SiolNET. Sportal Nogomet
8,35

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Robert Prosinečki: nogometni genij, ki je gole zabijal s cigareto v ustih

8,35

termometer

"S tem, kaj bi bilo, če bi bilo, se ne obremenjujem. Nikoli se nisem," so besede, ki jih je v debelo uro dolgem pogovoru večkrat izrekel Robert Prosinečki. Morda najbolj nadarjen nogometaš, kar jih je dala Jugoslavija, ki je dosegel veliko, a bi lahko, tako so prepričani mnogi, še veliko več.

Robert Prosinečki je legenda nogometa s prostora nekdanje skupne Jugoslavije. Robert Prosinečki je legenda nogometa s prostora nekdanje skupne Jugoslavije. Foto: Planet TV

Kadil je, ko je zabijal na svetovnih prvenstvih, osvojil evropski naslov, zabijal za Barcelono in Real, kadi seveda še zdaj. Med pogovorom se je, morda zaradi prisotnosti kamere, zadržal, a pred in po njem je cigarete ugašal drugo za drugo. Marlboro rdeči, kava in ležeren pogled, ki pravi: "To sem jaz. Če sem vam všeč, super. Če ne, ni nič narobe."

S preigravanji je na tla spravljal branilce in na noge povzdigoval navijače na tribunah. Z držo malega človeka, ki ni vzvišen in ne da veliko na vsa pravila, tu in tam pa spije tudi kak kozarec viskija, je vlogo nogometnega genija, ki spominja na neke druge čase, le mistificiral. Veliki Žuti.

Kdo je Robert Prosinečki?

Za Real je igral tri sezone. Za Real je igral tri sezone. Foto: Getty Images Veliki Žuti, kot se je prijel vzdevek tega legendarnega nekdanjega hrvaškega nogometaša, je rojen v Schwenningenu v Zvezni republiki Nemčiji leta 1969. Leta 1980 je prišel v zagrebški Dinamo in se prebil do njegove članske ekipe. Tam so ga odpisali in leta 1987 je odšel v Crveno zvezdo.

V Beogradu je leta 1991 osvojil naslov evropskega prvaka in istega leta za takrat astronomskih 15 milijonov evrov odšel v Real. Za Madridčane je v treh sezonah odigral 73 tekem in dosegel 12 golov.

Eno sezono je igral še za Barcelono (23 nastopov in dva gola), nastopal je tudi za Oviedo, Sevillo, Hrvatski Dragovoljac, Portsmouth, pri katerem so ga po vsega enem letu uvrstili v najboljšo enajsterico v zgodovini več kot 100 let starega kluba, Standard Liege, Zagreb in tudi za Olimpijo, ki ji je leta 2003 prinesel njen zadnji pokalni naslov.

Je edini nogometaš, ki je gole zabijal na dveh svetovnih prvenstvih v dresu dveh držav. Z Jugoslavijo je nastopil leta 1990 v Italiji, s Hrvaško v letih 2002 in 1998, ko so bili Hrvati v Franciji hit tekmovanja in so osvojili bron.

Pred tem je z mladinsko reprezentanco leta 1987 v Čilu postal svetovni prvak in bil izbran za najboljšega posameznika turnirja.

Najprej se po postajah sprehodimo po vaši bogati nogometni poti. Dinamo Zagreb, leto 1986, ko ste kot mladinec prvič nastopili v članski ekipi, in leto 1987, ko ste po nesoglasjih s takratnim trenerjem Miroslavom Blaževićem po vsega dveh nastopih zapustili klub.
Oh, to so davni časi. Kadarkoli imam intervju, me ljudje sprašujejo o tem, o mojem odhodu v Crveno zvezdo, o Blaževiću in tako naprej. Nima se smisla vračati v preteklost. Kar je bilo, je bilo. S Ćirom nimam nobenih težav, z njim sem pozneje sodeloval v reprezentanci. Ko se v Zagrebu vidiva, skupaj spijeva kavico, se pogovoriva.

Z nikomer v življenju nimam težav, tudi z njim ne. On se je takrat pač odločil, kot se je. Pozneje se je sicer izkazalo, da se je motil, a ljudje se pač motimo. Tudi jaz se. To so stvari, ki sem jih že zdavnaj pozabil.


Intervju s Ćirom Blaževićem iz leta 2014:


"Če bo postal nogometaš, bom pojedel svojo trenersko diplomo," je famozna izjava priljubljenega Ćira, ki mu jo pod nos marsikdo meče še danes.
On je pač tak, da marsikdaj govori populistično in skrbi, da nas vse skupaj zabava. Ta izjava me ni prizadela, saj je bila malo čudna. Ne nazadnje sem na treningih dokazoval, da sem nadarjen in si zato pri 17 letih tudi prislužil nastopanje za prvo ekipo. Odigral sem tudi dve tekmi, zabil gol proti Željezničarju in igral zelo dobro.

Nimam pojma, zakaj je takrat izjavil, kar je. O tem nerad govorim. Ti časi so že zdavnaj za mano. Tako pač je. On je morda takrat presodil tako in se očitno zmotil. Vsi marsikdaj marsikaj napovedujemo in se pogosto zmotimo. Tudi jaz. Tako gledam na te stvari in vse, kar se je takrat dogajalo v Zagrebu. To je preteklost.

Pri Dinamu so ga odslovili, v Crveni zvezdi je dokazal, da spada med najboljše na svetu. Pri Dinamu so ga odslovili, v Crveni zvezdi je dokazal, da spada med najboljše na svetu. Foto: Planet TV

Mladinsko svetovno prvenstvo v Čilu in leto 1987, ko ste s takratno Jugoslavijo šli do konca in postali svetovni prvaki, vi pa ste bili izbrani za najboljšega posameznika turnirja.
En mesec smo bili v Santiagu de Chile. Vse tekme smo igrali na enem in istem štadionu, saj smo bili prvi v svoji skupini, potem, ko je šlo na izločanje, pa tudi igrali na enem in istem prizorišču. Vse je šlo po istem kopitu. Isti štadion, ista pot do njega, isti hotel. Vse se je sestavilo in šli smo do konca.

Ko smo odhajali tja, nas na prvenstvo ni pospremil skoraj nihče. Vrnili smo se kot veliki junaki.

Lepi spomini in prvenstvo, ki je v marsičem zaznamovalo naše nogometne poti in življenja. Skoraj 90 odstotkom nogometašev, ki so igrali takrat, je pozneje v nogometu uspelo. Davor Šuker, Zvonimir Boban, Robert Jarni, Predrag Mijatović … Res smo bili super generacija.

Na SP 1990 je zabil en gol. Na SP 1990 je zabil en gol. Foto: Getty Images Leta 1990 in svetovno prvenstvo v Italiji, kjer ste po enajstmetrovkah izpadli v četrtfinalu proti Argentini.
Svetovna prvenstva so nekaj najlepšega in najboljšega. Sam sem imel srečo, da sem nastopil na kar treh. To so lepi, najlepši spomini.

Spominjam se, da smo začeli slabo in grdo izgubili proti Zahodnimi Nemci, a se potem vseeno prebili v nadaljnje tekmovanje. Potem smo premagali Špance in se v četrtfinalu udarili z Argentino Diega Maradone.

Večji del tekme smo igrali z igralcem manj (rdeči karton je že po 31 minutah igre prejel Refik Šabanadžović, op. p.), odigrali smo kar 120 minut, golov ni bilo in potem smo izgubili po enajstmetrovkah, čeprav je Maradona svoj strel z bele točke zgrešil.

Imeli smo priložnost za res velik uspeh, a nam je žal malo zmanjkalo. Bili smo blizu polfinala, v katerem je Argentina potem premagala Italijo in šla naprej. Kdo ve, kaj bi se zgodilo. Morda bi šli tudi do konca in zaznamovali zgodovino športa v nekdanji skupni državi, a pač nismo. Nekaj nam je zmanjkalo. Morda malo znanja, poguma ali pa sreče. Nikoli ne bomo vedeli.

S Crveno zvezdo je 29. maja leta 1991 zmagal v finalu pokala državnih prvakov. S Crveno zvezdo je 29. maja leta 1991 zmagal v finalu pokala državnih prvakov. Foto: Getty Images

Leto 1991 in Bari, kjer ste s Crveno zvezdo osvojili naslov evropskega prvaka, potem ko ste v finalu takratnega pokala državnih prvakov po enajstmetrovkah premagali Marseille.
Tisto leto je bilo res neverjetno. Morali smo premagati marsikoga. Igrali smo na izpadanje, nastopali so le prvaki svojih držav. Ni bilo skupinskega tekmovanja, kot je danes. Mislim, da je bilo težje, kot je zdaj, ko ti lahko spodrsne, pa se potem vseeno rešiš. Takrat si naredil eno napako in te ni bilo več zraven.

Finale je bil neatraktiven, končal se je z izidom, ki ga nihče nima rad. Bilo je 0:0, tudi v podaljških ni bilo zadetkov, sledile so enajstmetrovke, pri katerih smo bili spretnejši oziroma srečnejši, kot radi rečejo nekateri, in osvojili naslov.

To je bil zagotovo eden izmed največjih uspehov našega rodu in tudi vsega Balkana. Redkokdo bi se lahko približal čemu takemu. Imeli smo ekipo, ki je bila res fantastična.

Bili smo pod ogromnim pritiskom, zelo dolgo smo bili na pripravah v Bariju in čutili pritisk. Bil je res velik, saj so vsi govorili, da je to praktično edina priložnost, da ekipa z našega območja doseže tak uspeh. Imeli smo res zelo nadarjen rod nogometašev in čutili smo, da ljudje pričakujejo uspeh.

Če pogledamo nazaj, smo imeli res dobro ekipo. Skoraj vsak izmed tistih, ki so bili takrat v ekipi, je potem igral za velike evropske klube. Dejan Savičević, Siniša Mihajlović, Vladimir Jugović, Darko Pančev, Miodrag Belodedic, če jih naštejem le nekaj. Bili smo supernadarjen rod nogometašev.

Uspeh iz Barija, po katerem je bilo zelo lepo, saj so nas čakali tedni sprejemov in velikega slavja, je vsem zaznamoval športne poti. Po njem smo šli v velike klube, zaslužili dober denar in si zagotovili preživetje.

Kaj je zmogel Robert Prosinečki?

Leto 1998 in svetovno prvenstvo v Franciji, kjer ste s Hrvaško prišli do brona.
To je bil velik podvig za majhno državo, ki ga bo težko ponoviti. Bili smo ekipa odličnih nogometašev, ki so dolgo igrali skupaj. Zaznamovali smo zgodovino in dosegli uspeh, o katerem se govori še danes. Malo nam je zmanjkalo in igrali bi v finalu. Kdo ve, morda bi lahko celo postali svetovni prvaki.

To je podvig, ki ga je treba spoštovati, se ga tu in tam spomniti, predvsem pa dati priložnost zdajšnjim rodovom, da ponovijo kaj podobnega. To je vodilo, ki mu moramo slediti. Ne smemo pozabiti, da ima Hrvaška tudi zdaj odlične nogometaše, pa tudi vmes jih je vedno imela.

Ne bi rekel, da so kaj slabši od nas. Luka Modrić, Ivan Rakitić, Mario Mandžukić in še številni so spektakularni igralci, a jim vedno nekaj zmanjka. Nam ni, nam se je vse sestavilo, a verjamem, da lahko tudi zdajšnji nogometaši in tisti, ki bodo prišli za njimi, ponovijo naš uspeh oziroma ga tudi presežejo.

Hrvaška ima štiri milijone in pol prebivalcev. Fantastično je, da se vedno uvršča na svetovna in evropska prvenstva. Ob tem je vedno med tistimi, ki jo uvrščajo v vsaj širši krog favoritov. Res neverjetno je, kakšno produkcijo vrhunskih nogometašev imamo. Pomembno je, da smo vedno blizu vrha. Enkrat bo uspeh že prišel.

V tekmi za bron na svetovnem prvenstvu 1998 je proti Nizozemski zadel. V tekmi za bron na svetovnem prvenstvu 1998 je proti Nizozemski zadel. Foto: Reuters

Je morda leta 1998 v polfinalu zmanjkalo to, da ste tekmo proti Franciji sami začeli na klopi? Na igrišče ste pri zaostanku z 1:2 prišli šele tik pred koncem tekme.
Ne, nisem mislil na to. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi igral. Mogoče bi nam uspelo, mogoče ne. O tem, kaj bi bilo, če bi bilo, je brezpredmetno govoriti. Nekaj malega nam je pač zmanjkalo.

Tako kot nam je na lanskem evropskem prvenstvu v Franciji, kjer smo proti Portugalski, ki je potem šla do konca, gol prejeli v 120. minuti, ali pa proti Turčiji leta 2008, ko je bilo podobno.

Vedno nam malo zmanjka, a treba je biti tudi realen in priznati, da je vse, kar nam je uspevalo do zdaj, ogromno. Vedno se uvrščamo na prvenstva, vedno smo zraven. To ni majhna stvar.

Gol proti Nizozemski na svetovnem prvenstvu leta 1998:

Ko ste odhajali v Crveno zvezdo, prvič leta 1987 kot nogometaš in leta 2012 kot trener, zato, ker ste bili Hrvat, niste imeli težav?
Ko sem bil nogometaš, še ni bilo čutiti nobenih napetosti. Šele tri, štiri leta pozneje so se začele. Nisem imel nobenih težav. Nasprotno. Počutil sem se izjemno. Beograjčani so me odlično sprejeli, tudi v nogometu sem užival. Beograjčani so me lepo sprejeli. Tam sem naredil tudi velik korak naprej na svoji nogometni poti. Odigral sem morda celo štiri najboljše sezone, osvojil evropski naslov, iz Crvene zvezde sem odšel v Real …

Bil sem eden izmed tistih, ki so jih navijači častili. Podobno je bilo tudi veliko let pozneje, ko sem bil trener. Ne vem, zakaj. Morda zaradi mojega vedenja. Kot trener s Crveno zvezdo nisem prišel do kakega spektakularnega rezultata, saj smo imeli velike finančne težave, kot jih imajo v Beogradu še danes, a smo premagali Partizana, igrali morda malo drugačen nogomet. Morda so ljudje prepoznali, da delamo dobro. Ne vem, zakaj, a v Beogradu sem se vedno počutil dobro.

Upokojil se je, ko je bil star 35 let. Upokojil se je, ko je bil star 35 let. Foto: Planet TV Pa na Hrvaškem? Ni jih bilo malo, ki jih je jezilo, da ste delali v Srbiji.
Poglejte, s tem sem imel vedno težave, vseskozi sem poslušal očitke. Tudi zaradi tega, ker je moja mama iz Srbije. Žal je tako, da bodo takšni in drugačni očitki vedno prisotni, a jaz vem, da ljudi ne ločim po nacionalnosti.

V Crveni zvezdi sem se vedno dobro počutil. Kot nogometaš in kot trener. Kaj kdo govori o meni, me ne zanima. Pomembno mi je le, kaj pravijo družina in moji prijatelji. Prišel sem v leta, ko me res ne zanima, kaj govorijo drugi.

Kaj vse bi lahko naredil jugoslovanski nogomet, če država ne bi razpadla?
Kaj bi bilo, če bi bilo, ne vem. O tem lahko samo ugibamo. Kdo ve, ali bi dosegali velike rezultate ali ne. Morda bi rezultati bili, morda pa ne. V življenju ne moreš napovedati ničesar.

Jasno je, da bi imeli na voljo res veliko število zelo nadarjenih nogometašev. Po tem kriteriju bi rezultati morali biti, a v nogometu to ni jamstvo za uspeh. Včasih ti zmanjka res malo. Ne nazadnje je tudi zdajšnja generacija hrvaške reprezentance sijajna in zelo nadarjena, a ji vedno zmanjka en korak. Upam, da ga naredi na naslednjem svetovnem prvenstvu. Morda naredi še celo več, kot smo mi leta 1998.

Za Real je zabil 12 golov. Za Real je zabil 12 golov. Foto: Getty Images V Real Madrid, po mnenju številnih največji nogometni klub na svetu, ste leta 1991 prišli z 22 leti.
Real je danes res največji klub na svetu. Po lovorikah in vsem. Kot otrok sem vedno sanjal o tem, da bi nekoč oblekel dres katerega izmed največjih klubov na svetu. Real je prav gotovo eden izmed njih.

Trudiš se in upaš, da se ti bodo sanje uresničile. Ali so te realne ali ne, ni pomembno, a vseskozi si želiš, da bi končal tam. Meni je uspelo. Ponosen sem na to, takrat pa sem užival.

Prišel sem tja in vedel, da sta scenarija dva. Eden je, da bom postal nogometaš, ki je pač igral za Real, in drugi, da bom v tem klubu pustil svoj pečat in si me bodo njegovi navijači zapomnili. Žal je obveljal prvi.

Zakaj?
Na igranje v Madridu pred polnimi tribunami in velikim pritiskom sem se hitro privadil. Bilo mi je lažje, saj je bilo podobno, a seveda na nekoliko nižji ravni, tudi pri Crveni zvezdi, toda imel sem veliko težav s poškodbami. Na to, ali ti bo uspelo, vpliva več dejavnikov. Tudi sreča. Jaz je nisem imel.

Kar leto in pol nisem igral. Plačali so me zelo drago, a sem dal zelo malo. Začele so se kritike, pritiski. Poškodovan sem bil res dolgo. Ko sem se vračal, je bilo težko. Potreboval sem čas, a pri Realu tega ni. Po treh letih pri Realu so me posodili v Oviedo. Tam sem odigral morda celo najboljšo sezono v Španiji in dobil ponudbo Barcelone.

Kako se počuti človek kot nogometaš Reala?
Pritisk je ogromen. Morate vedeti, da je Španija nogometna država, Madrid pa je nogometno mesto. Tam vsak človek ve vse o Realu. Ne samo o Cristianu Ronaldu in največjih zvezdnikih, ampak tudi o nogometaših članskega moštva, ki igrajo najmanj oziroma skoraj nič.

Ne moreš se sprehoditi po mestu, vsi te opazijo, si na očeh vseh, vsak bi rad avtogram ali kaj drugega. Že takrat je bilo noro, zdaj je zagotovo še veliko huje. Prišla je doba interneta, številnih drugih medijev in pritisk, ki ga čutijo nogometaši največjih klubov na svetu, je še toliko večji.

Za Barcelono je dosegel dva gola. Za Barcelono je dosegel dva gola. Foto: Getty Images Potem ste leta 1995 ste odšli v Barcelono.
Igral sem za dva največja kluba na svetu, zato moram zagotovo biti zadovoljen, čeprav bi lahko morda naredil tudi več. To je življenje. Enkrat bi lahko dobil več, drugič morda manj. Moram biti zadovoljen.

Na Camp Nou ste prišli kot nogometaš osovraženega Reala. Prestop iz Madrida v Barcelono je nekaj, kar se ne dogaja vsak dan. Ste imeli zaradi tega kaj težav? Luis Figo, ki se je za podoben korak odločil nekaj let pozneje, jih je imel veliko.
Njegova zgodba je drugačna. On je šel v Barcelono kot velik zvezdnik, ikona Reala, katerega kapetan je bil, in navijači so pričakovali, da bo tam ostal do konca kariere. Pri meni je bilo vse skupaj veliko bolj milo.

Jaz sem odšel po sezoni, v kateri sem igral za Oviedo. Težave boš, če boš prestopil iz Reala v Barcelono ali obratno, vedno imel, a ni bilo nič hujšega. Na začetku malo, potem skoraj nič.

Ljudje so hitro pozabili, čeprav je res, da nas je bilo takrat res malo, ki bi prestopili iz enega v drug klub. Danes je takšnih primerov že veliko več.

V Barceloni ste ostali eno leto in sodelovali z legendarnim Nizozemcem Johanom Cruyffom. Kako je bilo?
Pokojni Cruyff je največja legenda nizozemskega nogometa in Barcelone. Osem let je bil v Barceloni, osvojil je osem lovorik. Z njim je Barcelona prvič postala evropski prvak. Bil je fenomenalen kot nogometaš, čeprav se tega obdobja spominjam bolj malo, samo s posnetkov, ki sem jih videl.

Potem je bil tudi izreden trener, ki je začel gojiti igro, po kateri je Barcelona znana še danes. Posest žoge je njena glavna značilnost, po kateri je znana povsod po svetu. Vse, kar je Barcelona pokazala v letih pozneje, je tudi njegova zasluga. Frank Rijkaard, Josep Guardiola in potem Luis Enrique so vsi igrali podobno. Obdobje med letoma 2008 in 2012, v katerih je Barcelona razbila praktično vse, ki so ji prišli nasproti, je vrhunec vsega, na kar je prisegal

Želel je predvsem, da njegova ekipa igra. Vedno je bil konkreten in jasen. Pri njem si vedel, kaj te čaka. Imel si nekaj mesecev za prilagajanje na njegovo igro. Če si jo osvojil, nisi imel težav in si lahko užival. Če ne …

V letu, ki ga je prebil v Barceloni, je sodeloval z legendarnim Johanom Cruyffom. V letu, ki ga je prebil v Barceloni, je sodeloval z legendarnim Johanom Cruyffom. Foto: Guliver/Getty Images

Ste se z njim posvetovali tudi pozneje, ko ste zapluli v trenerske vode?
Kadarkoli sem prišel v Barcelono, sem ga videl. Veliko sva se pogovarjala. Bil je neznačilen Nizozemec. Pravijo, da so Nizozemci hladni ljudje, a on je bil izredno duhovit in zanimiv človek. Kot trener in tudi kot človek, zunaj nogometnih štadionov. Ponosen sem, da sem ga poznal in delal z njim. Na žalost je bila bolezen močnejša od njega in ga ni več med nami.

Vas je njegova smrt lani močno prizadela?
Prizadela je vse. Tiste, ki smo delali z njim in smo ga poznali, pa tudi tiste, ki so ga videli le kot idola. Vsi smo bili in smo še žalostni. Izgubili smo velikana svetovnega nogometa.

V Barceloni je bil ravno v edinem letu, v katerem je za Katalonce igral legendarni Ronaldo. V Barceloni je bil ravno v edinem letu, v katerem je za Katalonce igral legendarni Ronaldo. Foto: Getty Images

Velikan svetovnega nogometa je prav gotovo tudi Ronaldo. Brazilec, ki je v Barceloni igral le eno sezono in v njej pustil globok pečat. Ravno v sezoni, v kateri ste bili član Kataloncev tudi vi. Kako se spominjate sodelovanja z njim?
Ronaldo je čudež. Bog ti podari nekatere stvari, ki se jih ni mogoče naučiti. Njemu jih je dal. Neverjetna hitrost, neverjetna tehnika … To, kar je na igrišču delal on … Neverjetno.

Škoda, da je imel pozneje veliko težav s poškodbami. Verjetno bi lahko naredil še več, a za nas, ki smo igrali z njim in smo ga vsak dan gledali na treningih, ni dvoma. Je eden od najboljših napadalcev našega časa. Ob boku Peleja, Marca van Bastna, Gerda Müllerja …

Ko je prišel k nam, je bil še otrok. Bil je velik delavec, ki je bil željan dokazovanja. Želel je postati najboljši in je na koncu to tudi postal. Z njim je bilo res lahko igrati. Z njim je bilo lahko delati. Bolj kot je nadarjen nogometaš, lažje je, saj hitreje osvaja zahteve, ki jih pred njega postavi trener. On jih je osvajal zlahka. Ko imaš tako dobrega nogometaša, lahko narediš, kar hočeš.

Takrat je hitro postal zvezdnik svetovnega kova. Bil je slaven, milijoni so noreli za njim. Kakšen je bil kot soigralec ob igrišču?
Nisva se veliko družila, a kolikor sva se, je bil povsem normalen fant. Mlad, nadarjen in deloven. Vseskozi je bil na očeh, zato mu ni bilo lahko, a lahko rečem, da je bil dober, pošten fant.

O njem in njegovi nogometni poti bi se lahko zdaj pogovarjala tri ure in posnela celo oddajo. Ronaldo je bil pač Ronaldo. Neverjetno, kako zelo nadarjen nogometaš je bil. Frajer.

Gol na el clasicu v dresu Reala:

Iz časov, ko ste igrali za največja kluba v Španiji in verjetno tudi na svetu, je zagotovo sladek spomin tudi na gol na el clasicu. V dresu Reala ste zatresli mrežo Barcelone.
Ja, to je bil res lep trenutek. Poseben občutek. Takrat je bilo rivalstvo med kluboma takšno, kot je zdaj, ogromno. Španski klubi so lahko imeli samo trije tujce. Pri Barceloni so bili to Hristo Stoichkov, Michael Laudrup in Ronald Koeman. Pri nas George Hagi, Hugo Sanchez in jaz. Sami sijajni nogometaši.

Sijajno je bilo igrati v taki družbi, prelepo. Igrati na tekmah, ki jih gleda ves svet, občutiti naelektreno vzdušje na največjih štadionih na svetu. Lepi spomini, na katere sem lahko ponosen.

Potem ste leto dni igrali še v Sevilli in se leta 1997, ko ste bili stari vsega 28 let, vrnili na Hrvaško. Kako to, da ste se odločili za prihod v zagrebški Dinamo?
Sevilla je izpadla in zgodilo se je, kot se je. Moj pokojni oče si je neizmerno želel, da bi se vrnil. Z vsem srcem je navijal za ta klub in zgodilo se je, da sem se vrnil v Zagreb, kjer je Dinamo oziroma takrat Croatia sestavila zelo dobro ekipo. Tri leta sem preživel z družino in očetom. On je najbolj zaslužen za to, da sem prišel.

Franjo Tuđman je imel velik vpliv na nogomet. Franjo Tuđman je imel velik vpliv na nogomet. Foto: Reuters Velik vpliv na klub je imel v tistih letih takratni predsednik Hrvaške Franjo Tuđman. Ste čutili, da je Croatia velik hrvaški projekt?
Gotovo je imela politika velik vpliv, a tako je bilo na žalost v vseh večjih klubih na teh področjih, pa če si to priznamo ali ne. O tem niti nisem razmišljal. Meni je bilo lepo. Vrnil sem se v Zagreb, odigrali smo nekaj velikih tekem, ne nazadnje sem si takrat tudi našel dekle, zdajšnjo ženo, s katero sva zdaj poročena že 18 let in imava dva otroka.

Dobil sem veliko lepih stvari ne glede na to, kako se je končalo. Dobil sem nekatere stvari, ki jih ni mogoče plačati z denarjem. Na koncu je najbolj pomembna družina. To, da smo skupaj, smo zdravi in se imamo radi.

Dinamo vam je ostal dolžan kar nekaj denarja. S klubom in z njegovim velikim poglavarjem Zdravkom Mamićem niste v najboljših odnosih?
Z njim nisem v nikakršnih odnosih, saj mi jih ni treba imeti. Z njim nimam opravka in mi ga niti ni treba imeti. Gledam na svoje delo in to, kako bi bil čim boljši. Moji odnosi z Zdravkom niso niti dobri niti slabi.

Že tisočkrat sem rekel, da je Zdravko za Dinamo naredil veliko. Ali se je ob tem tudi okoristil na nepošten način, ne vem. To ni moja težava. Težava pa je to, da ves hrvaški nogomet vodi en sam človek. Danes na Hrvaškem ne moreš biti niti trener, če pred tem o tem ne vprašaš Zdravka Mamića.

Enajstletno vladavino Dinama je letos končal Matjaž Kek z Rijeko.
Ta podvig je prava osvežitev za hrvaški nogomet, ki je bil že sit enega in istega kluba na vrhu. Če vsak dan ješ eno in isto hrano, je imaš dovolj. Pojavi se zasičenje. Super je, da je Rijeka po enajstih letih, v katerih je bil na vrhu Dinamo, osvojila naslov.

Do tega uspeha ni prišla po naključju, ampak je trdo garala zanj. To je rezultat načrtnega dela. Velik del zaslug zanj imajo seveda tudi Kek in ljudje, s katerimi sodeluje. Delali so, bili potrpežljivi in prišli do dvojne lovorike.

Podvig Matjaža Keka na klopi Rijeke je pozdravil. Podvig Matjaža Keka na klopi Rijeke je pozdravil. Foto: Grega Valančič/Sportida

S Slovenci ste se na svoji nogometni poti pogostokrat srečevali. Ko ste prišli v Crveno zvezdo, je iz nje ravno odšel Marko Elsner, v njej pa vas je pričakal Marko Simeunović.
Z Elsnerjem nisem igral, a se ga spominjam, saj je bil odličen nogometaš. V Crveni zvezdi so ga oboževali, igral je zelo dobro. Pustil je globok pečat. S Simeunovićem sem bil skupaj, a je on igral bolj malo. Enkrat je bil tretji, drugič drugi vratar, a vseskozi je bil zraven.

S Srečkom Katancem ste igrali za Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu leta 1990.
Katanec je bil standarden reprezentant, odličen nogometaš, ki je igral za velike klube, kot so Partizan, Stuttgart in Sampdoria, s katero je igral tudi finale pokala državnih prvakov proti Barceloni. Na svetovnem prvenstvu v Italiji je redno igral, a ravno v četrtfinalu, ko smo igrali proti Argentini, ni mogel nastopiti, saj je imel težave s poškodbo.

Proti Sloveniji je nastopil petkrat. Proti Sloveniji je nastopil petkrat. Foto: Planet TV Slaviša Stojanović je na klop Crvene zvezde prišel za vami in ji leta 2014 prinesel naslov državnega prvaka, na katerega je čakala sedem let.
Kadarkoli kaj osvojiš, je to podvig. Njemu je uspelo prinesti lovoriko, na katero je Crvena zvezda čakala precej časa. O njem sem slišal same dobre stvari. Je super trener.

Slovenci so smučarji, so v nekdanji Jugoslaviji pogosto leteli očitki na slovenske nogometaše. Kako ste na njih gledali vi?
Ne bi rekel, da smo nanje gledali tako. Olimpija je bila dober prvoligaški klub, ki je marsikomu povzročal težave. Sploh, ko je igrala v Ljubljani. Tam nikoli ni bilo lahko osvojiti točk.

V prvih letih samostojnosti sta se Hrvaška in Slovenija pogostokrat srečevali v kvalifikacijah.
Da, igrali smo nenehno.

Najprej ste se pomerili v tistih za evropsko prvenstvo 1996 in potem še za svetovno prvenstvo 1998. Hrvaška je zmagala trikrat, Slovenija je prišla do točke na legendarni tekmi v Splitu, ki se je po treh golih Primoža Glihe končala z rezultatom 3:3.
Da, tista tekma je bila neverjetna. Vodili smo z 2:0 in 3:1, na koncu pa osvojili samo točko. Lahko bi tudi izgubili, saj je imela Slovenija priložnosti za zmago. To je nogomet. Na koncu smo se komaj uvrstili na svetovno prvenstvo.

Malo je manjkalo in ostali bi brez dodatnih kvalifikacij. V teh smo potem odpravili Ukrajino, se uvrstili na svetovno prvenstvo in tam potem skoraj zmagali. To je nogomet. Dogaja se vse.

O Zlatku Zahoviću kot nogometašu ima visoko mnenje. O njem kot funkcionarju prav tako. O Zlatku Zahoviću kot nogometašu ima visoko mnenje. O njem kot funkcionarju prav tako. Foto: Guliver/Getty Images

Kako ste takrat gledali na slovensko reprezentanco?
Nismo je podcenjevali, saj smo vedeli, da nas čaka težko delo. Tako je tudi bilo. Vse tekme proti Sloveniji so bile napete. Vedno se do konca ni vedelo, kakšen bo rezultat.

Slovenci ste imeli že takrat nekaj zelo dobrih nogometašev, kar ste pozneje z uvrstitvami na največja tekmovanja tudi dokazali. Tudi zdaj imate nekaj igralcev, ki nastopajo za velike klube. Slovenija je bila vedno zahteven nasprotnik.

No, ampak resnici na ljubo je bil takrat edini res vrhunski nogometaš samo en. Bi Zlatko Zahović iz leta 2000 lahko igral za Hrvaško?
Ne vem, o tem težko govorim. Zagotovo je bil odličen nogometaš, ki je igral za velike klube. Uspešen je tudi zdaj. Z Mariborom opravlja odličen posel.

Je direktor, predsednik ali karkoli že je, verjetno kar vse (smeh, op. p), in je poskrbel za premoč Maribora v slovenskem prostoru. Prišel je tudi do lige Europe in lige prvakov. Za Maribor je naredil veliko dobrih stvari.


Intervju z Zlatkom Zahovićem iz leta 2013:


Leta 2002 ste prišli v Olimpijo, kjer ste ostali le eno leto in, podobno kot v Portsmouthu, pustili globok pečat. Kako to, da je nekdanji nogometaš Barcelone in Reala pristal v Olimpiji?
No, pa saj takrat niti nisem bil več tako dober, da bi lahko igral za Barcelono in Real. (smeh, op. p.)

Po sezoni v Portsmouthu, ki je bila morda celo moja najboljša od vseh, sem se želel vrniti v bližino doma. Moj oče je bil slabega zdravja, hotel sem biti ob njem. To je bil eden izmed glavnih razlogov.

Odločal sem se, kam bi šel, ko mi je Mladen Rudonja, s katerim sva velika prijatelja in je boter mojega otroka, povedal, da v Olimpiji gradijo zanimivo zgodbo. Povabil me je v Ljubljano, vabilo sem sprejel in skupaj sva zaigrala za Olimpijo.

Bilo je zelo dobro. Osvojili smo pokal, bili blizu, da bi zmagali tudi v prvenstvu, a nam žal ni uspelo. Počutil sem se odlično. Mesto je lepo, navijači so me imeli radi, vsi so me lepo sprejeli. Navijači so hodili na štadion, bilo je lepo. Užival sem in bil blizu Zagreba.

Pripravljajali so se v družbi Slovenke

S Prosinečkim smo klepetali v Bad Erlachu v Spodnji Avstriji. Tam se je Azerbajdžan, ki ima v skupini C kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018 po petih tekmah sedem točk, pripravljal na današnjo kvalifikacijsko tekmo proti Severni Irski v Bakuju.

Azerbajdžanci so bili tam 15 dni v organizaciji agencije, specializirane za priprave športnih, največkrat nogometnih moštev, ki jo predstavljata Slovenka Damjana Kirm in Srb Emir Dizdarević. Zadnji je človek, ki je pred 20 leti začel organizacijo priprav v Turčiji in jo potem razširil v Slovenijo. Agencija sodeluje s številnimi moštvi iz Evrope, Azije in z Bližnjega vzhoda.

Prav teh dneh je bila v režiji te agencije na pripravah v Portorožu turška reprezentanca s slovitim trenerjem Fatihom Terimom, a je pripotovala brez svojega prvega zvezdnika Arde Turana. Kot vam je verjetno znano, je nogometaš po sporu na poti v Slovenijo zapustil reprezentanco in končal svojo reprezentančno pot.

Takratni trener Branko Oblak je sprva nasprotoval vašemu prihodu, a je kmalu spremenil mnenje in vas hvalil na ves glas. Kako se spominjate sodelovanja z legendo slovenskega nogometa?
Jaz ga imam rad, saj vedno pove tisto, kar misli. Ko nekaj reče, tako misli. Včasih se tudi zmoti, a motimo se vsi. Ne ve vsak vsega. Ko sem prihajal, je verjetno mislil, da je z mano konec. Da sem prišel samo zato, da bi vzel nekaj denarja. Potem je videl, da je zgodba drugačna. Sodelovala sva zelo dobro. Nanj imam odlične spomine.

[video: 63247 / ]

Z Olimpijo ste osvojili pokal. Koliko vam ta lovorika pomeni?
Dobro se spominjam tekem proti Celju v finalu. Na drugi sem zabil gol, bilo je 2:2 in pokal smo osvojili zaradi zadetka več v gosteh. Ta lovorika mi je pomenila veliko, pa tudi Olimpiji je. Olimpija je velik klub, njeni navijači zahtevajo lovorike. Osvojili smo pokal in rešili sezono.

Tonči Žlogar, vaš soigralec iz časov pri Olimpiji, je rekel, da ste bili rojen zmagovalec in ste ekipo nosili na svojih ramenih?
Ne znam drugače, tako delujem. Vedno si želim zmagovati. Tudi zdaj, ko sem selektor Azerbajdžana, pred tekmo proti svetovnim prvakom Nemcem verjamem v zmago. Seveda to ni realno, a se trudim, da bi vedno zmagoval. V Olimpiji sem igral dobro, bil sem tudi fizično pripravljen. Vso sezono sem igral in nisem imel težav s poškodbami. Bilo je lepo.

Gol na derbiju proti Mariboru v dresu Olimpije:

Dve leti po vašem odhodu je Olimpija neslavno propadla in svojo novo pot začela v peti ligi.
Da, škoda, da je bilo tako. Ni mi bilo vseeno, saj je Olimpija največji klub v Sloveniji. V nekdanji skupni državi je bila le Olimpija tista, ki je nekaj pomenila. Maribor ni pomenil veliko.

Šele po osamosvojitvi države je tudi Maribor začel opozarjati nase in postal nogometno mesto. Tam imajo ljudje zelo radi nogomet, Maribor je začel pisati res lepo zgodbo in dosegel rezultate, vredne spoštovanja, a Olimpija je bila vedno največji klub v Sloveniji.

So iz Olimpije, ko je ta z nekaj nekdanjimi znanimi nogometaši začela pot od pete do prve lige, na pomoč poklicali tudi vas?
Ne, o tem se nismo pogovarjali. Zbrali so se ljudje, ki so hoteli iti naprej in si niso želeli, da bi klub propadel. Dobro je, da je Olimpija spet vstala na noge. Od pete lige je prišla do naslova prvaka, ki ga je osvojila lani. Letos ji ni uspelo, izgubila je tudi finale pokala, a je spet zraven. To je dobro tudi za Maribor in ves slovenski nogomet.

Dogajanje v Olimpiji, katere dres je nosil eno leto, še vedno spremlja. Dogajanje v Olimpiji, katere dres je nosil eno leto, še vedno spremlja. Foto: Planet TV

Še spremljate dogajanje v Olimpiji?
Vseskozi. Ljudje, ki delamo v nogometu, vedno spremljamo, kaj se dogaja okoli nas. Ne gledamo vsake tekme, a vemo, kaj se dogaja v klubih, kot so Crvena zvezda, Dinamo, Olimpija … Ne vem natančno, kateri nogometaši zdaj igrajo za Olimpijo, a vem, da so bili v prvenstvu drugi (bili so tretji, op. p.) in da so izgubili v finalu pokala.

Ste bili kdaj kandidat za trenersko klop Olimpijo? Bi bil prihod v Ljubljano za vas izziv?
Ne vem, kaj se bo zgodilo jutri in pojutrišnjem. Kot trener ne moreš načrtovati ničesar. Z Azerbajdžanci imam pogodbo do konca leta. Do takrat bom zagotovo, razen če me odpustijo, ostal pri njih. Po tem bomo videli, kaj in kako. Lahko se zgodi vse.

Če ne drugega, vas bi v Olimpijo lahko povabil Milan Mandarić. Njen predsednik, s katerim sta sodelovala že v Portsmouthu.
Z Milanom imava odlične odnose. Pod njim sem igral v Portsmouthu, od takrat sva vseskozi v stikih. Od takrat se dobro poznava in se pogosto slišiva. Kdaj pokliče on mene, kdaj jaz njega. Ko se vidiva, spijeva kavico in se pogovarjava o nogometu.

[video: 63246 / ]

Kakšen nogometaš bi bil nogometni romantik, kot je bil Robert Prosinečki, danes? Bi lahko igral na najvišji ravni?
Mislim, da bi. Lahko bi igral jaz, lahko bi igrali Cruyff, Pele in vsi preostali, ki so bili najboljši pred desetletji. Pele je pač Pele. Takrat in zdaj.

Res je, da je nogomet zdaj hitrejši, a gledati je treba tudi na to, da so nogometaši danes veliko bolj zaščiteni, kot so bili v naših časih. Včasih je bilo treba nasprotnika skoraj ubiti, da si bil izključen, danes sodniki vsakega, ki naredi malo hujši prekršek, pošljejo predčasno z igrišča. Mislim, da bi veliki nogometaši blesteli tudi danes.

Kaj je biti lažje, trener ali nogometaš?
Najlažje je biti nogometaš, ni ti treba razmišljati o ničemer. Nekdo ti pripravi hlačke, drugi nogometne čevlje, tretji poskrbi, da uredi vse, če ti slučajno zboli žena. Prideš, treniraš in greš. Misliti ti ni treba na nič drugega kot na nogomet. Karkoli je narobe, uredijo ljudje okoli tebe. Letalsko karto, hotel … Vse.

Ko si trener, moraš ti razmišljati o drugih. Misliti moraš na vsakega posameznika in se do vsakega vesti drugače. Rad imam svoj zdajšnji posel, a ko sem bil igralec, si nikoli nisem mislil, da bom trener. Toda razpleto se je pač tako, kot se je.

[video: 63248 / ]

Za vas se je vseskozi govorilo, da ste boem. Kakšen nogometaš bi šele bili, če bi bilo drugače?
Nekdo je nekoč rekel, da sem boem, in začelo se je. Ta opis je ostal in bo ostal za vedno, a sam nisem bil tak, kot se je govorilo in pisalo. Najraje sem treniral in igral nogomet. Toda ljudje so me označili za boema in ta oznaka bo očitno ostala za vse življenje.

No, ampak škatlica cigaret, rdečih marlboro, vas spremlja, odkar vas pomnimo.
Ne rečem, cigarete škodujejo, to je normalno. Škodujejo vsem, kaj šele športnikom, a z mano je pač tako, da tega, da kadim, nikoli nisem skrival. Poznam na stotine nogometašev, ki kadijo, a se skrivajo in tega nihče ne ve. Sam se nikoli nisem skrival. Morda me tudi zato imajo za boema.

Kako ste začeli?
Tako kot vsi najstniki. Laže tisti, ki govori, da nikoli ni poskusil kaditi. Jaz sem in bilo mi je všeč. Od takrat kadim.

Kadi že od najstniških let, a ne misli nehati. Kadi že od najstniških let, a ne misli nehati. Foto: Planet TV

Ste kdaj poskusili nehati?
Nisem in, dokler mi škodi, tudi ne bom. No, pogovarjava se že eno uro. Že eno uro nisem kadil, rad bi enega prižgal. (smeh, op. p.) Bova kmalu končala?

Bova. Še vprašanje, dve. Je res, da ste cigarete kadili tudi med polčasom tekem na svetovnem prvenstvu 1998, kot je v eni izmed svojih kolumn zapisal vaš takratni soigralec Boban?
Ni res. Kadil sem pred tekmami in po njih, a da bi kdaj prižgal cigareto med polčasom, ni res. No, vsaj jaz se ne spomnim, da bi.

Ste imeli zaradi tega, ker kadite, kdaj težave s trenerji?
Ne, saj mi nihče ne more prepovedati tega, da kadim. Tudi jaz ne morem svojim nogometašem reči, da ne smejo kaditi. Rečem jim lahko le to, da jim kajenje škodi.

Robert Prosinečki in cigareta leta 1991:

Za konec še vedno aktualno vprašanje. Odgovor nogometnega mojstra, kot ste vi, zagotovo pomeni veliko. Cristiano Ronaldo ali Lionel Messi?
Poglejte, Ronaldo je pravi nogometni čudež. To, kar dela on, je neverjetno. Je brezhiben nogometaš, ki pa ima eno veliko težavo. Igra v dobi  Messija. Messi je zame, to sem rekel že večkrat in še večkrat bom ponovil, najboljši nogometaš vseh časov. Mislim, da sem s tem povedal vse.

Komentarji

8

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • b1 / 10.06.2017. ob 14:10 +4 - 1

    Olimpija je samo v YU bila večji klub od MB-a, v samostojni SLO pa je daleč od zadaj

    +4 - 1
  • asmodis1 / 10.06.2017. ob 14:24 +2 - 1

    Pozabil je povedat ,da je Maribor vedno boljši od Ljubljane

    +2 - 1
  • gabrieli / 11.09.2018. ob 07:39 +1 0

    Bebo, saj to ni govora o C. Ronaldu, temveč o brazilskem virtuozu L. Ronaldu.

    +1 0
delitve: 156
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin