Izgubljali so z 0:5, Viole pa so zahtevale zmago

Razprodani štadion Stamford Bridge je v torek vabil na nepozabno srečanje. Proti objektu na zahodnem delu Londona so se valile trume navijačev v modrem, občasno so jim delale družbo skupinice v vijoličastem, v bližini štadiona, ki ga obdaja luksuzni hotel, pa je bilo še mogoče kupiti vstopnice. Ne na prodajnih mestih, ki so bila že lep čas zaprta, pač pa pri nekaterih preprodajalcih, ki so se skrivali pred sumljivimi pogledi policistov in na morebitne kupce prežali ob križiščih.

"Vstopnica? Dobite jo za 80 funtov," je dobro uro pred srečanjem dejal ostareli Anglež, ki je tako vstopnico za najcenejšo tribuno, v predprodaji je stala malce manj kot 40 funtov, želel prodati za dvakratno ceno. Verjetno je našel kupca, saj so bili sedeži na dvoboju, ki je postregel z zgodovinskim razpletom, najvišjo zmago Chelseaja in najvišjim porazom Maribora v ligi prvakov, prijetno zapolnjeni. Občinstvo je prišlo na svoj račun, dočakalo je rekordno zmago, prvi zadetek klubske legende Didierja Drogbaja po vrnitvi v London in razigrano predstavo, ki je še enkrat razbila predsodke o tem, da si Mourinho gradi pot do vrha z obrambno in previdno igro.

Oglasile so se sirene

Tribune so se pred srečanjem polnile sorazmerno počasi. Še pol ure pred začetkom je bila zasedenost nekaj več kot polovična, veliko gledalcev se je ustavilo še v razkošni klubski prodajalni, kjer lahko dobiš različne izdelke. Skoraj vse, kar ti srce poželi, z grbom ponosnega londonskega leva. Ko se je bližal začetek tekme, pa so imetniki vstopnic le pohiteli na svoja mesta in še ujeli melodijo prestižne himne lige prvakov. Nekateri so zamudili tudi skupinski preizkus varnostnega alarma natanko 25 minut pred začetkom dvoboja. Napovedali so ga tudi v slovenskem jeziku, nato se je nekajkrat z značilnim zavitim in ostrim zvokom oglasila sirena, preizkus je uspel, po njem pa so se prvič glasneje oglasile Viole. To je bil trenutek, na katerega je bila lahko ponosna vsa nogometna Slovenija.

V London je prišlo okrog 1.500 mariborskih navijačev, med njimi je bilo tudi nekaj mladih družin, starejših zanesenjakov, ki so nevsakdanjo priložnost združili z večdnevnim ogledom britanske prestolnice, prevladovali pa so mladi in strastni navijači. Ti so kmalu opozorili gostitelje, da bodo imeli opravka z bučnimi Štajerci. In Štajerkami, da ne bo pomote, saj so se kamere rade ustavile tudi ob številnih pripadnicah nežnejšega spola.

Chelsea, nogometni ponos Londona

Ko se je bližal začetni sodniški pisk, je za nekaj smeha pri slovenskih gostih poskrbel napovedovalec, ki se je pošteno zmotil pri nekaterih priimkih mariborskih nogometašev, največ preglavic je imel pri daljših priimkih, ki so spomnili na nekdanje težave teniških sodnikov pri izgovarjavi teniškega zvezdnika Gorana Ivaniševića. Hrvat je zelo priljubljen v Londonu, predvsem v Wimbledonu, podobne simpatije pa pri častilcih modre barve doživlja Jose Mourinho. Portugalec si je pri navijačih Chelseaja ob predstavitvi ekipe prislužil največji aplavz. Domači privrženci so se prvič resneje oglasili šele tik pred tekmo, Mariborčani pa so ob prihodu igralcev na zelenico ponosno skandirali: "Mi smo Maribor!"

Navijači Chelseaja so razvili velikansko zastavo, na kateri je pisalo "Chelsea FC – Pride of London", velikansko mesto pa je napisanemu po koncu tekme celo prikimalo, saj so modri z bleščečo igro nadigrali slovenske prvake in njihovo mrežo zasuli s kar polovico ducata zadetki. Pri transparentih so prevladovali tisti iz tujih navijaških klubov Chelseaja, med njimi je tudi večkrat omenjeni slovenski "Slovenian Blues", na tribuni Shed End pa sta bila najbolj razvidna napisa v čast Drogbaju v njegovi prepoznavni oranžni barvi dresa Slonokoščene obale in pozdrav Cescu Fabregasu.

Mariborski navijači so bili zelo glasni in pogosto preglasili domačine. V 11. minuti pa je štadion eksplodiral od navdušenja, saj je Mourinho s klopi povzdignil Drogbaja, ta pa se je začel ogrevati. Ljubezen do Afričana je na Stamford Bridgeu nepopisna. Ko je Drogba vstopil v igro, je bil aplavz še večji, najbolj pa so tribune žarele od navdušenja, ko se je vpisal med strelce. Tudi zaostanek z 0:3 ni preprečil tega, da bi Viole še naprej z glasnim navijanjem izstopale, domači privrženci pa so v 43. minuti spontano dodali plin, pritisnili na glasilke in trenerju Mourinhu posvetili večminutno odo. V podporo in čast prihodnjim uspehom, ki jih v tej sezoni očitno ne bo manjkalo.

Na koncu je odmevalo "Štajerska se veseli"

V drugem polčasu je Chelsea ohranil prevlado, a so v formi ostali tudi mariborski navijači in zvesto skandirali v podporo. Viole niso utihnile niti po 0:4, še manj po 0:5, ko so začele v šaljivem slogu vpiti "Hočemo zmago". Zahtevale so zmago, kar je bilo seveda nemogoče, saj je močni Chelsea v tistem trenutku vodil že s petimi zadetki prednosti, na koncu pa jo je prek najboljšega igralca srečanja Edena Hazarda še povišal.

Ogromen poraz – večina mariborskih igralcev se ni spomnila, kdaj je nazadnje, če je sploh še kdaj, izgubila s takšno razliko – je ovil vijoličasti tabor v nič kaj preveč židano voljo. Ko so jih mariborski navijači po tekmi pozvali, da se jim pridružijo, so počasi in z glavami, usmerjenimi v tla, stopali proti njim, le redki pa so jim tudi zaploskali. Kot da bi bilo nogometaše sram, da so pokvarili dan navijačem, ki so vzeli čas in s pomočjo prihrankov našli dovolj denarja za dolgo pot v London.

Viole so jim vrnile s pesmijo, ironično so zapele "Zapojmo vsi, Štajerska se veseli", in skušale čim prej pozabiti na rezultat, ampak raje pozdraviti po številu rekordno gostovanje na Otoku. Nogometaši so se od njih poslovili s prijetnim spoznanjem, da jim navijači niso zamerili visokega poraza, ne nazadnje niti ni bil najhujši tisti evropski večer, saj so še večji šok doživeli privrženci Rome in BATE Borisova.

Štadion se je hitro izpraznil, ostali so samo še oskrbniki tribun, ki so pobirali smeti in pregledovali sedeže. Žarometi na londonskem štadionu so ugasnili, Maribor pa je začel razmišljati o svoji realnosti, zahtevnem derbiju Prve lig Telekom Slovenije proti Zavrču.