Najbolj nepozabne štiri sekunde v zgodovini slovenskega športa #video

"Ta gol očitno ni zaznamoval samo naše generacije, ampak tudi te, ki prihajajo. Še vedno me povsod, v nogometni druščini, na plaži, na letališču, na smučanju, kjerkoli, vsi sprašujejo le o tem zadetku in se želijo pogovarjati o njem," o enem izmed najbolj legendarnih trenutkov v zgodovini slovenskega športa pove Milenko Ačimović, ki je v karieri postoril še marsikaj, a bo v spominu vseh za vedno ostal človek, ki je poskrbel za najbolj legendaren gol v zgodovini slovenskega nogometa.

Vsak, ki ga vsaj malce zanima slovenski nogomet, zagotovo ve, kaj se je takrat zgodilo, a vseeno spomnimo. V 84. minuti prve tekme kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000, ko so najboljši slovenski nogometaši pod vodstvom Srečka Katanca začeli pisati veliko nogometno pravljico, je pri izidu 1:1 vratar gostov Aleksander Šovkovski poslal žogo v polje, a tega ni storil najbolje.

Na sredini igrišča je do žoge prišel takrat 22-letni mladenič, jo ustavil, udaril po njej in … In potem se je zgodilo, kar se je. Žoga je v visokem loku preletela polovico igrišča in končala za hrbtom ukrajinskega vratarja za veliko zmage Slovenije z 2:1, ki je tri dni pozneje, ko so Slovenci v zasneženem Kijevu z zlatim golom Mirana Pavlina remizirali z 1:1, postala še večja.

Kot da bi se ustavil film

Eksplozija veselja takrat 22-letnega mladeniča Foto: Reuters "Bil je trenutek navdiha. Bil sem zelo samozavesten, saj sem bil v dobri formi in prepričan, da se mi bo ponudila priložnost, ko bom prišel na igrišče. Džoni Novak je pritisnil nasprotnikovega vratarja, ta se je odločil za potezo, ki je strogo prepovedana, žogo je proti sredini poslal s strani, jaz pa sem se postavil na sredino igrišča. Vedel sem, da lahko žogo spravi le prek mene, a ker zaleta ni mogel vzeti, mu to ni uspelo. Do žoge sem prišel pred njihovim nogometašem, jo umiril in streljal," se morda najbolj nepozabnih štirih sekund v zgodovini slovenskega športa, kolikor je žoga letela po zraku, preden se je spustila na tla in sprožila val navdušenja po vsej Sloveniji, še danes živo spominja Ačimović.

"V trenutku, ko sem udaril po žogi, sem z enim očesom gledal le vratarja, saj imaš, ko streljaš, vedno občutek, da bo žoga šla v gol. Edini, ki mi lahko prepreči veselje, je vratar, sem bil prepričan. Občutek sem imel, kot da se je ustavil film. Žoga se je čudno vrtela, ni letela naravnost, ampak v loku, podobno kot pri 'horuk' metu v košarki, zato je trajalo še toliko več časa, da je padla na tla. Vratar je bil prekratek in hvala bogu je žoga končala v mreži," se je 20 let v preteklost ozrl danes 42-letni nekdanji nogometaš, ki je za Slovenijo skupaj zabil 13 golov. Med strelce se je vpisal tudi na svetovnem prvenstvu, poskrbel pa še za kopico klubskih zadetkov, a nima niti najmanjših pomislekov, kateri od vseh je njegov daleč najljubši.

Gol, o katerem bi lahko snemali filme in pisali knjige

Besede so odveč. Foto: Getty Images "Da, to je bil gol, ki ga doživiš samo enkrat, če sploh. Na tak način, na tako pomembni tekmi, ob takem pritisku, proti tako dobremu nasprotniku. Pa čeprav sem dal potem gol tudi Romunom v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002, in to z glavo, z nekje 12, 13 metrov, kar je bilo zame nekaj podobno neverjetnega, pa gol Joseju Luisu Chilavertu na svetovnem prvenstvu iz mrtvega kota med nogami, zadetek za zmago nad Rusijo v 90. minuti in še bi lahko našteval," je povedal Ačimović, o čigar golu bi lahko posneli tudi film ali pa napisali knjigo, če hočete.

Okoliščine zadetka, ki ga je dosegel takrat, bi verjetno bolje skupaj težko sestavili tudi največji režiserji. Gol za zmago. Sedem minut do konca tekme. Na takrat najpomembnejši tekmi v zgodovini slovenskega nogometa. Za poznejšo prvo uvrstitev na veliko tekmovanje, na katero v letih pred tem nismo upali niti pomisliti. Le streljaj od stavbe, v kateri je odraščal. Na štadionu, kjer sta velik del svojih življenjskih zgodb spisala njegova starša. In predvsem - s sredine igrišča!

Ukrajinski vratar Aleksander Šovkovski in njegovi soigralci niso mogli verjeti, kaj se jim je zgodilo. Foto: Reuters

Po tej tekmi so vsi slišali za Milenka Ačimovića

"Težko bi opisal, za kako zelo čustven trenutek je šlo. To je bil moj štadion, moje igrišče, na katerem sem odrasel, to je bila prva velika priložnost za uvrstitev na veliko tekmovanje, najbolj gledan športni dogodek do takrat. Kot otrok sem bil predan nogometu in imel veliko željo, da uspem. O čem takem sem sanjal. Po tem golu sem lahko ugotovil, da sem naredil nekaj v poslu, s katerim se ukvarjam. Po tej tekmi sem postal prepoznaven. Po njej so vsi slišali za Milenka Ačimovića," je povedal nekdanji nogometaš Olimpije, Crvene zvezde, londonskega Tottenhama in Lilla, za katerega je zabil gol za zmago nad Manchester Unitedom v ligi prvakov.

Poziranje pred vhodom štadiona za Bežigradom, ki je za vedno zaznamoval njegovo življenje. Foto: Ana Kovač

"Ko sem proslavljal zadetek, sem opravil šprint življenja. Takrat bi lahko tekel do Šiške, tudi do Kranja, če bi bilo treba, a ko sem pritekel do zastavice, ki označuje kot, sem se moral ustaviti. Bilo je res noro. Štadion pa na nogah. Ljudje so noreli od veselja, mi na igrišču tudi. Takšnega adrenalina se preprosto ne da opisati," o nepozabnem golu še zdaj zelo čustveno razlaga Ačimović.

Danes od trenutka, ki je zaznamoval njegovo življenje, mineva natanko 21 let, spomini nanj pa so tako živi, kot da bi se zgodilo včeraj. Sivi lasje, ki so medtem obarvali njegovo glavo, dajejo vedeti, da ni tako, a spomin na ta gol bo v mislih vsakega slovenskega športnega navdušenca živel večno. O njem bodo zagotovo govorile še številne generacije. To je bil eden tistih trenutkov, za katere se natanko spomnite, kje ste bili in kaj ste takrat počeli. Če ste ga seveda doživeli ...

Dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2000:

Slovenija : Ukrajina 2:1 (0:1)

Ukrajina : Slovenija 1:1 (0:0)