O tem, kaj je doživljal pri Olimpiji, bi lahko posneli film

Pred tedni je nogometni klub Olimpija potrdil, da bo Boban Jović zapustil njegove vrste po koncu sezone, Ljubljančani pa bodo ostali prikrajšani za odškodninski znesek, saj bi se takrat Celjanu iztekla pogodba. Kluba sta vseeno našla drugačno rešitev.

Da bi se lahko 23-letni desni bočni branilec na Poljsko odpravil že pred začetkom spomladanskega dela, je namigovala odločitev klubskega vodstva, ki je Jovića prečrtala s seznama potnikov na daljše priprave v Turčijo. Ostal je doma z rezervno ekipo in čakal, kako se bo razpletlo dogovarjanje med Olimpijo in poljskim klubom, pri katerem je pred leti uspešno nastopal slovenski reprezentant Andraž Kirm. V soboto je napočil čas za uradno potrditev, da se Jović nepreklicno poslavlja od Olimpije in odpravlja na Poljsko.

Rad bi potrkal tudi na vrata reprezentance

Jović je več sezon veljal za enega najboljših bočnih branilcev v domačem prvenstvu, igralci so ga dvakrat zapored izbrali za najboljšega mladega igralca 1. SNL, vrata reprezentance pa so mu ob močni konkurenci (Mišo Brečko, Martin Milec, Andraž Struna, Petar Stojanović …) ostajala zaprta. Z odhodom na Poljsko želi pozitiven korak storiti tudi v tej smeri.

V začetku zimskega pripravljalnega obdobja je priznal, da se je naveličal izzivov v domačem prvenstvu in da je zaradi določenega zasičenja napočil čas za pridobitev novih izkušenj. Jović je v Sloveniji odigral 150 prvoligaških srečanj. Veljal je za enega najbolj izkušenih nogometašev Olimpije, čeprav je star komaj 23 let in je pred njim še ogromno dokazovanj.

Pri Olimpiji je preživel šest pestrih sezon, v katerih se je dogajalo marsikaj. Po prihodu iz Kidričevega je zmajem najprej pomagal do vrnitve v prvo ligo, nato pa postal eden izmed njihovih najmočnejših orožij.

Zaradi odkritih in iskrenih besed, v katerih ni manjkalo poudarjanja simpatij do Olimpije, pa je kmalu postal tudi ljubljenec navijačev.

Ni želel podaljšati pogodbe in prisilno počival

Na njegovi roki se je znašel kapetanski trak, nato pa se je zapletlo. To je pozneje komentiral kot plod njegove nepremišljenosti in zaletavosti ter da prevzema popolno odgovornost za mračno obdobje, v katerem se je znašel na stranskem tiru in ni kandidiral za srečanja.

Ni želel podaljšati pogodbe z Olimpijo, ki mu je ponujala eno največjih plač v klubski zgodovini. Jović je čakal, Olimpija je igrala brez njega, na skupen dogovor, ki ga je vrnil na igrišče, pa je bilo treba počakati kar nekaj mesecev. Ko se je vrnil, ni več dosegel tiste ravni, s katero je opozarjal nase v najboljših sezonah Olimpije, ko je na lestvici zaostajala le za Mariborom in osvajala druga mesta.