SiolNET. Sportal Nogomet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rok Kronaveter: Ponudba Zlatka Zahovića me je razočarala

4

termometer

Olimpija je to poletje pripeljala veliko novincev, posebno mesto med njimi pa pripada Roku Kronavetru, ki ji je z všečnimi goli prinesel že nekaj točk. V nedeljo bo odigral prvi večni derbi.

Čeprav se je nekdanji mladi reprezentant rodil v Mariboru in je v 1. SNL odigral že 129 tekem, še vedno čaka na prvi večni derbi. Roku Kronavetru, prijatelji ga kličejo Krona, se bo želja izpolnila v nedeljo, ko bo skoraj zagotovo edini rojeni Mariborčan, ki bo večni derbi začel od prve minute. Vijolice v začetni postavi pogrešajo rojenega Mariborčana, Olimpija pa je edinega dobila poleti, ko se je 28-letni oče dveh otrok vrnil iz Romunije in z ljubljanskim klubom sklenil dveletno zvestobo. Pred leti je veljal za velikega talenta slovenskega nogometa in blestel pri Dravi, do podpisa pogodbe s slovitim Milanom ga je ločilo le nekaj dni, a je nato njegovo pot prekinila hujša poškodba gležnja. Sanj o meteorskem vzponu je bilo konec, po petih letih, ki jih je preživel v tujini, pa želi v Ljubljani slovenski javnosti dokazati, da lahko nogometu podari še ogromno. Zato od tekme v Ljudskem vrtu pričakuje veliko.

Kako se počutite v Ljubljani? Zelo dobro. Ljubljana je lepo mesto in se počutim krasno. Moram priznati, da je še ne poznam dobro, saj sem se v preteklosti tu zadrževal le nekaj ur. Nismo imeli tudi nobenih šolskih ekskurzij, takrat smo bolj obiskovali Avstrijo in Koroško (smeh).

Ste v tako kratkem času pridobili vtis, da je Ljubljana športno mesto? Sem. Vidim, da se veliko dogaja. Navijači so se vrnili na domače tekme Olimpije, to je najpomembneje. Čeprav se jih nekaj tisoč porazgubi na tako velikem štadionu, kot so Stožice, so naredili dobro vzdušje. Če bi jih bilo še malce več, bi bilo še lepše, a za začetek in glede na to, kako je bilo v prejšnji sezoni, je že to zelo spodbudno.

To bo prvi večni derbi za vas. Čeprav ste Mariborčan, ga boste izkusili v dresu Olimpije. Sem edini Mariborčan pri Olimpiji, tako da bo to tekma z mešanimi občutki, a sem seveda profesionalec in bom naredil vse za zmago Olimpije. Čustva je treba pustiti ob strani. Že čutim napetost pred derbijem in komaj čakam, da ga izkusim. To je naš največji derbi, edini, ki ga imamo. Upam, da bo poln štadion in da bodo gledalci prišli na svoj račun. Pričakujem vsaj deset tisoč gledalcev. Olimpija je na Štajerskem zadržala status velikega in prepoznavnega kluba, zato vsi pričakujejo veliki derbi.

Na lestvici smo izenačeni z Mariborom, tako da se bo res igral derbi za vrh. Igrali bomo napadalno, tako kot znamo. Lahko pričakujemo odprto tekmo z veliko priložnostmi. Upam, da se bomo na koncu veselili mi. V redu bi bil tudi remi. Vse ekipe, ki se vračajo z Ljudskega vrta s točko, so lahko po svoje zadovoljne.

Imate v moštvu Maribora veliko prijateljev? Tistih iz moje generacije pri Mariboru ni več, se pa veliko družim z Daretom Vršičem, s katerim se že dolgo poznava. Ko sem igral na Madžarskem, on pa je igral za Austrio, sva se veliko družila na Dunaju. Dare dobro pozna večne derbije, prej je igral za Olimpijo, zdaj je pri Mariboru. Zanimivo in noro bo, ker bova v nedeljo tekmeca. Po tekmi si bova verjetno izmenjala dresa.

Se boste veselili ali boste vseeno zadržani zaradi spoštovanja do kluba, ki predstavlja vašo otroško simpatijo, če boste dosegli zadetek v Ljudskem vrtu? Upam, da se bom lahko veselil, saj bi to pomenilo, da bi Olimpiji pomagal do zmage. Veselje bi bilo normalno, ne bi bilo pa nekaj pretiranega, saj ne bi želel izzvati kakšnih provokacij. Na tekmi bo ogromno mojih znancev in sorodnikov. Pravi prijatelji se bodo že veselili z mano, če mi bo šlo dobro z Olimpijo, preostali pa bodo verjetno malce jezni (smeh). Mariboru sem v 1. SNL dal že dva zadetka. Upam, da bo zdaj prišel na vrsto tretji. Ali pa morda za njim še četrti (smeh).

Nogometne izkušnje ste nabirali pri Železničarju. Koliko blizu ste bili sploh prestopu v Maribor? Bilo je veliko stikov. Začeli so se že v mlajših selekcijah, a so starši verjeli, da je bolje vztrajati pri Železničarju. Imeli so prav. Ko sem vstopal med člane, je bilo ponovno veliko stikov, a nikoli nisem prejel prave ponudbe, ki bi me zadovoljila. Profesionalec sem postal šele takrat, ko sem končal srednjo ekonomsko šolo. Takšen je bil pogoj staršev. Na srednjo šolo imam prelepe spomine, tam sem spoznal tudi ženo, s katero sva skupaj že devet let.

Rad bi še povedal, da je bil Železničar vedno moj klub. Tam sem začel igrati nogomet in mi je žal, da zdaj propada. Resnično upam, da se bo znal postaviti na noge.

Ko ste bili še najstnik, verjetno niste tako veliko razmišljali o financah. Ali pač? Če ti Maribor ponudi skoraj nič, tega res ne moreš sprejeti. V tistem trenutku je Drava ponudila občutno več, tako da sem odšel na Ptuj. Tudi ko sem igral za Dravo, je Maribor navezal stike z menoj ob vsakem prestopnem roku, a je bila ponudba vedno nezadovoljiva, Drava pa me tudi ni hotela dati zastonj.

Si je potem Maribor kriv sam, da ni v svoje vrste pripeljal enega največjih talentov slovenskega nogometa? Lahko bi tako rekli. Takrat za tiste razmere resnično nisem zahteval dosti denarja. A če te nekdo tako podcenjuje s ponudbo, tega ne moreš sprejeti. Maribor je očitno igral tudi na moja čustva, a ni pomagalo. Če bi bila ponudba prava, bi jo takoj sprejel, tako pa se je razpletlo drugače. A tudi s tem sem zadovoljen.

Ste bili kdaj v neposrednem stiku s športnim direktorjem Maribora Zlatkom Zahovićem? Pogovarjala sva se dvakrat. Ravno takrat, ko sem odhajal iz Velenja. Ne vem, kaj naj rečem drugega kot to, da mi je ponudil podcenjevalno ponudbo, ki me je razočarala.

Tudi Zlatko Zahović kot rojeni Mariborčan ni nikoli igral za Maribor, ampak le Kovinar, tako da si delita podobni usodi. Določena podobnost je, ampak se z njim res ne morem primerjati. On je v nogometu naredil definitivno več. Je najboljši slovenski igralec vseh časov, to pove vse.

Po Dravi ste za kratek čas zaigrali še za Rudar. Znašli smo se v zoprnem položaju, saj nam je klub dolgoval devet plač. Težko je bilo zapustiti klub, kjer si igral pet let in doživel lepe trenutke. V Rudar sem šel z namenom, da bi se podal v tujino. Že pol leta pred tem sem vedel, da me želi Energie Cottbus, saj me je na Ptuj hodil gledat športni direktor, iz Velenja pa je bilo lažje prestopiti kot iz Drave, kjer so po nepotrebnem pretiravali z visoko odškodnino. Rudar je bil zelo korekten in smo se hitro dogovorili.

Je pri prestopu pomagal tudi Bojan Prašnikar, nekdanji trener Cottbusa? Je. Poklical ga je predsednik kluba in vprašal za mnenje, on pa je dal dobro besedo zame in mi tako pomagal.

Kako ste se počutili v Nemčiji? Na začetku vrhunsko, pozneje malce manj. Druga nemška liga je izjemno organizirana, hitro sem se navadil in že na prvi tekmi dočakal priložnost. Vse je bilo krasno, dokler se nisem poškodoval. Nato sem potreboval tri mesece, da sem se ponovno ustalil v ekipi, potem pa se je zamenjal trener. Začele so se težave, saj je že prvi dan odsekal deset igralcev. Dejal je, da nas ne potrebuje, ker ne ustrezamo kriterijem, čeprav nas sploh ni spremljal.

Trmasto je vztrajal s svojo ekipo in ostal brez zmage 11 tekem zapored. Držal se je svojih načel, na zadnji tekmi v sezoni pa je le zaprosil za pomoč, nas vpoklical, tako da smo mu rešili sezono, saj je Energie po zmagi obstal v drugi ligi. Vseeno nisem želel vztrajati v klubu s takšnim statusom, zato sem odšel drugam. Sprejel sem ponudbo iz Madžarske in odšel v Györ. Želel sem pač redno igrati.

Ste v Nemčiji spoznali tudi nemško premierko Angelo Merkel, ki je velika navijačica Energieja? Sem. Zelo prijetna oseba je. Dvakrat je prišla k nam v slačilnico in se z nami sproščeno pogovarjala. Vedeli smo, da pride na tekmo, zato smo bili na to pripravljeni. Zelo ima rada klub.

Kako je bilo na Madžarskem? V redu, odigrali smo tudi prijateljsko tekmo z zvezdniškim Bayernom, ko je v klub prišel Guardiola. To je bilo nekaj posebnega. Prvo sezono sem igral zelo dobro, postali smo prvaki, potem pa se mi je ponovila težava iz Cottbusa. Zamenjal se je trener, spet sem padel na stranski tir, nato pa so klub začele razjedati še finančne težave. Prisiljen sem bil zapustiti Madžarsko. Odločil sem se pravilno, saj zdaj klub igra v tretji ligi.

Za pol leta sem odšel v Romunijo, doživel prijetno izkušnjo, saj je to zelo močna liga, a so bile finančne težave v klubih prevelike, da bi vztrajal. Na srečo sem dobil izplačano vse do konca, tako da sem se v domovino vrnil zadovoljen, je bilo pa res težko dobiti vse potrebne dokumente. Moral sem jim zagroziti še prek Fife, nato pa je le šlo (smeh).

Ste se kdaj jezili na napise v medijih, kjer ste pogosto predstavljeni kot nekdanji čudežni deček slovenskega nogometa, ki ni nikoli pokazal tistega, kar bi lahko? To me ni nikoli obremenjevalo. Vem, česa sem zmožen, morda sem bil le malce nervozen zaradi vseh poškodb, ki sem jih imel, ne pa zaradi tega, ker so me zbadali z oznako večnega talenta, ki ga nisem mogel razviti do konca. Tako je pač v nogometu. Nikoli ne smeš obupati, morda pa se mi bo zdaj pri Olimpiji odprla nova možnost.

Bili ste mladi reprezentant, za vas so se zanimali veliki klubi ... Na Sportalu sem bil pred osmimi leti izbran za najboljšega igralca 1. SNL, rad sem bil v središču pozornosti in se počutil počaščenega, saj sem prejel več ponudb za prestope. Ponosen sem bil nase, da sem nekaj naredil. Res škoda, da imam tako smolo s poškodbami, saj bi lahko odšel v dober klub.

Katera ponudba je bila najbolj konkretna? V bistvu je bilo že vse dogovorjeno z Milanom, da me odkupi in nato posodi Atalanti, ki je tudi igrala v prvi ligi. Žal pa sem se v zadnjem krogu poškodoval. Če se ne bi, bi zagotovo podpisal pogodbo. Vem, da so se takrat z Milanom opekli nekateri nadarjeni slovenski igralci, a sam sem imel za razliko od njih za seboj že nekaj sezon v domačem prvenstvu. Zato sem bil prepričan, da bi pri 20 letih storil pravi korak.

Na kateri tekmi vam jo je zagodla poškodba, zaradi katere se vam je vse obrnilo na glavo? Z Domžalami smo igrali odločilno tekmo za mesto v Evropi in izgubili. Sam sem v bistvu izgubil dvakrat, saj sem si poškodoval gleženj. Pretrgalo mi je kito, tako da so mi zdravniki predpisali dolgo okrevanje. Sprva so bile napačne diagnoze, bilo je res neprijetno. A to je zdaj za mano. Pogosto se spomnim na poškodbo, sploh ko se pogovarjamo z družino. A za nazaj s psihološkega vidika raje ne bi bilo dobro kaj obžalovati.

Je sloviti AC Milan po poškodbi z vami še ostal v stikih? Hvaležen sem mu iz srca, saj mi je pomagal pri rehabilitaciji. Težko mi je bilo, saj sem počival skoraj poldrugo leto. S pomočjo mojega agenta so mi pomagali pri tem, da so mi organizirali operacijo v Nemčiji pri slovitem zdravniku Hans-Wilhelmu Müller-Wohlfahrtu. To me je rešilo. Nato so se stiki izgubili, tako pač je. Zdaj ko igram pri Olimpiji, čutim, da sem na dobri poti, da zaigram tako dobro, kot sem takrat, ko se še nisem poškodoval in sem bil tik pred podpisom pogodbe z Milanom. Najbolj je pomembno, da mi gleženj več ne nagaja.

Kako se počutite v Olimpiji, pri kateri je z menjavo lastnika zapihal nov veter? Nimam pripomb. Ne more se vse menjati čez noč, a se je naredil določen premik na bolje. Prišli so nekateri novi igralci, tako da bi bili lahko že v tej sezoni blizu vrha.

Ste po prihodu v Ljubljano povprašali soigralce, zakaj je Olimpija v prejšnjih sezonah dosegala slabše rezultate in ostala brez Evrope? Sem. Dejali so mi, da ni bilo čutiti tiste prave kemije. Vse, kar se je dogajalo v klubu, ni bilo na določeni ravni. Igralci so pogrešali navijače in čutili, da gledalci niso bili eno z ekipo. To se je letos spremenilo. Povedali so tudi, da plača pri Olimpiji ni nikoli zamujala. A to ni vse v nogometu. Vseeno potrebuješ navijače, neko zadovoljstvo in motivacijo. Tega pa očitno prej ni bilo.

S trenerjem Marijanom Pušnikom se dobro poznata. Vodil me je že v Velenju in je res dober trener, pravi profesionalec. Vidi se napredek, ki ga je ustvaril. Med tekmo je zelo energičen, kar le dokazuje, kako močno si želi zmagati. To ni nič slabega. Prisega na red in disciplino. Mogoče tega prej v Olimpiji ni bilo. Plačani smo zaradi tega, da spoštujemo pravila. Če kdo tega ne spoštuje, je prav, da je kaznovan. Sam sem enkrat malce zamudil ter za kazen plačal nekaj evrov. Denar je šel v fond, kjer zbiramo sredstva za klubski piknik.

Kakšen vtis je na vas naredil predsednik Milan Mandarić? Po podpisu pogodbe sva se veliko pogovarjala. Bilo je zelo sproščeno, resnično ne daje vtisa, da je velik poslovnež in človek z milijoni. Nisem dobil tega občutka. Pred sezono je imel govor, po katerem sem občutil, da želi z Olimpijo narediti nekaj velikega. V bistvu smo to začutili vsi igralci.

Pred prihodom v Ljubljano, za katerega je najbolj zaslužen trener, sem se veliko pogovarjal tudi z direktorjem Rankom Stojićem. Imela sva odprt in realen pogovor, ki me je zadovoljil.

K temu, da sem se vrnil v Slovenijo, je pripomogla tudi družina. Po vseh letih v tujini sem vesel, da sem lahko vsak dan s sinom in hčerko. Krasno se počutimo. Po tekmi s Koprom sta se mi pridružila še na igrišču. To jima je bilo zelo všeč. Upam, da bo še več takšnih lepih trenutkov (nato je obrnil roko in pokazal tetovirana napisa Adriana in Lukas z izpisanimi rojstnimi dnevi v rimskih številkah, op. p.). Ste se za imeni Adriana in Lukas odločili zaradi znanih nogometašev, brazilskega napadalca Adriana in nemškega zvezdnika Lukasa Podolskega? Ne, sam sem izbral ime za hčerko, žena pa ga je za sina. Ni povezano z nogometom.

Vas še vleče v tujino? Vsekakor. Imam ambicije, da bi bil še boljši. Z Olimpijo bi lahko dobro igral še sezono ali dve, nato pa se mogoče preizkusil še v tujini. Podpisal sem pogodbo za dve sezoni. Če bom igral dobro, bo že prišla kakšna prava ponudba ...

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin