Čeprav Matjaž Kek ni spremenil skoraj nič, srce spet bije

Začnimo pri rezultatu

"Seveda naš cilj ne more biti, da bi bili tretji ali četrti, ampak si moramo vedno želeti, da bi nastopili na velikem tekmovanju," je Matjaž Kek, ki ga je nekaj dni za tem poljubila sreča in Sloveniji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 namenila precej ugodno skupino, govoril konec novembra lani ob uradni predstavitvi ob začetku svojega drugega selektorskega mandata.

Če ob tem ni držal fige v žepu, potem marčevski izplen dveh točk ni in ne more biti zadovoljiv. Slovenija, ki je trenutno 63. reprezentanca na svetu, je kljub enemu od najslabših rezultatskih nizov v svoji zgodovini na lestvici Fife višje od Makedonije (71.) in Izraela (92.). Njeni nogometaši so boljši, kar potrjuje tudi dejstvo, da je slovenska reprezentanca na nogometni tržnici trenutno vredna nekajkrat toliko, kot sta izraelska in makedonska. Na njeni strani je tudi tradicija. V dobrega četrt stoletja je Slovenija zmogla kar tri uvrstitve na veliko tekmovanje. Izraelci v pol stoletja (49 let, če smo natančni) samo eno. Makedonci še nobene. Pustimo floskule o tem, da danes vsi igrajo nogomet in je vsaka tekma težka, ob strani. Dve točki sta neuspeh.

Res je, prav lahko bi se zgodilo, da bi Slovenija osvojila štiri, če ne celo šest točk. V Izraelu je pokazala veliko in bila občutno boljši nasprotnik. Prav tako ni res, kar je po nedeljski tekmi v Stožicah govoril gostujoči selektor Igor Angelovski, ki je bil prepričan, da bi morali zmagati Makedonci. Resda se remi zdi najbolj pravičen razplet, a bližje zmagi je bila Slovenija. To potrjuje tudi statistika. Slovenija je bila od Makedoncev boljša v prav vseh prvinah nogometne igre.

Ob tem je treba dodati tudi to, da bo nova Makedonija, ki nima samo novega imena in ji po novem pravimo Severna Makedonija, ampak je nova in predvsem precej boljša tudi njena podoba na igrišču, zagotovo trd oreh za marsikoga. Točka, ki smo jo dobili, bi lahko bila kmalu malce manj slaba, kot se zdi danes. Tako kot je to tri dni po zadnjem sodnikovem žvižgu, ko so Izraelci doma "razmontirali" Avstrijce, postala tudi točka iz Hajfe.

Nadaljujmo pri spremembah

Čeprav se v javnosti ustvarja vtis, da je sprememb s prihodom novega selektorja veliko, jih vsaj v teoriji skoraj ni.

Kapetan? Isti. Povratnik na slovensko klop je pametno rešil kapetansko dilemo in trak pustil na roki Bojana Jokića.

Vodja na igrišču? Isti. Josip Iličić je še naprej Zlatko Zahović 2.0. Dirigent slovenske igre, vodja brez kapetanskega traku, ki ima glavno besedo na in ob igrišču.

Taktična postavitev? Ista. Mariborčan vztraja pri sistemu 4-2-3-1.

Postava? Ne, na to, da bi popravil hud "greh" svojega predhodnika in v reprezentanco vrnil Boštjana Cesarja oziroma Valterja Birso, se seveda ni "spomnil". Povratnik na slovensko klop je v akcijo pomlad 2019 v ogenj pošiljal skoraj iste nogometaše, kot jih je njegov predhodnik. Novost je Jan Oblak, ki pa bi bil, če tudi on ob svojem prvem nagovoru slovenske javnosti po enem letu dni ni držal fige v žepu, danes zraven ne glede na to, kdo bi bil selektor. Odštejte še Petra Stojanovića, ki je vskočil namesto tokrat skrivnostno odsotnega Nejca Skubica, in dobili boste praktično isto jedro ekipe, kot je bilo tisto, na katero je prisegal Tomaž Kavčič.

Dokaz, da je bil prejšnji selektor na pravi poti, a pač ni imel prave podpore. Ne samo zaradi dejstva, da je Kek veliko večje trenersko ime, ki obvlada svoj posel in je to dokazal že večkrat, s tem pa je prinesel tudi avtoriteto in z njo tisto tako potrebno iskrico. Še bolj zaradi tega, ker z vsako besedico in tudi vsakim dvigom prsta daje vtis, da ima pod nadzorom skoraj vse, njegovih marčevskih 16 strelov v nasprotnikova vrata na tekmo in dobljena posest žoge, ki jo je imela Slovenija na zadnjih dveh tekmah v svojih nogah v povprečju 54,5 odstotka igralnega časa, v primerjavi s Kavčičevimi 12 streli na štirih tekmah v povprečju v nesrečni ligi narodov in 52,5 odstotka posesti žoge, deluje kot dan in noč (mimogrede, pod vodstvom Igorja Benedejčića, ki smo mu novembra lani tako vneto ploskali, je Slovenija zmogla pičlih šest strelov na tekmo in vsega 42 odstotkov posesti žoge).

Tudi in predvsem zaradi tega smo s Kekom dobili občutek, da je prinesel nov zagon. Tudi in predvsem zaradi tega ima zdajšnji selektor podporo tako vrha slovenskega nogometa kot tudi slovenske nogometne javnosti in prav je, da je tako. Predvsem pa bi bilo prav, da bo tako ostalo tudi takrat, ko se bo zgodil prvi pravi spodrsljaj. Še pred tem pa bi bilo dobro narediti vse, kar je v moči vseh vpletenih, da bi se zgodil čim pozneje, če sploh kdaj.

O tem, kaj bi lahko spremenili oziroma morali spremeniti

"Na sredini igrišča igra še ne steče tako, kot bi lahko. Manjka nam tudi nekaj samozavesti ob prehodu iz obrambe v napad," je tudi govoril Kek po nedeljskem remiju v Stožicah. Ni treba biti sir (Alex Ferguson) in niti ne doktor (Zdenko Verdenik) za ugotovitev, da Slovenija na sredini igrišča bolj kot naprej igra nazaj in nima nogometaša, ki bi povezal obrambo z napadom, skrbel za prehod žoge, ob tem pa z žogo v nogah ali brez nje tekal po igrišču gor in dol.

Vse to, kar ima Kevin Kampl. Nogometaš, ki je nekaj dni po dopolnjenem 28. rojstnem dnevu sporočil, da končuje reprezentančno pot. "Kar naj ostane v Nemčiji, namišljenih zvezdnikov ne potrebujemo!" so dolgoletnemu nosilcu igre vodilnih nemških prvoligašev sporočili številni navijači. "Bolje bi bilo, da se govori o teh, ki so zraven," je nedavno dodal še Jasmin Kurtić.

Toda če ne želimo, da bi se na besede izkušenega vezista, ki je v nedeljo zvečer vpisal jubilejni, 50. nastop za Slovenijo, spomnili tudi poleti 2020 in se v času naslednjega evropskega prvenstva o Sloveniji ne bo govorilo, ker je pač ne bo tam, bi se bilo pred tem dobro pozabavati z igralsko križanko in poskusiti narediti vse, da bi za Slovenijo igrali vsi najboljši.

Nismo pač Španija, Brazilija in niti ne Hrvaška, da bi lahko prekrižali vsakega, ki se ni odločno zadrl: "Hočem biti zraven!" Čeprav naj bi Kek naredil vse, da ga prepriča o vrnitvi, po naših informacijah druge komunikacije med njima, kot je bila ta, da je selektor prebral kratko telefonsko sporočilo, ki smo ga prebrali vsi – da Kampl zaradi družinskih zadev zaključuje reprezentančno pot  –, ni bilo.

Če se motimo, se tudi opravičujemo. Če ne, potem bi bilo res škoda, da bi ga dokončno izgubili, in bi bilo dobro za vse, če bi se potrudili, da se vrne. Tudi zaradi tega, ker je bil na igrišču ne samo med najbolj kakovostnimi, ampak tudi med najbolj borbenimi. Tudi zato, ker si tega, sodeč po spodnji anketi, želi tudi slovenska javnost.

Bilo bi dobrodošlo, če bi se Radenko Mijatović spet usedel na letalo, namesto v Madrid letel v Leipzig, se tokrat, drugače od septembra lani, na letalo vkrcal v družbi selektorja in poskusil narediti vse, da se muhasti zvezdnik, ki še zdaleč ni unikat v slovenskem (Oblak, Iličić …) in še manj v svetovnem prostoru, vrne. Če si tega seveda želi tudi sam in če bi bila ta odločitev sprejeta po pogovoru s preostalimi akterji nove reprezentančne zgodbe. Če ne, potem – nasvidenje oziroma Auf Wiedersehen!

"Za koga? Za Slovenijo!" bi bilo dobro to narediti, če si za konec sposodimo navijaški slogan in z navijači tudi končamo. Ti so bili vedno gonilna sila vseh uspehov slovenskega kolektivnega športa, še najbolj nogometa. Ljudski vrt v obdobju do vrhunca leta 2010 in še pred tem Bežigrad z vrhuncema v letih 2000 in 2002 sta bili trdnjavi, v katerih so se tresle noge tudi največjim mojstrom nogometa, tudi Andriju Ševčenku, Andreju Aršavinu in še komu.

To sta bili prizorišči, na katerih se je Darko Milanič spremenil v Paola Maldinija, Milenko Ačimović je zasenčil Davida Beckhama, Miran Pavlin je postal Zinedine Zidane, Robert Koren je bil Andres Iniesta in Xabi Alonso v enem, Milivoje Novaković je oponašal Lionela Messija in Didierja Drogbaja hkrati, Samir Handanović pa … No, nekdanji vratar Slovenije je bil kar on sam. Najboljši na svetu! Vsi, ki ste kadarkoli obiskovali najbolj zgodovinske tekme slovenske nogometne reprezentance, dobro veste, kako je bilo. Danes je povsem drugače. Na tribunah ob nastopih najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet, organiziranih slovenskih navijaških skupin že nekaj časa ni več in zdi se, da so v vrhu NZS s tem celo zadovoljni. Pa ne bi smeli biti. To, kar se je zgodilo v nedeljo zvečer, ko se je med tekmo kar nekajkrat bolj kot slovenske slišalo makedonske navijače, je sramota.

Zakaj je tako? Nikoli niso natančno pojasnili, a dobro bi bilo, če bi prvi mož slovenskega nogometa še pred morebitno službeno potjo v Nemčijo zavil tudi v Ljubljano, Maribor in še kam, da bi razrešil zaplet in pomagal slovenski reprezentanci. Tudi zavoljo kakšne bakle s tribun in kazni, ki jih te prinašajo. Z uvrstitvijo na evropsko ali svetovno prvenstvo bi krovna slovenska nogometna organizacija zaslužila vsaj tisočkrat več …

Časa za razrešitev te zagate imajo v vrhu slovenskega nogometa več kot dovolj. Do septembra in naslednjih domačih tekem, ko bosta pri nas gostovali najprej Avstrija in potem še Izrael.

Sklep

Ni dvoma, po prvem tednu v novi vlogi lahko ugotovimo, da je Kek za slovensko nogometno srce kot defibrilator. Že samo s prihodom ga je oživel. A da bo srce začelo zares biti, bo treba popraviti še marsikaj.

Upajmo, da uspe in bo po Srečku Katancu 57-letni Mariborčan postal prvi slovenski trener, ki se bo lahko pohvalil z dvema uvrstitvama na veliko tekmovanje, ki ju bo izpeljal v obratnem vrstnem redu kot danes ožigosani nekdanji slovenski selektor. Da bo po svetovnem prvenstvu s čepico s slovenskim grbom na glavi ob igrišču poziral še na evropskem prvenstvu.

Sportal Včasih so se mu izogibali, kot da bi bil kužen, zdaj se ga ne morejo znebiti

Sportal Iličića udaril v obraz, nato se mu opravičil #video

Sportal Matjaž Kek pogreša najglasnejše navijače in še ni prečrtal Kevina Kampla

Sportal Slovenija je, tokrat na drugačen način kot v Izraelu, zapravila novi točki