Zlatko Zahovič: Nogomet je v Sloveniji bolj obiskan od Planice

Zdaj pozornosti po svetu ne vzbuja z goli v dresih Porta, Olympiacosa, Valencie in Benfice, kot je to počel pred desetletjem in več, zato v tujini ni več tako prepoznaven, kot je bil. Doma njegova karizma ne pojenja. Že v osmo sezono zapored namreč vstopa kot športni direktor najuspešnejšega slovenskega nogometnega kluba. V tej vlogi iz leta v leto napreduje, o njegovem delu se vse bolj govori tudi zunaj slovenskih meja, čeprav sam vseskozi poudarja: ''Maribor nisem jaz. Vsi, ki delamo v klubu, imamo del zaslug za uspehe.'' Pogovarjali smo se v njegovi pisarni pod tribuno Ljudskega vrta. Na mizi in stenah številna klubska obeležja in – čeprav pravi, da ni nostalgik in je preteklost pustil za sabo –, tudi uokvirjena fotografija v dresu reprezentance iz časov, ko je bila Slovenija predvsem po njegovi zaslugi hit evropskega nogometa. Vrata pisarne na stežaj odprta, kot da bi hotel sporočiti, da je dobrodošel vsak. Telefon je vseskozi zvonil, ljudje so ga čakali, a Zlatko, ki sogovornika vseskozi gleda v oči, ni dajal vtisa, da se mu kamorkoli mudi. Odgovarjal je mirno in presenetljivo preudarno. Razvnel se je šele, ko smo omenili Olimpijo. V uro in pol trajajočem pogovoru smo se pogovarjali še o marsičem. O njegovem delu v Mariboru, njegovem sinu, Mariboru, ligi prvakov, slovenski miselnosti, Darku Milaniču, Milenku Ačimoviču, Aleksandru Čeferinu … Seveda nismo mogli niti mimo Srečka Katanca.

Začnimo pri letu 2005, ko ste se, čeprav bi verjetno še lahko igrali, saj ponudb ni manjkalo, odločili, da prekinete uspešno nogometno pot. Zakaj? Bil sem star 34 let in na svet gledal nekoliko drugače, kot sem nanj gledal, ko sem bil star 25, 20 let. Imel sem družino, pomembne so bile tudi nekatere druge stvari, ki mi prej niso bile. Že vsaka malenkost je lahko odločitev prevesila na to ali ono stran. Razmišljal sem in se odločil, da je dovolj. Odigral sem zadnjo tekmo, nisem želel nobenih poslovilnih tekem, odšel sem potihoma. In pika. Zgodba je bila zaključena. Nisem nostalgik. To knjigo, v kateri je sicer kup lepih spominov, sem zaprl. Življenje je šlo naprej, zame najbolj pomembno pa je to, da imam še vedno odlične odnose z Benfico, pri kateri sem sklenil nogometno pot, kar je vedno najtežje.

Nekaj časa ste še živeli v Lizboni, nato ste se vrnili v Slovenijo. Kako je prišlo do prihoda v Maribor? Ko sem bil nogometaš, sem razmišljal o tem, da bi živel v tujini. To lahko iskreno priznam. Toda ko sem nehal igrati nogomet, sem hitro spoznal, da se marsikaj spremeni. Ko si nogometaš velikega kluba, si idealiziran. Odprta imaš vsa vrata. Dobiš, karkoli si želiš. Ko nisi več, se vse skupaj konča. Vstopiš v povsem drugačen svet. Vrata se zaprejo. Zato sem se odločil, da pridem domov. Vedno pa sem vedel, da bom ostal v nogometu. Moja prioriteta je bila, da končam trenersko šolo, ki sem jo začel delati še kot igralec, in potem razmišljam o nadaljnji poti. Leta 2007 sem prejel UEFA pro licenco in pri 36 letih končal najvišjo možno trenersko šolo. Takrat je prišel klic iz Ljudskega vrta. Imel sem tudi ponudbo Benfice, a sem jo zavrnil, kot bi zavrnil ponudbo vsakega kluba, če bi imel na mizi ponudbo iz Maribora. Priti v Maribor, ki je za vse Mariborčane strast, je nekaj povsem drugega, kot delati v kateremkoli klubu na svetu. Hitro smo se dogovorili in zdaj sem tukaj že sedmo sezono. Delam enako vneto, kot sem delal pred šestimi leti. Kot sem že rekel, Maribor je strast.

In koliko se je Slovenija v skorajda dveh desetletjih, kolikor ste bili zdoma, spremenila? Glede infrastrukture definitivno veliko. Za drugo pa težko povem. Ko sem prihajal v Slovenijo, na reprezentančne akcije ali kratke dopuste, nisem prav veliko opazoval, kaj se dogaja okoli mene, tako da težko karkoli pametnega povem. Je pa jasno – in to mi je bilo že takrat –, da po športni kulturi ogromno, res ogromno zaostajamo za tujino. Pa tudi po miselnosti glede športa.

Prav v miselnosti v športu ste s soigralci v reprezentanci pred dobrim desetletjem naredili preskok. Znebili ste se okov majhnosti in se prebili med velike. Se strinjate? Nogomet je zagotovo spremenil marsikaj. Ne le tega, kar ste omenili. Premaknil je tudi pripadnost do državnega dresa in državnih simbolov. Spravil jo je na višjo raven, kot je bila. V nogometni reprezentanci nikoli ni bilo odpovedi reprezentančnih aktivnosti, vsi smo izbrano vrsto pogosto dajali tudi pred klubske interese, od katerih vsi športniki seveda živimo. Ko pa so prišli veliki uspehi, je prišlo do spontane reakcije ljudstva. Državo smo praktično zedinili. Vem, da se bom marsikomu zameril, a me ni sram glasno reči, da je nogomet pravzaprav edina stvar, ki kaj takega lahko stori. Z vsem spoštovanjem do drugih športov, a evforija, ki jo prinese že samo uvrstitev na veliko tekmovanje v nogometu, traja mesece in mesece. V preostalih športih si svetovni prvak, pa se to jutri že pozabi. Z nogometom je Slovenija postala globalno spoštovana in zanimiva. Drugi športi tega ne morejo narediti. Vsi skupaj smo to prvič doživeli leta 2000. Prej tega v Sloveniji niso vedeli ali pa niso smeli vedeti.

Pa športna kultura, o kateri ste govorili? Govorim o obisku tekem in vsem, kar pride zraven. Pri nas je tako, da bi bili radi, ko so rezultati, vsi zraven. Ko rezultatov ni, z redkimi izjemami, nisi več zanimiv nikomur. In pa seveda stanje duha med gledalci. Odnos do igralcev in trenerjev. Ta je pri nas na zelo nizki ravni. Nihamo iz evforije v dramo, iz ene skrajnosti v drugo. Ko zmaguješ, je vse super, ko prideta neuspeh ali dva, vsi začnejo udrihati po tebi. Takrat se v ljudeh prebudijo vsa negativna čustva, ki jih zlijejo nad športnike. Igral sem v velikih klubih in dobro vem, da v tujini ni tako. Seveda so kritike, če ni rezultatov, prisotne. Mediji o tebi ne morejo pisati dobro, če si slab. To je popolnoma jasno in tudi pravilno. Toda v tujini si v očeh navijačev kljub temu še vedno idealiziran, pri nas pa deležen zgolj pljuvanja in nizkih udarcev. Enostavno se zdi, kot da ljudje komaj čakajo, da bodo mediji kritični, da športnik naredi napako, in bodo lahko udarili po svojih športnih junakih.

Eden simbolov takšnega odnosa javnosti ste prav vi z vsem znano južnokorejsko zgodbo s svetovnega prvenstva. Kako ste sami doživljali svoj zvezdniški status v Sloveniji oziroma ga še doživljate? Sebe nikoli nisem videl kot zvezdnika. Ne maram besede zvezdništvo. Svojo prepoznavnost vidim kot potrditev tega, da so ljudje prepoznali moje delo. Sicer pa me tak status niti najmanj ne moti. Ima dobre in slabe strani. Tudi vse, kar se piše in govori v javnosti, me ne zanima. Sem navajen. ''Si videl, kaj so napisali o tebi?'' me pogostokrat ogovorijo ljudje. Me ne zanima. So napisali nekaj dobrega? Super. So napisali nekaj slabega? Tudi dobro. Razumem, da ljudi v Sloveniji, ki je zelo majhna, zanima, kaj bo rekel sosed, a sam se s takšnimi in drugačnimi govoricami ne obremenjujem. Če kdo s prstom kaže name na ulici, tudi ne. Bil sem v velikih mestih, v velikih klubih, bil tujec in med najbolje plačanimi igralci. Ko smo zmagovali, sem imel status božanstva. Kaj mislite, po kom so udrihali, ko nam je šlo slabo? Po meni, seveda. Marsikaj sem doživel, marsikatera laž je bila napisana o meni, a sem šel mirno mimo vseh. Tožil nisem še nikogar, ki bi kaj napisal o meni, in ga tudi ne bom. Tako živim že praktično četrt stoletja. Nič mi ne manjka, mirno se sprehajam po ulici in živim svoje življenje.

Tudi v Ljubljani? Tudi v Ljubljani, seveda. Ravno pred nekaj dnevi sem bil tam in se sprehajal ob Ljubljanici. Užival sem. Nikoli nisem imel težav, kjerkoli sem bil. Sam Slovenije ne delim na Ljubljano in Maribor. Vsi smo Slovenci in si med seboj želimo dobro. Ko sem igral za reprezentanco, so bili vsi, ki so nas podpirali, v mojih očeh navijači Slovenije. Ne glede na to, ali je šlo za Green Dragons ali pa Viole. Res je, da so se po Južni Koreji navijači razdelili na dva pola. Res je tudi to, da so zdaj zaradi rivalstva med Olimpijo in Mariborom čustva nekoliko bolj intenzivna, a sam se zaradi tega ne počutim nič slabše. Kdor ne razume tega, da sem športni direktor Maribora in svojemu klubu seveda želim najbolje, je to njegov problem. Hodim svojo pot. Kdor razume, razume. Kdor ne, pač ne. Ne želim ugajati nikomur. Tisti, ki ugaja, je neuspešen.

V javnosti ste pogosto, a medijev nikoli niste spustili v ožji družinski krog. Poglejte, nimam se za najpametnejšega. Učim se od boljših in izkušenejših od mene. Tisti, ki so v mojih očeh uspešnejši, pametnejši in so v preteklosti vse skupaj že preživeli, so ravnali enako. Tega sem se vedno držal in se tudi vedno bom. Pa tudi moja družina si tega, da bi bila na naslovnicah vseh mogočih revij, prav gotovo ne želi.

Zdaj ne bo šlo drugače. Sin Luka gre po vaših stopinjah. V dresu članske ekipe Maribora je že debitiral, soju luči se zaradi priimka, ki ga nosi, ne bo mogel izogniti. Kako ga zaščititi? Nemogoče je. Pritisk je velik in bo še veliko večji. Sem pa miren in mi je dosti lažje, ker vem, kakšen značaj ima. On bo šel svojo pot. Nič ga ne moti. Zato, ker je čez vse skupaj skozi prizmo moje nogometne poti že šel. Takšnih in drugačnih govoric že zdaj ne manjka. Ljudje lahko govorijo, kar hočejo. Trenerji in drugi v Mariboru najbolje vedo, zakaj ga porivajo naprej. Ne zato, ker je moj sin, pač pa zato, ker v njem nekaj očitno vidijo. Ljudje pa so takšni, kot so.

Vam je kot nogometaš podoben? Podoben mi je predvsem po ambicioznosti in tem, da ima možgane vseskozi vključene. Neverjetno hitro predvideva, kaj se bo na igrišču zgodilo. Nekatere lastnosti so podobne tistim, ki sem jih imel jaz. Nekatere so povsem drugačne. Ima nekatere stvari, ki jih jaz nisem imel, in seveda tudi obratno. Predvsem pa mi je podoben po ambicioznosti in predvidevanju. Gre svojo pot in si ne želi, da bi ga ljudje pomnili kot Zlatkovega sina, pač pa kot Luko Zahoviča.

Gremo k Mariboru in letu 2007, ko ste prišli v Ljudski vrt. Začetek ni bil najboljši. Najprej je bil trener Marijan Pušnik, potem Milko Djurovski, rezultatska krivulja je šla navzgor šele s prihodom Darka Milaniča leto pozneje. Kakšni so bili začetki? Najprej moram poudariti, da Pušnika nisem postavil jaz, zato ga tudi nisem mogel odstaviti. Odstavili so ga ljudje v klubu. Potem sem pripeljal Djurovskega. Povlekel sem potezo, ki se mi je zdela najbolj logična. Takrat sem klub še premalo poznal. V okolju, kjer živimo, ne smeš misliti le na nogomet in na stroko, ampak tudi na vse drugo. Na zunanje dejavnike. V Mariboru ni preprosto delati. Zdaj že približno vem, kako in kaj. Še vedno se lahko zmotim, a verjetnost za napako je zelo majhna. Čeprav sem v klubu uradno že šest let, prvega leta po športni plati ne računam, saj ekipe, ki je igrala takrat, nisem sestavil jaz, ampak nekdo drug. Ko sem prišel, sem želel postaviti temelje. Seveda ne gre čez noč. So stvari, ki še dandanes niso takšne, kot bi morale biti. Zato, ker je Slovenija specifična država glede športa. Ne moreš priti iz tujine in pametovati, ker si videl, kako se rečem streže tam. Pri nas je praktično nemogoče biti uspešen. Tisti, ki smo, delamo čudeže. Ljudje me zato, ker jih ne spustim blizu, ne poznajo in verjetno mislijo, da delam sto na uro in sem naredil vse, kar se narediti da, pa to ni res. Velikokrat potegnem ročno. Še zdaj je potegnjena, saj vem, da bi morali marsikaj spremeniti, pa ne moremo zaradi številnih dejavnikov. Tudi financ, seveda. Ko izračunaš pluse in minuse, se odločiš. V Mariboru smo racionalni. Na katere stvari mislim? To naj ostane skrivnost. Te informacije nikoli ne gredo iz kluba. Če bi šle, bi preveč povedal o našem ustroju.

Štirje naslovi državnega prvaka, tri lovorike v pokalu, dvakrat skupinska liga Europa. Z dosežki ste verjetno zadovoljni? Seveda smo, rezultatsko smo naredili ogromno. Celo več, kot smo pričakovali. Nismo imeli v načrtih, da bomo tako zelo hitro na vrhu in bomo odstopali od konkurence. S kupno močjo, ki jo imamo, prav gotovo ne. To, kar mi vlagamo v ekipo, ni veliko. Mnogi so prepričani, da smo bogataši, pa še zdaleč nismo. Prepričan sem, da pri Olimpiji vlagajo več. Naš osnovni del je približno enak, kot ga imajo pri Olimpiji, Kopru, tudi velenjskem Rudarju. Približno enak, kar se tiče igralcev samih. Glede načina dela, zahtev, organizacije kluba, ambicioznosti strokovnega štaba in igralcev … Tu pa je razlika kot noč in dan. In tako bo še nekaj časa. Preprosto ne vidim, da bi lahko bilo drugače. Lahko, da se nam bo kdaj zalomilo in bomo drugi, a to ne bo tragedija. Ker bomo naslednje leto spet prvi. Nemogoče je biti 36 tekem na ravni Maribora. Lahko izgubiš tekmo, tudi dve. Ko gre za prvenstvo, gre za maraton. Pri tem pa moraš biti pripravljen na vseh področjih. In tu smo mi daleč spredaj. Zato lahko s ponosom ugotovim, da smo, glede športnega dela, stvari v klubu postavili na vrhunsko raven. Igralci zdaj s prvim dnem vedo, kam prihajajo. Vedo, kakšna so pravila igre, kakšen je proces treninga. Zdaj želijo priti v Maribor, saj je to klub, ki je odlična odskočna deska za naprej. Ko sem prišel v klub, ni bilo tako. S prihodi so bile težave zaradi kredibilnosti okolja in še marsičesa.

Je res, da Maribor kliče samo enkrat? Res je. Ogromno igralcev je bilo, tudi iz slovenske lige, ki so se obotavljali s prihodom v Maribor, ga zavrnili, potem pa prišli nazaj in spremenili odločitev. Ampak tako pač ne gre, pa čeprav je šlo za odlične nogometaše, ki bi bili lahko koristni za nas. Ne zaradi mojega principa, ampak zaradi kluba, ki je nad vsemi nami. Maribor kliče samo enkrat in nikoli več. Svojo priložnost so zamudili.

Prav s takšnim ravnanjem ste verjetno dvignili ugled Maribora, pa tudi s poudarjanjem tega, da se morajo vsi podrediti klubskim ciljem, da ne dovoljujete izstopanja in podobno. Vedno stojite za vsem, kar govorite? Če mislite na to, ali vsakega, ki ne sledi klubskim pravilom, nemudoma odpišemo, bom moral odgovoriti iskreno in priznati, da to ne drži. Tudi mi imamo iste težave, kot jih imajo vsi preostali klubi. Večji in tudi manjši od nas. Delati z ljudmi je najlepše in hkrati najtežje. Težave imamo seveda tudi mi. Nekatere rešimo konkretno in na očeh javnosti, pri nekaterih ravnamo drugače. Res je, da imamo stroga pravila, a brez skrbi, da tudi mi sem in tja zamižimo na eno oko. Sicer pa fantje zelo dobro vedo, kako je v klubu, zato so srečni in tudi uspešni. Tudi mi imamo probleme, a niso veliki. Hkrati smo dovolj izkušeni, da nič ne pride v javnost. Tudi to je del vodenja kluba, ki odloča o tem, ali si uspešen ali ne.

Se na bolje spreminja tudi tržna vrednost znamke NK Maribor? To sicer ni vprašanje zame, a bom vseeno odgovoril in stvari predstavil tako, kot jih vidim jaz. Kar se tiče Slovenije, smo na zelo visoki ravni. Ljudje, ki delajo v marketingu, opravljajo fantastično delo. Delajo neverjetne stvari. To mi in tudi igralci zaznamo. Cilj vsakega nogometaša je, da igra za čim bolj ugleden klub. Večji, kot je ugled kluba, boljša, kot je organizacija, bolje igrajo. Potem se zgodi, da igrajo morda še celo bolje, kot so sposobni oziroma pripravljeni. Inštitucija te povleče v proces in potem lahko le še napreduješ.

Kako težko je bilo vse omenjene stvari spremeniti na bolje, ko ste prišli? Zelo, zelo težko. Zato, ker ni lahko priti in spremeniti nekaj, na kar so v klubu navajeni. Nekaj, kar se je dogajalo desetletja. Težko je prepričati ljudi, da je to, kar načrtuješ, dobro. Da je to edina prava pot in jih prepričati, da ti zaupajo. To nam je zdaj uspelo. Ne meni, ampak nam, ker nisem sam. V Mariboru imam odlične sodelavce in fantastičnega predsednika. Govoriti v ednini, bi bilo zelo, zelo krivično.

Napake na poti do tam, kjer ste zdaj, so bile? Definitivno. Brez napak ne gre. Če si uspešen, delaš napake. Pri mojem delu je tako, da se moraš odločiti v trenutku. Potem se zgodi, da se pozneje ta odločitev izkaže za nepravilno. Nekaj, kar se je zdelo kot odlična rešitev, je povsem napačna. Naredil sem že marsikatero napako, a očitno ne tako zelo usodno. Če bi jo, ne bi osvojili toliko, kot smo. Opravljam funkcijo, pri kateri moram sprejemati hitre odločitve. Napake so sestavni del mojega posla. Jaz uživam v funkciji, ki jo imam, vem pa, da vsem ne morem ugoditi. Pa še nekaj si zapomnite. Samo z napakami si lahko uspešen.

Porazi, ki so najbolj boleli? Teh je bilo nekaj. Izgubili smo dva finala pokala, tako proti Domžalam kot proti Interblocku. Z Interblockom smo izgubili tudi v polfinalu pokala, česar seveda nismo pričakovali. To je bolelo, a nismo delali drame. Čeprav je v javnosti morda videti drugače. Če izgubimo, pač izgubimo. Porazi so sestavni del športa. Jutri je nov dan, gledamo na prihodnost. Naša težava in hkrati prednost je v tem, da v domačem okolju igramo proti ekstremno motiviranim nasprotnikom, ki proti nam igrajo nad svojimi zmožnostmi. Tako psihično kot fizično. Potem se dogaja, da proti nam igrajo odlično, nato pa jih štiri, pet tekem ni nikjer. Zato, ker ne morejo priti k sebi. Slabost in prednost, kot sem rekel.

Kateri je tisti trenutek v Mariboru, na katerega ste najbolj ponosni? Evropa je tista, ki dela razliko. Seveda smo veseli, da osvajamo domače lovorike in da nas imajo ljudje radi. Toda ko vidiš, da je Maribor prepoznaven tudi v tujini, da ljudje v Evropi prepoznajo tvoje delo, se šele zavedaš, kaj nam je uspelo. Najraje pa se spominjam Glasgowa. Tekma proti Rangers na Škotskem mi bo za vedno ostala v spominu. Ker je bila prava evropska in nas je vse skupaj dvignila na višjo raven. To so malenkosti, ki zaznamujejo obdobje enega kluba. Način, kako smo odigrali tekmo proti evropskemu velikanu. Pred nabito polnim štadionom, v visokem ritmu, s takšno samozavestjo … To pa je nekaj več. Takrat sem bil res ponosen.

Tako, kot so bili v Mariboru leta 1999 ponosni na tekmi z Lyonom in preboj v ligo prvakov. Jo bodo mariborski navijači še kdaj dočakali? Delamo na tem. Vsi bi seveda radi, da bi nam uspelo, a treba se je zavedati, da se po finančni plati ne moremo boriti niti za ligo Europa, kaj šele za kaj večjega. Sanjamo o ligi prvakov, ki pa ni naša obsesija. Maribor še zdaleč ni odvisen od tega, ali bo v Evropi odigral dvanajst tekem. Dvakrat zapored jih je, če jih letos ne bo, se naši načrti ne bodo sesuli. To je šport. Ena vratnica lahko odloči o tem, ali si ali nisi. Je pa dejstvo, da nam je iz leta v leto lažje, ker imamo ugled. Pri UEFA potrebuješ nekaj časa, da ga pridobiš, a ko ti uspe, na tebe gledajo drugače. Zdaj v Evropi že igramo tekme, v katerih nam je dosti lažje, ker imamo ugled. So tudi tekme, kot sta bili lanskoletni z zagrebškim Dinamom, ko smo še vedno na drugi strani, a takšnih je vse manj. Če si vrsto let uspešen, te UEFA in sodniki drugače gledajo. Ne zato, ker bi hoteli, pač pa zato, ker je narava človeka takšna, da spoštuje nekoga, ki je uspešen, ugleden.

Zakaj v javnosti mirite evforijo in nikoli ne napovedujete velikih evropskih uspehov. Lige prvakov, denimo? Zato, ker v Sloveniji še ni prave športne kulture. Ni tega, da rečeš, grem na ligo prvakov, daš vse od sebe in ti ne uspe, pa so vsi mirni in ti ploskajo, ker si se trudil. Pri nas nekaj napoveš, ti spodrsne iz takšnih ali drugačnih razlogov, potem pa te začnejo rušiti. V Valencii smo pred začetkom sezone rekli ''Hočemo osvojiti ligo prvakov, hočemo prvenstvo in hočemo pokal''. To so besede, ki jih pričakujejo vsi. Potem ti ne uspe in ... Okej, gremo dalje. To je zdrava ambicioznost. Pri nas tako ne gre. Če nekaj napoveš, boš to moral tudi izpolniti. Če ne, si pečen. Potem pridejo vse osebne težave, ki jih imamo Slovenci v teh težkih časih ogromno, na površje in poslušati moraš marsikaj. Zato se raje samo smejim in delam svoje delo.

Ko smo že pri navijačih. Mnogi so prepričani, da bi Maribor, če leta 2010 ne bi prodal Josipa Iličića, Armina Bačinovića in tudi Sinišo Anđelkovića, že naslednjo sezono igral v ligi prvakov. S prodajo omenjenih je zaslužil manj kot pet milijonov evrov, z ligo prvakov bi jih več kot deset. Zakaj? Kaj pa, če si klub želi imeti enake cene vstopnic, kot jih imajo v Gradcu, ki je le 60 kilometrov stran in ima povprečje enajst tisoč gledalcev na tekmo, stanejo pa 29 evrov? Ni problem, potem bomo zadržali vse najboljše. Seveda … To pa ne bo šlo. Navijači razmišljajo iracionalno, ni jim treba zameriti. Vsi bi imeli karte zastonj, gledali pa ligo prvakov. Vsepovsod po Sloveniji, da me ne bo kdo narobe razumel. Vsi bi tvegali, prodajali in naskakovali najvišje cilje, a tako pač ne gre. Treba je biti racionalen. Kdor ni, se mu lahko zgodi to, kar se je marsikomu pri nas tudi zgodilo. Počasi. Uspeh ne pride čez noč. Želje so v Sloveniji previsoke, zato tukaj ni lahko delati.

Še malce o aktualnem dogajanju v klubu. Odhod trenerja Darka Milaniča je presenetil vse. Tudi vas? O tem je bilo povedano marsikaj, takšne in drugačne teorije pa se vedno pojavljajo. Nihče ni vedel, da bo odšel. Nisem vedel jaz. Verjamem, da ni vedel niti on. Jaz ne bom prepričeval nikogar. Dejstvo je le, da nas je njegov odhod presenetil, a takšno pač je življenje. Tudi o tem, ali me je izdal, ne bom razpredal. To je stvar, o kateri mora razmišljati on in ne jaz. Sam sem v drugi zgodbi. Ljudje vedo, kaj je govoril v javnosti pred odhodom in kako se je obnašal. To je stvar njegovega osebnega ugleda. Lahko pa rečem, da ni dvoma o eni stvari. O tem, da mu bodo vrata Maribora vedno odprta.

Praktično čez noč ste imenovali novega trenerja. Kandidatov je bilo več, tudi Matjaž Kek in Ante Šimundža, odločili ste se za Anteja Čačića. Zakaj tako hitro in zakaj zanj? To, da sem reagiral hitro, je pač moje delo. Ne morem si privoščiti, da bi razmišljal tri, štiri dni. Če bi, bi ljudje rekli, da nimam rešitev. Hitro sem se pogovoril z več kandidati, nihče ni bil v prednosti. Ni skrivnost, da tudi s Kekom. On je Mariborčan, ki je v tem klubu veliko dosegel, uspešen je bil tudi s slovensko reprezentanco. Normalno, da smo razmišljali o njem. Pa tudi o Šimundži, ki je velik potencial, a v trenutku, kot je zdajšnji, še ni dovolj zrel. Njegov čas bo še prišel. Trenutno še ni dosegel ravni, ko bi se lahko postavil pred igralce, ki so dvakrat zapored igrali ligo Europa. Po hierarhiji da, po avtoriteti in odzivu s strani garderobe dvomim. Zato smo se odločili za trenerja, ki je izkušen in, kar je zelo pomembno, je izločil te iste nogometaše, ki jih bo zdaj vodil. Je zelo inteligenten človek in trener, ki ima izkušnje z vodenjem majhnih in velikih klubov, bil je tudi v ligi prvakov.

Z nekdanjim trenerjem zagrebškega Dinama ste presenetili marsikoga. Tudi njega samega. Ko sem ga poklical, je bil presenečen. Dobili smo se ob pol desetih zvečer v Krapini. Ni se obotavljal, ponudbo je z veseljem sprejel. Imel je sekundo časa za razmislek, pa še to je bilo preveč, saj smo morali naslednjo sekundo že začeti delati. Odločil se je hitro. Pri meni druge možnosti ni imel. Maribor je trenutno na tako visoki ravni, da ne kliče vsakega. Ve, kam prihaja, pozna naše ambicije in naš način dela. Vesel je bil on, vesel sem bil jaz. Zato, ker je najboljša možna izbira. Kdo bolje pozna Maribor, kot ga pozna on? Pred letom dni je moral do potankosti secirati igro Maribora, ki ga je izločil z Dinamom. Ni mi treba, da mu povem karkoli. On ve vse. Ve, kdo igra z levo nogo, kdo z desno, kdo gre na skok … Vse. Zato mu je dosti lažje.

Še vedno prisegate na dolgoročno sodelovanje? Moja filozofija je vedno enaka. Sem pristaš dela na dolgi rok in trenerju vseskozi stojim ob strani. Tudi zdajšnjemu bom. Seveda pa se bom, če bom videl, da ne gre, odločil za korak, ki bo v interesu kluba. Pri Milaniču sem že po dveh mesecih videl, da bomo z njim napredovali. Da je on tisto, česar smo si želeli. Da je študiozen, da je predan delu, da ekipa pod njegovim vodstvom napreduje. Vedno je imel mojo podporo. Ko je že v prvi sezoni osvojil naslov, so bili vsi evforični, jaz pa sem ga poklical k sebi in mu rekel: ''Darko, septembra bodo želeli tvojo glavo.'' Zato, ker sem predvideval, kaj se bo zgodilo. Čakale so nas zahtevne evropske tekme, ekipa pa ni bila vajena igranja na dveh frontah. Ponudil sem mu podaljšanje pogodbe, ki ga je podpisal, list pa spravil v predal. ''Ven jo bova potegnila septembra, ko bodo zahtevali tvoj odhod,'' sem mu razložil. In kaj se je zgodilo? Natanko to, kar sem napovedal. V Sloveniji nas je premagal vsak, ker smo vso energijo porabili v evropskih tekmah, poznejši prvak Koper si je nabral visoko prednost, navijači pa so zahtevali Milaničevo glavo. Točno tako se je zgodilo, tudi on to dobro ve. S to potezo sem le utrdil njegov status, postal je še močnejši in zgodba je šla navzgor. Tudi Čačiću bom vselej kril hrbet.

Kakšno ekipo bo imel na voljo Hrvat? Nekaj okrepitev je bilo, odhoda praktično še nobenega. Navijači živijo v pričakovanju novih kadrovskih sprememb. Kakšne bodo? Definitivno, da spremembe bodo. Čim pozneje, bolje bo. Karkoli se bo zgodilo, ne vidim problema. Pripravljeni smo na vse. Na vseh pozicijah smo odlično pokriti. O morebitnih prihodih govorimo tudi z novim trenerjem. Vsak ima svoje želje in vizijo. On ima glavno besedo, jaz pa sem tukaj, da mu izpolnim želje. Ljudje imajo napačne predstave o tem, katere so moje naloge. Jasno je, da se s trenerjem pogovarjam tudi o nogometu in igralcih, mu svetujem, a njegova je zadnja. Vedno je bila in tudi bo. V trenerjevo delo se ne vmešavam, čeprav vem, da marsikdo misli drugače.

Aktualen je predvsem odhod Agima Ibraimija. Je najboljši igralec Maribora in najboljši posameznik slovenskega prvenstva, blesti tudi v makedonski reprezentanci. Lahko podre klubski rekord v višini odškodnine, ki jo boste dobili zanj? Bomo videli, ali bo sploh odšel. Zagotovo je to nogometaš, ki je v zdajšnji zasedbi Maribora naredil največ. Igra za reprezentanco in je njen najboljši igralec, blesti tudi v Mariboru. Je fantastičen nogometaš in odličen fant. Njegov problem je le v tem, ker prihaja iz države, ki ni članica Evropske unije. Če bo njegov menedžer v klub pripeljal ljudi na pogovore in bomo našli skupni jezik, bo odšel. Če se to ne bo zgodilo, bo z veseljem ostal v Maribor. O njegovi ceni je brezpredmetno govoriti, ker je relativna. Številke, ki jih ljudje pobirajo na Transfermarktu, v svetu nogometnega biznisa ne pomenijo nič. Primer, lani je po Etiena Velikonjo v klub prišel Diego Mendes, najbolj vplivni menedžer na svetu. S ceno 600, 700 tisoč evrov je vkorakal v klub, na koncu pa pristal na dva milijona. Zakaj? Zato, ker ga jaz dobro poznam, ker sem vedel stvari, ki jih on ni vedel, ker sem vedel, kdo je bil najbolj zainteresiran zanj in koliko je bil pripravljen plačati, pa seveda tudi zato, ker se znam pogajati. Zato je o ceni brezpredmetno govoriti. V danem trenutku je lahko nekdo vreden eno enoto, v drugem pa deset. In obratno. Preden se usedem za mizo, se pozanimam o vsem in se dobro pripravim, potem pa se pregovarjam toliko časa, dokler ne dosežem tistega, kar je najbolje za Maribor. Včasih preskoči iskrica, včasih ne.

In kdaj bo iskrica preskočila tako močno, da bomo tudi v Sloveniji doživeli tako visoke prestope, kot jih na Hrvaškem, kjer nogometaši v tujino odhajajo za deset milijonov evrov in več? Počasi. Moramo vedeti, da je zgodovina prestopov na teh prostorih bogata. Tamkajšnji menedžerji imajo že desetletja speljane mreže vsepovsod po svetu. Zdaj se je začelo dogajati tudi pri nas z menedžerjem Amirjem Ružnićem in Mariborom. Stvari smo začeli dvigovati na nivo, ki si ga zaslužimo. Zdaj počasi tudi k nam že prihajajo najbolj vplivni menedžerji na svetu. Vrata se odpirajo. Seveda pa je dejstvo tudi to, da ima nogomet na Hrvaškem in v Srbiji veliko večjo podporo, kot jo ima pri nas. Tam imajo nogometne oddaje, v časopisih je tri četrtine prostora namenjenih nogometu, tekme so po televiziji in tako dalje. Medijsko so pokriti v nulo, pri nas tega žal ni. Mediji pa so morda celo najbolj pomembni. Oni so tisti, ki skrbijo, da se tvoj glas sliši. Mi pa moramo kričati in priti v Evropo, da nas sploh kdo opazi. Delamo v veliko težjih pogojih. Ampak obupamo pa ne. Želimo si in verjamemo vase.

Tudi obisk nogometnih tekem je pri nas zelo nizek. Res je, a ne samo nogometnih tekem, tudi preostalih. Ne slepimo se, nogomet je v Sloveniji še najbolj obiskan šport. Res je, na Planico, Zlato lisico in v Kranjsko Goro pride veliko več ljudi, a prosim, ne mešajmo jabolk in hrušk. To so dogodki, ki so na sporedu enkrat letno. Če bi bili nogometni derbiji med Olimpijo in Mariborom enkrat letno, bi na štadion prišlo pol milijona ljudi. Problem obiskanosti pa je. Tukaj se strinjam. Izhaja iz športne kulture, ki je pri nas na nizki ravni, o čemer sva že govorila. Ljudje pri nas živijo v pričakovanjih velikih tekem. Takšni v svoji duši niso pravi navijači. Naj pridejo na vsako tekmo, naj pridejo z družino, naj si glede na tekme, ki jih ima njihov najljubši klub, organizirajo prosti čas. Tako, kot to počno v Angliji. Upam in verjamem, da bomo nekoč kaj takšnega doživeli tudi pri nas. V Mariboru se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo. Struktura ljudi, ki prihajajo na štadion, je drugačna. Pridejo tudi fantje s puncami, družine in podobno. Dejstvo je tudi, da navijači postanejo razvajeni. Ko smo se prvo leto borili za naslov, smo imeli veliko višji obisk, kot ga imamo zdaj, ko naslove redno osvajamo. Pa tudi finančno stanje v državi vpliva na obisk. Kdo bo denar odštel za tekmo, če nima niti za kruh?

Še bolj zahtevno občinstvo od mariborskega se zdi ljubljansko. Olimpija ima mlado ekipo, igra dobro, ima nov štadion … Kljub vsemu Stožice samevajo. Prosim?! Ljubljanski navijači so male muce za mariborske. Je Olimpija igrala v ligi prvakov? Ni. Je igrala dvakrat v ligi Europa? Ni. Je osvojila toliko naslovov, kot smo jih mi? Niti približno. Meni je simpatično, ko poslušam takšne in drugačne zgodbe o pritisku navijačev, ki naj bi ga imeli pri Olimpiji. Resnica je seveda nekoliko drugačna. Osvojimo prvi naslov, drugega, tretjega in vedno premagujemo Olimpijo. Na koncu moramo naše nogometaše prepričevati, da Olimpijo vzamejo resno. Zakaj? Zato, ker nogometašem Olimpije navijači ploskajo tudi, ko izgubljajo. Spoštujem gesto njenih navijačev, a hkrati vem, da temu ni tako zaradi športne kulture, kot smo vajeni v Angliji, pač pa zato, ker niso ambiciozni. Ker ne ustvarjajo pritiska. Kako naj Ljubljančani zmagujejo, če ni pritiska? Če ga ni, ne moreš nič. Dobro, jaz se ne bom pritoževal. Še naprej bom užival in upal, da bodo Olimpiji navijači ploskali po vsaki tekmi, saj to pomeni, da so izgubili.

Olimpija zdaj, ko je Maribor zapustil Milanič, prav gotovo vidi priložnost za naslov, ki ga že tako dolgo časa. Kaj sporočate tekmecem iz Ljubljane? Ljubljano v nogometu vsi porivajo v ospredje, zato nam je težje. Če Olimpija ne bi imela pomoči sodnikov in drugih, bi bili zlahka pred njo. Tako pa se moramo pošteno potruditi, da jo prehitimo za 20 točk. Ni naključje, da Maribor, dokler Slovenija ni postala samostojna, nikoli ni mogla premagati Olimpije. Kaj bi jim sporočil? S prihodom Čačića smo jim že poslali dovolj jasno sporočilo. Pripeljali smo trenerja, ki ima izkušnje z vodenjem kluba v ligi prvakov. Pokazali smo ji svojo moč, kmalu ji jo bomo pokazali še enkrat. Na superpokalu v začetku julija. Mi imamo boljšo ekipo, kot smo jo imeli lani. Olimpija je brez Nikole Nikezića in z Zajkom Zebo slabša, kot je bila.

Vas je prihod Zajka Zebe, nekoč ljubljenca mariborskih navijačev, zbodel? Ne, kje pa. On je naš. Vedno kliče v Maribor in sprašuje, kako je v klubu. Z veseljem mu razlagamo, kako se imamo. Ima nas rad, ljubezen je obojestranska. Ni skrivnost, da ga imamo v Mariboru radi, želimo pa si ga v Olimpiji.

Ste kdaj, zato da bi jih zbodli, razmišljali o tem, da speljete kakšnega od ljubljencev navijačev Olimpije? O nakupu Dareta Vršiča, ki je bil v dresu Olimpije še pred kratkim najboljši igralec slovenske lige, zdaj pa stagnira v Avstriji, denimo. Zame Dare nikoli ni bil najboljši igralec slovenske lige. On je imel pač tako slabe soigralce, ki so v prvenstvu za Mariborom zaostali za 20 točk, da je enostavno moral tako zelo odstopati, sicer pa sploh ni bil dober. Če bi bil, bi zdaj na Dunaju igral. Ne, o njem ali komerkoli zgolj zato, da bi nagajali Olimpiji, nismo razmišljali. Do zdaj še ne.

To ni res. Pred dobrima dvema letoma ste v Ljudski vrt skušali pripeljati Sebastjana Cimerotića, nesporno številko ena v očeh ljubljanskih navijačev. Res je, a ne zato, da bi izboljšal igro Maribora ali pa zato, da bi zbodli Olimpijo, pač pa zgolj in samo to, ker smo Ljubljančanom skušali pokazati, kako se dela s klubskimi legendami. Zaslužijo si spoštovanje, ki mu ga Olimpija ni dala. Ker nam ni bilo vseeno, smo mu ga skušali pokazati v Ljudskem vrtu.

Pa Boban Jović? O njegovem prihodu v Maribor se je govorilo v času, ko je bil sprt z vodstvom ljubljanskega kluba in ni igral … Gre za odličnega igralca, o tem ni dvoma. Kot tudi ni dvoma o tem, da od Maribora nikoli ni prejel nobene ponudbe.

Je pri Olimpiji sploh kdo, ki bi pri vas igral? Trenutno ga ne vidim. Olimpija ima nogometaše, ki bi se pri nas lahko razvili v odlične igralce. Da pa bi prišli in takoj zaigrali v začetni enajsterici? Ni možnosti. Ljudje na vse skupaj gledajo preveč pavšalno. Ljubljančani bodo morali prehoditi še marsikatero pot, da bodo na našem nivoju. Da bodo igrali evropsko tekmo v Londonu, se ob šestih zjutraj vrnili domov polni vtisov in utrujeni, čez dva dni pa jih bo čakala nova tekma. Oni pa igrajo enkrat na teden in izpadejo v pokalu, za nami pa v prvenstvu zaostanejo za osem točk. Pa še ta zaostanek bi bil lahko brez težav 20 točk ali več, če bi mi tako želeli.

So evropske izkušnje tiste, v katerih pri Olimpiji najbolj zaostajajo? Tudi, pa še v marsičem drugem. Igralci potrebujejo podporo, da pridejo na višji nivo. Pri Olimpiji je nimajo. Za igranje na takšni ravni, kot igramo mi, še zdaleč niso pripravljeni. Tudi mi smo potrebovali kar nekaj časa, da smo tu, kjer smo. Spomnite se, kako smo v Evropi dobro igrali proti praški Sparti in Zürichu, potem pa bili doma tepeni in zaostali ogromno točk za Koprom. Mi smo to šolo dali skozi in se hitro naučili, kaj rabimo. Olimpija jo še mora. Problem za Ljubljančane pa je v tem, da bomo mi, ko bodo oni prišli do tja, kjer smo mi zdaj, že nekje drugje. Daleč spredaj. Lahko se zgodi, da izgubimo derbi, kot se nam je takrat, ko smo bili v Stožicah poraženi z 1:4. Toda ta poraz smo sprejeli z nasmehom. Zato, ker smo vedeli, da bomo imeli že oktobra ogromno točk prednosti pred njimi, ker pri Olimpiji tega, kar imajo, ne bodo znali unovčiti.

Pri Olimpiji je protiutež vam, ki ste pustili globok pečat v slovenskem nogometu, skušal predstavljati Milenko Ačimović. Na žalost neuspešno … Ne bi rekel, da je bil Mile neuspešen. Dejstvo je, da mu ni bilo lahko. Iz Olimpije je v tujino odšel, ko je bila v popolnoma drugačnem položaju. Ko je imela v Sloveniji moč. Od takrat, ko je odšel v tujino, se je spremenilo marsikaj. Prišel je v sistem, v katerem je enostavno moral izgubiti. Pri Olimpiji bi morali imeti več potrpljenja z njim. Zato, ker do uspeha ne moreš priti čez noč. Prepričan sem, da ga Olimpija zelo pogreša. On podpore v klubu ni imel, z njim pa je iz ljubljanskega nogometa odšla tudi karizma, ki jo je nesporno imel. Pustimo ob strani vse zbadljivke, ki so iz mojih ust prišle v njegovi smeri, bile so del nogometne folklore. Sam ga zelo spoštujem. Škoda, da je odšel.

Navijači Maribora se bojijo dneva, ko boste iz Ljudskega vrta odkorakali vi. Že veste, kdaj? Najprej moram reči, da jaz nisem Maribor. Maribor je veliko več, kot je vsak posameznik. Sam sebe v tej zgodbi še zdaleč ne vidim v tako zelo pomembni vlogi, kot si marsikdo misli. Kot drugo, pogodbe za delo v Mariboru ne potrebujem. Dovolj mi je beseda. Če dam besedo, je to zame sveto. Ko bom odšel, bodo za to najprej izvedeli ljudje v klubu. Kot zadnje in najbolj pomembno, pa lahko obljubim, da bo pred naslednikom, ki bo prišel za mano, odprta avtocesta za nadaljevanje dobrega dela. Temelji so postavljeni, klub je v dobrem stanju in bo tak tudi ostal. Kot Mariborčan sem primoran v to, da ne bo nič drugače. Ko bom odšel, bi se rad vračal v Ljudski vrt in z veseljem gledal, kako Maribor še naprej zmaguje.

Kaj potem? Definitivno me vleče v trenerske vode. Pa ne na klop Maribora, tam me ne boste videli. Ne vem, če se je pametno spuščati na nižjo raven v istem klubu. Morda bom sedel na klop kakšnega drugega slovenskega kluba, zakaj pa ne? Morda v tujini. Nikoli se ne ve. Stvari se spreminjajo čez noč, sicer pa, kot sem že rekel, trenutno ne vidim nobenega izziva, ki bi me lahko premamil. Če bo prišla ponudba, ki jo bo nemogoče odbiti, pa bom seveda odšel. Kdaj bo to, čez dve leti, pet let, jutri ali nikoli, pa ne vem.

Morda se preselite na klop slovenske reprezentance ali pa v službo Nogometne zveze Slovenije v kakšni drugi vlogi, kot vam jo je pred časom ponujal takratni predsednik krovne nogometne organizacije Ivan Simič? Ne skrivam, da sem se takrat pogovarjal z njim in sem bil pripravljen pomagati, a zgolj pod pogojem, da mi Maribor dovoli. Takratni predsednik je prišel do mene in me prosil za pomoč. Sprejel je moje pogoje, a potem vsega skupaj ni mogel speljati. Zakaj, niti ne vem. Glede Nogometne zveze Slovenije sem jaz velik navijač reprezentance. Kako tudi ne bi bil, ko pa smo jo jaz in še nekateri naredili? Kako naj bom proti svojemu otroku? A ljudje pač vidijo duhove in strahove, zato govorijo marsikaj. Nekateri se me bojijo tudi zato, ker vedo, da bom delal. Najlažje je sedeti in nič delati.

Z zdajšnjim predsednikom Aleksandrom Čeferinom sta imela v preteklosti buren odnos. Kakšen je zdaj? Odličen, fantastičen. Bolje ne bi moglo biti. Odnosi med nama so se spremenili. Zakaj? Pač, so se spremenili. Saj smo odrasli ljudje in se lahko pogovorimo.

Pa s Srečkom Katancem, nekdanjim in zdajšnjim selektorjem? Ne slišiva se, a imava čisto normalen odnos. Ko sva se videla, sva se pozdravila, izmenjala nekaj vljudnostnih fraz in si zaželela srečo. Ne vem, kaj ljudje pričakujejo? Da se bova stepla? Jaz imam svoje življenje, on ima svojega. Jaz sem v Mariboru, on je v reprezentanci. Mar mislite, da si en drugemu želiva slabo? Ne glede na to, kaj se je med nama zgodilo, mu želim dobro. Kako bi mu želel slabo, če pa oba delava v dobro slovenskega nogometa in si želiva, da bi bila uspešna? Prepričan sem, da tudi on razmišlja podobno. Da si tudi on želi, da bi bil jaz uspešen.

Ga vidite v vlogi trenerja Maribora? Seveda, zakaj pa ne. Ko je imel Milanič pred časom ponudbe, sem moral reagirati, zato sem malce poklical naokoli in se spomnil tudi nanj. Povprašal sem ga po tem, ali ga zanima, a me je zavrnil. Takrat je imel operacijo gležnja in za tak izziv ni bil sposoben, je dejal. Vljudno se je zahvalil za ponudbo, povsem normalno sva komunicirala. Ne vem, zakaj bi bilo drugače? Med nama ni nobenega sovraštva. Brez skrbi.