Tako dober, da je obmolknil tudi Zahović

Čeprav se je slovenska nogometna reprezentanca pretekli torek potegovala za nastop na EP 2016, se je vsaj toliko energije kot v Ljudskem vrtu, če ne celo več, čutilo štiri dni pozneje v Stožicah. Igral se je klubski derbi, kjer je krajšo potegnil Maribor, bolje pa kaže slovenskemu nogometu. Pred leti bi kaj podobnega bilo nepredstavljivo. Takrat bi reprezentanca ob tako pomembni tekmi zlahka zasenčila večni spopad zeleno-belih in vijoličnih.

Slovenija je dolgo sanjala pravi klubski derbi. Zdaj ga je končno dobila. To ni več suhoparen večni derbi, ki se tako imenuje zgolj zaradi tega, ker se merita Olimpija in Maribor. Prva je nastala na pogoriščih kluba z bogato zgodovino in dolgo iskala način, kako zrasti, drugi pa je v zadnjih letih neprekosljiv gospodar slovenskega okolja. Zato je bil to prepogosto le derbi na papirju, v katerem so po letu 2009 za spektakel in lepoto na igrišču skoraj vedno skrbeli Mariborčani. Tako igralci kot navijači.

Zdaj je položaj drugačen. Renesansa zmajev v tej sezoni je poskrbela, da je neenakomernemu razmerju moči odklenkalo. Olimpija se je dvignila do te mere, da je postala spoštljiv tekmec, s katerim ni več šale. Ravno to pa je bilo tisto, kar s(m)o vsi pogrešali. Boj za lovorike je bil že tako dolgočasen in monoton, da so tudi v Mariboru kot vijoličaste papige ponavljali, kako bi bilo dobro in zaželeno, če bi Slovenija dobila močnejšo Olimpijo.

Končno tekma, ki predstavlja nekaj več

Zdaj jo je, rezultati pa so že vidni. Dva derbija v tej sezoni sta skoraj do zadnjega mesta napolnila Ljudski vrt in Stožice, igralo se je dopadljivo, ogledniki tujih klubov pa so lahko na delu opazovali cvet mladosti slovenskega nogometa. Postalo je očitno, da je to tekma, ki predstavlja nekaj več. Postala je dodana vrednost Prve lige Telekom Slovenije, ki je pravočasno prepoznala njen nov pomen in ga po objektivno previsokih ovirah, zaradi katerih ni izvedbe v Ljubljani doživel že 24. oktobra, na prvoligaški koledar umestila preteklo soboto. Tveganje, da si bo s tem nakopala jezo pri drugih klubih, se je izkazalo za nepotrebno.

Derbiju do živega ni moglo niti vreme. Ko gledalcem namere, da prestopijo prag Stožic, nista preprečila niti mraz niti sneg, še manj pa atraktivni španski derbi, je postalo jasno, da je Slovenija prisostvovala tekmi, ki je naznanila novo obdobje.

O derbiju se je med tednom govorilo morda še bolj doživeto in čustveno kot o reprezentančnih zadevah. Ko je Slovenija proti Ukrajini izpadla iz boja za EP 2016, so se nogometni krogi v dveh največjih mestih v državi bolj ali manj sukali le okrog ene teme. Okrog večnega derbija, ki se je v soboto končal brez zmagovalca. Ne dobesedno, saj je veliki zmagovalec postal nogomet. Dobil je tekmo, ki jo je potreboval, storjen je ogromen korak k priljubljenosti nogometa na sončni strani Alp.

Poraženca vsaj na papirju po 2:2 ni bilo, je bilo pa vsakemu jasno, da je bil to Maribor. Potreboval je zmago, s katero bi se vodilnim zmajem približal na štiri točke zaostanka, tako pa jim še naprej gleda v hrbet s sedmimi točkami zaostanka, kar ni najlepše izhodišče za drugo polovico sezone.

"Ostajamo optimisti," navijače pomirja trener Maribora Krunoslav Jurčić. Spomladi se bo še dvakrat srečal z Olimpijo, vijolice pa ponavadi cvetijo spomladi. Njeni navijači so zelo pogosto spremljali film, v katerem so se njihovi ljubljenci po zimskem premoru hitro odlepili od tekmecev, v tej sezoni pa bi lahko bilo drugače. Največ bo odvisno od ljubljanskega kluba. Za zdaj ne kaže, da obstaja nevarnost, da bi lahko tako hitro, kot se je povzpel, tudi strmoglavil. Sploh če bo še dolgo računal na tako razigranega Andraža Šporarja.

Derbi z dvema temnima lisama

V soboto smo spremljali derbi za prste oblizniti. Dogajalo se je ogromno. Pod vse štiri zadetke so se podpisali mladi reprezentanti, ki predstavljajo svetlo prihodnost slovenske članske izbrane vrste. Pripetil se je preobrat, tresli so se okvirji vrat, glavni sodnik je iz žepa potegnil rdeči karton, navijači pa so si dajali duška. Pri tem so močno pretiravali gostujoči. Metanje bakel v igrišče, ravno v tisti del, kjer stoji vratar Olimpije, je bilo tako očitno, da se to zagotovo ni pripetilo naključno. To je obsojanja vredno dejanje in najbolj črna točka sicer izjemnega derbija.

Če bi prižgana bakla ubrala za nekaj centimetrov drugačno pot, bi jo lahko nekdanji reprezentant Aleksander Šeliga resno skupil. Morda bi se derbi končal krepko pred zadnjim sodnikovim piskom in bi se Olimpiji nasmihala zmaga za zeleno mizo. Na srečo se ni, bo pa kar nekaj dela čakalo disciplinskega sodnika, ko bo prebiral poročilo delegata tekme. Prekinitve zaradi pirotehničnih sredstev in nezadovoljstvo gostov s sodniškimi odločitvami sta temni lisi derbija, ki bi si lahko sicer prislužil odlično oceno.

Po takšnem prazniku velja govoriti o lepih stvareh

Ponavadi je bilo tako, da je pred derbiji med Olimpijo in Mariborom svojih pet minut začutil Zlatko Zahović. Športni direktor Maribora je vzel stvari v svoje roke in s kakšno vnaprej zamišljeno provokacijo, ki je zbadala le posredno in služila temu, da se je o njej veliko govorilo, poskrbel za dvig zanimanja. To je bilo nujno, saj je bil Maribor v zadnjih letih svetlobna leta pred Olimpijo.

Podobno je veljalo, ko je bilo tekme konec. Včasih so bile izjave reprezentančnega kralja strelcev še bolj zanimive od tistih, ki so jih podali glavni junaki. S tem je Zahović skrbel, da je derbi lažje ohranil mesto na naslovnicah in upravičil sloves najpomembnejšega dogodka dneva, čeprav je na igrišču bolj ali manj zmagoval Maribor.

V soboto se je večni derbi znašel v nehvaležnem položaju. Na dan, ko se je igral tudi španski el clasico in se je Barcelona brutalno znesla nad zvezdniškim Realom, se je igral posladek tudi v Ljubljani. Pozno zvečer so se ljubitelji nogometa po socialnih omrežjih bolj posvetili dogajanju v Stožicah, kar predstavlja ogromen dobitek. In to brez Zahovićevih namernih, včasih bolj, včasih manj simpatičnih provokacij, s katerimi je znal spretno dregniti v zmajevo gnezdo.

Sobotni Zahovićev molk za medije pomeni več kot tisoč besed. Po nepotrebni aferi v Zavrču pozorno izbira besede in sogovornike. Noče več prilivati olja na ogenj. Če bi se derbi igral v kakšni izmed prejšnjih sezon, bi se takoj vključil v ostro kritiziranje sodniških odločitev. Zdaj se ni. S tem je posredno dokazal, da je derbi nad vsemi in da se mora po takšnem prazniku, ki se vsaj v Ljubljani zgodi zelo redko, raje govoriti o lepih stvareh, ki jih je prinesel.

Okoliščine, da bi lahko ravnal drugače, so mu bile servirane tako rekoč kot na pladnju. Maribor je bil na pragu zmage, a ostal brez nje le nekaj minut pred zadnjim piskom. Glavnega krivca je prepoznal v sodniku. Nad njim so se hudovali tako igralci kot trener, ki je po tekmi, ko je spregovoril o sojenju, hitro dvignil glas. Sprevidel pa je tudi, da bo Olimpijo težje ujeti od pričakovanega. V soboto je potekal tako dober derbi, da je obmolknil celo Zahović.

V prestolnici se je nekaj premaknilo

Zmaji kar nočejo poleteti pod oblake, ampak skušajo ostati pri tleh. To je vrlina, ki jim je v prejšnjih letih, ko je na zeleno-belem dvorišču gospodoval Izet Rastoder, manjkala. Vijolice imajo na domači sceni končno enakovrednega tekmeca. Minili so časi, ko so jeseni zaradi vzporednih evropskih skušnjav popuščale v prvenstvu, a nato spomladi zlahka pometle s tekmeci. Tokrat bo težje, saj je Olimpija ujela zmagovalni ritem, Mariboru pa prav nič ni pomagalo, da se je ekspresno poslovil od Evrope in vse moči usmeril v domače prvenstvo. Olimpija je pridobila nekaj najpomembnejšega, o čemer je lahko poprej le sanjala. Ljubljana diha nogometno. Maribor že od nekdaj velja za najbolj nogometno mesto v Sloveniji in bo ta sloves težko prepustil komu drugemu, a med njim in Ljubljano ni več tako očitne razlike.

Kdor se je v zadnjih dneh mudil v prestolnici, je na skoraj vsakem koraku občutil, da se je nekaj premaknilo. Mesto razvajenih ljubiteljev nogometa se je trumoma odpravilo v Stožice. Prej se je za takšen korak odločilo le takrat, ko se je dogajalo res nekaj izjemnega, recimo prijateljska tekma s Chelseajem ali pa reprezentančna z Anglijo. Zdaj pa je začelo razmišljati drugače in spreminjati navade, kar je pridobitev, ki jo je Olimpija za naskakovanje najvišjih mest nujno potrebovala.

Nogometaši Olimpije so jih prepričali. Potrebovali so manj časa, kot je ocenjeval trener Marijan Pušnik. Predsednik Milan Mandarić je na dobri poti, da že v krstni sezoni zagotovi tako napet boj za prvaka, kot ga Slovenija v zadnjem obdobju nadvlade vijolic še ni doživela. To pa je nekaj, kar bi lahko le pripomoglo k uveljavitvi domačega klubskega nogometa. Dokler Olimpija ne bo poletela v višave, se bo Maribor moral zelo potruditi, da bo zavzel vrh, ljubitelji domačega nogometa pa si bodo lahko meli roke.