SiolNET. Sportal Nogomet
1,20

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju - Matjaž Kek

"Moraš biti nor, da se ne veseliš uspeha vsakega Slovenca"

1,20

termometer

Matjaž Kek | Selektor slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek je konec marca v Katarju na prijateljskih tekmah najprej remiziral s Hrvaško (1:1), nato pa še proti Katarju (0:0). | Foto: Grega Valančič/Sportida
Selektor slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek je konec marca v Katarju na prijateljskih tekmah najprej remiziral s Hrvaško (1:1), nato pa še proti Katarju (0:0). Foto: Grega Valančič/Sportida

Daleč so časi, ko je v Sloveniji vladala nogometna evforija, reprezentanca pa bila deležna največjega zanimanja. V tem pogledu že nekaj časa prevladujejo drugi. Kolesarji, košarkarji, smučarski skakalci … Selektor Matjaž Kek se trudi, da bi bilo drugače, a mu (še) ne uspeva. Vseeno trmasto verjame, da bo drugače. Morda že kmalu. Zakon številk ga sili v prepričanje, da se bo slovenska reprezentanca še družila s svetovno elito. O tem in še marsičem smo se s 60-letnim Mariborčanom pogovarjali po vrnitvi iz Katarja.

Ko smo ob dogovorjenem terminu poklicali Matjaža Keka, zadnjega Slovenca, ki je vodil nogometno reprezentanco na velikem tekmovanju, je bil njegov telefon zaseden. Ponovili smo klic, a se je zgodba ponovila. Znova je bilo zasedeno. Kot da bi podoživeli usodo slovenske nogometne reprezentance, ki bi rada nastopila na velikem odru, a so mesta za nastop na SP 2022 v Katarju že zasedena. Na letošnjem spektaklu Slovenije pač ne bo. To se ji je zgodilo že šestič zapored. S takšnim nizom v obdobju državne samostojnosti še ni imela opravka. No, ko smo pozneje še večkrat zavrteli številko dolgoletnega selektorja, smo ga vendarle dobili. In to ravno v sedmem poskusu. Morda je bil to simbolični znak, da se bo sčasoma odprlo tudi Sloveniji. Da bodo najboljši nogometaši, kar jih premore dvomilijonska država, le dočakali tisto, kar je že krasilo slovensko reprezentanco. Nastop na velikem tekmovanju. To bi potrebovali, zlasti za dvig zanimanja, da se v srcih navijačev znova naseli strast, ki je že nekaj časa ni več čutiti.

Selektor Kek ob vseh izkušnjah, ki jih premore, verjame, da Slovenija ne bo v nedogled zgolj gledalka, ampak tudi udeleženka največjih tekmovanj. Predstavil nam je svoj pogled, spregovoril o (ne)realnih pričakovanjih navijačev, pomanjkljivostih njegovih izbrancev, padcu zanimanja za reprezentančni nogomet, Janu Oblaku, Josipu Iličiću, težavah, s katerimi se vsakodnevno spopada svet, navijačih, sporu med Mariborom in NZS, kritikah Mirana Pavlina, pomočniku Boštjanu Cesarju, Robertu Prosinečkemu, Zlatku Daliću, Hrvaški in še čem.


Z Zlatkom Dalićem, selektorjem Hrvaške in aktualnim svetovnim podprvakom, sta se nedavno razšla brez zmagovalca. "Zdaj, ko na SP 2022 ni Slovenije, bom navijal za Hrvaško," napoveduje Matjaž Kek. | Foto: Guliverimage Z Zlatkom Dalićem, selektorjem Hrvaške in aktualnim svetovnim podprvakom, sta se nedavno razšla brez zmagovalca. "Zdaj, ko na SP 2022 ni Slovenije, bom navijal za Hrvaško," napoveduje Matjaž Kek. Foto: Guliverimage

Iz Katarja ste se vrnili neporaženi, z dvema remijema proti Hrvaški (1:1) in Katarju (0:0), udeležencema letošnjega svetovnega prvenstva, a se poraja občutek, kot da so navijači od nedavne reprezentančne akcije pričakovali več. Še boljši, odločnejši, napadalnejši nogomet. So postali preveč razvajeni in izgubili stik z realnostjo?

Glejte, to sem že nekajkrat rekel. Imam popolnoma čisto linijo, čisto pot. Nekdo mi govori, da preveč filozofiram, nekdo kaj drugega. Kar pa zadeva navijaška pričakovanja, pa sem presrečen, da so tako velika. Slovenija je že igrala na SP in EP. Imela je že klub v ligi prvakov in v ligi Europa, nenazadnje tudi v konferenčni ligi. Zato so navijači. Da te ženejo naprej, motivirajo in podžigajo. Ali je to realno ali ne, pa je že stvar stroke. Tudi sam imam visoka pričakovanja. To me niti malo ne moti. Vedno bo ostalo, zakaj igra ta, zakaj ne on, zakaj nisem tega poklical … To je zgodba, ki je znana, skozi katero smo že šli. Hvala bogu, da so navijači. Da se sploh še ukvarjajo z nami. Da se kdo še zanima za nas.

Se vaši varovanci zaradi tako visokih pričakovanjih navijačev znajdejo v določenem krču in na igrišču pokažejo manj od tistega, kar znajo?

Danes je v življenju tako, da so pričakovanja najvišja v vseh porah življenja. V to smer pač gre naše življenje. Če na to nisi pripravljen, če ne znaš živeti s kritiko, če nisi dovolj samokritičen in objektiven, potem ne moreš biti na visoki ravni. To pa morajo rešiti igralci. To je zdaj seveda zgodba. Mi smo tu za to, da nekaj povežemo. Visoka pričakovanja na vseh ravneh. To je danes naš način življenja. Prej ko ga sprejmeš za takšnega, prej ko se mu skušaš prilagoditi, prej imaš možnosti, da lahko kaj narediš v življenju.

Jan Oblak je kapetan slovenske reprezentance. Pri 29 letih še ni izkusil igranja na največjem reprezentančnem tekmovanju, v klubskem svetu pa je postal španski prvak, osvojil ligo Europa, evropski superpokal, zaigral v finalu lige prvakov ... | Foto: Guliverimage Jan Oblak je kapetan slovenske reprezentance. Pri 29 letih še ni izkusil igranja na največjem reprezentančnem tekmovanju, v klubskem svetu pa je postal španski prvak, osvojil ligo Europa, evropski superpokal, zaigral v finalu lige prvakov ... Foto: Guliverimage

Največje ime slovenske reprezentance je Jan Oblak. V zadnjih dneh se pojavlja na različnih seznamih največjih nogometnih zvezdnikov, ki bodo izpustili letošnje SP, v družbi Mohameda Salaha, Erlinga Brauta Haalanda in podobnih asov. Vam je kot selektorju žal, da tak velemojster, kot je Oblak, ne more zaigrati na velikem tekmovanju?

Tu nočem govoriti o posameznikih. Meni je žal, da ni na velikem tekmovanju reprezentance Slovenije. Je pa vsak posameznik umeščen v neko hierarhijo, v pomembnost trenutka. Jan ima na roki kapetanski trak. S svojim obnašanjem in kakovostno, s tem, kar je dal za reprezentanco, je dokazal, da si je to zaslužil. Tako se obnaša, tako se odziva na določene zadeve. Seveda ti je v nekem trenutku žal, da pač nisi pred največjim mogočim avditorijem. Pred takšnim, kot ga zagotavljata evropsko in svetovno prvenstvo. Mogoče pa še ni prepozno.

Slovenije ni bilo na velikem tekmovanju že 12 let. Najdlje, odkar je samostojna država. Naslednjo priložnost prinaša Euro 2024, na katerem bo znova nastopila skoraj polovica evropske nogometne družine, 24 od 55 reprezentanc.

To je res, a sam bi v luči Eura, ki je še nekje v ozadju, raje počakal in se najprej posvetil ligi narodov. To bo pravi test. To je to, kar smo si želeli in kar smo si z dobrimi igrami v prejšnji ligi narodov tudi zaslužili. Tu nas bodo čakali pravi nasprotniki (Srbija, Švedska in Norveška, op. p.), tu bomo morali biti vedno na maksimumu. Čeprav smo proti boljšim od nas razen tekme v Splitu (0:3 lani proti Hrvaški, op. p.) redkokdaj razočarali. Tudi ta ekipa. Upam, da bomo v ligi narodov naredili korak naprej. Že v junijskem terminu nas čakajo štiri tekme proti vrhunskim reprezentancam, ki so v danem trenutku bolj kakovostne kot mi. A ravno to nam mora biti izziv, dodaten motiv.

Matjaž Kek se je kot selektor podpisal pod edino zmago Slovenije na velikem tekmovanju. Zgodila se je pred 12 leti v Polokwaneju, ko je takratni kapetan Robert Koren zatresel mrežo Alžirije in Slovenijo popeljal do zgodovinske zmage z 1:0. | Foto: Vid Ponikvar Matjaž Kek se je kot selektor podpisal pod edino zmago Slovenije na velikem tekmovanju. Zgodila se je pred 12 leti v Polokwaneju, ko je takratni kapetan Robert Koren zatresel mrežo Alžirije in Slovenijo popeljal do zgodovinske zmage z 1:0. Foto: Vid Ponikvar

Vi ste zadnji selektor, ki je vodil slovensko reprezentanco na največjem tekmovanju. Ste zadnji nogometni junak. Večkrat podoživljate južnoafriške čase iz leta 2010?

Spomini so stalno prisotni. Še vedno so lepi, a od stare slave ne morem živeti. Vmes sem doživel marsikaj, tako lepih kot težkih trenutkov. V nogometu in športu nasploh. Veseli pa spoznanje, da smo bili v tistem času v svetovnem in evropskem vrhu nogometa. Kaj nogomet na tem planetu pomeni v primerjavi z drugimi športi, pa raje ne bom razlagal, da ne bo kdo mislil, da sem prepotenten ali kaj drugega. Ampak ta trenutek, ki me zanima, je zdaj. Oziroma trenutek, ki prihaja.

Se vam zdi, da je pomembnost nogometa na lestvici priljubljenosti športov v srcih navijačev zaradi niza neuvrstitev Slovenije na velika tekmovanja padla? Da že nekaj časa z večjo strastjo dojemajo druge športe, na primer kolesarstvo, košarko, nenazadnje tudi smučarske skoke, v kar smo se lahko nedavno prepričali v Planici?

Zagotovo je tako. In tako je vedno tudi bilo. Od nas je zdaj odvisno, ali bomo to z dobrimi rezultati in igrami obrnili. Ne pa da z zavistjo gledamo proti drugim športom. Z veseljem navijam za košarko, zelo mi je všeč serija Cedevite Olimpije, pa njene zadnje evropske tekme, ko se polni dvorana. Prava pot se je pokazala tako v individualnih kot kolektivnih športih. Mi moramo zdaj biti boljši, ne pa da si želimo, da bi bili drugi slabši. To je zame butasto, da ne rečem še česa drugega.

V Planici je čutiti posebno energijo, polno nacionalnega ponosa, ki je na domačih reprezentančnih nogometnih tekmah v zadnjih letih primanjkuje.  | Foto: Grega Valančič/Sportida V Planici je čutiti posebno energijo, polno nacionalnega ponosa, ki je na domačih reprezentančnih nogometnih tekmah v zadnjih letih primanjkuje. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ravno pri nogometu pa v zadnjih letih nekaj manjka. Kako vrniti to medijsko evforijo, navijaško strast, povezanost, nenazadnje enotnost Slovenije?

Mogoče se zdaj že malce preveč obremenjuje s tem. Slovenija je bila vedno v nekem trenutku razdeljena, ko pa je prišel pozitiven trenutek, je vedno stopila skupaj. Nogometaši moramo narediti prvi korak, da sprovociramo pozitivno zgodbo. Ne smemo pa pričakovati, da se bo to zgodilo kar samo od sebe. Seveda, lahko pa se tudi tu naredi nekaj več, kar zadeva domače tekme in ozračje, a to je že vprašanje za koga drugega. Kaj je lepšega kot igrati v dobri, pozitivni atmosferi?

Kako pa to narediti? Si krovna zveza sploh želi organiziranih navijaških skupin na tribunah? Že dolgo jih ni bilo na reprezentančnih tekmah.

To je res vprašanje za koga drugega. Zase pa lahko povem, da sem vajen igrati v vročem vzdušju, ko se kaj zakadi in poči. Saj pravim, atmosfera je pogojena tudi z rezultati. Zanimanje je tudi pogojeno z rezultati.

Tako je bilo na tribunah na zadnji domači tekmi slovenske reprezentance, ko je v Stožicah lani gostoval Ciper. | Foto: Grega Valančič/Sportida Tako je bilo na tribunah na zadnji domači tekmi slovenske reprezentance, ko je v Stožicah lani gostoval Ciper. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ob vse skupaj se je prikradla še ravnodušnost. Za mnoge sploh ni več novica dneva, če igra nogometna reprezentanca, kar si je bilo v preteklosti veliko težje predstavljati.

Zagotovo so to stvari, o katerih bomo morali razmišljati in se pogovarjati. Nikomur ne sme biti vseeno, če si na vrsti zadnji. Morda je včasih vse skupaj preveč kritično v tej najpomembnejši postranski stvari na svetu, to pa je spet presoja vsakega posameznika oziroma družbe, v kateri živimo.

Je pa zakon številk po svoji naravi tak, da bi moral slej ko prej tudi nogomet povleči na pozitivno krivuljo.

Absolutno.

Vam šesti čut pravi, da bi lahko prelomnico predstavljale že kvalifikacije za Euro 2024?

Le kakšen selektor bi bil, če v to ne bi verjel? In v ligo narodov in kvalifikacije za naslednje Euro? Zaradi tega sem v dogovoru z NZS tudi ostal na tem položaju. Pravzaprav me zdaj še bolj motivira kot kadarkoli prej. Posameznik ni bil nikoli odločilen dejavnik Slovenije v pozitivnem ali negativnem kontekstu. Skupaj, samo skupaj bomo dosegli kakšen uspeh.

Miran Pavlin, direktor reprezentanc na NZS, v pogovoru z Milivojem Novakovićem, članom strokovnega vodstva A-reprezentance, in Milenkom Ačimovićem, selektorjem mlade izbrane vrste. | Foto: Grega Valančič/Sportida Miran Pavlin, direktor reprezentanc na NZS, v pogovoru z Milivojem Novakovićem, članom strokovnega vodstva A-reprezentance, in Milenkom Ačimovićem, selektorjem mlade izbrane vrste. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko je Slovenija končala zadnji kvalifikacijski ciklus za SP 2022 na četrtem mestu in znova ostala brez velikega tekmovanja, je bil Miran Pavlin dokaj kritičen do vašega opravljenega dela.

Povsem logično. Dosti je dal skozi kot igralec. V nekem trenutku je kritika, ko je upravičena, zelo dobrodošla. Vesel sem, da je bil Miran Pavlin zdaj z nami v Katarju. Da je bil z reprezentanco na treningu in se je lahko prepričal v moj način dela. V to, kar se pač dela. S kritiko res nimam težav, ko je upravičena in ima temelj za to. Problem pa nastane, če nekdo kritizira brez utemeljitev. Moja želja s predsednikom, direktorji, selektorji, navijači, vsemi delavci v nogometu pa je ta, da se Slovenija pojavi na velikem tekmovanju. To je popolnoma jasno.

Od letos imate novega asistenta, zdaj vam pomaga slovenski rekorder po številu nastopov (101) Boštjan Cesar. Ste se prav zaradi njega odločili za spremembo v obrambni postavitvi, kjer ste v Katarju odigrali obe tekmi s tremi branilci v sredini?

Ne, ideja se je rodila že pred tem. Želel sem si določenih sprememb. Pri načrtovanju sta me mučila tista zadetka proti Slovaški (2:2), pa trije goli v Splitu (0:3). Preveč je bilo tega. Kar zadeva Boštjana, prihaja iz ustaljenega delovnega procesa mlajših selekcij na nogometni zvezi. Poznamo se seveda še iz časov, ko je bil igralec. Njegova energija je zelo dobrodošla. Njegova želja, neomajnost, karakter, ki ga je dokazoval skozi 101 tekmo v državnem dresu. Prišel nam je prav že na prvi akciji, pred njim pa je še ogromno prostora. Je še dovolj mlad v tem poklicu.

Boštjan Cesar je slovenski rekorder. Za člansko izbrano vrsto je nastopil 101-krat. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Boštjan Cesar je slovenski rekorder. Za člansko izbrano vrsto je nastopil 101-krat. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kakšen vtis je pustil na vas? Ima dober trenerski potencial?

Dovolj je zgovorno že izhodišče, da sem ga izbral za trenerja. On pa se mora dokazati, najti svojo pot v tem poklicu, ki je po eni strani lep, najlepši na svetu, po drugi strani pa najtežji, saj je na svetu "milijon" trenerjev in selektorjev. Se pa ponovno potrjuje, tudi ko gledaš preostale ekipe, da je en človek danes že skoraj nepomemben. Pomemben je tim ljudi, strokovnjakov, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje delo. Moje načelo je nogomet nogometašem. Tukaj sta Pavlin na eni strani s svojo funkcijo in Cesar na drugi, pa bi poleg pristajala še kakšna imena, a bom o tem raje molčal.

Diplomatsko?

Včasih moraš biti tudi diplomatski, čeprav ljudje tega nimajo kaj preveč radi. Zlasti zdaj, ko prihaja čas česa drugega kot nogometa, kolesarstva ali pa smučarskih skokov v Sloveniji.

Imamo opravka z zelo nenavadnim in srhljivim časom. V svetu se dogajajo raznorazni ekstremi. Kako sploh delati v športu, ko segajo misli sem ter tja, od kovida do na primer vojnih razmer v Ukrajini?

O tem dosti razmišljam. Nenazadnje sem bil zdaj, tako kot vsi, več časa doma. Lahko priznam, da sem se med treningom v Dohi počutil tako dobro kot že dolgo ne. Igrišče je tisto, kar imaš rad. Kar spoštuješ. Kar ti nosi odgovornost. Tisti trenutki, ko se lahko osredotočiš samo na šport, na svoje delo, so prekrasni. Ko lahko zadihaš s polnimi pljuči, čeprav je to že prehuda metafora, ampak … Jasno je, da nas te zadeve vse skupaj mučijo. Ali si za cepljenje ali nisi, kovid je bil prisoten v naših življenjih. To so dejstva. To so bolj ali manj zadeve, s katerimi se je srečeval vsak. Vojna je blizu, zelo blizu. Zatiskati si oči pred tem je zame neprimerno. Nam je pa prišlo še kako prav, tako meni kot tudi fantom, da smo se za nekaj časa nekam umaknili in lahko bili v Katarju samo v nogometu.

Želi si, da bi v tem stresnem obdobju ljudje med seboj komunicirali bolj spoštljivo. | Foto: Grega Valančič/Sportida Želi si, da bi v tem stresnem obdobju ljudje med seboj komunicirali bolj spoštljivo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Danes pa so informacije tako lahko dosegljive, da te zelo hitro vrnejo v realnost. V času, v katerem živimo, od tega ne smemo bežati, ampak se moramo s tem soočiti. Vsak ima svoj pogled na to. Ne nameravam biti bel ali pa črn. Ali pa zelen ali vijoličen, če že hočete, da ne naštevam še katerih drugih barv. Je pa dejstvo, da živimo v svetu, v katerem je ogromno težav. Zaradi tega si lahko le želim, da bi ljudje med seboj komunicirali bolj spoštljivo.

Tu bi se lahko pojavile težave, saj napetost v predvolilnem obdobju raste.

Tu Slovenija ni izjema. Saj so volitve tudi na Madžarskem, bile so v ZDA, bile so vsepovsod. To je samo odraz ritma življenja, ki ga živimo. Tisti, ki pride z neko pozitivno komunikacijo, s spoštovanjem drugače mislečih, lahko po mojem prej pride na zeleno vejo. Razdeljenost, razklanost na skoraj 50 : 50, ne more prinesti nič dobrega.

Vojno stanje v Ukrajini neposredno vpliva na vaše izbrance. Jaka Bijol na primer igra v Rusiji, ki se kot država spopada z novo realnostjo, polno sankcij. Benjamin Verbič je zbežal iz Ukrajine, zdaj je na Poljskem. V zraku ostaja veliko negotovosti, kako se bo nadaljevalo rusko prvenstvo in tako naprej.

Seveda smo se o tem pogovarjali. To so mladi fantje, pred njimi je še dolga kariera, dolgo življenje. Še vedno pa nisi neposredno vpleten v to. Vse drugo je zgodba fantov, ki se te dotakne. In če se le da, jim poskušaš pomagati. Drugega ti ne preostane. To so vendarle naši fantje.

"Josip Iličić še kako manjka slovenski reprezentanci. To je nekdo, ki daje nekaj več. Ki ima nekaj več. Ko ga ni, pa je treba igrati naprej. Takrat moraš razmišljati o tistih, ki jih imaš na razpolago, ne pa jokati za tistimi, ki jih ni," pravi selektor Slovenije. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Josip Iličić še kako manjka slovenski reprezentanci. To je nekdo, ki daje nekaj več. Ki ima nekaj več. Ko ga ni, pa je treba igrati naprej. Takrat moraš razmišljati o tistih, ki jih imaš na razpolago, ne pa jokati za tistimi, ki jih ni," pravi selektor Slovenije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ob vseh težavah, s katerimi se v zadnjem obdobju srečujete kot selektor, je zgodba Josipa Iličića pokazala, kako krhka je meja zdravja in kako hitro se lahko poruši. Bi se lahko najboljši nogometaš Slovenije v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu junija resnično že pridružil reprezentanci?

Komentiral sem tisto, o čemer sva se pogovarjala z Josipom, kar je moja subjektivna presoja. Od vsega srca mu želim, da bi bilo tako. To ni tisto, da te boli zob, pa se ga izpuli in ti je takoj bolje. To so zadeve, skozi katere gremo ljudje. Z boljšimi in slabšimi trenutki v življenju. Tako kot vsakemu mu želim, da čim prej zaživi življenje, ki si ga zasluži. Vse življenje je garal. V nogometu mu ni bilo vselej lahko. Vesel sem, da je bil to v nekem trenutku pogovor med selektorjem in igralcem, v spet drugem pa pogovor človeka s sočlovekom, ki se poznata že kar nekaj časa.

Josip Iličić je star 34 let. Euro 2024 bi lahko bila zanj še zadnja priložnost, da bi izkusil, kako je zaigrati na velikem tekmovanju.

Nikoli ne veš, kakšno zgodbo bo spisal nogomet. Preprosto moraš verjeti v uspeh. V določenih trenutkih tekme, ko gre gor in dol, se resnično dogaja tako, kot da igralci ne verjamejo v svoje sposobnosti, v sposobnosti svojih soigralcev. Na njih in na nas, ki jih vodimo, je, da to popravimo. Da prestopimo ta Rubikon. Preveč je tega črno-belega pri nas, preveč je nihanja. Reprezentance so prepoznavne ravno po svoji kontinuiteti, ne pa po nihanjih. Ko bomo to popravili, pa bomo tam. Kar zadeva Slovenijo, te mora poljubiti še kanček sreče, pa poteza izjemnega posameznika. To, kar se je v zgodovini Sloveniji že dogajalo. In potem je to to.

Slovenija bo imela v ligi narodov letos opravka z Norveško, Srbijo in Švedsko. Zmagovalec se uvrsti v najmočnejšo skupino, poraženec pa pade v skupino C. | Foto: Reuters Slovenija bo imela v ligi narodov letos opravka z Norveško, Srbijo in Švedsko. Zmagovalec se uvrsti v najmočnejšo skupino, poraženec pa pade v skupino C. Foto: Reuters

Junija torej sledi brutalen ritem, ko vas v desetih dneh čakajo štiri tekme v ligi narodov proti tekmecem, pri katerih izstopajo izjemni napadalci. Pri Norvežanih Erling Haaland, pri Srbih Dušan Vlahović, pri Švedih Zlatan Ibrahimović. Ste zaradi tega v Katarju dobršen del priprav posvečali obrambi?

Ni v moji navadi, da delim ekipo na ofenzivo in defenzivno, a zdaj se je pokazalo, da je bilo treba neke stvari postaviti malce drugače. Prej smo bili z našo postavitvijo preveč predvidljivi. Junija nas čakajo najboljše reprezentance. Čaka nas nor ritem, kot ste rekli v prispodobi, a bodo na enake težave naleteli tudi tekmeci. Srbi bodo verjetno s pogledom tudi že usmerjeni proti Katarju, mi pa moramo razmišljati o sebi in se dobro pripraviti.

V Katarju ste preizkusili tudi nekaj novincev. Debitiral je mladi zvezni igralec Mure Tomi Horvat, še več priložnosti pa je dobil David Brekalo. Bi bil lahko zato, ker igra na severu Evrope, pravi slovenski odgovor za norveške in švedske nogometaše?

Pokazalo se je, da so lahko igralci na visoki ravni tudi v ligah, ki jih ne spremljamo tako podrobno. Pokazalo pa se je tudi, da lahko v slovenski ligi, če igraš na visoki ravni, povsem mirno zaigraš tudi za reprezentanco. S tem nimam nobene težave, čeprav mi hoče včasih kdo kaj takega podtakniti. A imam vse zapisano, dokumentirano. Želim si le, da bi igralci ostali zdravi in se čuvali. Težki časi so.

Si pa tudi želim, da bo domače prvenstvo zanimivo do konca. Seveda pričakuješ dober nogomet, občinstvo na stadionih v kakršnihkoli pogojih, pa ali je to komu prav ali ne. Občinstvo zagotovo spada na stadion, ki ustvarja vzdušje derbija. Prepričan sem, da bo končnica prvenstva zanimiva.

Navijači Maribora po kazni, ki jo je prejel 15-kratni državni prvak zaradi incidentov na tekmi z Bravom, ne skrivajo nezadovoljstva z odločitvijo disciplinskega sodnika Nogometne zveze Slovenije. | Foto: Blaž Weindorfer/Sportida Navijači Maribora po kazni, ki jo je prejel 15-kratni državni prvak zaradi incidentov na tekmi z Bravom, ne skrivajo nezadovoljstva z odločitvijo disciplinskega sodnika Nogometne zveze Slovenije. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Prihodnji konec tedna bo pozornost plenil večni derbi v Ljudskem vrtu. Kako na vas kot Mariborčana vplivajo zadnja nesoglasja, vrzeli med NK Maribor in NZS?

Tega ne bi komentiral, razen v kontekstu pozitivne komunikacije. Le obojestranska komunikacija pripelje do rešitve. Napetosti so vedno bile in vedno bodo, jasno pa je, da bi si želel poln stadion in pravi derbi. Olimpija ima novega trenerja, Maribor se je zelo dobro stabiliziral in vodi. Vse kaže na to, da bi bil to lahko pravi derbi, čeprav ta tekma zagotovo ne bo odločala o tem, kdo bo prvak. Je še dosti tekem do konca.

Zakon številk je na zadnjih večnih derbijih, zlasti ko se gre za gostovanja v Ljudskem vrtu, opazno v prid Olimpije. To je kar nenavaden pojav.

Kaj pa je lahko večji motiv za vijolične od tega, kar ste zdaj povedali?

Ampak tako je bilo že v prejšnjih letih. Večkrat so to poudarjali, pa tudi ni pomagalo …

Jah, številke so zato, da se rušijo. Tudi to ste sami povedali. Hvala bogu, da imamo možnost, da je derbi, da je zanimanje, da je televizija, da so nogometne oddaje, da se sploh govori o nogometu. Drugače nas bodo tisti, ki so uspešnejši, povozili. Pa tisti, ki širijo vpliv svoje športne discipline v družbi. To je nekaj povsem normalnega, tu si ne smemo zatiskati oči in bežati od resnice.

Navijači Maribora, Viole, so na zadnji domači tekmi vašega delodajalca primerjali z mafijo. Tako daleč so šla nesoglasja.

Ja, saj. Navijači so ena zgodba nogometa, od katere ne smemo obračati glave. Navijači so del spektakla, so enkrat takšni in drugič drugačni. Ni to nekaj, kar se ne bi videlo na vseh velikih tekmah v Evropi ali svetu, tam se dogaja še marsikaj hujšega. Se pa včasih dogajajo stvari na tanki črti ekscesa. Nogometa brez navijačev si ne znam predstavljati. Tu bi jaz postavil piko, o tem ne bi več razpravljal. Nogomet je stvar atmosfere, navijaške konkurence, zbadanja, ustvarjanja velike tekme. Mene zanima samo to.

Matjaž Kek je ponosen, da poleg Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja najboljšim kolesarjem na svetu štrene meša tudi Matej Mohorič. | Foto: Guliverimage Matjaž Kek je ponosen, da poleg Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja najboljšim kolesarjem na svetu štrene meša tudi Matej Mohorič. Foto: Guliverimage

Dobro smo videli, kako so nogometaši in gledalci pogrešali polne tribune, zlasti takrat, ko so tribune samevale zaradi kovida in se je zdelo, kot da je hudič vzel dušo nogometa.

Prosim vas lepo. V nekem trenutku smo bili srečni, da smo lahko gledali tekme beloruske lige. Smo pa ljudje taki, da hitro pozabljamo nekaj, kar je bilo za druge strašno. Upam, da bo in ene in druge norije konec ter da bomo lahko normalno zaživeli, da bo lahko zaživela kultura, da bo politika usmerjena v dobrobit ljudi, da bo šport dajal veselje, navdušenje. Takšno, kot smo ga videli v Planici, ko so bili smučarski poleti. Pa ko vidimo, kako se onadva kolesarja (Tadej Pogačar in Primož Roglič, op. p.) peljeta v breg. Čeprav … Zdaj so celo že trije (še Matej Mohorič, op. p.), pa deklasirajo vse skupaj. Pa ko Cedevita Olimpija navdušuje, rokometaše čaka velik izziv … Saj so sami naši.

Pa Luka Dončić?

Dobro. To je v enem trenutku tudi stvar nekega medijskega spremljanja. Tudi tukaj ni potreben komentar. Kaj vse je Luka pokazal in dokazal, kaj mu pomeni slovenska reprezentanca. Kako si je v Clevelandu vzel čas za druženje z vsakim, ki mu po žilah teče slovenska kri. To je treba spoštovati in si zasluži globok poklon.

Kako pa doživljate odločitev Olimpije, da je odprla vrata Robertu Prosinečkemu kot novemu trenerju?

To je lahko le dobro za slovenski nogomet. Tako njegovo ime, avtoriteta, karakter, znanje. Ne vem, kaj tu ne bi smelo biti komu všeč. Tudi tistim, ki niso iz zelenega tabora. Takšnih trenerskih in igralskih imen si lahko samo želimo. Da hoče nekdo s takšno karizmo priti v slovenski nogomet … To je potrjeno ime. Bil je že v Olimpiji, igral je za njo, tako da ga je tudi nekaj na to vezalo. Olimpija je naredila res dobro potezo.

Prosinečki je bil v preteklosti tudi kandidat za selektorja Slovenije. Če bi se to zgodilo, bi bil prvi tujec na položaju selektorja. Nogomet je še edini kolektivni večji šport, v katerem še nikoli ni bilo tujega selektorja. Zaupa se domači stroki.

Saj je domača slovenska stroka, če se dobro spomnim, podpisana pod vse velike uspehe tako reprezentančnega kot klubskega nogometa. In zakaj ne? Pa nimam absolutno nič proti kakovostni tuji stroki ali pa tujih igralcih. Saj sem bil tudi sam vrsto let v Avstriji in na Hrvaškem tujec. Tu mi ne more nihče megle prodajati, ker sem to občutil na svoji koži. Pod uspehe slovenskega nogometa je še vedno podpisana domača stroka. Dokaz, da zna in velja. Da se ni treba takoj obračati kam drugam. Ko pa imamo kakovost in strokovnost … Res nimam nič proti ničemer, kar nas bo naredilo boljše. Je pa mogoče to vprašanje tudi za koga drugega. Povedal sem le svoje mnenje.

"To je lahko le dobro za slovenski nogomet. Tako njegovo ime, avtoriteta, karakter, znanje. Ne vem, kaj še tu ne bi smelo biti komu všeč. Tudi tistim, ki niso iz zelenega tabora. Takšnih trenerskih in igralskih imen si lahko samo želimo," je Kek prepričan, da bo prihod Roberta Prosinečkega v 1. SNL le koristil slovenskemu prvenstvu. | Foto: Grega Valančič/Sportida "To je lahko le dobro za slovenski nogomet. Tako njegovo ime, avtoriteta, karakter, znanje. Ne vem, kaj še tu ne bi smelo biti komu všeč. Tudi tistim, ki niso iz zelenega tabora. Takšnih trenerskih in igralskih imen si lahko samo želimo," je Kek prepričan, da bo prihod Roberta Prosinečkega v 1. SNL le koristil slovenskemu prvenstvu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdajšnji športni direktor Olimpije Mladen Rudonja pravi, da je Prosinečki največje ime, ki je kadarkoli s kom sodelovalo v 1. SNL v obdobju samostojne Slovenije. Delite njegovo mnenje?

Ne. Zlatko Zahović, Brane Oblak sta večja. Pa so še druga imena. Je pa Prosinečki zagotovo eden med največjimi, tudi z moje strani pa zagotovo najbolj spoštovano ime, ki je deloval v slovenskem nogometu. Takšno je moje mnenje.

Prosinečkemu se odpira možnost, da postane v Sloveniji še trenerska legenda, vi pa ste po drugi strani živa legenda reškega kluba na Hrvaškem.

Vse to je na razdalji sto kilometrov. To je normalna življenjska fluktuacija na eno in drugo stran. Spet pa prideva do tistega, da moraš biti nor, da se ne veseliš uspehov vsakega Slovenca, v katerikoli pori življenja. Ne govorim le o športu, govorim o vsem, kar je. Nismo neka velesila. Nas je le dva milijona. Zato moraš biti nor, da ne spoštuješ dosežkov na vseh mogočih področjih.

Hrvatov je dvakrat več, pa ste se z njimi v Katarju razšli brez zmagovalca. Ste se v Katarju kaj zaklepetali s stanovskim kolegom Zlatkom Dalićem?

Sem. Neskončno spoštujem njegov uspeh s hrvaško reprezentanco. Ljudje moji, on je bil drugi na svetu. Včasih mojim prijateljem, ki živijo na Reki, govorim, kaj bi sploh radi, saj ste podprvaki sveta. Prav gotovo je to tudi velika zasluga Dalića. Samo upam, da bo Hrvaška spet pustila globok pečat na svetovnem prvenstvu. Po drugi strani pa smo jih premagali, igrali neodločeno in izgubili, tako da je to stvar sosedske tekmovalnosti, nekega naboja, ki bo vedno prisoten. Ampak jasno je, da bom zdaj, ko na SP ni Slovenije, navijal za Hrvaško.

Zanimivo je, da so lani na Euru nastopile prav vse slovenske sosede, tokrat pa je velika večina slovenskih sosedov pogorela. Tudi močna Italija.

Tudi to je res, Hrvaška je naša edina soseda, ki bo nastopila na SP. Italije ni, Avstrija je izginila, Madžarske ni, meni pa je še vedno najbolj žal, da ni Slovencev. Na žalost nas ni zasluženo.

Kek Dalić Sportal Kek: Še vedno imamo določen strah ali preveliko spoštovanje Jan Oblak Sportal Fantastični Oblak paral živce Katarcem, šov Norvežanov Jan Oblak Sportal Seznam, na katerem Jan Oblak raje ne bi bil

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin