskujem preveč. Ko sem bil mlajši, sem se s tem morda še obremenjeval, a tega ne delam več. Niti nimam časa. Mogoče res nisem tako cenjen, kot je marsikdo drug, a težav z navijači nikoli nisem imel. Tudi pri Olimpiji sem se nazadnje pri Green Dragons počutil spoštovanega. Je pa res, da marsikdo razmišlja tudi drugače. To je njihovo mnenje. S tem nimam težav. Ali sem bil kdaj na udaru upravičeno ali ne, naj ocenjujejo drugi. Jaz imam čisto vest, saj vem, da sem bil vedno vzoren športnik, ki je na igrišču tako na treningih kot tekmah vselej dal vse od sebe.

Prav ta etiketa delavca, ki tako ali tako samo teče in z žogo ne zna narediti prav veliko, kar je seveda daleč od resnice, se vas je prijela in dobila negativen prizvok. Kako zelo je to moteče?
Mene to ne moti. Odvisno seveda, v kakšnem kontekstu je to povedano ali napisano, a če kdo zame reče, da sem delavec, sem na to ponosen. S tem se poistovetim, saj to tudi sem. Do precej lepe kariere sem prišel s trdim delom, vseskozi sem treniral in se trudil, da bi bil čim boljši. Morda je etiketa delavca pri meni res dobila negativen prizvok, a ne vem, zakaj bi se na nekoga, ki ga označujejo za delavnega nogometaša, ki veliko trenira in veliko da na to, da bi bil boljši, gledalo negativno. Vsi mladim fantom svetujemo, naj veliko trenirajo, naj živijo zdravo, če hočejo, da jim uspe. Ne vem, zakaj bi se potem jaz, ki sem bil vedno tak, tega sramoval. Tudi za Cristiana Ronalda vsi vseskozi poudarjajo, kakšen delavec je. Da je do vsega, kar ima, prišel s trdim delom. Če hočeš, da ti uspe, ni bližnjic. Treba je trdo garati.

Kdo je boljši? Šest hitrih odgovorov Andraža Kirma:

Slovenci se vedno hvalimo in smo ponosni na to, kako delaven narod smo, potem pa bi se moral nekdo, ki ponazarja to miselnost, tega sramovati. Precejšen paradoks, mar ne?
Da, tako pač je. Že velikokrat sem rekel, da smo Slovenci malo posebni. Takšna je naša miselnost. Po eni strani bi vsi radi garače, ki so tiho in ne silijo v ospredje, potem ko jih imamo, jih pa ne znamo ceniti. Na koncu pa je precej podobno tako ali tako z vsemi. Tudi nekatere, ki jih morda ljudje bolj cenijo, nekatere zvezdnike slovenskega športa, na koncu vedno doleti ena in ista usoda. Vedno jih enkrat pokopljemo. Kot da bi le čakali, da bodo padli. Ne samo v nogometu in ne samo v športu, tudi drugje. Škoda, da se – tako majhni, kot smo – ne podpiramo bolj.

Ste bili delavni od nekdaj in tudi drugje, ne le v nogometu?
Vedno sem bil priden, sploh v nogometu. Šola je malo druga zgodba, a tudi tam nisem imel težav. Bil sem malce len, mislil sem predvsem na nogomet, a je šlo tudi skozi. Nisem bil ravno zlati maturant, a tudi med najslabšimi ne. Nekje v sredini. Sem pa vedno rad treniral. Že od nekdaj sem individualno treniral tudi po treningih, ki smo jih imeli z ekipami. Od majhnega sem bil vseskozi na igrišču v Novih Jaršah v Ljubljani, kjer sem živel. Užival sem ob igri z žogo. Užival sem v treningih, tako kot uživam še zdaj.

Slišal sem, da ste precej organizirani in zelo natančni tudi v zasebnem življenju. Od nekaterih vaših soigralcev iz sijajnega rodu slovenske reprezentance mi je prišlo na uho, da celo tako zelo, da v omari zlagate nogavice?
(smeh, op. p.) Res je, stvari imam rad urejene. Tudi nogometne čevlje sem vseskozi zlagal in čistil, tako da so se fantje norčevali iz mene in mi včasih tudi ponagajali, mi razmetali stvari in se ob tem smejali. Je pa res, da danes nisem več tak, kot sem bil. Še vedno sem precej natančen pri stvareh, ki se mi zdijo pomembne, a stvari se z leti malce spremenijo. Zdaj, ko živim s partnerico in otroki, je malce drugače.

V družbi mlade družinice V družbi mlade družinice Foto: Vid Ponikvar

Otroci, kar tri imate. Tri dekleta. Kako zelo so spremenila vaše življenje?
Pošteno, marsikaj se je spremenilo. Začneš razmišljati drugače, stvari se obrnejo na glavo. Zdaj so najpomembnejši predvsem otroci. Druge stvari niso več tako pomembne, kot so se morda zdele prej. Na koncu je to, vsaj zame, bistvo življenja. Da imaš svojo družino in si srečen. Sam imam tri zdrave otroke in partnerico, s katero se zelo dobro razumem. To je na koncu veliko pomembnejše od vsega, o čemer sem govoril prej, zato sem s svojim življenjem zelo zadovoljen.

"Hat-trick" deklet, torej. Se obeta še kak nogometaš?
Da, tako je naneslo. Ne vem, ali bo še kaj. Za zdaj ostajam pri puncah.

Ste se o tem, kako ste se znašli v družbi deklet, pogovarjali tudi z nekdanjim soigralcem iz Domžal, Olimpije in tudi reprezentance Nejcem Vidmarjem. Tudi njegova zgodba je precej zanimiva. V družini so trije bratje, poskrbeli pa so za kar šest deklet. Fanta še niso dočakali.
Da, včasih tako nanese, a tako pač je. Nekdo ima tri fante, drug tri dekleta, pri tretjem se pomeša. Pri meni so se pač nabrala samo dekleta, zaradi česar sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zdi se mi, da so punce bolj očkove ljubice. Zelo fino mi je z njimi. Mi je pa pred časom nekdo povedal nekaj zanimivega, ob čemer sem se pošteno nasmejal. Da fanta sploh ni težko narediti, ampak se včasih pač zgodi, da se mora pred tem zvrstiti še pet, šest deklet. (smeh, op. p.)

Eden od ključnih mož domžalske pravljice v letih 2007 in 2008

V boju z Bojanom Jokićem na tekmi med Domžalami in Gorico leta 2005. V boju z Bojanom Jokićem na tekmi med Domžalami in Gorico leta 2005. Foto: Vid Ponikvar Za Domžale je Kirm v prvem obdobju igral med letoma 2005 in 2009. V šampionskih sezonah 2006/2007, ko so Domžalčani najprej pred Goričani naslov osvojili s kar 17, potem pa v sezoni 2007/08 pred Koprom z 12 točkami naskoka, je imel zelo pomembno vlogo v ekipi Slaviše Stojanovića.

Pri prvem naslovu je v 31 nastopih zabil šest golov, pri drugem pa je bil z devetimi goli v 32 prvenstvenih tekmah drugi najboljši strelec za Hrvatom Dariom Zahoro, ki je prispeval 22 golov.

Z Domžalami je v tistih dveh sezonah dvakrat prišel tudi do drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov in dvakrat izpadel proti zagrebškemu Dinamu. Domžalčani so izgubili vse štiri tekme s klubom, ki je takrat začel serijsko osvajati naslove hrvaškega prvaka, zabili pa štiri gole. Za dva od teh je podal Kirm.

V drugem, vsega dobro leto trajajočem obdobju pri Domžalah je v 27 nastopih v vseh tekmovanjih zadel enkrat in prispeval tri podaje.

Za Domžale je skupaj odigral 166 tekem, zabil 23 golov in prispeval kar 35 podaj.

Preskočimo k drugi temi. Športnike, nogometaše pa sploh, pogostokrat slabšalno označujemo kot ljudi, ki o življenju ne vedo prav veliko. Pa čeprav je dejstvo, da po neki drugi logiki verjetno velja ravno obratno. Kot zelo mladi odhajate v tujino in morate odrasti prej kot drugi. Izkušate življenje v drugih državah in spoznavate druge kulture, kar zagotovo širi obzorja.
Tako pač je, čeprav pogostokrat nepravično. Dejstvo je, da ni lahko oditi v tujino. Marsikdo gre tja zelo mlad. Jaz sem šel malce pozneje. Ko sem bil star 23, 24 let in sem v nogometu že imel nekaj za sabo, a veliko jih odhaja, ko so stari tudi komaj 16, 17 let. Ni lahko, kar potrjuje tudi dejstvo, da se jih mnogo domov vrne precej hitro. Že kar zadeva službe, ni lahko. V tujini nate gledajo samo kot na številko. Plačajo te, da boš dober na igrišču. Drugo jih ne zanima. Redkokje se zgodi, da so te pripravljeni čakati in imeti razumevanje za težave, ki jih morda lahko imaš. Teh pa ni malo. Treba se je znajti. Pogosto brez družine, brez prijateljev, obkrožen s popolnimi tujci. Treba si je najti stanovanje in se naučiti živeti sam, se naučiti jezika, se privaditi na drugo kulturo. Vržen si v bazen in moraš splavati, kar ni vedno lahko. Veliko stvari je, ki jih življenje v tujini prinese za sabo. Marsikaj, na kar morda kdo, ki tega ni izkusil, sploh ni pomislil. Tudi nam nogometašem in športnikom na sploh ni tako lahko, kot se marsikomu morda zdi.

Je bilo v tujini kdaj tako težko, da ste se nameravali vrniti?
Ne, meni ne. Morda tudi zaradi tega, ker sem v tujino odšel precej pozno. Ni bilo lahko, a da bi vrgel puško v koruzo, nisem nikoli pomislil. Od nekdaj sem si želel, da bi odšel v tujino, zato sem, ko mi je uspelo, naredil vse, da bi tam tudi ostal.

Wisli, najbolj trofejnemu poljskemu klubu, je pomagal do zadnjega naslova. Wisli, najbolj trofejnemu poljskemu klubu, je pomagal do zadnjega naslova. Foto: Getty Images Vaše nogometno popotovanje se je začelo s Poljsko, kjer ste bili član tamkajšnjega velikana Wisle iz Krakova. Zanj ste redno igrali in se veselili tudi naslova poljskega prvaka. Iz majhne Slovenije ste prišli v skoraj 40-milijonsko državo, v katero ste prišli ravno v obdobju, ko je tamkajšnji nogomet zaradi evropskega prvenstva, ki so ga skupaj z Ukrajino leta 2012 organizirali Poljaki, doživel velik preskok. Na Poljskem ste igrali ravno v treh letih pred tem.
Bilo je precej drugače. Ko sem prišel tja, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se navadil na nove razmere in na novo ligo. Bila je agresivnejša, igra je bila precej hitrejša od tistega, česar sem bil vajen v Domžalah. Prišel sem v drug svet. Tam so bili vsi nogometaši neverjetno fizično pripravljeni, zato mi sprva ni bilo lahko. Ob tem sem lahko spremljal razvoj tamkajšnjega nogometa, tam sem bil ravno v obdobju največjega vzpona. Poljaki so gradili nove štadione, tako da smo v prvi sezoni igrali na nekaterih manjših nogometnih objektih, po tem pa so skoraj vsi poljski prvoligaši dobili nove, moderne štadione. Tam sem bil morda v celo najboljšem obdobju za poljski nogomet. Tudi ekipa, ki smo jo imeli na voljo, je bila dobra. Stvari so bile začrtane zelo dobro. Športni direktor Wisle je bil takrat človek, ki je pred tem to vlogo vrsto let opravljal pri PSV in Eindhovnu, prinesel je svoj "know-how" in sestavil res dobro ekipo. Bili smo prvaki, od lige prvakov pa nas je na zadnji stopnički do nje od velikega uspeha ločilo le deset minut. Bilo je res lepo, a na koncu sem se Poljske malce zasitil. Zamenjal se je trener, z novim nisem bil najbolj zadovoljen, zato sem si zaželel nečesa novega in po treh letih se je moja poljska zgodba končala. Sem pa ponosen, da sem bil član Wisle, ki je velikan. Zdaj je sicer v težavah, a da občutiš, za kako velik klub gre, je dovolj, da pogledaš njene navijače.

Kakšni so?
Noro, česa takega nisem nikoli doživel. Nad tem so bili presenečeni tudi prijatelji in družinski člani, ko so prihajali na tekme Wisle. Prej so bili na tribunah na tekmah slovenske reprezentance in še kje, kjer je bilo vzdušje prav tako sijajno, a to je bilo tako zame kot tudi za njih nekaj povsem drugačnega. Igrati pred več kot 30 tisoč glasnimi, fanatičnimi navijači, ki živijo za svoj klub in so nori na nogomet, je nekaj nepozabnega. To težko opišeš, če tega ne doživiš. Jaz sem srečen, da sem. Sploh derbiji s Cracovio so bili nekaj norega. Pa takrat, ko smo bili prvaki in smo naslov v mestu proslavljali z več kot 80 tisoč navijači. Ko se sprehajaš po ulicah Krakova, tega sicer ne občutiš. Sem in tja kakšen avtogram, fotografija, a kakšne hude evforije ni bilo, na štadionu pa … Povsem druga zgodba. Čisti fanatizem.

V Wisli je igral tri leta, zbral 118 nastopov, 18 golov in 17 asistenc, z njo pa bil le deset minut oddaljen od lige prvakov, ki je potem nikoli ni dočakal. V Wisli je igral tri leta, zbral 118 nastopov, 18 golov in 17 asistenc, z njo pa bil le deset minut oddaljen od lige prvakov, ki je potem nikoli ni dočakal. Foto: Getty Images

Kako pa se zgodba obrne, ko rezultatov ni?
Seveda, takrat pa je malce drugače. Tudi to sem nekajkrat doživel. Ko smo izgubili derbi, ni bilo prav lahko. Navijači te tako ali tako pred vsakim derbijem pridejo opozorit, da je to za njih najpomembnejša tekma. Takrat, ko izgubiš, se ni ravno dobro zadrževati v javnosti. Po enem derbiju se je zgodilo celo to, da smo morali po porazu še dolgo čakati na štadionu, da smo sploh lahko odšli z njega. Do nas so hoteli navijači, ki so se hoteli pogovoriti z nami, a so jih ustavili policisti specialne enote. Ko smo izgubili derbi, so nam v klubu naročili, naj se vsaj en teden zadržujemo predvsem doma. To so trenutki, ki niso najlepši, a so prav tako sestavni del nogometa. Kaj hujšega pa se, k sreči, ni zgodilo.

Pa Poljska, Poljaki in njihova miselnost?
Ni mi najbolj všeč, saj so precej zaprti, hladni in z njimi težko vzpostaviš stik. Tudi to, da velika večina ni znala angleško, je bilo moteče. Ker so tako veliki, seveda pričakujejo, da boš znal govoriti poljščino, ki sem se je – vsaj toliko, da sem se lahko osnovno sporazumeval – tudi naučil. Po drugi strani pa mi je pri Poljakih všeč to, da so nam podobni. So delavni, niso primadone. Če boš rekel, naj nekaj naredijo, bodo to tudi naredili. Tudi na igrišču so nepopustljivi. Vselej dajo vse od sebe. Na treningih, na tekmah. Povsod. Odkar sem odšel od tam, se na Poljsko nisem vrnil, saj ni bilo časa, a bi se z veseljem in se tudi bom. Da si malo ogledam kraj, kjer sem živel, obujam spomine in si s tribun ogledam kakšno tekmo iz nekoliko drugačne perspektive.

Z najuspešnejšim poljskim klubom do njegovega zadnjega naslova

Wisla Krakov Foto: Getty Images Wisla Krakov je eden od najstarejših in tudi najuspešnejši poljski nogometni klub. Ustanovljen je bil leta 1906, pohvali pa se lahko tudi z nekaj odmevnimi evropskimi dosežki. V sezoni 1978/79 se je prebil vse do četrtfinala pokala državnih prvakov, ki ga danes poznamo pod imenom liga prvakov. Trikrat, v letih 1969, 1970 in 1973, je zmagal v zdaj že nekdanjem pokalu intertoto.

Wisla se ponaša s 14 naslovi državnega prvaka, kar je rekord (deli si ga z Gornikom Zabrzejem), zadnjega pa je osvojila leta 2001, ko je bil zraven tudi Kirm, ki je za Wislo v treh letih odigral 111 tekem, zabil pa 18 golov in prispeval 17 podaj.

Igral je na štadionu Miejski, ki sprejme 33.130 gledalcev.

Potem pa skok v Groningen. Na Nizozemsko, kjer vlada precej drugačna miselnost.
Da, povsem drugače je bilo. Nizozemci so zelo odprti, vsak ti je pripravljen pomagati. Sploh nogometno sem se tam počutil najbolje. Saj veste, kako je z nami športniki. Če gre dobro na igrišču, je dobro tudi ob njem. Ne nazadnje sem bil tam zaradi nogometa. Potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil na tamkajšnji nogomet, saj sem spet pristal nekje, kjer je bilo precej drugače kot tam, kjer sem bil prej, a ko mi je steklo, sem na Nizozemskem zares užival. Napadalen nogomet, navijači si želijo predvsem zadetkov, ljudje v klubih pa imajo svoj način dela in ga ne spreminjajo. So mirni in ne delajo panike po prvem porazu. Vlagajo predvsem v mlade in so pripravljeni počakati, da se razvijejo. Mlade nogometaše razvijajo tudi kot ljudi in jih izobražujejo. Pripravljajo na življenje. Zelo so mi všeč.

Na življenje pa imajo tudi precej liberalne poglede in so do marsičesa zelo odprti. Zelo liberalni so do vsega. Prostitucije, legalizacije mehkih drog, evtanazije, homoseksualnosti ... Vam je takšno okolje ustrezalo?
Nizozemci so res zelo odprti. Nekatere njihove značilnosti so mi všeč, druge morda niti ne, a motilo me ni nič. Res je, da so malo drugačni, posebni, a v Groningenu, ki je manjše mesto, to ni bilo preveč izrazito. Ko smo z družino šli na izlet v Amsterdam, je bilo precej drugače. Veliko gneče, na vsakem koraku si vohal marihuano, rdeče ulice … Morda mi je bilo z družino na trenutke malce neprijetno, a me ni motilo.

Kakšen pa je vaš pogled na homoseksualnost, ki je v nogometu še vedno tabu. Res redkokdaj se zgodi, v Sloveniji pravzaprav nikoli, da bi kdo jasno povedal, da je njegova spolna usmerjenost drugačna. Mislite, da še nismo zreli za kaj takega?
Ne vem, morda res ne. Tudi sam, pa sem igral že z marsikom, česa takega, da bi se kdo razkril, še nisem doživel. Me pa niti najmanj ne bi motilo, če bi. Če je nekdo homoseksualec, naj bo. S tem ni nič narobe. Niti najmanjših težav ne bi imel s tem, če bi bil kdo od mojih soigralcev drugače spolno usmerjen.

Ko je igral za Groningen, se je zaljubil v Ajax. Proti slovitemu amsterdamskemu klubu je odigral štiri tekme. Ko je igral za Groningen, se je zaljubil v Ajax. Proti slovitemu amsterdamskemu klubu je odigral štiri tekme. Foto: Getty Images

Dve leti ste nosili dres Groningena, ki so ga pred vami nosili številni velikani svetovnega nogometa. Ronald Koeman, Johan Neeskens, Arjen Robben, Luis Suarez, Virgil van Dijk, tudi zdajšnji zvezdnik Ajaxa Dušan Tadić in še kdo …
… Da, pa tudi Tim Matavž (smeh, op. p.)

Seveda. Do njega še pridemo.
Res je, čez hodnike Groningena se je sprehodilo kar nekaj res sijajnih nogometašev, zato sem ponosen, da sem bil njegov član tudi jaz. Na Nizozemskem sem res užival. Tam mi je bilo pravzaprav najbolj všeč. Miselnost, treningi. Res lahko napreduješ, če hočeš. Sploh za nas, Slovence, ki smo delavni, je to lepa priložnost, da se dokažeš. Njihov način dela mi zelo ustreza. Iz tega sem črpal tudi sam v primeru, da bi se nekoč podal med trenerje. Všeč mi je delo njihovih trenerjev, način komunikacije, ki jo imajo z igralci. Če bom kdaj trener, se bom zgledoval po njih.

Tima Matavža, ki je zanj igral med letoma 2007 in 2011, zabil pa 46 golov, se pri Groningenu še spomnijo?
Seveda, zelo so ga imeli radi, saj je za Groningen zabil res lepo število golov in klubu ne nazadnje prinesel tudi veliko denarja, ko so ga prodali v PSV Eindhoven. Velikokrat so me spomnili nanj. Včasih, ko je bil pri PSV, je prišel tudi na naše tekme. Takrat sem hitro ugotovil, kako zelo ga cenijo.

V tistem obdobju se je zdelo, kot da je on naslednja velika stvar slovenskega nogometa, a se to ni zgodilo. Zgradil je sicer precej spodobno nogometno pot, a vseeno ne tako dobro, kot se je zdelo, da bo. Zakaj? Mu je morda primanjkovalo tega, o čemer sva prej govorila, delavnosti?
Ne vem, o tem težko govorim, saj ga ne poznam tako dobro. Mogoče je imel tudi malce smole s poškodbami in nekaterimi trenutki v karieri, ki znajo biti prelomni. Težko rečem, saj njegove zgodbe ne poznam tako dobro. Še vedno pa gre za odličnega nogometaša, ki igra na visoki ravni. Še vedno igra v dobri ligi in za dober klub. V zadnjem obdobju je imel spet nekaj smole poškodbe, a se je vrnil. Če ne bi bil delaven, se verjetno ne bi, tako pa je bila njegova vrnitev uspešna in spet zabija gole. Pri Vitesseju je precej pomemben član, Nizozemska mu očitno zelo ustreza. Pametno je, da se je vrnil tja.

Groningenska zapuščina Tima Matavža

Tim Matavž je za Groningen zabil 46 golov. Tim Matavž je za Groningen zabil 46 golov. Foto: Sportida Tim Matavž je za dober milijon evrov iz Gorice v Groningen prestopil poleti leta 2007, ko je imel komaj 18 let. V prvi sezoni je zanj odigral 17 tekem v vseh tekmovanjih, a se mu v 15 prvenstvenih nastopih ni uspelo vpisati med strelce. Kar štirikrat je na dveh tekmah zadel v pokalnem tekmovanju, a to ni bilo dovolj, da bi ostal v klubu. Groningen ga je v naslednji sezoni posodil v drugoligaški Emmen, za katerega je zabil osem golov v 24 nastopih, s tem pa prepričal Groningen, da mu ponudi pravo priložnost.

Dobil jo je in jo takoj izkoristil. V sezoni 2009/10 je za Groningen zabil kar 16 golov v 37 nastopih (13 v prvenstvu) in sezono za tem statistiko še izboljšal. V 35 nastopih je zmogel 20 zadetkov (16 prvenstvenih), kar je bilo dovolj, da si je prislužil prestop v PSV Eindhoven, ki je zanj odštel sedem milijonov evrov.

Za PSV je igral tri leta, tudi tam so bile njegove številke vse prej kot slabe. V 102 nastopih je zbral 44 golov in 18 asistenc, potem pa odšel v Nemčijo. Po neuspešnih epizodah v Augsburgu, Nürnbergu in tudi v Italiji, kjer je bil kratek čas član Genoe, se je pred dvema letoma vrnil na Nizozemsko.

Zdaj je član tamkajšnjega Vitesseja iz Arnheima in spet trese nasprotnikove mreže. V 63 nastopih je dosegel 28 golov.

Verjetno ne bom zgrešil, če rečem, da ste letos v ligi prvakov navijali za Ajax in bili ob njegovem spektakularnem pohodu, na katerem sta padla tudi Juventus in Real Madrid, končal pa se je šele v polfinalu, navdušeni?
Niti najmanj niste zgrešili. Ajax sem seveda poznal že prej, a sem ga še bolj vzljubil v obdobju, ko sem igral na Nizozemskem. Čeprav takrat ni bil tako dober, so se tam po njem zgledovali prav vsi. Ajaxova nogometna šola je tako ali tako znana že desetletja, njegovo delo z mladimi je že od nekdaj vzor. Takrat pri Ajaxu še niso bili tako močni, kot so zdaj, potem pa so se načrtno odločili, da bodo naredili dobro ekipo, in uspelo jim je, kar jim je. V Ajax se je letos zaljubil ves svet in prav je, da je tako. Takšni klubi, ki delajo tako dobro in igrajo tako atraktiven nogomet, bi morali v najmočnejših tekmovanjih vselej igrati v izločilnih delih. Zdaj je Ajax sicer prodal nekatere pomembne nogometaše, a upam, da bo sestavil dobro ekipo in še naprej hodil po podobni poti.

Po Nizozemski pa za konec vašega sedemletnega popotovanja po tujini še dve leti Cipra, kjer ste bili član velikana tamkajšnjega nogometa, Omonije iz Nikozije.
Če bi lahko, bi tja prišel dve leti pozneje. Prišel sem iz Nizozemske, kjer je bilo vse drugače, bolj profesionalno. Ne bom rekel, da na Cipru ni bilo, a je bilo drugače. Precej bolj počasi, po južnjaško. Tudi treningi so bili drugačni, manj kakovostni. Bil sem pa v dobrem klubu, tako da še zdaleč ni bilo slabo, da ne bo pomote. Takrat so si pri Omonii želeli spet postati prvaki, a smo imeli precej težav, zato nam ni uspevalo. Imeli smo preslabo ekipo, da bi bili lahko proti Apoelu in še nekaterim močnim ekipam dovolj konkurenčni. Življenje na Cipru pa … Kaj naj rečem. Z veseljem bi še kdaj vrnil tja. Ne samo na počitnice, tam je tako lepo, da bi na Cipru brez težav živel. Tudi na Cipru mi je bilo vsekakor zelo lepo.

Ciprski nogomet se je iz slovenskega zornega kota še ne tako daleč nazaj zdel eksotičen. Zdaj, vsaj kar zadeva uspehe tamkajšnjih klubov, ki so že večkrat opozorili nase v Evropi, še zdaleč ni več tako. Pravzaprav je glede na denar, ki ga tam vlagajo v nogomet, na celo višji ravni, kot je slovenski.
Da, precej so se razvili, pa ne samo klubi, katerih premica vzpona je zrasla že pred leti. Zdaj so velik korak naprej naredili tudi v reprezentanci. Včasih so bile tribune na tekmah ciprskih klubov polne, na reprezentančnih pa prazne. Zdaj je drugače tudi, ko igra Ciper. Tudi njegovi rezultati so vse boljši. V domači ligi pa je veliko tujcev. Portugalcev, Brazilcev … Individualno zelo izstopajo, so pa taktično slabši. Liga je kakovostna. Sploh prvih šest ekip, ki se borijo za naslov prvaka. V Evropi so ciprski klubi že velikokrat opozorili nase. Tamkajšnji nogomet je precej dober.

Po sedmih letih igranja v tujino se je vrnil v Slovenijo, a na obdobje v Olimpiji nima najlepših spominov. Po sedmih letih igranja v tujino se je vrnil v Slovenijo, a na obdobje v Olimpiji nima najlepših spominov. Foto: Urban Urbanc/Sportida

"Sem Ljubljančan, ki živi v Domžalah. Še najraje bi igral kar za oba," ste, ko ste še igrali na Cipru, na vprašanje, ali bi se vrnili v Slovenijo, takrat odgovorili v enem izmed intervjujev. Na koncu ste igrali za oba. Najprej za Olimpijo.
V klubu se je zamenjalo vodstvo. Z veliko igralci so se pri Omoniji razšli, na koncu tudi z mano. Meni je potekla pogodba, pogovarjali smo se, da bi morda ostal, a potem se je oglasila Olimpija in odločil sem se, da pridem tja. Nisem si mislil, da se bom domov vrnil tako hitro, pa se je zgodilo. Športni direktor Ljubljančanov je bil Nenad Protega, zgodba se mi je zdela dobra in prišel sem domov.

Po vsega letu dni ste Olimpijo razočarani zapustili.
Razočaran sem bil že prej, ne po enem letu. Stvari niso bile takšne, kot sem si predstavljal. Že prej sem slišal, da ni vse tako, kot bi moralo biti, a naj bi se stvari kmalu uredile. Ne nazadnje je bila Olimpija takrat tudi prvak. Mislil sem, da bo dobro, a ni bilo ravno tako. Bil sem zelo razočaran, to je jasno, tako kot verjetno še marsikdo, a tako pač je bilo in tega ne morem spremeniti.

Razočarani ste bili predvsem nad predsednikom Milanom Mandarićem in odnosa do vas, ki so ga nekateri v klubu pokazali do vas. Kaj se je dogajalo?
Po prihodu novega športnega direktorja so me postavili na stranski tir. Nisem sploh odpotoval na priprave, želeli so me odstraniti iz ekipe. Ne samo mene. Še tri, štiri igralce. Po slabih rezultatih so me vrnili nazaj, a ko se ti zgodi kaj takega, se je težko motivirati in pobrati. Ekipa je bila v katastrofalnem stanju. Predvsem psihološko. Bili smo povsem raztreseni, nismo se mogli pobrati. Še dobro, da smo prišli do finala pokala, ki smo ga potem izgubili. Čeprav smo bili takšni, kot smo bili, bi kmalu celo prišli do lovorike. V kratkem času, kolikor sem bil pri Olimpiji, sem zamenjal toliko direktorjev in trenerjev, kot jih prej nisem v vsej karieri. Razočaran sem bil predvsem zaradi tega, ker sem prišel domov, v svojo državo, da končam nogometno pot, na koncu pa so me iz kluba odstranili na res grd način, česar nisem pričakoval, tako da … Ampak tako je pač bilo. S tem se je bilo treba sprijazniti. Po tem sem bil zagotovo zelo razočaran.

Pri Olimpiji so ga čez noč postavili na stranski tir, ga vrnili nazaj, potem pa spet odslovili. Pri Olimpiji so ga čez noč postavili na stranski tir, ga vrnili nazaj, potem pa spet odslovili. Foto: Vid Ponikvar

Potem ste se vrnili v Domžale, a tudi tam niste zdržali prav dolgo. Ste tudi Domžale zapustili razočarani?
Ne, nisem odšel razočaran. Takrat sem bil nekaj časa brez kluba in sem razmišljal o tem, ali bi sploh igral. Priključil sem se treningom Domžal in čakal, ali bom dobil kak klub, potem pa sem tam tudi ostal. Dobil sem priložnost, zaradi česar sem Domžalam hvaležen, se pa tam nisem počutil najbolje. Nisem bil tako sproščen. Morda je bilo malo preveč sestankov, analiz, obveznosti … To je klub, ki se bori za vrh, za Evropo. Nisem se najbolje znašel, zato sem se odločil, čeprav sem imel še pol leta pogodbe, da odidem.

In na vaša vrata je potrkal drugoligaš Bravo. Ste bili takoj za ali pa ste sprva zamahnili z roko?
Že pred tem sem se s trenerjem Dejanom Grabićem nekajkrat videl in rekel mi je, naj pridem trenirat k njim, saj sem bil brez kluba. Želel sem nadaljevati kariero, zato sem želel priti tja. Da še malo igram in uživam. To je bilo bistvo. Zdaj je natanko tako. Z nekoliko manj obveznosti in pritiska, a še vedno igram. Dogovorili smo se zelo hitro.

Vam po vsem, kar se dosegli, selitev v drugo ligo ni bila izpod časti?
Ne, niti najmanj. Na to zgodbo nisem gledal tako. Morda sem marsikoga presenetil, mogoče marsikdo na mojem mestu ne bi ravnal tako, a sem se odločil, kot sem se, in sem vesel, da je tako. Hotel sem malo manj obveznosti in še igrati nogomet. Tudi druga liga ni slaba. V njej je veliko zelo kakovostnih nogometašev. So tudi ekipe, ki so pol profesionalne, kar se pozna, a ekipe v vrhu so precej kakovostne. Za posameznike velja podobno. Zdaj sta v prvo ligo prišla dva drugoligaša. Letos bo druga liga s Koprom in Gorico še močnejša, kar je dobro. To potrebujemo. Na drugi ligi je vse večji poudarek. Tudi medijsko je vse bolje pokrita.

Kako pa so na vas gledali nogometaši, s katerimi ste se merili na igrišču. Če se vrnemo k spoštovanju z začetka pogovora. Ste ga čutili?
Nisem imel občutka, da bi me gledali z drugimi očmi, sem pa čutil neko spoštovanje. Po koncu tekme, ko smo si dali roke. To je nekaj povsem normalnega. Ne nazadnje ne bi vsak po tem, kjer sem igral pred tem, prišel v drugo ligo. Lahko rečem, da sem užival.

K Bravu je prišel, ko je bil ta drugoligaš, in se z njim prvič v klubski zgodovini uvrstil v prvo ligo. K Bravu je prišel, ko je bil ta drugoligaš, in se z njim prvič v klubski zgodovini uvrstil v prvo ligo. Foto: Vid Ponikvar

Osvojili ste naslov in se prebili v prvo ligo. Česa je Bravo v njej sposoben in kako dolgo še nameravate biti del tega projekta?
Glavni cilj je obstanek v ligi. Imamo dovolj izkušenj, kar nekaj igralcev ima prvoligaške izkušnje, zato mislim, da je ta cilj realen. Ne bo nam lahko, to je jasno, a mislim, da smo že na uvodni prvenstveni tekmi proti Olimpiji pokazali precej. Lepo bi bilo, če bi imela Ljubljana tudi v prihodnosti dva prvoligaša, saj mislim, da si to zasluži. Verjamem, da se bo Bravo še naprej razvijal. Koliko časa bom zraven, ne vem. Pogodbo imam do konca sezone, najverjetneje jo bom opravil do konca, če se seveda ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega. Potem bom videl, kaj in kako. Vedno bolj me vleče v trenerske vode. Zdi se mi, da s tem, ko še igram, črpam znanje tudi za morebitno trenersko pot. Vidim, kako diha garderoba, kako delajo trenerji. S tega vidika se lahko naučim marsičesa. Vsaka izkušnja pride prav.

Po Luki Elsnerju je vaš trener še en znanec, s katerim ste nekoč igrali, Denis Grabić. Kakšen se vam zdi kot trener?
Zelo velik potencial, to je jasno. Že s tem, da je ekipo pripeljal iz druge v prvo ligo, je dal vedeti, da je dober. To je uspeh, ki bo za vedno zapisan. To je dokaz, da je ambiciozen. Je zelo inteligenten človek, ki je bil tudi sam nogometaš, kar je zelo pomembno, saj ve, kako razmišljajo igralci, in nekatere položaje razume. Ima odlično komunikacijo z nami, igralci. Tudi s starejšimi. Ima potencial, da naredi kaj več.

Kako pa gledate na Luko Elsnerja in to, kar mu je uspelo. Postal je trener francoskega prvoligaša Amiensa.
To je lepo priznanje za slovenski nogomet. Želel bi si, da bi v tujini delalo še več slovenskih trenerjev in da bi s seboj vzeli tudi kakšnega rojaka. Tako kot to počnejo tudi Hrvati, Srbi in še marsikdo. Slovenski trenerji kažejo zelo velik potencial. Je pa res, da je trenerju, ki je iz Slovenije, veliko težje dobiti službo v tujini, kot je to nam, nogometašem. Kako se bo z njim izšlo v Franciji, ne vem, saj niti ne vem dobro, kakšne so ambicije kluba, v katerem je. Lahko mu zagotovo ne bo. Mu pa želim vso srečo.

Najprej je bil Kekov, potem še Katančev steber

Pod vodstvom Matjaža Keka je bil malodane nezamenljiv. Pod vodstvom Matjaža Keka je bil malodane nezamenljiv. Foto: Vid Ponikvar V reprezentanci je Kirm pod vodstvom Matjaža Keka debitiral z 22 leti na prijateljski tekmi v Črni gori avgusta 2007, ko je bil položaj zdajšnjega selektorja precej majav.

Kirm je takoj postal pomemben član začetne enajsterice in v drugi polovici neuspešnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2008 od prve minute igral na vseh petih tekmah.

V vseh desetih tekmah rednega dela, na dveh tekmah dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 in vseh treh na zaključnem turnirju v Južnoafriški republiki je bil v začetni enajsterici. Zbral je 1.248 minut igre od 1.350, kolikor jih je bilo na voljo v vseh teh 15 tekmah. Več sta jih le še najboljši strelec Milivoje Novaković (1.278) in kapetan Robert Koren (1.260). Po Kirmu sledijo Mišo Brečko (1.243), Samir Handanović in Marko Šuler (oba 1.170) …

Reden član začetne enajsterice je bil pod Kekovim vodstvom tudi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 in potem odigral vse tekme od prve minute tudi v obdobju Srečka Katanca v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014. Odigral je tudi pet tekem v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016, potem pa izginil s selektorjevega radarja. Zadnjič je reprezentančni dres pod vodstvom Katanca oblekel na prijateljski tekmi proti Severni Irski marca 2016. 

Seveda ne morem pozabiti na reprezentanco. Z njo ste igrali na svetovnem prvenstvu, v njenem dresu ste zbrali 71 nastopov in zabili šest golov. Verjetno ste na to zelo ponosni?
Seveda. To je stvar, na katero sem najbolj ponosen. Tudi ko sem bil prvak na Poljskem, je bilo zelo lepo, ampak igrati na svetovnem prvenstvu s svojo državo je nekaj najlepšega, kar se nogometašu lahko zgodi. Res je, da nisem igral v ligi prvakov, a mislim, da so uspehi v reprezentančnem dresu, če igraš za svojo državo, nekaj, s čimer se ne more primerjati prav nič. Fenomenalno je bilo.

V tej zgodbi, v kateri ste vseskozi poudarjali veliko enotnost v tisti ekipi, ki je navduševala med letoma 2008 in 2010, je tudi utrinek, ki bi si verjetno zaslužil kar mesto na filmskih platnih. Na svetovnem prvenstvu ste nastopili skupaj z dvema sošolcema iz srednje šole, Mišem Brečkom in Samirjem Handanovićem.
Spomnim se, kako sva z Brečkom neupravičeno izostala od pouka, da sva lahko odšla na sprejem prejšnje reprezentančne generacije in preostalih, ko so se uvrstili na veliko tekmovanje. Deset let pozneje sva bila na drugi strani ogradi midva in še najin sošolec. O tej zgodbi bi res lahko posneli film. Ne samo o tem, ampak o složnosti, ki je vladala v tisti ekipi. Vsi smo bili kot eno. Tudi starejši, Boštjan Cesar, Aleksander Radosavljević, Robert Koren … Sploh ni bilo občutiti medgeneracijskih razlik. Dihali smo skupaj od prvega do zadnjega. Česa takega nikjer in nikoli nisem doživel. Podobno govorijo tudi preostali, ki so igrali takrat. Dogajalo se je, da smo se po večerjah skupaj družili v eni sobi. Po 20, 25 nas je bilo na kupu. Pogovarjali smo se, se zabavali. Ne vem, ali lahko še kje doživiš kaj takega. Tudi zaradi tega smo dosegali takšne uspehe, kot smo jih. Tudi strokovno vodstvo je bilo odlično, puščalo nam je precej svobode. Tudi zaradi tega smo bili tako uspešni.

Bil je sosed Milivoja Novakovića, sošolec Miša Brečka in Samirja Handanovića, z Zlatanom Ljubijankićem pa je hodil na dopust. Vsi skupaj so zaigrali na svetovnem prvenstvu. Bil je sosed Milivoja Novakovića, sošolec Miša Brečka in Samirja Handanovića, z Zlatanom Ljubijankićem pa je hodil na dopust. Vsi skupaj so zaigrali na svetovnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar

Kako ste se znašli sredi velike nogometne evforije, ki je takrat zajela Slovenijo?
Bilo je res noro. Uživali smo. Takšne proslave in takšnih uspehov ne pozabiš nikoli. Niti ne tega, kaj je bilo na igrišču, ampak bolj to, kaj se je dogajalo okoli nas. Če bi me zdaj vprašali za dogodke s kakšne tekme, se vseh zagotovo ne bi spomnil. Če me vprašate, kaj se je dogajalo po uvrstitvi na svetovno prvenstvo, se bom spomnil vsega. Od naših pogovorov, sprejemov, šal, ki smo jih ušpičili, vsega … Bilo je res super.

Z nekaterimi soigralci ste hodili skupaj tudi na počitnice, tako ste bili povezani.
Da, res je.

Je resnična anekdota, da ste nekoč dopustovali skupaj na Kubi s Samirjem Handanovićem in Zlatanom Ljubijankićem, potem pa so vas lokalni fantje, ki seveda niso vedeli, da ste nekaj tednov pred tem v isti družbi navduševali na svetovnem prvenstvu, izzvali, da se pomerite proti njim? Verjetno se ni končalo dobro za njih …
(smeh, op. p.) Res je. Bila sva sicer samo jaz in Zlatan, Samirja ni bilo. Neki delavci pred hotelom so nas skupaj s prijatelji izzvali, da se pomerimo v nogometu. Hitro so se začeli čuditi, kako to, da smo mi tako boljši, a o tem, da sva profesionalna nogometaša, nisva govorila. Verjetno so mislili, da smo turisti, malo bolj nadarjeni za nogomet. Sicer pa jih niti nismo rezultatsko prav preveč razbili, samo malce smo se zabavali in uživali. Lepo je bilo.

Pravi, da takšne enotnosti, kot jo je imela ekipa Slovenije iz leta 2010, ni doživel nikjer in nikoli več. Pravi, da takšne enotnosti, kot jo je imela ekipa Slovenije iz leta 2010, ni doživel nikjer in nikoli več. Foto: Vid Ponikvar

Za reprezentanco ste igrali devet let, bili skoraj ves ta čas njen pomemben član, ki je vedno igral, a nato iz nje pred dvema letoma odšli zelo tiho. Že pred časom ste dejali, da ste zaradi tega razočarani.
Da, mislim, da bi si pač zaslužil malce več pozornosti nekaterih. Iz reprezentance sem izpadel, ne da bi mi kdorkoli karkoli rekel. Nobene zahvale, nobenega pogovora, pa sem za reprezentanco neprekinjeno igral skoraj desetletje, nastopil sem tudi na svetovnem prvenstvu. Poslovilne tekme nisem pričakoval in si je niti ne bi želel. Brez nje so ostali tudi nekateri veliko pomembnejši soigralci, ampak vseeno sem pričakoval vsaj kakšno malo pozornost. Ampak … Saj je bilo podobno že v preteklosti. Tudi takrat se je vse skupaj na hitro razšlo, podobno je bilo z nami. Sicer pa … Na Nogometni zvezi Slovenije se še spomnijo, vedno dobimo vabila za reprezentančne tekme. Ko lahko, se jih tudi udeležim in navijam za fante. To je zdaj že mimo, danes ne gojim nobenih zamer. Bi bilo pa takrat tisto mogoče rešiti na drugačen, bolj človeški način.

Izpadli ste v obdobju, ko je bil selektor Srečko Katanec. Ste imeli z njim takrat sploh kakšno komunikacijo?
Ne, nobene.

Zdi se, da se je tiho – pa ne od reprezentance, ampak od nogometa – poslovil tudi Zlatan Ljubijankić, čeprav tega uradno še ni naznanil. Po prihodu iz Japonske je v Ljubljani in brez kluba.
Z njim se, odkar je prišel domov, ne slišim več tako pogosto, kot sem se takrat, ko je bil v tujini. Prej sva bila v stikih precej bolj. (smeh, op. p.) Je pa dejstvo, da je toliko časa brez kluba in ne vem, ali ima namen nadaljevati. Slišal sem, da ga vleče v trenerske vode in trenutno pomaga pri delu z mladimi na Slovanu. Da, videti je, da je to še eden iz te generacije, ki bo tiho odšel. Podobno je tudi z Brečkom, ki je prav tako končal. Vsake toliko časa se vidimo in tako bo verjetno tudi uspelo. Smo v nogometnih krogih in se srečujemo.

Z nekdanjimi soigralci se enkrat na leto srečajo in enotnost, ki so jo nekoč kazali na igrišču, prenesejo za pult. Z nekdanjimi soigralci se enkrat na leto srečajo in enotnost, ki so jo nekoč kazali na igrišču, prenesejo za pult. Foto: Vid Ponikvar

Se kdaj na kupu zberete vsi nekdanji soigralci?
Imamo obletnico v športnem centru Baza, ki sta ga zgradila Cesar in Bojan Jokić. Enkrat na leto se zberemo. No, tradicija ni prav dolga, do zdaj smo bili dvakrat, a naj bi postala stalnica. Upam, da bo res. Nazadnje, ko smo se dobili, so prišli skoraj vsi. Res je bilo lepo. Vsi smo bili spet na kupu in se imeli fino.

Na igrišču ste bili zelo uigrana ekipa. Je zdaj tako tudi za gostilniškim pultom?
Da. Že takrat smo bili, ko je bilo potrebno, zelo složni in uspešni tudi tam. (smeh, op. p.) Seveda smo tudi zdaj.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • MarjanK / 20.07.2019. ob 11:51 +3 0

    Najbolj se spominjam,ko si Andraž zadel odločilni gol za Olimpijo priti Domžalam,po vrnitvi v Slovenijo in nam prinesel Tri pike!Želim ti še veliko nogometnih in družinskih uspehov v življenju!

    +3 0
  • b44326 / 20.07.2019. ob 17:29 +2 0

    Res ni lepo, kar se mu je dogajalo tako v Olimpiji, kot tudi to, kako je šel ven iz reprezentance. Škoda, ker v Sloveniji odgovorni ne znajo pokazati osnovne hvaležnosti in profesionalnega odnosa. Prej si kot bog, potem nisi vreden nič. Ko športnik zmaguje, se ga kuje v nebo, ko mu ne gre dobro, ni nič več vreden.. Otročji pogled na šport in športnike. Jih je treba podpirat tudi takrat, ko jim ne gre. Pa ne samo športnikom, ampak vsem ljudem, predvsem bližnjim.

    +2 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin