SiolNET. Sportal Nogomet
3,17

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Jaka Ihbeisheh

Slovenec, ki je dvignil Palestino na noge

3,17

termometer

Jaka Ihbeisheh
Jaka Ihbeisheh je odraščal v Vodicah, prve nogometne korake je storil v NK Komenda, med člani pa je sprva nosil dres Factorja iz Ježice (pozneje Interblock), nato pa zamenjal kopico delodajalcev. Foto: Vid Ponikvar

Prejšnji teden se je od nogometnih zelenic dokončno poslovil 35-letni Jaka Ihbeisheh. Dolgoletni znanec 1. SNL z nenavadnim priimkom, njegov oče je Palestinec, se ponaša z izjemno življenjsko zgodbo, polno čustev.

Jaka Ihbeisheh se je slovenskim srcem pred leti približal z očarljivo zgodbo o sinu Palestinca in Slovenke, ki je v Vodicah odraščal brez očeta, nato pa se že kot uveljavljen nogometaš odpravil v domovino svojega očeta. Z njim se je videl prvič po 18 letih, nato pa se pridružil še nogometni reprezentanci Palestine. Zgodba je osvojila deželo na sončni strani Alp, še večjo slavo pa mu je prinesel zadetek, ki ga je leta 2015 na azijskem prvenstvu v Avstraliji dosegel proti Jordaniji in postavil končni rezultat 1:5. Izkazalo se je, da je bil to edini gol, ki ga je Palestina dosegla na največjem celinskem tekmovanju. Do danes. ''To je bil vrhunec moje nogometne kariere. Bilo je prelepo,'' se danes spominja Jaka.

Pod kariero, v kateri je zamenjal ogromno klubov, kar štirikrat postal drugoligaški prvak v Sloveniji, dokazoval pa se je tudi v tujini in si največjo medijsko prepoznavnost ustvaril na Bližnjem vzhodu, je prejšnji teden potegnil črto. Po stresni polsezoni, v kateri ni imel sreče z zdravjem, se je odločil, da je dovolj, in se usmeril k novim ciljem. Zahvaljuje se vodstvu Radomelj, da so ga sprejeli medse in mu omogočili nove izzive. Upa tudi, da bi se kmalu prenehala norija s koronavirusom in bi lahko ponovno obiskal očeta. V Palestini, trpeči, s strani Slovenije še nepriznani državi, kjer preprosto uživa. Pa čeprav ne zna govoriti arabsko.


Sin Palestinca in Slovenke je v članski klubski karieri v domovini igral za Factor, Slovan, Svobodo, Krko, Aluminij, Krško, Primorje, Rudar Velenje, Domžale, Bravo in Radomlje, v tujini pa se je dokazoval v Katarju (Al Shamal), na Tajskem (Police Tero) in v Avstriji (Stegersbach). Sin Palestinca in Slovenke je v članski klubski karieri v domovini igral za Factor, Slovan, Svobodo, Krko, Aluminij, Krško, Primorje, Rudar Velenje, Domžale, Bravo in Radomlje, v tujini pa se je dokazoval v Katarju (Al Shamal), na Tajskem (Police Tero) in v Avstriji (Stegersbach). Foto: Vid Ponikvar

Čeprav ste igrali za kopico slovenskih klubov, ne nazadnje nastopili tudi v nekaterih mlajših selekcijah Slovenije, se marsikateremu ljubitelju nogometa ob omembi vašega imena kot prva asociacija v misli prikrade Palestina.

To me zagotovo ne moti. Zakaj bi tudi me? Na to sem vendarle ponosen. Če ne bi bil, potem sploh ne bi sprejel povabila v reprezentanco Palestine. Zase sem vedno govoril, da sem rojen Slovenec, ki je odraščal v Sloveniji. Če bi istočasno prejel poziv za igranje za Slovenijo in Palestino, ni nobenega dvoma, koga bi sprejel. Seveda bi izbral slovenskega. Ker pa je šla moja kariera v to smer, da verjetno nisem premogel dovolj kakovosti za igranje za slovensko člansko reprezentanco, sem nato z veseljem sprejel klic, ki je prišel iz države mojega očeta. Ni mi žal, na to sem ponosen. Imam prekrasne spomine, lepo smo se imeli.

Ko ste bili stari sedem let, je oče zapustil vašo družino v Sloveniji, odšel v Palestino in se ni več vrnil.

Že pred tem nismo bili ravno vsak dan skupaj. Moj oče je namreč v Zagrebu študiral medicino, z mamo in sestro pa smo živeli v Vodicah. Bili smo v stiku, skupaj hodili na počitnice, na morje, med tednom pa očeta ni bilo ob nas. Ko sem imel sedem let, takrat sem obiskoval prvi razred, sta se starša ločila. Oče je odšel v Palestino, mi pa smo ostali v Sloveniji.

Najbolj mi je bilo žal, da sva s sestro Lino, od mene je mlajša tri leta, po tem dogodku izgubila stik z očetom. A takrat sva bila še otroka. Takrat nisem toliko razmišljal o tem. Nikoli nisem čutil, da je to karkoli nenavadnega. Sčasoma mi je bilo povsem normalno, da smo trije v Sloveniji, on pa tam. In to je to. Mi je bilo pa res žal, da smo z njim izgubili vsakršen stik. Ko odraščaš, na te zadeve gledaš malce drugače. Takrat si jezen nanj, pa si govoriš, joj, zakaj me je pustil tukaj. In si dopoveduješ, da ga jaz že ne bom iskal. Iz trme. No, potem ko si starejši, pa te vse bolj zanima, kaj se dogaja s tvojim očetom. Kaj počne in tako naprej.

"Ko si otrok, se zgodijo kakšna zbadanja, a jih največkrat preslišiš. Nikoli pa se ni zgodilo nič strašnega, da bi se počutil manjvrednega ali ne bi bil sprejet v družbo," se spominja obdobja, ko se je v mladih letih na sončni strani Alp družil z vrstniki. "Ko si otrok, se zgodijo kakšna zbadanja, a jih največkrat preslišiš. Nikoli pa se ni zgodilo nič strašnega, da bi se počutil manjvrednega ali ne bi bil sprejet v družbo," se spominja obdobja, ko se je v mladih letih na sončni strani Alp družil z vrstniki. Foto: Vid Ponikvar

Pišete se Ihbeisheh. Kako so vas zaradi neobičajnega priimka v Sloveniji sprejemali sovrstniki?

Bil jim je res nenavaden, a … Vendarle sem rojen v Sloveniji, odraščal sem v Vodicah. Lepo govorim slovenski jezik, tako da glede tega res ni bilo težav. Priimek je pač takšen, kot je. To je priimek mojega očeta, ki prihaja iz Palestine. Ko si otrok, se zgodijo kakšna zbadanja, a jih največkrat preslišiš. Nikoli pa se ni zgodilo nič strašnega, da bi se počutil manjvrednega ali ne bi bil sprejet v družbo. Daleč od tega. Morda sem tudi značajsko takšen, da se me takšne stvari niso pretirano dotaknile.

Odraščali ste brez očeta, pomembne figure v vzgojnem procesu odraščanja. Ste ga zelo pogrešali?

Moram pohvaliti mamo, da je v tem pogledu opravila dobro nalogo. S sestro sva, ne da bi se zdaj hvalil, lepo, normalno vzgojena. Verjetno sva bila takšna tudi kot otroka. Moje vodilo v življenju je takšno, da moraš biti najprej dober človek, potem pa sledi vse preostalo. In tega se skušam vedno držati. Včasih opazim, da večkrat mislim bolj na druge kot pa nase. Ne vem, ali je to prav ali ne. A tako se dobro počutim. Verjetno je potem to prava pot zame. Bo že čas pokazal.

Sem pa s tem, kar sem dosegel v življenju, zadovoljen. Nikoli mi ni nič manjkalo. Imel sem lepo otroštvo. Nimam se za kaj pritoževati, ne glede na to, ali je bil oče prisoten v tej sliki ali ne. Mama je naredila dobro delo. Odraščal sem v okolju, kjer smo si bili s sorodniki blizu in sem še v kom drugem videl očetovsko figuro. V moji mladosti sta tako zelo pomembno vlogo igrala dedek in babica. Veliko časa sem preživljal z njima.

O drugem očetu, trenerju Suadu Bešireviću:

V nogometu radi rečejo, da je trener varovancu kot drugi oče. Pri vas bi to lahko bilo še bolj izraženo. Je bil kdo takšen?

Nogomet sem začel igrati kar pozno, šele v četrtem razredu osnovne šole, pa še to v Komendi, ki je bila kar oddaljena od Vodic. To je bila težava, ker doma nismo imeli avtomobila. Ko sem bil dovolj star, sem tako na treninge odhajal s kolesom, potem pa prepričal še nekaj sošolcev, da se mi pridružijo v Komendi. Tako smo se lahko vozili skupaj, če nas je peljal kateri od njihovih staršev. Če pa ni bilo te možnosti, smo šli skupaj s kolesi. No, tam je bil eden od mojih prvih trenerjev Suad Beširević. Ravno v njem sem prepoznal tisto očetovsko figuro. Vodil me je vse do kadetov. Kar kurjo polt dobim, ko zdaj govorim o njem. Bil je resnični moj nogometni oče, tako rekoč moj drugi oče.

Pred leti je krožila anekdota o nenavadni kvoti 50 zadetkov.

Res je. Takrat smo bili še starejši dečki. Igral sem v napadu in dosegal veliko zadetkov. Suljo (vzdevek pokojnega trenerja Suada Beširevića, op. p.) me je skušal dodatno motivirati. Med sezono mi je zatrjeval, kako bo poskrbel, da če bom v sezoni dosegel 50 zadetkov, se bo o meni pisalo v časopisu. Da bodo objavili članek o meni v Ekipi. Bil sem zelo motiviran, se močno trudil. Pred zadnjo tekmo sem jih dal že 47, a sem na zadnji tekmi dosegel le še dva zadetka. Več ni šlo. Zapravil sem tudi 11-metrovko, tako da je ostalo pri 49 (smeh, op. p.).

Ko sem zapustil kategorijo starejših dečkov, sem odšel v Ljubljano na srednjo šolo. Suljo me je vprašal, kam bi šel rad trenirat nogomet. Dejal sem mu, da me zelo mika Olimpija, a mi je odvrnil. ''Ne, ti boš šel k Factorju (predhodnik Interblocka, op. p.),'' je bil odločen. Bil je povezan z njim, ni mi bilo žal. Tam sem se odlično počutil, dobro vklopil v okolje.

V uro dolgem pogovoru v Radomljah nam je zaupal številne podrobnosti iz pestre kariere. Tudi različne dogodivščine, ki jih je doživljal, ko se je še kot najstnik vozil na nogometne treninge v Ljubljano. V uro dolgem pogovoru v Radomljah nam je zaupal številne podrobnosti iz pestre kariere. Tudi različne dogodivščine, ki jih je doživljal, ko se je še kot najstnik vozil na nogometne treninge v Ljubljano. Foto: Vid Ponikvar

Kot srednješolec sem imel tako rad nogomet, da nisem smel zamuditi treninga. Ali je deževalo ali snežilo, vseeno. Tam sem moral biti. Tudi s kolesom sem šel do Ježice, če je bilo treba. Če imaš nekaj rad, ti ni ničesar težko narediti. Največkrat sem štopal ali pa se v Ljubljano odpravil z motorjem. In to čez Gameljne, saj mi je bilo bližje. Nemške ceste sem se zaradi varnosti raje izogibal. Tam avtomobili norijo, moj motor pa je bil zelo počasen. To je bilo prigod …

Enkrat mi je zmanjkalo bencina, pa sem tekel po vasi gor in dol, nato pa vendarle pri nekem vaščanu, ki je zunaj kosil travo, izprosil malce bencina, pri drugem, ki je bil v delavnici, pa malce olja, da sem si naredil mešanico in prišel do doma. Enkrat mi je veriga padla dol z motorja, pa sem jo ''šraufal'' sredi ničesar do teme … Vse zaradi tega, da ne bi zamudil na trening.

Takrat ste bili še najstnik, ko pa ste postali starejši, ste dejali, da ste vse bolj pogosto razmišljati o očetu in tem, da bi z njim stopili v stik. 

Res je. Pri 25 letih sem se odločil, da ga bom skušal najti. Istočasno ga je iskala tudi sestra. Razmišljal sem o tem, kaj storiti. Vedel sem, da ima mami doma kuverto z njegovim starim naslovom, na katerega smo včasih, že davno tega, pošiljali pisma. Potem sem napisal na velik list stavek v slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Pisalo je ''Živjo, sem Jaka, če bi rad stopil v stik z menoj, prilagam svoj naslov, e-mail in telefon.'' In sem poslal. Čez mesec dni sem prejel povratnico, se pravi, da je bilo pismo dostavljeno. No, potem pa je minil še mesec, ko me je nekdo, njegovo ime je bilo zapisano z arabskimi črkami, dodal na Facebooku. Ni bilo slike, je pa letnica rojstva ustrezala tisti mojega očeta. Takrat je moje srce začelo utripati hitreje. Izkazalo se je, da je bil to on. Začel mi je pošiljati všečke na moje slike, potem pa me še poklical.

Njegov oče živi v mestu Nablus, ki leži na Zahodnem bregu. ''Nagovarjam ga, da bi prišel v Slovenijo, a bo kar težka. Ne vem, ali ima odprte kakšne rane, pa tega noče, ali pa je pač postal malce starejši in se mu ne da. Raje vidi, da ga obiskujem jaz, kar pa je zadnja leta zaradi pandemije koronavirusa močno oteženo. Načrtujem pa v kratkem, da ga bom lahko obiskal. Med dopustom. V Palestini se dobro počutim. Ljudje so prekrasni, tam imam veliko sorodnikov, hrana je odlična. Vrhunsko je.'' Njegov oče živi v mestu Nablus, ki leži na Zahodnem bregu. ''Nagovarjam ga, da bi prišel v Slovenijo, a bo kar težka. Ne vem, ali ima odprte kakšne rane, pa tega noče, ali pa je pač postal malce starejši in se mu ne da. Raje vidi, da ga obiskujem jaz, kar pa je zadnja leta zaradi pandemije koronavirusa močno oteženo. Načrtujem pa v kratkem, da ga bom lahko obiskal. Med dopustom. V Palestini se dobro počutim. Ljudje so prekrasni, tam imam veliko sorodnikov, hrana je odlična. Vrhunsko je.'' Foto: Guliverimage

Tako smo se našli prek družbenih omrežjih in začeli pogovarjati prek Skypa. Z ženo sva ga nato obiskala v Palestini. Pred očmi sem imel še vedno njegovo podobo, kakršne sem se spominjal iz otroštva. Ko pa sva se videla v živo prvič po 18 letih, mi je bil skoraj enak. Le da je imel malce manj las in kakšen kilogram več (smeh, op. p.). Bilo je zelo čustveno. Niti nisi vedel, kaj pričakovati. Pri njem je bilo podobno. Ne bom rekel, da je bil prestrašen, a sprva sploh ni vedel, kaj bi rekel. Je le minilo toliko časa in ni vedel, kako gledam na to zadevo. No, zdaj poteka najina komunikacija že bolj sproščeno (smeh, op. p.).

Kako pa poteka vajino sporazumevanje?

Glede komunikacije ni težav, saj oče še vedno govori odlično hrvaško. V Zagrebu je študiral medicino in to zgolj iz hrvaških knjig. Še vedno jih ima pri sebi in pravi, da takrat, ko potrebuje kakšno informacijo, to najraje preveri v teh knjigah. Bil je splošni zdravnik, a je zdaj že upokojen, a še vedno pomaga ljudem.

No, kmalu po tem, ko sem ga spoznal, pa sem prejel še poziv za palestinsko nogometno reprezentanco. Kot da bi se moje zvezde poklopile. Vse se je zgodilo drugo za drugim, komaj sem dohajal dogodke. Prav zanimivo.

Da ste zaigrali za reprezentanco Palestine, pripadajo zasluge tudi predsedniku Sindikata SPINS Dejanu Stefanoviću.

Kmalu po tem, ko sem obiskal očeta, se je zgodilo naslednje. Stefo (vzdevek Dejana Stefanovića, op. p.) je poznal mojo zgodbo. Vedel je, od kod prihaja moj oče. Tako me je enkrat poklical, da bo na seminarju FiFPro v Sloveniji prisoten tudi predstavnik Palestine in me povabil, da se pridružim. Odvrnil sem mu, zakaj le, saj niti ne znam govoriti arabsko. Pa mi je dejal, kako je zgodba tistega Palestinca podobna moji, da je svojčas odraščal v Srbiji, saj je bil njegov oče diplomat, in da govori tekoče srbski jezik. No, potem sem resnično stopil v stik z njim in ga spoznal. To je bil Rami Rabi, predsednik palestinske zveze profesionalnih nogometašev (PPPA). Je nekaj let starejši od mene, nekdanji palestinski reprezentant. Prevzel je vodenje sindikata nogometašev v Palestini. Pogovarjala sva se o življenju, nogometu, a nič konkretnega na temo reprezentance. Dogovorila sva se, da bova ostala v stiku, a je zadeva nekako zvodenela. Izgubil sem stik z njim, nekaj časa na moja sporočila sploh ni odgovarjal.

''Nogomet predstavlja univerzalni jezik. S komunikacijo v reprezentanci Palestine ni bilo težav, po večini smo se sporazumevali angleško. Kar se tiče mojega znanja arabskega jezika, nekaj besed sicer poznam, iz konteksta kdaj pa kdaj znam kaj razbrati, še najbolj kakšne nogometne stvari, drugače pa zelo težko kaj razumem,'' Jaka Ihbeisheh priznava, da ne govori arabsko. Palestinski potni list je sicer uporabljal le za potrebe nogometne zveze, drugače pa vedno potoval s slovenskim. ''Nogomet predstavlja univerzalni jezik. S komunikacijo v reprezentanci Palestine ni bilo težav, po večini smo se sporazumevali angleško. Kar se tiče mojega znanja arabskega jezika, nekaj besed sicer poznam, iz konteksta kdaj pa kdaj znam kaj razbrati, še najbolj kakšne nogometne stvari, drugače pa zelo težko kaj razumem,'' Jaka Ihbeisheh priznava, da ne govori arabsko. Palestinski potni list je sicer uporabljal le za potrebe nogometne zveze, drugače pa vedno potoval s slovenskim. Foto: Guliverimage

Čez nekaj časa, ko sem že skoraj pozabil nanj, pa mi je sporočil, kako se je Palestina prvič uvrstila na azijsko prvenstvo, in me vprašal, ali bi bil pripravljen igrati za reprezentanco. Takoj sem bil za. Naročil mi je, naj mu pošljem podatke, kopijo potnega lista, ne le od mene, ampak tudi od očeta. Ko sem vse skupaj zbral in mu poslal, še vedno nisem verjel, da se bo karkoli izcimilo iz tega. Decembra 2014 pa sem resnično prejel uradno povabilo s priloženo letalsko vozovnico za Dubaj, kjer se je reprezentanca Palestine mesec dni pripravljala na prvenstvo v Avstraliji.

Ko sem pripotoval, poln novih vtisov, sem hitro ugotovil, da nisem edini ''tujec''. Prišlo je še nekaj palestinskih reprezentantov z drugih koncev sveta, največ Čilencev, tam živi veliko Palestincev, nekaj tudi iz Švedske in ZDA. Znašel sem se na končnem seznamu 23 udeležencev, pred tem smo odigrali še prijateljsko tekmo na Kitajskem, bili tudi nekaj dni v Palestini, kjer nas je sprejel tudi predsednik, potem pa odpotovali na prvenstvo v Avstralijo. Rezultatsko nismo bili uspešni. Izgubili smo vse tri tekme, a nas to ni motilo. Bilo smo tam. Prvič smo nastopili na tako velikem tekmovanju, navijači so bili presrečni, Palestina je živela za naše tekme.  

Navijači Palestine so popestrili azijsko prvenstvo tako leta 2015 kot tudi 2019. Navijači Palestine so popestrili azijsko prvenstvo tako leta 2015 kot tudi 2019. Foto: Reuters

V Avstraliji ste spominjali na potujočo nogometno atrakcijo, ki so jo imeli vsi radi.

Prvič smo se uvrstili na veliko tekmovanje, po drugi strani pa je to Palestina. S svojo zgodbo je zanimiva vsem in povsod pritegne pozornost. Govorilo se je, da smo v očeh skoraj vsakega udeleženca prvenstva druga najbolj priljubljena reprezentanca. Bili smo jim simpatični in zanimivi, na igrišču pa nam kaj prida ni šlo. Mogoče je bila to v tistem trenutku le previsoka kakovostna raven za nas, vseeno pa je bila lepa izkušnja. Takrat smo imeli v bistvu dvojno vlogo. Igrali smo nogomet, politično pa predstavili ime države v svetu in pojasnjevali, da v Palestini ne padajo le bombe ali pa divja vojna, pač pa vse poteka normalno. Ljudje pač igrajo nogomet in hodijo v službe. Ta del nam je uspel, poželi smo veliko zanimanja v tujih medijih in bili pravi ambasadorji. Na športnem področju žal nismo bili tako uspešni.

Palestina je bila ob prvem nastopu na največjem celinskem tekmovanju, zgodilo se je leta 2015 v Avstraliji, deležna ogromne podpore. Navijačev ni manjkalo na vsakem koraku. Palestina je bila ob prvem nastopu na največjem celinskem tekmovanju, zgodilo se je leta 2015 v Avstraliji, deležna ogromne podpore. Navijačev ni manjkalo na vsakem koraku. Foto: Guliverimage

Štiri leta pozneje smo se še enkrat uvrstiti na azijsko prvenstvo, takrat je bil gostitelj ZAE. Tudi takrat sem bil del ekipe, a žal le na klopi, saj sem si pred tem na pripravah v Katarju poškodoval koleno. Žal nisem imel sreče. A to je šport, takšen je nogomet. Tudi v drugo se nismo uvrstili v drugi krog, a smo pustili boljši vtis. Dvakrat smo remizirali z 0:0. Upam, da se bo Palestina na azijsko prvenstvo uvrstila še tretjič zapored in da bo šlo v tretje v rado.

Zanimivo je, da je Palestina na azijskih prvenstvih odigrala šest tekem, le na eni pa zadela v polno. Strelec zgodovinskega zadetka, prvega in za zdaj edinega, ste ravno vi. V polno ste zadeli proti Jordaniji in dosegli častni gol ob sicer visokem porazu 1:5.

Saj si vesel, ko dosežeš zadetek. Navsezadnje smo vsi športniki. A takrat smo izgubljali z 0:5, zato se mi zadetek res ni zdel nič posebnega. Šele po tekmi, ko sem občutil vso podporo in prejemal čestitke, sem videl, koliko ta zadetek pomeni palestinskemu narodu. Postal je del zgodovine, tega mi ne more nihče vzeti. Enega smo vendarle dali. Zadetek sem dosegel pač jaz. Je že moralo biti tako. Upam, da je bila to nagrada za vse odrekanje, ves moj trud. Da je nekdo to videl ter mi vrnil na takšen način.

Zadetek Jake Ihbeisheha, edini zadetek Palestine na velikih tekmovanjih, pri 5:01:

Po turnirju nas je čakal sprejem v Palestini, a se ga tujci nismo udeležili. Iz Avstralije smo se odpravili neposredno domov, tako da tega nisem izkusil. Moram pa povedati, da so bila takrat pričakovanja Palestincev kar visoka. So zelo ponosen narod. Fanatično so verjeli, da bomo na tem turnirju dosegli velike stvari. No, igralci smo vedeli, da bo drugače, a vseeno … Palestinci živijo nasploh v takšni situaciji, v kakršno so pahnjeni, se pa ne bojijo nikogar. Zelo so samozavestni. Tudi če igramo tekmo z Japonsko, Avstralijo ali katerim od najmočnejših azijskih tekmecev, ni čutiti nobenega strahu.

Je bilo kaj strah vas, glede na številne novice o nemirih na tem delu sveta, brez katerih si dolgo ni (bilo) moč zamisliti televizijskih poročil, ko ste prvič obiskali Palestino?

Ne, nikoli. Nikoli nisem razmišljal tako, da se zdaj podajam v nevarnost. Moram pa potrkati na les, da je bilo vedno, ko sem bil tam, vse mirno. V tistih krajih, kjer sem bil z družino ali pa reprezentanco, ponavadi ni večjih nemirov. Oče živi v Nablusu, enem najstarejših mest na Zahodnem bregu, ki leži bolj v notranjosti, z reprezentanco smo bili večinoma v Ramali. Tudi tam je bilo vedno vse v redu. Tako, kot je bilo vedno v redu, ko smo prečkali meje.

"Izraelski vojaki te pregledujejo in pustijo čakati. Kdaj tudi po nekaj ur ali več. Namerno. To je ene vrste psihološki test, hkrati pa ti želijo s tem sporočiti, da bi naslednjič o vsem skupaj premislil in se morda ne bi več vrnil. A tako pač je," se je sčasoma navadil daljših čakanj ob prečkanju meja. "Izraelski vojaki te pregledujejo in pustijo čakati. Kdaj tudi po nekaj ur ali več. Namerno. To je ene vrste psihološki test, hkrati pa ti želijo s tem sporočiti, da bi naslednjič o vsem skupaj premislil in se morda ne bi več vrnil. A tako pač je," se je sčasoma navadil daljših čakanj ob prečkanju meja. Foto: Guliverimage

Dobro, tam so bile pač kontrolne točke. Izraelski vojaki te pregledujejo in pustijo čakati. Kdaj tudi po nekaj ur ali več. Namerno. To je ene vrste psihološki test, hkrati pa ti želijo s tem sporočiti, da bi naslednjič o vsem skupaj premislil in se morda ne bi več vrnil. A tako pač je. Vedno ko grem tja, varnostna služba v nedogled preverja tvoj potni list. Zna se zgoditi, da se tam zadržim tudi po od štiri do pet ur. Vmes opravim z njimi dva ali tri intervjuje. Sprašujejo te vse. Kam grem, zakaj grem, kako grem … Imajo vse podatke, a jih potem preverjajo. Dostikrat pokličejo tudi mojega očeta. Vse vedo, a nato preverjajo, ali govoriš resnico.

Na teh kontrolnih točkah vstopate s slovenskim potnim listom?

Da, s slovenskim. Sem ponosen Slovenec, rad uporabljam svoj potni list, ki ne nazadnje odpira bistveno več vrat kot palestinski. Moj palestinski potni list se uporablja izključno za mednarodne tekme pod okriljem Fife. Za zapisnike. Zato ga sploh nimam pri sebi, ampak leži na nogometni zvezi. Slovenski potni list pa uporabljam za potovanja, za izdajanje vizumov in podobno.

Se je po vseh doživetih prigodah, zlasti na jordansko-izraelski meji, kaj spremenilo vaše mnenje o Izraelcih?

Zdi se mi, da se nekatere zadeve ne bi smele dogajati. Ni prav, da se. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ampak za konflikt sta vedno kriva dva. Pač je tako, da je Izrael veliko močnejši. Ne odobravam vsega, kar počne Izrael, ne odobravam pa tudi vsega, kar počne Palestina. Ne čutim pa zaradi tega sovraštva do kateregakoli Izraelca. Ne moremo zdaj trditi, da so vsi izraelski vojaki, ki so na letališčih ali mejah, sovražno nastrojeni do nas. Opravljajo pač le svoje delo. Včasih jih vprašam, zakaj moram tako dolgo čakati ob prečkanju meje, pa mi povedo, da bi me, če bi bilo to odvisno od njih, spustili takoj čez, a morajo pač upoštevati protokol. Na vse skušam gledati z odprtimi očmi, mi pa seveda ni prijetno, kar se dogaja.

''Palestincev živi v svoji državi več kot pet milijonov. Na Zahodnem Bregu jih je malce več kot Slovencev, a živijo na manjšem območju, v Gazi pa naj bi bila najbolj poseljena območja na svetu. So pa, glede na to, kaj se jih dogaja, zelo pozitivni. In veliki patrioti.'' ''Palestincev živi v svoji državi več kot pet milijonov. Na Zahodnem Bregu jih je malce več kot Slovencev, a živijo na manjšem območju, v Gazi pa naj bi bila najbolj poseljena območja na svetu. So pa, glede na to, kaj se jih dogaja, zelo pozitivni. In veliki patrioti.'' Foto: Guliverimage

Po eni strani mi je prav, da se o tem govori, da se ve, na kakšen način potekajo stvari, najbolj pa mi je žal, da tukaj trpijo nedolžni. Tega mi je resnično najbolj žal. Že tako živijo nekateri zelo skromno, pa jim potem zrušijo še domove. Najtežje pa je gledati, da pri tem umirajo otroci, ki niso ničesar krivi. Sploh v opustošeni Gazi. Če primerjaš žrtve na eni in drugi strani, jih je veliko več na palestinski. Ne vem, no …

Na območju Gaze še nisem bil, do nje je težko priti. Sem bil pa večkrat na Zahodnem bregu. In med njim in Jeruzalemom je tudi zid. Z bodečo žico na vrhu in kontrolnimi stolpi. Ni prijetno. Tega res ni prijetno videti. V teh časih, v katerih živimo, si noben narod ali ljudje na svetu ne zasluži biti tako ločen od drugih z zidom, s čimerkoli.

Leta 2015 je reprezentante Palestine, tudi Jako Ihbeisheha, ki je na azijskem prvenstvu nastopal pod uradnim imenom Jaka Hbaisha, sprejel tudi predsednik Mahmoud Abbas. Leta 2015 je reprezentante Palestine, tudi Jako Ihbeisheha, ki je na azijskem prvenstvu nastopal pod uradnim imenom Jaka Hbaisha, sprejel tudi predsednik Mahmoud Abbas. Foto: Osebni arhiv

Slovenija ni priznala Palestine kot države.

To se mi ne zdi prav. Veliko držav jo je že priznalo (138 od 193 članic Združenih narodov, op. p.), mi je pa nismo. Upam, da se to kmalu spremeni, a to so že kompleksne politične zadeve.

Vam je Palestina po zadetku, s katerim ste pisali zgodovino, odprla dodatna vrata v karieri? Kako ste sprejeli slavo?

To ni bila nobena slava.

Vas, če pridete v Palestino, ne prepoznajo po ulicah?

Ne, vsi ne. Dobro, tisti, ki spremljajo nogomet, verjetno že vedo, kdo sem. Da sem igral za reprezentanco. Da bi pa bil deležen nekega zvezdniškega statusa, pa daleč od tega. Je bilo pa prijetno, to pa priznam.

O zadetku na azijskem prvenstvu:

Torej niste imeli zaradi tistega zadetka na azijskem prvenstvu nobenih privilegijev?

Ne, nič. Dobro, moral sem opraviti kar nekaj intervjujev, a takrat smo bili v Avstraliji s strani medijev oblegani vsi. Zlasti tujci v reprezentanci. Po tistem golu je bil fokus malce na meni, to drži, a le nekaj dni. To je bila vendarle edina pozitivna stvar Palestine na tistem turnirju, saj smo trikrat izgubili. Da bi se pa to razvleklo, pa ne. Niti na to ne gledam tako. Bilo je lepo, a je šlo kratko mimo.

Za Palestino ste zbrali 17 nastopov in dosegli tri zadetke, po letu 2018 pa niste več zaigrali za reprezentanco.

Pred azijskim prvenstvom leta 2019, ki so ga gostili ZAE, sem se odločil, da bo to moje zadnje udejstvovanje s palestinsko reprezentanco. Želel sem zaigrati še na drugem azijskem prvenstvu, a mi je to žal preprečila poškodba. Vseeno sem lahko zadovoljen s tem, kar sem dal reprezentanci v tem obdobju. Morate vedeti, da je to od mene terjalo ogromno energije.

V dresu Palestine je dosegel tri zadetke. Najprej se je vpisal med strelce 16. januarja 2015 na azijskem prvenstvu proti Jordaniji, nato pa še na kvalifikacijskih tekmah za SP 2018 proti Maleziji in Vzhodnemu Timorju. V dresu Palestine je dosegel tri zadetke. Najprej se je vpisal med strelce 16. januarja 2015 na azijskem prvenstvu proti Jordaniji, nato pa še na kvalifikacijskih tekmah za SP 2018 proti Maleziji in Vzhodnemu Timorju. Foto: Guliverimage

Vsak turnir pod okriljem Fife v Aziji, nekatere države so zelo oddaljene, je terjal dolgo in naporno pot. Palestinska zveza le ni tako močna, da bi se lahko na tekme letelo s čarterji, ampak smo potovali po navadni poti. Kot turisti. Tu so še zadrževanja na meji, med leti so tudi daljši prestopi. Ko potuješ, pa so tu še časovne razlike. A vse skupaj zdržiš, saj te drži gor adrenalin pred tekmo. In rad imaš nogomet. To te drži pokonci. Ko pa sem se vrnil v Slovenijo v klub, je bilo ponavadi tako, kot da bi se vsa teža zgrnila name. Potreboval sem vsaj deset dni, da sem prišel k sebi. Tako sem počel štiri, pet let. Bilo je zares naporno, zato sem se leta 2019 odločil, da temu naredim konec.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Leta 2019 niste bili edini Slovenec na azijskem prvenstvu. Irak je vodil Srečko Katanec, v njegovem štabu ni manjkalo Slovencev.

S Srečkom Katancem smo se srečali že na pripravah v Katarju. Odigrali smo prijateljsko tekmo, žal brez mene, saj sem bil poškodovan. Takrat sem se največ družil z njegovim trenerjem vratarjev Nihadom Pejkovićem. Z njim sem sodeloval že pri novomeški Krki. Ko sem igral za Krko, je bil on trener vratarjev in sva se skupaj vozila na Dolenjsko. Bilo je lepo tako ob kavici pokramljati z znanci iz Slovenije sredi Katarja. Vedno je lepo videti svoje, kamorkoli greš. 

Z Nihadom Pejkovićem si delita tudi podobno usodo, saj je tudi on kot rojen Slovenec oblekel dres druge reprezentance. Branil je za Bosno in Hercegovino. Verjetno bi se našel še kakšen takšen primer v Sloveniji.

Verjetno. Vedno je lepo zastopati državo. V nogometu ravno ne moreš zastopati vsake, tako kot se denimo dogaja v rokometu, kajne?

Legendarni kapetan Maribora Marcos Tavares bi imel o tem veliko povedati. Tako močno si je želel nastopiti za Slovenijo, a so mu to pravila preprečevala.

No, vidite. Če pa zastopaš državo enega od staršev, pa tukaj ne more biti resnično nič slabega, ampak si lahko na to samo ponosen. Če ne moreš za eno, potem pa za drugo.

Leta 2019 bi se lahko pomeril v prijateljskem dvoboju proti Iraku, ki ga je takrat vodil Srečko Katanec, a mu je zagodlo zdravje, tako da ni kandidiral za nastop. Leta 2019 bi se lahko pomeril v prijateljskem dvoboju proti Iraku, ki ga je takrat vodil Srečko Katanec, a mu je zagodlo zdravje, tako da ni kandidiral za nastop. Foto: Osebni arhiv

Kako pa ste se počutili ob poslušanju palestinske himne?

Čutil sem se ponosnega, da lahko zastopam državo svojega očeta. Podobno, kot sem pripaden vsakemu klubu, za katerega igram. Tudi takrat čutiš pripadnost, vse bi naredil zanj. Se zanj boril. Ko pa vidiš, koliko pomeni soigralcem igranje za reprezentanco Palestine, ti to res zleze pod kožo. Palestinska himna je udarna, takšna, da ti postavi dlake pokonci. Ne znam je peti, a ko stojiš v vrsti pred tekmo in opazuješ, kako se ti soigralci fanatično derejo za hrbtom, pa pred teboj, ti gredo dlake pokonci. Ponosa in predanosti palestinskih soigralcev, ko so stopili na igrišče, ni mogoče opisati. Ko to doživiš, se prebudijo tudi tvoji občutki, tako hočeš z vsem srcem pomagati državi svojega očeta in ljudem, ki živijo tukaj, in tudi tistim, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo državo. Gre za več kot le nogomet.

Vas zaboli, ko v Sloveniji zaslišite pregovor, v katerem se uporablja fraza, da se počutiš kot Palestinec, če nimaš svojega doma in se venomer seliš?

Da. Zato se še toliko bolj razveseliš ogromne podpore, ki jo je deležna Palestina. Na svetu živi ogromno Palestincev. Tudi tisti, ki niso športniki, radi podpirajo svojo državo in navijajo za njo.

"Palestinska himna je udarna, takšna, da ti postavi dlake pokonci. Ne znam je peti, a ko stojiš v vrsti pred tekmo in opazuješ, kako se ti soigralci fanatično derejo za hrbtom, pa pred teboj, ti gredo dlake pokonci." "Palestinska himna je udarna, takšna, da ti postavi dlake pokonci. Ne znam je peti, a ko stojiš v vrsti pred tekmo in opazuješ, kako se ti soigralci fanatično derejo za hrbtom, pa pred teboj, ti gredo dlake pokonci." Foto: Osebni arhiv So na vas na slovenskih zelenicah, ko ste se vrnili iz azijskega prvenstva kot reprezentant Palestine, ki je doživel svojih pet minut slave na azijskem prvenstvu, gledali kaj drugače?

Ne, kje pa. Vse je bilo kot prej. Povsem normalno. Tega niti ne dojemam tako. V reprezentanci je bilo pač tako, v klubu pa sledi novo dokazovanje. Zakaj pa bi bilo kar naenkrat, če sem dal en gol v Avstraliji, kaj drugače? Kar je bilo, se hitro pozabi. Nisem takšen, da bi živel na preteklih zaslugah, niti nočem biti.

Ste se pa v karieri zelo radi selili, igrali ste v številnih slovenskih klubih.

Kariero sem zaključil pri 35 letih. Odkar sem vstopil med člane, sem bil profesionalec. To je bila moja služba. Je pa realnost slovenske lige takšna, da ne moreš obogateti ravno v vseh klubih. Vseeno sem lepo živel, imel lepo življenje in mislim, da tudi kar lepo kariero. Sem pa pač tak, da vsak trening opravim na polno. Veliko vlagam vase, če pa na koncu ni nagrade v obliki tekme, sem nenormalno jezen in razočaran. Potem mi nekaj manjka. Ko sem v kakšnem klubu videl, da nisem v prvem planu in da ne bom imel redne minutaže, sem raje zamenjal klub. Zame je pač edino veselje nagrada, da konec tedna igraš tekmo v ligi.

Če je bilo treba kdaj narediti korak nazaj in iti v drugo ligo, mi to nikoli ni bilo težko. Včasih je treba narediti korak nazaj, da potem narediš dva naprej. Tako sem storil kar nekajkrat. Srečen sem namreč le takrat, ko igram. Je pa pri meni zanimivo, da sem v drugi ligi osvojil naslov s kar štirimi različnimi klubi v Sloveniji. Najboljši sem bil s Factorjem, Primorjem, Bravom in Radomljami. Ne vem, če je komu uspelo še kaj podobnega.

Na Tajskem je prebil pol leta, na dolgo pot je z njim odpotovala tudi žena Maja. Na Tajskem je prebil pol leta, na dolgo pot je z njim odpotovala tudi žena Maja. Foto: Osebni arhiv

Finančno sem prišel na svoje šele takrat, ko sem zaigral v tujini. Ko zapustiš Slovenijo, se je v tem pogledu opazila močna razlika. V Katarju sem prebil eno leto, igral v drugi ligi, a so bili vseeno lepi prejemki, na Tajskem pa sem v prvi ligi nastopal pol leta. V Aziji se je dalo zaslužiti neprimerljivo več kot v Sloveniji. Ko pa se to pozna še na bančnem računu, se sploh počutiš kot nogometaš.

Nekaj časa ste prebili tudi v nižjih avstrijskih ligah, kjer ste zaslužili več, kot bi v večini klubov 1. SNL. S tem, da ste imeli neprimerljivo manj treningov, obveznosti.

To je pa res žalost slovenskega prostora in nogometa. V slovenskih klubih se dobro dela. Veliko časa posvetiš delu, a je na žalost realnost takšna, da nogometna kariera ne traja večno. Če bi lahko igral nogomet, govorim na pamet, do konca življenja in bi imel dohodek vsaj takšen kot v manjših klubih, bi bilo potem to v redu. Seveda pa ni tako. Kariera nogometaša se konča mnogo prej. Če se konča pri 30 ali 35 letih, si ti že star in brez delovnih izkušenj, zato je priporočljivo, da vsaj malce zaslužiš med kariero. Potem se namreč podajaš v sebi neznane vode in je fino, če lahko zaslužiš dovolj za neko varnost. Vsaj za krajše časovno obdobje.

Kariero nogometaša je končal pri 35 letih. V prvi in drugi slovenski ligi je zbral okrog 300 nastopov. Zadnjo tekmo je odigral 5. novembra 2021, ko je pomagal Radomljam do zmage nad Celjem s 3:2. Kariero nogometaša je končal pri 35 letih. V prvi in drugi slovenski ligi je zbral okrog 300 nastopov. Zadnjo tekmo je odigral 5. novembra 2021, ko je pomagal Radomljam do zmage nad Celjem s 3:2. Foto: Vid Ponikvar

Igralci so po koncu kariere sicer pogosto izgubljeni. Ne le nogometaši, ampak športniki nasploh. To je potem velika težava, ker nekateri niso izobraženi, nekateri imajo tako mentaliteto, kot jo imajo, nekateri so navajeni med kariero imeti velike prihodke, pa potem teh prihodkov kar naenkrat ni več, odhodki pa pri nekaterih ostanejo takšni, kot so bili med kariero. V nekaterih klubih temu posvečajo pozornost, igralce izobražujejo in pripravljajo na to, da bo kariere enkrat konec. Tega je po mojem mnenju pri nas veliko premalo. Veliko bolje je, da po karieri prejmeš širšo sliko o življenju, potem pa je na tebi, na posamezniku, koliko boš to sprejel.

Jaz se tega nisem bal, a tudi nisem hotel, da bi po koncu igralske kariere ostal doma, gledal v strop in se spraševal, kaj naj zdaj počnem. Tega si resnično nisem želel. Zato sem zelo hvaležen Radomljam, zlasti predsedniku Matjažu Marinšku, da so mi ponudili nove izzive. Naš predsednik je zelo dostopen. Večkrat pride v klub in se pogovori z vsakim igralcem. Pa ne le o nogometu, ampak tudi o življenju. Odkar sem v Radomljah, sva se ogromno pogovarjala. Dal sem mu vedeti, da mi je tu zelo všeč in da se v tem klubu vidim tudi po karieri. Morda je v meni prepoznal neko dodano vrednost po igralski karieri in mi omogočil, da me po koncu kariere vpeljejo v druge stvari. Zato sem mu zelo hvaležen.

''V Radomljah se počutim tako dobro kot se nisem še nikjer. Pa ne zaradi tega, ker sem zdaj tukaj. Že od prvega dneva čutim, da je to pravo okolje zame. Klub raste, športni park je izjemen, ljudje v klubu so tako vrhunski strokovnjaki kot tudi vrhunski ljudje,'' uživa ob novih izzivih, ki jih je sprejel v NK Radomlje. ''V Radomljah se počutim tako dobro kot se nisem še nikjer. Pa ne zaradi tega, ker sem zdaj tukaj. Že od prvega dneva čutim, da je to pravo okolje zame. Klub raste, športni park je izjemen, ljudje v klubu so tako vrhunski strokovnjaki kot tudi vrhunski ljudje,'' uživa ob novih izzivih, ki jih je sprejel v NK Radomlje. Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa zdaj počnete?

Zadnje pol leta sem bil pri Radomljah pomočnik trenerja U-14. Ko sem obesil nogometne čevlje na klin, mi je ta vloga ostala, sem pa postal še glavni trener U-9, hkrati pa sem začel spoznavati še ustroj kluba. Celoten, od mladinske šole navzgor. Sproti mi dajejo določene naloge, različne zadolžitve glede logistike, organizacije … To mi odgovarja, rad bi dobil širino in videl, kako deluje klub na vseh ravneh. Le tako bi bil lahko v prihodnosti še bolj učinkovit pri delu.

Imate zdaj več prostega časa kot prej?

Ne, ravno obratno (smeh, op. p.). Zdaj ga je manj, ker so naloge razdrobljene čez cel dan. Lahko vam zatrdim, da je najlepše biti igralec. Če si nogometni profesionalec, zlasti zdaj, ko je tak trend, da se trenira večinoma dopoldan, si na konju. Zjutraj prideš v klub, poješ zajtrk, greš v fitnes, imaš čas zase, se družiš s soigralci, narediš trening, se stuširaš, poješ kosilo in je ura že 13 ali pa 14. Svoje obveznosti si za tisti dan zaključil, tako da ti ostane časa še na pretek. Pred menoj je zdaj pač neko novo obdobje, ki sem ga sprejel. A če nekaj rad delaš, potem ti tudi to ni težko.

V jesenskem delu se ga je držala smola z zdravjem. Tudi to je bil eden izmed pomembnih razlogov za razmislek, ali sploh še nadaljevati nogometno kariero. V jesenskem delu se ga je držala smola z zdravjem. Tudi to je bil eden izmed pomembnih razlogov za razmislek, ali sploh še nadaljevati nogometno kariero. Foto: Vid Ponikvar

Pri vaši odločitvi, da končate kariero, je imelo veliko za povedati tudi zdravje.

Tudi. Zadnja polovica sezone je bila res čudna. Ko smo z Radomljami osvojili drugo ligo, sem se po koncu sezone okužil s koronavirusom. Dlje časa sem moral mirovati, a nato začel očitno prehitro trenirati. Ko sem tekel, me je tiščalo v prsih, malce težje sem prišel do sape. A se nisem pustil motiti, spremljala me je tista tipična trma. Govoril sem si, da bo že boljše, a ni bilo. Ko se stanje ni popravilo, sem odšel na pregled. Izkazalo se je, da imam perikardialni izliv pri srcu. Zdravniki so mi povedali, da je to tipični simptom športnikov, ki začnejo prehitro s preveliko obremenitvijo. Moral sem počivati še 14 dni in zaradi tega zamudil priprave.

Prvenstvo se je že začelo, sam pa še nisem bil v pravem ritmu. Ko sem končno ujel formo, se je na treningu zgodil zlom čeljusti. Pred tem v karieri nisem imel nikoli hujših poškodb, zdaj pa sem moral na operacijo. Po zlomu čeljusti ne moreš ravno vsega jesti, v poštev prideta le mehka in tekoča hrana. V treh tednih sem izgubil tri kilograme mišic, ko pa sem začel trenirati, je to pustilo davek na kolenu in tetivi. Razmišljal sem, da bi to obdobje smole z zdravjem in trpljenjem končal. V pogovoru s trenerji in vodstvom kluba smo ocenili, tako sem razčistil tudi sam pri sebi, da zamenjam vlogo v nogometu. In s to odločitvijo sem se pomiril.

V pogovoru z novopečenim trenerjem članske ekipe NK Radomlje Nerminom Bašićem, ki komaj čaka na prihod okrepitev iz Splita. V pogovoru z novopečenim trenerjem članske ekipe NK Radomlje Nerminom Bašićem, ki komaj čaka na prihod okrepitev iz Splita. Foto: Vid Ponikvar

Zdaj v Radomljah po novem sodelujete tudi s Hajdukom iz Splita. Stiskate pesti zanj?

Ne navijam za noben klub v hrvaški ligi, je pa res, da ga, odkar smo začeli sodelovati, veliko več spremljam. V tej sezoni bom zagotovo njegov navijač. Že zato, ker bomo imel nekaj igralcev Hajduka. Enega že imamo (Ivan Šarić, op. p.). To je zelo zanimiva zgodba. Moram jo pohvaliti, iz nje se lahko veliko naučimo.

Pa takšno sodelovanje ne bo škodljivo za Radomlje?

Ne bi rekel. Imamo vendarle dovolj pametne in izkušene ljudi v vodstvu, da kluba iz svojih rok ne bodo izpustili. Od večjega kluba, kot je Hajduk, se lahko veliko naučimo, je pa na koncu tako, da ima prav vsak klub v Sloveniji veliko tujcev. In če bomo mi imeli pet Hrvatov, pa bodo to igralci NK Hajduk, zakaj je to tako drugače kot denimo pri klubu, ki ima pet Hrvatov iz različnih klubov? Kaj je razlika? Vsak tujec, če je dodana vrednost, predstavlja samo plus za nas. Ali je to pet Hajdukovcev ali pa pet drugih Hrvatov, pa v končni fazi ne igra vloge. Gleda se samo na kakovost. In če nam bodo ti igralci pomagali pri tem, da ostanemo skupaj v prvi ligi, je to potem za nas pravo merilo.

slovenska rokometna reprezentanca, trening, Ljubomir Vranješ Sportal Miroljubni Šved ob prihodu v Slovenijo doživel presenečenje

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin