Matjaž Kek: Nisem nor, da bi živel v oblakih

O trudu nekdanjega slovenskega selektorja na Reki pove dovolj že podatek, da je v zadnjih štirih mesecih družino v Mariboru obiskal le enkrat. Preprosto ni imel na voljo več časa, saj ga je dodatno obremenil evropski čudež, odmevna izločitev Stuttgarta. Sobotni jadranski nogometni derbi na Kantridi nas je prepričal o tem, da 52-letni Mariborčan v tem delu Hrvaške uživa ogromen ugled. Pomerila sta se Rijeka, kateri je predan z dušo in telesom, ter Hajduk, ki je bil nekdanjemu selektorju Slovenije simpatičen v času nekdanje Jugoslavije, zdaj pa ga doživlja kot gorečega tekmeca. Če se je Rijeka v zadnjem desetletju izogibala boju za najvišja mesta, doživljala strma nihanja in nekajkrat občutila celo krčevit boj za obstanek, pa ji odlično kaže v tej sezoni, ko pod Kekovim vodstvom v okrepljeni finančni podobi bije enakovredno bitko tako s favoriziranim zagrebškim Dinamom kot vedno nevarnim Hajdukom. Po remiju s Splitčani ostaja Rijeka edini neporažen hrvaški prvoligaš. Priljubljeni Slovenec na Hrvaškem o neljubih navijaških izgredih, ki so pokvarili imenitno kuliso jadranskega derbija, ni bil pripravljen govoriti. Dejal je, da nerad komentira stvari, za katere so pristojni drugi. Raje nam je približal, kako se v zadnjem času počuti na Kvarnerju. Tam, kjer se njegovo ime izgovarja s posebnim spoštovanjem.

O vas se na Hrvaškem slišijo le lepe stvari. V prvenstvu je Rijeka še neporažena in vztraja tik pod vrhom, v Evropi ste se senzacionalno prebili v skupinski del lige Europa in izločili veliki Stuttgart, dobre volje ni strl niti visok poraz na Portugalskem. Navijači vas obožujejo. So izpolnjeni vsi pogoji za priznanje, da uživate kot trener Rijeke? (nasmešek). Odkar sem trener Rijeke, je to strahovito naporen del mojega življenja, a me pomoč ljudi, s katerim sodelujem, tu bi izpostavil predvsem predsednika Miškovića, preprosto sili, da delam, delam in delam. Vesel sem, da to fantje sprejemajo. Skupaj smo pravzaprav tri mesece in pol. Smo popolnoma nova ekipa, z uvrstitvijo v ligo Europa pa smo dosegli nekaj neverjetnega. Na eni strani smo si s tem nakopali evforijo, na drugi pa grozno veliko obveznosti. Ni še vse tako zloženo, kot bi moralo biti za to raven, ampak ... Zdaj smo prepoznavni, navijači pa fantastični. Energija s teh sten (prispodoba za reški štadion Kantrida, ki leži pod kamnitimi stenami, op. p.) je neverjetna. Nikoli v življenju nisem toliko delal. A tukaj delam s takšnim veseljem, da mi pravzaprav sploh ni naporno. To pa zaradi tega, ker so ljudje v klubu pošteni in razmišljajo pošteno. Osebno je bil velik izziv priti na Hrvaško, a tu nisem sam. Okrog sebe imam ekipo ljudi, ki gredo za ta klub na glavo. Takšni so tudi igralci. Potem je lahko delati.

Predsednik Damir Mišković vam neizmerno zaupa, govorilo se je tudi o tem, da vam je pripravljen predlagati dosmrtno pogodbo. Bi jo sprejeli? To je vzeto iz konteksta. Rekel sem le, da bom s temi ljudmi ostal prijatelj do smrti. To pa zaradi njihove poštenosti in odprtosti. V našem trenerskem poslu je tako, da te od junaka do bedaka loči zelo tanka črta. To sem že marsikdaj doživel, zato absolutno ne padam v nobeno evforijo. Hočem samo pošteno delati. Hočem spoštovanje, kakršnega imam do vseh drugih, in potem te enkrat nogomet nagradi, enkrat pa ne. Takšna tekma, kot je bila s Hajdukom, je recimo praznik za nogomet. To je nagrada za tistega, ki dela v nogometu, da lahko igra take tekme. Zaradi tega je vredno delati.

Bi lahko zadovoljstvo, ko ste se z Rijeko prek začudenega Stuttgarta zavihteli v ligo Europa, na vašem seznamu trenerskih dosežkov primerjali s tistim, ko je pod vašo taktirko v Ljudskem vrtu padla Rusija, Slovenija pa se uvrstila na svetovno prvenstvo v JAR? Ne moremo primerjati enega z drugim, tako ne gre. V svoji trenerski karieri sem mogoče doživel tri vrhunce. Bil sem prvak s svojim klubom, bil sem udeleženec nepopisnega slavja, ko se je reprezentanca moje države, ki sem jo vodil, uvrstila na svetovno prvenstvo, zdaj pa je tu nova zgodba, ko smo pravzaprav vstali kot Feniks iz pepela in se uvrstili v evropsko ligo. In to dokaj hitro, mogoče za mnoge nepričakovano, ampak zasluženo, ker smo bili na dveh tekmah s Stuttgartom boljši. Vse skupaj je ena pozitivna zgodba. Vem pa, da ne bo vedno ostalo tako optimalno. Saj nisem nor, da bi živel v oblakih. Pravim pa, da je vsak del življenja zaznamovan z nekim vrhuncem. Vsekakor je to dobro za mojo kariero, ki se je v določenem času prevesila navzdol, zato še enkrat hvala tistim, ki so mi zaupali tudi takrat, ko ni bilo vse skupaj rožnato. Tisti so moji prijatelji in bodo vedno ostali, vsem drugim pa poskušam dokazati, da slovenska stroka na Reki lahko velja.

Se je po odmevnih rezultatih v tej sezoni povečalo zanimanje za vas? Je izločitev Stuttgarta poskrbela tudi za kakšne ponudbe iz tako opevane bundeslige? Neumestno vprašanje. Moja razmišljanja so vezana le za Rijeko. Toliko delam, da niti nimam časa razmišljati o drugem.

Bi pa hipotetično gledano lahko zapustili Rijeko, če bi v tem trenutku na vaš naslov priromala kakšna nemoralna ponudba? O tem sploh ne razmišljam, resnično. V zadnjih štirih mesecih sem bil le enkrat v Mariboru. Potem veste, kakšen je to ritem. Ne bi bilo korektno do teh ljudi, ki mi zaupajo. Sam zaupam njim, imamo krasno komunikacijo. Tukaj res ni predaje, kot se rado govori pri Rijeki. Klub je naredil veliko, ogromen korak naprej. To je treba spremljati. Za zdaj smo na dobri poti. Je še daleč od tistega, kar bi želel, ampak ljudje imajo voljo, pa tudi željo. Vlagali so denar, zato je treba to izredno spoštovati.

Slovenska eksplozija prvoligaških trenerjev na delu v tujini se je z odhodom dr. Zdenka Verdenika nekoliko skrčila, a je še vedno zastopana s tremi imeni. Vesel sem, da smo se slovenski trenerji razmnožili po svetu in dokazujemo, da je naši stroki vredno zaupati. Tudi v Sloveniji je kup kakovostnih trenerjev. Dobro se dela pri nas, v tem malo večjem mestu, če se lahko tako izrazim, ampak kaj, ko vsi tega ne znajo spoštovati. Tudi Verdeniku se je po mojem mnenju na Japonskem kar izšlo.

O tem bi lahko več povedal sam, a do nadaljnjega žal o tem noče razpredati v javnosti. Ja. Ampak če si izigran, če te, kakor je meni znano, v njegovem primeru izigrajo najožji sodelavci, potem res ne veš, kaj boš govoril. Konec koncev verjetno tudi mene enkrat čaka kaj podobnega. V našem poslu moraš biti na to pripravljen.

Bo vaše uspešno delo na Reki odprlo vrata v hrvaški nogomet še kakšnemu slovenskemu strokovnjaku? Upam, da bo. Saj pravim, poskušam delati po najboljših močeh. Imel sem dobre učitelje, še danes se poskušam učiti. Vsak od nas ima svojo zgodbo, vseeno pa nad vsakim našim priimkom piše zadaj Slovenija. Na to sem ponosen in zaradi tega me tudi na Reki spoštujejo. Ni lahko delati v hrvaškem nogometu, zato poskušam narediti svojo, korektno zgodbo. Rezultati pa so tisti, ki odločajo o usodi. Nekje te vržejo ven, nekje ostaneš povprečni trener ... Sam sem zadovoljen.

V četrtek vas čaka nov posladek, dvoboj lige Europa z Betisom iz Seville. Rijeka je zaradi nekaterih pomanjkljivosti dolgo čakala na dovoljenje Evropske nogometne zveze (UEFA), da lahko igra na svojem štadionu, naposled pa le prejela soglasje. Ne vem, zakaj nam ne bi dovolili. Nagradili smo sami sebe in pa tiste ljudi, ki so verjeli v neverjeten projekt predsednika Miškovića. To je neverjetno, kakšna je to energija. Na nekaj me spominja, a bom to raje zadržal zase ... (za nekaj sekund se je zamislil). Če evropskih tekem ne bi igrali na Kantridi, bi bila to velika žalost, katastrofa. Ljudje v klubu si zaslužimo, da igramo pred svojimi navijači, ki so tu fantastični. A prioriteta je zdaj vsekakor hrvaško prvenstvo. Tale troboj med nami, Dinamom in Hajdukom postaja zelo bojevit, in mislim, da bo tak do konca. Igranje v Evropi nas bremeni, a ga doživljam kot izziv. Tudi fantje to sprejemajo na tak način. Zelo sem zadovoljen, kako so na tekmi s Hajdukom tekli zadnjih 15 minut. Takrat sem zaradi močnega ritma razmišljal, da bomo padli, a so bili fenomenalni.

Neporažen niz na Hrvaškem se kar ne more prekiniti, vendar pa ostaja grenak priokus, saj proti večjim klubom nikoli ne zmagate, pač pa vedno remizirate. Tako je bilo v tej sezoni že dvakrat s Hajdukom, po enkrat pa z Dinamom, Splitom in Lokomotivo. Dobro, tekme iz prejšnjega dela prvenstva je težko komentirati, za zadnjo s Hajdukom pa lahko povem, da smo bili boljši, imeli več priložnosti in bi jo morali dobiti. Je pa težko v tem zgoščenem ritmu, saj imamo v podzavesti že tekme, ki prihajajo. V četrtek nas tako čaka že Betis. Na igrišču pa je bila tekma s Hajdukom korektna, polna agresivnosti in dobrega ritma, takšna, kot morajo biti derbiji. Nam nekoliko manjkajo poškodovani igralci, saj ne morem zarotirati ekipe. Manjka sedem, osem igralcev, med njimi tudi Matija Škarabot. To je posledica hudega ritma. Igralci nanj niso navajeni. Mene zgoščen urnik ne moti. Če ne bi igrali teh tekem, bi pač morali v tem času močno trenirati. To je stvar navade, predvsem za igralce, ker ni lahko prestaviti iz ritma teden-teden v ritem sobota-četrtek-nedelja. Vse skupaj je eno učenje, prilagajanje. Način, kako so se do zdaj na to odzvali igralci, je neverjeten.

V vaših vrstah igra ogromno nekdanjih nogometašev dveh tesno povezanih zagrebških klubov, Dinama in Lokomotive. Ker se je Rijeka z njimi okrepila na posrečen način, skoraj brez odškodnine, so vas nekateri tekmeci na Hrvaškem že oklicali za novo podružnico Mamićevih modrih iz hrvaške prestolnice. Če je Lokomotiva Dinamo 2, ste vi za njih Dinamo 3. Vas taki komentarji zabolijo? Ne vem. Bili ste na tekmi, verjetno niste videli, da bi imeli štirje naši igralci dres od Dinama, trije od Osijeka, dva od Lokomotive ... Lahko povem, da me taki komentarji ne zbodejo. Meni je to samo dodaten izziv. Naj se ropota, a meni je pomembno, da ti nogometaši s srcem igrajo za Rijeko. To je edino merodajno. Da pa smo v stanju, ko si lahko nekaj privoščimo, kar so drugi že imeli, pa zakockali s svojim neodgovornim delom, za to pa res nisem kriv.