SiolNET. Sportal Nogomet
8,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kolumna

Na Hrvaškem je oživela ideja Franja Tuđmana, stara 20 let

8,50

termometer

 | Foto: Reuters
Foto: Reuters

Hrvaškim nogometašem ni uspelo. Niso šli do konca. Sreča, ki se jim je pred tem vseskozi smehljala, jim je na zadnji, najpomembnejši stopnički, obrnila hrbet. Kljub temu s svetovnega prvenstva v Rusiji prihajajo kot zmagovalci. V očeh navijačev so svetovni prvaki. Oživeli so idejo, ki se je rodila pred 20 in več leti.

Do finala v Moskvi se je hrvaškim nogometašem v prid obrnilo prav vse.

V skupinskem delu niso navdušili, čeprav so se do napredovanja sprehodili.

Nigerijo so z 2:0 premagali po dveh strelih v okvir vrat. Enajstmetrovki in avtogolu.

Razglašena Argentina je pri izidu 0:0 najprej zgrešila prazen gol, potem pa Hrvatom z "izjemno" akrobacijo vratarja podarila gol za vodstvo. Na koncu so jo razbili s 3:0.

Islandijo so z 2:1 premagali po dveh strelih v njen okvir vrat. Debitantka in najmanjša udeleženka v zgodovini svetovnih prvenstev jih je imela trikrat več.

Sreča je z roko v roki s Hrvati hodila tudi v izločilnih delih. Na poti, ki jim je namenila precej lahke tekmece.

Dance, ki so se na velikih tekmovanjih v izločilne dele uvrstili prvič po letu 2004.

Ruse, ki so bili pred začetkom prvenstva najslabše uvrščena reprezentanca lestvice FIFA od vseh 32 udeleženk, še precej nižje od Slovenije.

Angleže, ki so na se v polfinalu svetovnega prvenstva znašli prvič po letu 1990.

Vse po vrsti zagotovo zahtevne, a v resnici precej manjše ovire od tistih, kot smo jih na poti do najpomembnejše nogometne tekme štiriletnega obdobja vajeni.

Dvakrat so Hrvati napredovali po enajstmetrovkah, enkrat po podaljških. S precej sreče, torej.

V velikem finalu je sreče zmanjkalo. Francija je hitro zabila dva gola, ne da bi si sploh priigrala samcato priložnost. Avtogol in enajstmetrovka, ki je bila plod nesrečnih okoliščin za Hrvaško, to pač nista.

Po dobri uri igre, ko je s semaforja svetil izid 1:4, so Hrvati vedeli. Priložnost, ki se pojavi enkrat na sto let, če sploh, je splavala po vodi. Pomagati ni moglo niti še eno darilo nasprotnikovega vratarja, na koncu so izgubili z 2:4. Ni šlo. Tokrat jim je sreča obrnila hrbet in jih pustila na cedilu.

Jih pa na cedilu niso pustili navijači. Hrvaški nogometaši na čelu z Luko Modrićem se domov vračajo kot veliki junaki. Poskrbeli so, da so se Hrvati v zadnjih tednih pred vsem svetom tolkli po prsih. Da. To je najslajše. Tudi in predvsem pred pregovorno arogantnimi Angleži.

Ker imajo najlepše plaže in po novem tudi najboljše nogometaše. V svet so poslali jasno in glasno sporočilo o lepi, najlepši Hrvaški.

Ljudje na Hrvaškem so lahko v zadnjih tednih pozabili na vse težave, ki tarejo državo in njihov nogomet.

Na nogomet, ki je leglo korupcije in kriminala. Na državo, v kateri so ljudje izgubili vero v sebe in druge, kot je pred kratkim tam zapisal nekdo. Tudi in predvsem zaradi politikov, ki so se v zadnjih dneh nasmejano objemali s svojimi nogometnimi junaki.

Med njimi s takšnimi, ki so se v zadnjih letih potikali po hrvaških in tudi tujih sodiščih. Ker so opeharili državo. Glavni med njimi pa je fant, ki je letos poleti dokončno dokazal, da besede o tem, da je najboljši na svetu, niso bile kar tako.

"Zdaj se bo po vsem svetu malo drugače in malo lepše govorilo o Hrvaški in hrvaškem športu," je pred 20 leti, ko so hrvaški nogometaši leta 1998 po zmagah v Bordeauxu, Lyonu in Marseillu postali svetovna znamka, govoril prvi hrvaški predsednik, pokojni Franjo Tuđman.

Velik nogometni navdušenec, ki je mlado državo uveljavljal tudi skozi šport, je vedno verjel v idejo, da bo ob športnih uspehih vse lepše. Tako za Hrvate, ki bodo zedinjeni kot še nikoli, kot tudi za vse druge, ki dogajanje spremljajo od zunaj.

Imel je prav. To so v zadnjih tednih, od sredine prejšnjega pa sploh, dokazovale fotografije, ki so prihajale od povsod. Od Zagreba do Splita, tudi do Ljubljane. Fotografije, ki so šle povsod. Od New Yorka do Tokia, pa tudi do Maribora. In poskrbele, da je bilo in bo še nekaj časa vse lepo in prav.

Ljudje imamo pač radi zmagovalce. Zmagujemo mi in skupaj. Izgubljajo oni in brez nas. Zmage zakrivajo največje prepade. Po porazih začne puščati iz najmanjših luknjic.

Tokrat so Hrvati zmagovali. Postali so svetovni prvaki. Pa čeprav niso.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 310
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin