Odšel je "črni panter", ki je z lahkoto raztrgal mrežo Olimpije

"Črni panter" iz Mozambika, v njem se je pretakala tudi angolska kri, je na nogometnih igriščih navduševal do te mere, da je bil izbran med deset najboljših igralcev 20. stoletja. Povezoval je Afriko in Evropo. Pri 15 letih je vzbudil zanimanje Juventusa, a njegova mati o tem, da bi tako mlad zapustil domovino, ni hotela niti slišati. Eusebio da Silva Ferreira je odraščal v revni družini. Ko je bil star osem let, je njegov oče umrl za posledicami tetanusa. Njegovo največjo ljubezen sta predstavljali nogometna žoga in želja, da bi nekoč postal tako slaven, kot so bili največji zvezdniki tistega časa.

Benfici podaril 15 let in postal najboljši v Evropi

Portugalski lovci na talente so si meli roke, ko so v Lizbono pripeljali mladega napadalca, za katerega so trdili, da bo postal eden izmed najboljših. Za prestop, ki je dvignil kar nekaj prahu, saj je bil njegov klub v Mozambiku, nekdanji portugalski koloniji, povezan z Benficinim tekmecem, Sportingom, je bil najbolj zaslužen nekdanji brazilski nogometaš Jose Carlos Bauer. Benfica je sprejela mladeniča, ki bo prerasel v klubsko ikono. Slavnemu klubu iz portugalske prestolnice je podaril 15 let, z njim postal evropski prvak (Benfica je v finalu s 5:3 premagala Real, Eusebio pa dosegel dva gola), osvojil kar 11 državnih naslovov, odigral še tri evropske finale, bil trikrat najboljši strelec evropskih tekmovanj, leta 1965 pa proglašen za evropskega nogometaša leta.

Mojstrsko izvajanje prostih strelov, fantastična hitrost (sto metrov je pretekel v enajstih sekundah, kar je v tistih časih mejilo na neverjetnost) in zlata desna noga ... Postal je jeziček na tehtnici, ki je dvoboje kot po tekočem traku prevešal na stran Benfice, madžarski trenerski genij Bela Guttmann, ki je Lizbončane popeljal na evropski prestol, pa je lahko računal na podaljšano desno roko na igrišču.

Leta 1970 je gostoval tudi za Bežigradom, se vpisal med strelce in Benfico popeljal do remija z Olimpijo (1:1). Zeleno-beli so se čudili ugodnemu rezultatu proti evropskemu velikanu, ki pa je na povratni tekmi na mogočnem Luzu pokazal, kaj zmore ekipa, če računa na razigranega ''črnega diamanta''. Bilo je kar 8:1 za Benfico, Eusebio pa je ljubljansko mrežo zatresel kar petkrat ...

Ko se je portugalski nogometni kralj upokojil, je postal ambasador nogometne igre. Jokal je od žalosti, ko Portugalska pred slabimi desetimi leti na domačih zelenicah ni postala evropski prvak, čeprav je imela vse na pladnju, da bi se uvrstila med nesmrtne. Finale lige prvakov, ki bo v Lizboni, bo posvečen tudi njemu. Velikan nogometa si to zasluži, spomin na njegove zadetke in lahkoto spektakularnih potez, s katerimi je paral živce branilcem ter vratarjem, pa bo ostal večna zapuščina enega največjih mojstrov, kar jih je kdajkoli živelo na tem planetu.

Eusebio je na 745 tekmah, ki jih je odigral v karieri, dosegel 733 zadetkov, pri Benfici pa je dosegal celo več kot zadetek na tekmo. Odigral je 614 srečanj in mrežo zatresel kar 638-krat. Leta 1974 ni mogel več nadaljevati kariere na vrhunski ravni, saj so bile težave s poškodbami kolena vedno bolj pereče.

Zadnja leta v karieri je večinoma podaril klubom na drugi strani luže, skupaj še z nekaterimi zvezdniki pomagal k razcvetu profesionalnega nogometa v ZDA in Kanadi, ki pa nikoli ni doseglo zastavljenega cilja. Zadnjo nogometno tekmo je odigral pri 37 letih, srce pa je po številnih zapletih, zaradi vedno večjih težav si leta 2012 ni mogel ogledati tekem Portugalske na evropskem prvenstvu v Ukrajini, prenehalo biti v nedeljo, 5. januarja 2014. Počivaj v miru, legenda.

V karieri je igral za Sporting Club Lourenco Marques, Benfico, Rhode Island Oceaners, Boston Minutemen, Club de Futbol Monterrey, Beira Mar, Las Vegas Quicksilver, Uniao de Tomar in New Jersey Americans.