Pozabljeni Ljubljančan, ki se v Franciji vzpenja med zvezde

Hvalevredna je pot, ki jo je vratar, v nedeljo bo praznoval 27 let, prehodil do danes. Komaj je dopolnil 16 let, ko se je preselil v Francijo. Povsem sam, obkrožen s številnimi vrstniki, ki so imeli iste sanje, se je prebijal do trenutka, ko lahko s ponosom ugotovi, da mu je uspelo.

No, pravzaprav se je to zgodilo že pred nekaj leti. V drugi francoski ligi, ki je vse prej kot slaba, neprekinjeno brani že peto sezono, a šele zdaj, ko je bil izbran za najboljšega vratarja tekmovanja, s Troyesom pa se prepričljivo prebil med elito – krog pred koncem prvenstva imajo s soigralci na prvem mestu deset točk naskoka pred najbližjim zasledovalcem –, je tudi v Sloveniji dokončno opozoril nase.

"Za mano je peta sezona branjenja v drugi francoski ligi in lahko rečem, da je bila tudi najuspešnejša. Zato ker smo bili uspešni s klubom, kar je seveda najpomembneje, pa tudi zaradi nagrade, ki me je doletela in je, resnici na ljubo, nisem pričakoval. Že to, da sem se znašel med štirimi nominiranci za končno nagrado – to sem doživel že enkrat pred tem –, mi je pomenilo veliko. Zmaga seveda še toliko bolj," pravi Denis Petrić.

Odšel je takoj po končani osnovni šoli

"V Franciji sem res že dolgo. Preživel sem marsikaj, bili so tudi slabši trenutki, ki so me naredili še močnejšega, a veliko več je bilo lepih. Na vsa obdobja imam lepe spomine," pravi 186 centimetrov visoki vratar.

"Praktično takoj po osnovni šoli, ki sem jo končal v Ljubljani, so me poklicali iz Auxerrja, pri katerem sem podpisal prvo pogodbo. V Franciji sem potem končal srednjo šolo, kar je bila zahteva moje družine – zjutraj sem treniral, šel k pouku, potem pa spet na trening –, in vmes z Auxerrjem podpisal prvo profesionalno pogodbo. Tam v članski konkurenci nisem dobil priložnosti, imel sem tudi nekaj težav s poškodbami, imam pa zato lepe spomine na igranje med mladinci Auxerrja, s katerimi smo se uvrstili tudi v finale pokala," se je obdobja med letoma 2003 in 2009 spomnil Petrić.

"Potem sem bil na posoji v manjši klub Cassis Carnoux, kjer sem ostal eno sezono, leta 2010 pa sem odšel v Istres," je nadaljeval. V Istresu se je začela njegova pot navzgor. V drugi ligi je začel braniti redno in dobro.

"V Istresu sem preživel tri lepe sezone, potem pa leta 2013 prišel v Troyes, ki je takrat ravno izpadel iz prve lige. Že v prvi sezoni smo se želeli ekspresno vrniti nazaj med elito, a nam ni uspelo, zato smo bili razočarani. Zdaj nam je in čas je za veliko veselje," pravi vratar, ki bo skupaj s soigralci velik uspeh proslavil v petek, ko bo Troyes na zadnji tekmi sezone na domačem štadionu gostil Chateauroux.

Več kot ena tretjina prebivalcev Troyesa bo na štadionu

"To je za mesto, ki ima samo nekaj več kot 60 tisoč prebivalcev, velik uspeh. Sploh zato, ker klub še nikoli ni bil prvak. Štadion bo zato v petek poln. Prišlo bo več kot 21 tisoč navijačev, potem nas čakata tudi proslava v mestu in sprejem v mestni hiši. Veselo bo, na obisku bodo tudi moja družina in prijatelji iz Ljubljane, zato se petkovega večera že veselim," pravi vratar, ki je s Troyesom pogodbeno vezan do leta 2017.

Ima svoj mir in živi kakovostno življenje

"Mislim, da bomo lahko s Troyesom med elito konkurenčni, saj gre za klub, ki ima odlično infrastrukturo in je zelo dobro organiziran – na ravni prvoligaških klubov. Tudi politika kluba je pametna. Nogometaši, ki smo nosilci prve ekipe, zaslužimo približno isto. Ni velikih nesorazmerij, kar je vsekakor dobro. Ne gre za milijonske zneske, a ni slabo. Zdaj, ko smo se uvrstili v prvo ligo, se bodo naše pogodbe neposredno izboljšale. Zelo sem zadovoljen z življenjem v Franciji, vse je na visoki ravni. Sicer pa tako ali tako nisem tak, da bi hlastal po milijonih in zvezdništvu. Tako, kot je zdaj, je odlično. Imam svoj mir in skupaj z družino živim kakovostno življenje," pravi Petrić. V Troyesu skupaj z ženo in hčerkico, ki bo šla prihodnje leto v vrtec, živi v hiši blizu štadiona.

"Še nekaj okrepitev potrebujemo in mislim, da bomo lahko konkurenčni klubom iz prve lige. Ne bi radi bili muha enodnevnica. V prvi ligi se želimo ustaliti in tam ostati dlje časa. Verjamem, da nam bo s pametnim delom in dobrim trenerjem uspelo. Sem optimist," je še dejal vratar, ki se lahko pohvali s kar 147 nastopi v francoski drugi ligi. Prihodnje leto bo najverjetneje dočakal tudi prvega v prvi.

"Verjamem, da bo tako. Z družino se v Troyesu počutimo odlično. Najraje bi ostal tu in branil v prvi ligi, a nikoli se ne ve," je potrdil, da v mestecu na severu Francije res uživa.

Bil je mlad in razmišljal drugače kot danes

In za konec še k razlogu, zakaj so v Sloveniji nanj mnogi pozabili. Predvsem zaradi odločitve iz leta 2007. Takrat je branil za mlade selekcije Slovenije do 17 in 19 let, a potem zamenjal nogometno državljanstvo in začel braniti za državo, iz katere prihaja njegov oče, Srbijo.

"Kar je bilo, je bilo. Zgodile so se nekatere stvari, o katerih zdaj nima smisla razpredati. Lahko rečem le to, da sem bil takrat zelo mlad in sem razmišljal drugače, kot razmišljam danes," je dejal in dal vedeti, da je to tema, o kateri ne govori najraje.

"Se pa še vedno počutim kot Slovenec. Rojen sem v Ljubljani, tam sem odraščal, med počitnicami se vedno vrnem domov," je sklenil vratar, ki lahko še vedno nastopa tako za Slovenijo kot tudi za Srbijo, saj v članski konkurenci še vedno čaka na priložnost v reprezentančnem dresu. A o tem morda kdaj drugič …