Starejši Zahović gledal, mlajši pa žongliral z Eusebiom

Starejši Luz je slavnostno odprl vrata 1. decembra 1954. Sčasoma se ga je oprijel naziv največjega nogometnega objekta v Evropi, saj je njegova kapaciteta pridno rasla, tako da je med letoma 1985 in 2002 sprejel krepko čez sto tisoč gledalcev. Rekord znaša za današnje čase nepredstavljivih 135 tisoč, navijači so ga imeli radi, a ga je počasi načenjal zob časa. Ni bil več tako udoben kot štadioni evropskih tekmecev, ki so se potegovali za naslove in spadali med elito, streha je bila le pobožna želja.

Ko je Portugalska izvedela, da bo gostila evropsko prvenstvo leta 2004, so hitro stekla gradbena dela in nastal je prekrasen objekt, ki je zadržal staro ime, a ponudil povsem novo, moderno obliko. Zdaj je ponudil razkošje nekaj več kot 65 tisoč gledalcem, ki so ga hitro sprejeli za svojega. Benfica ima večmilijonsko vojsko zvestih navijačev, zato tribune na dvobojih orlov niso samevale. Ne bodo niti v soboto, 24. maja, ko se bosta v Lizboni za evropsko krono udarila madridska tekmeca Atletico in Madrid. To bo prvi finale lige prvakov na novem štadionu Benfice, ki je pred desetimi leti gostil sklepno dejanje evropskega prvenstva.

Eusebio pomendral zmaje s petimi zadetki

V želji, da vam predstavimo zgodovino štadiona skozi slovenske oči, smo se najprej ustavili v letu 1970. Takrat je na Luzu še vztrajal Eusebio in se na povratnem dvoboju 1. kroga pokala pokalnih zmagovalcev znesel nad Olimpijo, saj je dosegel kar pet zadetkov. Če se je prvo srečanje za Bežigradom končalo z 1:1, je v Lizboni potekal dvoboj mačke z mišjo, portugalski velikan pa je na koncu Branka Oblaka in druščino ponižal z 8:1. Častni zadetek za Ljubljančane je prispeval Vili Ameršek. Če je bil Marko Elsner takrat še malce premlad, da bi kandidiral za postavo Olimpije, pa je Luz občutil 14 let pozneje v rdeče-belem dresu. S Crveno zvezdo je pripotoval k Benfici s prednostjo 3:2 s prve tekme v Beogradu, ki pa so jo orli hitro nadoknadili, premagali jugoslovanskega prvaka z 2:0 in se uvrstili v drugi krog takratnega pokala državnih prvakov.

Štadion Luz je v času državne samostojnosti spoznalo ogromno slovenskih legionarjev, ki so srečo iskali na Portugalskem, z vlogo gostitelja pa se lahko, vsaj kar zadeva starejši objekt (leta 2002 so ga porušili), pohvali le Zlatko Zahović.

"Težko primerjam štadiona. Starejši je vedno starejši, imel je dolgo tradicijo, naše tekme je spremljalo tudi po 120 tisoč ljudi. Ker je imel stari štadion veliko dušo, smo bili vsi malce skeptični, kako bo na novem. A povsem po nepotrebnem. Takoj smo bili nad njim navdušeni. Je prekrasen, ne glede na to, da so ga zgradili tako hitro," je spomine obujal najboljši strelec slovenske izbrane vrste vseh časov, ki se je moral za kratek čas, vsega skupaj le za od tri do štiri mesece, preselili na nacionalni štadion v Lizboni, saj so starega že zrušili, novi pa še ni bil dokončan.

Zahoviću je všeč, da se Benfica vrača na pot stare slave

A kmalu so se orli vrnili na štadion luči, ki ga pred vsako tekmo v živo pozdravi in preleti klubski simbol orel. "Spremembe so bile potrebne, saj stari štadion ni več ustrezal sodobnim infrastrukturnim zahtevam. Novi ima vse. Ima najvišji standard Uefe, je pa na prvi pogled zelo podoben štadionu Arsenala v Londonu," je pojasnil športni direktor Maribora, novega (starega) slovenskega prvaka.

Na slovesnosti ob odprtju, ko je 25. oktobra 2003 na prijateljskem srečanju na Luzu gostoval urugvajski Nacional iz Montevidea (bilo je 2:1 za domače, oba gola je dosegel Nuno Gomes), Zahović zaradi poškodbe ni sodeloval. Je pa užival, ko se je predstavil na poznejši tekmi z brazilskim Gremiom. "Odprtje je bilo spektakularno. Igrišče je bilo v lučkah, vendarle je to štadion luči. Benfica si zasluži takšen štadion. Očitno se je še drži prekletstvo (Guttmannov urok in osmi zaporedni poraz v evropskem finalu), a všeč mi je, da se počasi vrača na pot stare slave," se je dotaknil še sredinega nesrečnega poraza Benfice v Torinu.

Eusebio žongliral z mlajšim Zahovićem

Klub, pri katerem je Zahović končal bogato igralsko kariero, je v sredo po izvajanju kazenskih strelov izgubil finale lige Europa proti Sevilli, v vratih pa je stal Jan Oblak. Nadarjeni Škofjeločan je pri 21 letih že prvi vratar Benfice, s katero je v tej sezoni osvojil že dve lovoriki, za las se mu je izmuznila tretja, a ima v nedeljo priložnost za tolažilno nagrado, portugalski pokal. Slovenski vratar je doma na Luzu, kjer naravnost blesti, saj še ni izkusil poraza. Postal je ljubljenec občinstva, z Benfico pa se mu nasmiha svetla prihodnost.

Jan je star 21 let, v Lizbono pa je prispel pred štirimi leti. Takrat je Luka Zahović, sin Zlatka, nogometno kariero že nadaljeval na Štajerskem, pred tem pa je nogometno znanje do svojega 12. leta pridobival v nogometni šoli Benfice.

"Spominjam se prijetnega trenutka, ko se je zapiral stari štadion. Eusebio je med slavnostnim programom prišel na zelenico in nekaj časa žongliral z Luko, ki je bil takrat star osem let. To so bili res lepi občutki," si je ponosni oče Zlatko priklical v spomin prizor, ki si ga bo njegov sin zapomnil za vse večne čase.

Tako sta starejši štadion Luz po svoje izkusila oba Zahovića, Oblaka (Branko in Jan nista v sorodu) pa sta imela opravka z različnima objektoma. Eden je pred davnimi leti izkusil rezultatsko katastrofo, drugi pa na novem štadionu piše zgodovino. Nekdanji vratar Olimpije je v Lizboni našel srečo, trije slovenski upi, ki so se priključili mladinski vrsti Benfice, pa niso naredili večjega vtisa. To so bili Blaž Brezovački, Dalibor Stojanović (zdaj igrata v nižjih avstrijskih ligah) in občasni reprezentant Gregor Balažic, ki v Ukrajini igra tako dobro, da ga želi v svoje vrste pripeljati prvak Šahtar.

S tem pa seznam Slovencev, ki so se v zadnjem času službeno mudili na Luzu, še ni končan. Še sveže spomine iz Lizbone ima Dane Jošt. Kot delegat Evropske nogometne zveze (UEFA) je opravljal nalogo na prvi polfinalni tekmi lige Europa med Benfico in Juventusom. Zmaga je ostala doma (2:1), nekdanji generalni sekretar Nogometne zveze Slovenije (NZS) pa je bil navdušen nad ozračjem. "UEFA se je odločila pravilno. Luz je tako dober štadion, da je bil že čas, da pride finale lige prvakov do atlantske obale," je povedal Sportalu.

Na dvoboju med portugalskim in italijanskim prvakom je zabeležil le eno nevšečnost, transparent domačih navijačev, s katerim so se (kljub drugačnemu dogovoru) spominjali znamenite tragedije nogometašev Torina, ko je letalska nesrečna na hribu Superga pokopala življenja šampionskega roda priljubljenih bikov.

Prvič je Luz spoznal leta 2004 med evropskim prvenstvom in tudi njega, podobno kot Zahovića, precej spominja na Arsenalov štadion Emirates v Londonu. Tudi zaradi prevlade rdeče barve. "Je moderen objekt, kjer je vse v najlepšem redu. Okolica je še bolj urejena kot leta 2004, ko je bilo vse narejeno tik pred zdajci. Štadion ni daleč od mesta, z avtom potrebuješ od središča le 15 minut." Takšen je torej novi Luz, ki je v preteklosti gostil že veliko Slovencev. Škoda je le, da je v četrtek izostal slavnostni sprejem Oblaka in druščine. Če bi osvojili evropsko ligo, bi zabava v portugalski prestolnici potekala še danes …