Sreda, 1. 11. 2023, 4.00
5 mesecev, 3 tedne
Slavljenec Marijan Pušnik
Korošec, ki ima na vsakem rojstnem dnevu od tri do štiri tisoč ljudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,48
Slovenski nogometni trener Marijan Pušnik danes praznuje 63. rojstni dan.
Prvi november je posvečen spominu na mrtve. Marijan Pušnik pa ta dan doživlja drugače od rojakov. Rodil se je namreč ravno 1. novembra. Praznuje 63. rojstni dan. Ob tej priložnosti smo mu zaželeli vse najboljše in ga povprašali, zakaj se že tako dolgo ''izogiba'' trenerskemu stolčku. Prejeli smo tehten odgovor, v katerem nam je pojasnil, kaj vse ga moti v današnjem slovenskem nogometu.
Usoda se je z njim poigrala na nenavaden način. Kako se sploh počuti oseba, ki praznuje rojstni dan ravno na državni praznik, v katerem se Slovenci in Slovenke množično odpravljajo na pokopališča, prinašajo rože in prižigajo sveče v spomin na umrle?
"Vse sem sprejel pozitivno. Saj je kar v redu, če je na vsakem mojem rojstnem dnevu od tri do štiri tisoč ljudi. Vsako leto. Vidite, tega si pa ne more privoščiti ravno vsak," se je nasmejal Marijan Pušnik in z malce bolj resnim glasom nadaljeval: "Seveda govorim o pokopališču in ljudeh, ki so tam 1. novembra. Sem pač tak človek, ki skuša vse obrniti na dobro. In vidite, potem ko pridem na pokopališče, na mojem rojstnem dnevu gorijo lučke in svečke," je dodal, da tipične rojstnodnevne zabave s torto danes ne bo na sporedu. Glavni krivec? Krompirjeve počitnice.
Družina se bo zbrala čez približno deset dni, takrat pa bo pri Pušnikovih bolj družabno. "Takrat pa bo rojstnodnevno praznovanje," se obeta dogodek, ki bo letos minil v znamenju številke 63.
Slovenija? Nikoli več!
Marijan Pušnik je v karieri vodil številne koroške klube (Dravograd, Korotan in v Avstriji SAK Celovec), v 1. SNL pustil pečat kot trener Celja, Maribora, s katerim je leta 2006 v pokalu Intertoto senzacionalno izločil španski Villarreal, Rudarja in ljubljanske Olimpije, deloval v Iranu in na Japonskem, kjer je bil deležen izjemne časti, leta 2016 pa je s Hajdukom za las ostal brez skupinskega dela evropske lige.
Od takrat, ko je nazadnje deloval v nogometu, pri velenjskemu Rudarju je bil športni direktor, pred tem pa še trener knapov, so minila že štiri leta. Celo olimpijsko obdobje. Pred tem je bil Pušnik stari znanec 1. SNL, deloval je pri Olimpiji, Mariboru, Celju in Rudarju. Ko je nedavno v nevsakdanjem sosledju trenerja zamenjala skoraj polovica slovenske lige, dejavni so bili zlasti klubi pri vrhu razpredelnice, se je omenjalo ogromno kandidatov za prosta delovna mesta, njegovega imena pa nismo zasledili. Niti v govoricah. Zato smo preverili, ali je bilo to zgolj naključje.
Zanimalo nas je, ali si Marijan Pušnik, trener z bogatimi izkušnjami in dokazanimi uspehi, sploh še želi dokazovati v slovenskem nogometu. Na drugi strani telefonske slušalke smo dočakali jasen odgovor. "Ne, to ni nikakršno naključje. Sploh se ne trudim, da bi se moje ime pojavljajo v govoricah. Kar zadeva tujino, sem še vedno interesent in obstajajo določeni stiki, zanimata me tako Evropa kot tudi Bližnji vzhod, kar pa zadeva Slovenijo, lahko rečem le: 'Nikoli več'. Slovenija je v moji trenerski karieri že zaprta knjiga," nam je slovenski nogometni strateg, ki že dolgo ni sedel na noben stolček, dal vedeti, da se nogometa, zlasti tistega v domačih krajih, noče več iti.
Včasih so o tem odločali trenerji in športni direktorji
Odločitve ne bi spremenil niti v primeru, če bi skušal kateri izmed (naj)večjih slovenskih klubov zaigrati na njegova čustva. Ne gre namreč prezreti, kako je v preteklosti deloval ter doživljal vzpone ter padce tako z Mariborom in Olimpijo kot tudi s Celjani. "Ne, tudi takrat ne bi sprejel ponudbe. To pa zato, ker so se stvari v slovenskem nogometu spremenile. Pa ne bom rekel, da na boljše ali slabše, a včasih smo trenerji in športni direktorji odločali o tem, kdo bo prišel in kdo bo igral. Zdaj je to drugače, zdaj je dosti bolj kaotično," nam je opisal, kako je bilo pred 20 leti. Po tem nam je postalo še bolj jasno, kaj ga moti v današnjem nogometu.
V Sloveniji je vodil tudi Maribor ...
"Ko sem bil takrat trener, se vodstvo mojega kluba ni spuščalo v to, katerega igralca bom izbral in poklical. Skrbelo je le za to, da so bili papirji v redu ter da je bilo na voljo dovolj denarja za odškodnino. Takrat si imel kot trener dober občutek, saj si vedel, da igrajo tisti, ki si jih tudi sam izbral. Bili so testirani, preverjeni igralci. Danes ni več tako," je navedel prvi razlog, zakaj se je v zadnjih letih oddaljil od trenerskega dela v slovenskem nogometnem okolju.
Ni treba biti pretirano pameten, da vidiš …
... Olimpijo ...
Izpostavil je tudi težavo, ki kakovosti slovenskega nogometa ne dela pretirane usluge, izhaja pa iz prevelikega števila zgolj povprečnih tujcev.
"Tujci morajo imeti dodano vrednost. To sem spoznal tudi sam, saj sem deloval v Avstriji, na Hrvaškem, v Iranu in na Japonskem. Tam sem vedno zagovarjal tujce, a le tiste, ki so imeli neko kakovost. Tujci pa so morali biti še nekaj. Morali so predstavljati vzor mlajšim v klubu. Mladi so se učili od njih. Ali pa so bili tržno naravnan produkt, ki ga je hotel klub prodati in s tem zaslužiti. Zdaj, ko pogledaš malce po slovenski ligi, ni treba biti posebej pameten, da vidiš, kako malo je slovenskih fantov po klubih. Z redkimi izjemami. Kakovost tujcev v teh klubih pa ni na pravi ravni. Pa ni več izgovor, da so Hrvati tako kot mi v Evropski uniji ali kaj podobnega. Sploh ni težava, če dobiš posojenega nogometaša Hajduka ali Dinama, kakovostnega igralca, ki ga nato razvijaš. Bolj je težava, ko pride igralec, ki se na Hrvaškem ni mogel prebiti niti v ekipo Rudeša ali pa Lokomotive," je opozoril na drugo stvar, na tujce, ki se v svojih državah ne morejo prebiti v ekipe slabših prvoligašev, nato pa želijo igrati še kako vidno vlogo v slovenskem prvenstvu.
Kakovost v kadetski in mladinski ligi nazaduje
... kot tudi Celje, s katerim je osvojil naslov podprvaka.
Pušnik je odprl še eno vročo zadevo in dal vedeti, kako imajo danes posredniki v nogometnem svetu preveliko moč. Nekaterih sploh ne naslavlja kot agente, ampak so to po njegovih besedah zgolj "kvazi menedžerji". "Spremlja me občutek, kot da oni v klubih odločajo o tem, kdo bo igral, ne pa trenerji ali pa uprava. To mi je absurdno, to je šlo predaleč," pogreša čase, ko so v klubih veljala drugačna razmerja moči.
Je pravi domoljub: "Najprej sem Korošec, potem Slovenec. In z vsem srcem si želim, da bi se naša reprezentanca uvrstila na Euro 2024. Imamo veliko priložnost, a neko kitenje nogometne zveze in njenih deležnikov z velikimi rezultati ne pride v poštev. Ker v zadnjih letih tega ni bilo. Treba pa je dodati, da so bile sprejete določene odločitve, na primer tole pravilo o mladih igralcih (pravilo doma vzgojenih igralcev, ki ga je Slovenija dobro spoznala v primeru kršitve Rogaške, ki še vedno dviguje prah, op. p.), ki je čista brca v temo ali kaj drugega. S tem so ubili manjše klubske sredine. Pa je zelo važno, kdo pride iz Kungote, Krškega, Grosuplja, če malo karikiram. Tam se ustvarjajo nogometaši. Najprej morajo pustiti mlade fante, da se razvijajo, da se naučijo preigravati in samostojno igrati, ne pa takoj kopirati velike klube. Najprej se morajo naučiti tehnike. Kakovost v kadetski in mladinski ligi pa nazaduje. Pa imamo dobro stroko v Sloveniji, a kaj, če se je ne zna pravilno izkoriščati," skuša dopovedati slovenski javnosti, kaj bi se dalo izboljšati, in dodaja, da tega ne govori zaradi sebe.
''Absurdi, ki našega nogometa ne peljejo naprej''
V klubih pogreša marsikaj. Zlasti pri odkrivanju mladih talentov. "Saj sploh ni več testov, rednega skavtinga za igralce. So samo še menedžerji," pogreša čase, ko so v klubih prakticirali določene vzorce testov hitrosti in voljnih sposobnosti mladih nogometašev. Ko so upoštevali, kakšni so njegovi starši in preostale podrobnosti, ki pripomorejo k uspehu.
Leta 2016 je postal prvi slovenski strateg, ki je v bogati zgodovini Hajduka vodil sloviti splitski klub. Sodelovanje je trajalo nekaj mesecev, od uvrstitve v skupinski del lige Europa ga je delilo le boljše izvajanje 11-metrovk na tekmi z Maccabijem iz Tel Aviva.
"Njegova glava, njegovo šolanje in izobraževanje. Tudi to nas je zanimalo. Tega ne vidim več v nobenem klubu, kar me žalosti. Razumem, da prihajajo mladi, a imamo tudi trenerje z izkušnjami, ki so veliko let delali v slovenski ligi in akademijah, a se jih nič ne vpraša," stoji za tem, da krivda za to, da se domača stroka uporablja na nepravi način, sloni tako na krovni organizaciji kot tudi na klubih, ki niso pravilno vodeni.
"Zveza bi morala podati smernice, da bi v klubih lahko delali še bolje. Spominjam se, kako je bil pred 25 leti ustanovljen nogometni razred na športni gimnaziji Šiška. To je bil primer dobre praske, kako bi se lahko delalo tudi v klubih. Da bi še klubi ustanovili svoje akademije, zadržali mlade upe pri nas, da bi nato dočakali priložnost v članskem nogometu v domačih klubih in se šele potem prodali v tujino. Ne pa že s 15 ali 16 leti, kar so res absurdi, ki našega nogometa ne peljejo naprej," je podal svoje videnje problematike zaviranja razvoja slovenskega klubskega nogometa.
Iz njega so se delali norca, nato pa …
"Boli me pri srcu, ko vidim, kako nas drugi prehitevajo," nam je zaupal Pušnik.
Spominja se, kako so se pred nekaj desetletji delali iz njega norca, ker je s seboj na trening prinesel računalnik. A vse je bilo načrtno, potreboval ga je zaradi analize. Ali pa, ko je k delu povabil Srdjana Djordjevića, atletskega strokovnjaka, specialista na področju fizične priprave.
"Iz mene so se delali norca, ko pa so po ne vem koliko letih videli, da tako delujejo Barcelona, Bayern in drugi, pa so bili kar naenkrat vsi pametni," ga danes čudi, kako nekateri vedno izpostavljajo prakso, drugi pa teorijo.
"Žal pa eno brez drugega ne gre. Boli me pri srcu, ko vidim, kako nas drugi prehitevajo. Pred 20 leti smo bili na Balkanu vodilni v stroki. Imeli smo dr. Elsnerja, dr. Verdenika, bili so res dobri trenerji. Pridobivali smo izkušnje tudi v tujini, vseskozi pa se tudi samostojno izobraževali. Tega se preprosto ni nadgradilo," opaža, kam se je v zadnjih 15 letih povzdignila avstrijska, kam pa slovenska nogometna stroka.
Avstrijce dobro pozna, saj je vzporedno opravljal PRO licenco pri severnih sosedih. "Svojo stroko so kakovostno nadgrajevali in ji dali priložnost. Zdaj ne manjka avstrijskih strategov v angleškem in nemškem prvenstvu," je pojasnil od danes naprej 63-letni slovenski trener.
Velenjski Rudar je pred poldrugim desetletjem popeljal do tretjega mesta v Sloveniji.
Ključ do uspeha reprezentance? Mladi prevzeli vodilno vlogo.
Veliko več veselja kot slovenski klubski nogomet mu prinašajo zadnji reprezentančni uspehi, v katerih s ponosom spremlja tudi "svoje" Korošce. Z nekaterimi je v mladosti tudi sodeloval. "Ključ do uspeha reprezentance predstavlja to, da so mladi hočeš nočeš prevzeli vodilno vlogo. Šeško, Bijol, Čerin Gnezda, Elšnik. Pa ne mislim ničesar slabega o starejših, od njih se vendarle pridobiva izkušnje, a okostje reprezentance, ki se ga drži, sestavljajo zdaj mladi. Ko sta zaradi poškodb in bolezni manjkala Kurtić in Iličić, so drugi dočakali priložnost. Zelo dobra poteza je premik Stojanovića desno spredaj, zadaj pa igra Karničnik. Poglejte zdaj to. Bijol, Karničnik in Vidovšek. Trije produkti NK Dravograd. Pa pred njimi še Koren, Pečnik, Bezjak … Dravograd je dal članski reprezentanci že 13 igralcev! Pa ne zato, ker bi bila Koroška bolj talentirana od drugih, ampak zaradi načrtnega dela," je izpostavil zlasti omenjeno trojico in zaželel Matevžu Vidovšku hitro okrevanje po operaciji rame.
Jako Bijola je vodil na Koroškem in pri velenjskem Rudarju.
Pred dobrim desetletjem jih je vodil v šoli Roberta Korena v Dravogradu kot kadete. Že takrat je opazil, da bi lahko predstavljali pomembno nogometno zgodbo v Sloveniji. "Imeli so posebne individualne treninge, posebej trikrat na teden. Če imaš to, enkrat to že izplava na površje. Teh praks je premalo v Sloveniji. Ogromno igralcev bi moralo dobiti posebno spodbudo klubov in akademij, ki pa jih pri nas ni. Domžale so bile blizu, a zdaj malce popuščajo. Kaj pa drugi?" pogreša več klubskih akademij.
Naj se selektorja Keka pusti pri miru
Vesel je, da nogomet kot zadnji branik domače trenerske stroke v reprezentanci še vedno zagovarja zgolj slovenske stratege. Matjažu Keku trenutno kaže odlično. "Vsaka mu čast. Dobro, kaj pa veš, morda bi pa tudi tujec dobro deloval na položaju selektorja nogometne reprezentance. Morda pa je treba poizkusiti različne stvari in se ne držati stvari kot pijanec plota. A če je Kek dober, zakaj mu potem ne dati priložnosti? Zakaj ga menjati po vsakem porazu? Še v prejšnjem ciklusu so ga hoteli menjati in pljuvali po njem, a sem takrat v intervjujih izpostavljal, naj se ga pusti in naj dela v miru. No, zdaj je pa junak. Zdaj naj se ga znova pusti pri miru," se spominja, kakšno je bilo še razpoloženje okrog reprezentance, zlasti po nemoči in visokem porazu na tekmi lige narodov v Beogradu proti Srbiji (1:4).
Matjaž Kek ima 17. in 20. novembra s slovensko reprezentanco dve zaključni žogici za nastop na Euru 2024. Prvo si lahko zagotovi z zmago na Danskem, za drugo mu zadostuje že remi na domači tekmi s Kazahstanom.
Dobro leto dni pozneje vlada v Sloveniji nogometna evforija, za zadnji kvalifikacijski spopad s Kazahstanom so že davno pošle vstopnice, slovenski nogometaši so tik pred tem, da po sušnih 14 letih zaigrajo na velikem tekmovanju. Ima pa Pušnik eno željo, če se bo Slovenija uvrstila na Euro 2024, krovna zveza pa posledično prejela bogato finančno injekcijo. "Če se ta denar ne bo kakovostno naložil v stroko, se bodo zadeve ponavljale."
V slovenskem nogometu tako pogreša načrtno delo. "Razočaran sem, ker smo leta nazaj drugače delali. Pa nisem nostalgik ali pa pristaš tega, da je bilo prej vse dobro. Je pa nekaj na tem, da vem, kaj vse smo takrat počeli, in me čudi, zakaj se dobrih stvari ne počne več," pogreša stalnico in vizijo v slovenskem nogometu.
Letos na golfu že 160-krat
Če po letu 2019 ni resneje vstopil v slovenski nogomet, pa je v njegov svet vstopil drug šport. To je golf. V preteklosti je bil ožigosan, češ da si ga lahko zaradi dragih stroškov privošči le elita, a se je to izkazalo za stereotip. Golf je zadnja leta postal bolj priljubljen, množičen in dostopen tudi manj globokim žepom, v zadnjih treh letih pa je postal pomemben del Pušnikovega življenja in načina, kako kakovostno preživeti dan. V naravi in ob ohranjanju zdrave tekmovalnosti.
"Saj še vedno spremljam dogajanje v nogometni stroki in vse spremembe v načinu treniranja. To me še kako zanima," z zanimanjem spremlja usmeritve, največkrat pa analizira tuje lige in ligo prvakov. To pa je vse, kar ga v tem trenutku povezuje z nogometom.
Zaradi poškodbe hrbtenice je moral zamenjati želje, kar zadeva rekreativne športe. Na nogomet ali tenis je bil prisiljen pozabiti, golf pa pride v poštev. In to s posebnim užitkom. "Na golfu se sproščam od štiri do pet ur. Letos sem ga igral 160-krat, v petih urah pa opraviš po deset kilometrov," najpogosteje igra golf na drugi strani Karavank. "Samo v okolici Celovca imajo od šest do sedem igrišč, več kot je vseh v Sloveniji," je pojasnil. V golfu noče tekmovati, raje igra za svojo dušo. Golf doživlja kot najboljšo pridobitev v življenju po mučnem obdobju bolezni covid-19. "Zdaj sem vstopil v drugo obdobje življenja. Trudim se sicer še ostati mladosten, kar zadeva telo in pamet, a nimam več iluzij, da sem mlad," si pa vseeno želi, da bi lahko še dolgo užival v finih stvareh. Golf vsekakor spada mednje.
Ve, kaj bo počel 20. novembra v Ljubljani
Čez tri tedne bo obiskal tudi Stožice. In to z velikim zanimanjem, saj si bo ogledal kvalifikacijski dvoboj med Slovenijo in Kazahstanom, ki bi lahko neposredno odločal o potniku na Euro 2024. Čeprav bo tekma 20. novembra, že ve, kaj bo počel pred njo.
"Če bo lepo vreme, bom šel verjetno na Trnovo odigrati golf, nato pa si bom ogledal tekmo skupaj s hčerko," drži palce Kekovim izbrancem, med katerimi ne manjka njegovih Korošcev. Upajmo, da mu bodo pričarali zmago. Vse najboljše še enkrat, gospod Pušnik!
