Rad ima Zidana in Iniesto, a oče je le oče

Reprezentanca Kostarike se je pred začetkom SP 2014 mnogim smilila. Znašla se je v druščini Anglije, Italije in Urugvaja, sanje o napredovanju so bile že vnaprej obsojene na propad, pripisovali so se ji trije porazi. Ker pa je žoga pregovorno okrogla, na igrišču pa se po začetnem sodniškem pisku vedno enajsterica nameri na istoštevilčne tekmece, niso izključena niti presenečenja. Pri Kostariki je o njih že neprimerno govoriti. Morda je bilo še presenetljivo prvič, ko so z neverjetnim preobratom spravili ob živce Urugvaj (od 0:1 do 3:1), ko pa so vrhunsko predstavo ter všečen nogomet ponudili še dvakrat, pri tem pa Italiji (1:0) ter Angliji (0:0) preprečili, da bi zatresli njeno mrežo, so Los Ticos dokazali, da niso naključno prilezli do prvega mesta. "Kot posamezniki verjetno zaostajamo za tekmeci, a imamo izjemen moštveni duh. Igramo disciplinirano, se dobro postavimo na igrišču in imamo trdno obrambo. Igramo po načelu vsi za enega, eden za vse. Ne igramo zase in posamezne kariere, ampak za vsakega Kostaričana, ki nas podpira," pojasnjuje zvezni igralec Celso Borges. Zanj bi lahko rekli, da je dirigent zvezne vrste. Delo mu gre tako odlično od rok, da bo o njem slišati še veliko lepega.

Ker so nanj vedno gledali kot na očetovega sina, je moral dvojno delati

Proti trem nekdanjim svetovnim prvakom, papirnatim velesilam, kjer ne manjka zvezdnikov, so Kostaričani osvojili izvrstnih sedem točk! Pri Kostariki si je ogromno čestitk prislužil prav Borges. Nič nenavadnega, saj nosi številko deset in je odgovoren za kreativno delo v zvezni vrsti, hkrati pa nevaren za vrata tekmecev. Dokazuje, da pregovor o tem, da jabolko ne pade daleč od drevesa, še zdaleč ni izmišljen.

Če je slovenski nogomet ponosen na družino Elsner, ki tako ali drugače razvaja ljubitelje že tri rodove zapored in je prepolna imenitnih nogometašev ter strategov, je Kostarika v zadnjih desetletjih najbolj čustveno vezana na Borgesove. Celso si je lahko končno oddahnil, saj so nanj vedno gledali kot na sina enega najbolj spoštovanih nogometašev v zgodovini Kostarike.

Spopadel se je z bremenom, ki mu ni bil vedno kos, z letošnjimi predstavami v Braziliji pa je obrnil novo poglavje v karieri, se otresel pritiska in zaigral nogomet, ki prinaša točke, hkrati pa osvaja simpatije nogometnega sveta. "Zaradi tega, ker so me označevali z očetovo etiketo, sem moral delati dvakrat več od preostalih. Nato sem razvil svojstven slog ter prišel do spoznanja, da sem sam svoje sreče kovač," je ponazoril breme, s katerim je imel opravka, ko se je razvijal v nogometno najbolj občutljivih letih.

Prvič so presenetili svet leta 1990

Kdo je sploh kriv za fenomen Borgesov? To je Alexandre Borges Guimaraes. Rodil se je v Braziliji, zdaj je 54-letni trener na Kitajskem, vmes pa je začinil nogometno zgodovino Kostarike s številnimi presežki. Bil je odličen napadalec, visok in spreten (190 centimetrov). Ko se je kot Brazilec odpravil v srednjeameriško državo in tam s klubom Saprissa osvajal prvenstva, ni verjel, da bo tam ostal tako dolgo. A v Kostariko se je zaljubil, pri 26 letih prejel državljanstvo, nato pa leta 1990 kot pomemben člen reprezentance odpotoval na svetovno prvenstvo v Italijo.

To je bilo prvič, da se je Kostarika znašla med najboljšimi na svetu. Takrat je imel Celso komaj dve leti. Njegov oče je takrat prispeval zgodovinsko podajo za zadetek, ki ga je v 88. minuti tekme proti Švedski dosegel Hernan Medford (takrat je bil član zagrebškega Dinama), Kostarika pa si je priigrala zmago, s katero je ujela mesto v osmini finala. To je bil takrat ogromen šok za Skandinavce, pred njimi pa so si prste na Kostariki polomili tudi Škoti: "Moj oče je moj junak. Vedno sem ga želel posnemati. Je moj idol. Seveda sem imel rad tudi Zidana in Iniesto, a oče je moj največji junak. Ko sem bil majhen, sem se veselil njegovih zmag ter objokoval poraze," je zaupal v pogovoru za angleški časnik Guardian.

Očeta ni nikoli pot vodila v Evropo, sin je odšel z 21 leti

Kostarika, takrat jo je vodil Srb Bora Milutinović, je na SP 1990 z napredovanjem med 16 najboljših poskrbela za naziv senzacije turnirja, nekaj podobnega pa se dogaja tudi 24 let pozneje v Braziliji. Kostarika ima s tem že izkušnje.

Nastop na svetovnem prvenstvu si je zagotovila štirikrat. Še vedno, ko je tam nastopila, se je eden izmed njenih najbolj pomembnih členov pisal Borges. Ko je Alexandre, ki je pri navijačih hitro pridobil vzdevek Guima, obesil nogometne čevlje na klin, se je lotil trenerskega dela in bil zelo uspešen. Kostariko je dvakrat popeljal na svetovno prvenstvo. Tako je bil leta 2002 in 2006 njen selektor, a so večji uspehi izostali. Leta 2012 je prišel na Kitajsko in pri klubu zamenjal danes že žal pokojnega Hrvata Josipa Kužeja.

Tudi Celso se je odločil za podobno pot. Za začetek je s Sarprisso osvajal domače klubske lovorike, nato pa se je odločil za korak, ki ga njegov oče ni nikoli storil. Preselil se je v Evropo. Alexandre je bil še najbližje Evropi, ko se je kot trener nekajkrat ustavil na Bližnjem vzhodu, na stari celini pa se je kdaj pa kdaj ustavil samo zaradi reprezentančnih akcij. Njegov sin je odšel na Švedsko. Usoda je hotela, da je odšel v državo, ki ji je njegov oče pred 24 leti zaprl vrata napredovanja na SP 1990.

Čeprav je bil Celso ob selitvi v Evropo star rosnih 21 let in je odšel v državo s popolnoma drugačnim podnebjem ter kulturo, kot vlada v Srednji Ameriki, se je dokaj hitro navadil na skandinavski način dojemanja nogometa. Po Fredrikssonu je hitro stopil stopničko višje in sprejel ponudbo AIK Solne. Pri nekdanjem klubu Mirana Burgiča se je razcvetel in napredoval, to pa je občutila tudi reprezentanca.

Ko je izgubil proti očetu, je jokal v nedogled

Celso je živel sanjsko otroštvo. Vedno, ko se je vrnil iz šole, je na vrtu ali pa v dnevni sobi naletel na znana nogometna imena, ki so 24 ur na dan razglabljala o nogometu. "To je bila enkratna izkušnja, moram pa dodati, da ni vedno prijetno, če je tvoj oče trener. Še posebej, če izostanejo rezultati," je razkril Celso, ki bi lahko po svetovnem prvenstvu zamenjal klubsko okolje, saj se zanj že zanimajo določeni klubi iz bolj kakovostnih lig, kot je švedska.

Celsova kariera se je nekajkrat tudi križala z očetovo. Ko je tako Alexandre prevzel mesto selektorja Paname, sta se oče in sin pomerila kot tekmeca na kvalifikacijski tekmi za olimpijski turnir. Ker se je srečanje končalo z neodločenim rezultatom, je sledila loterija kazenskih strelov. Osmoljenec je bil prav Celso. "Uničen sem bil. Jokal sem v nedogled, nato pa le spoznal, da se to lahko zgodi vsakomur. Vsakemu, ki hoče postati profesionalni nogometaš," je zaupal bolečo izkušnjo, po kateri pa je postal še bolj odrasel in zrel.

Zdaj je vodja reprezentance, ki se je v družbi treh nekdanjih svetovnih prvakov prebila med 16 najboljših. Čeprav njeni najboljši igralci igrajo v Kostariki, ZDA in Skandinaviji, njihova vrednost na mednarodni nogometni borzi pa je med najmanjšimi na tem prvenstvu, so storili veliki met. In obudili mit o dinastiji Borges, ki bo nogometu Kostarike vladala še veliko časa.