Galič o slavnem stavku: Kje so zdaj Hrvati?

Po nepozabnem 17. novembru 1999, ki je sredi zasneženega Kijeva uvrstil majhno Slovenije na seznam udeležencev evropskega prvenstva, je slačilnica Katančevih junakov spominjala na vrelec sreče. Vsak si je dajal duška na svoj način, takrat so se porodile tudi nekatere izjave, ki so se umestile med ''nesmrtne''. ''Takrat se niti ne spominjam, kaj smo vse govorili. Veselje je bilo nepopisno, vsi smo bili objeti, presrečni ...,'' si je Marinko Galič skušal še enkrat priklicati v spomin slovenski nogometni praznik v Ukrajini. Po tekmi je vzkliknil v mikrofon: ''Kje so zdaj Hrvati? Mi 'skijaši' (smučarji, op. p.) smo na evropskem prvenstvu!," ter s tem nadaljeval zanimiv odnos s predstavniki sedme sile, ki se je kot jara kača vlekel vse od leta 1995. ''Ko smo izgubili domačo tekmo s Hrvaško, po kateri so se Hrvati uvrstili na EP 1996, sem v izjavi povedal, da jim želim najboljše na Euru in da bom za njih navijal. Jezik je bil pač hitrejši od glave, čeprav nisem mislil nič slabega. A moja starša sta Hrvata in normalno, če se na EP že nismo uvrstili mi, je bilo potem logično, da navijaš za najbližjo reprezentanco. To so mi takrat novinarji vzeli pod zob in sem imel z njimi kar veliko borbo. Bilo je, kar je bilo, sam sem kasneje v slovenski reprezentanci vedno dal vse od sebe in dokazal, da je moja država Slovenija, moja reprezentanca pa slovenska. To, za koga navijaš poleg njegove izbrane vrste, pa imamo vsi pravico povedati. Vsaj tako se mi zdi,'' je obujal spomine 42-letni Primorec, ki si je kmalu ustvaril družinski dom na Štajerskem, kjer je še danes neposredno povezan z nogometom. V nekoliko drugačni vlogi. Njegov športni center in pa nogometna šola za najmlajše žanjeta vedno več uspehov, tako kot jih je ''Gala'' vrsto let v dresu NK Maribor in slovenske ''zlate'' reprezentančne generacije. Da se je sredi slavja v Kijevu dotaknil tudi Hrvaške, je vplival tudi odnos nogometnih navdušencev z druge strani Kolpe. ''V tistem času so nas malce podcenjevali in nas oklicali za stalno stranko. Pač, vedno ko so potrebovali točke, so nas premagali. Zato so po tekmi v Kijevu udarila ven čustva, saj so nas Hrvati vedno 'imeli' za smučarje, pa še marsikaj zraven ... Jezik je bil spet hitrejši od glave, a nisem mislil nič grdega. Bilo je zelo čustveno, saj je bila to naša prva uvrstitev na veliko tekmovanje,'' je pojasnil 66-kratni slovenski reprezentant, ki je bil s Hrvaško povezan tudi v klubskem svetu, saj je sredi devetdesetih letih minulega stoletja dve sezoni odigral v Zagrebu.

Najprej pri Dinamu (takrat je nosil ime Croatia), nato pri Zagrebu. ''Če bi danes vedel, ne bi menjal kluba. Raje bi ostal v Dinamu in igral v ligi prvakov, saj je kmalu prišel še Prosinečki. A želel sem večjo minutažo zaradi reprezentance. Takrat v naši reprezentanci marsikaj ni 'štimalo'. Govorim o obdobju, ko še ni bil selektor Srečko Katanec. Igralci so se izogibali reprezentanci in nekim daljšim potovanjem, vzdušje je bilo slabo, redko katero tekmo smo zmagali, 'vrhunec' pa smo doživeli na tekmi z BiH v Ljubljani, ko je bilo od 5.000 gledalcev vsaj 4.500 navijačev gostov. Zato sem še toliko bolj ponosen, da sem pomagal naši generaciji do uspehov, s katerim se je začelo obdobje pravega nogometa v Sloveniji.''

Še vedno mu je žal za ''preklete'' minute na tekmi z ZRJ

Evropskega prvenstva v Belgiji in na Nizozemskem se spominja na različne načine. ''Tisto leto smo bili v najboljši možni formi, sploh po prijateljski tekmi s Francijo. Bilo nam je žal, da se nismo uvrstili v četrtfinale. Po igri bi si to zaslužili, a manjkalo nam je nekaj izkušenj. Ne bi rekel, da smo se koga ustrašili, saj smo igrali brez strahu na vseh treh tekmah, na koncu pa bi potrebovali še malce pomoči sreče. Vzdušje v ekipi je bilo fenomenalno,'' je z nasmehom našteval Galič ter izpostavil, da je bilo v takratnem pripravljalnem središču vse na najvišji ravni. ''Na treningih smo šli kot naviti, na enem treningu se je zbralo kar 4.000 gledalcev. Cela vas oziroma malo mestece. Bili so navdušeni, ker na treningu nismo varčevali z močmi. Bili smo tako dobro pripravljeni, da razen poškodbe Knavsa, ki se je pripetila malce pred prvo tekmo, tudi ni prihajalo do težav. Pred prvenstvom nismo pričakovali kaj posebnega, navsezadnje smo bili popolno avtsajderji in popolna neznanka za vse. A takrat se je začelo pozitivno obdobje s Srečkom. Težko smo prejemali zadetke, saj smo igrali borbeno in čvrsto.'' Nato se je zamislil in nekaj sekund počakal. Kot da bi se mu v mislih še enkrat odvrtel film z dramatičnega srečanja v Charleoriju, kjer je Slovenija zapravila prednost treh zadetkov. ''Edino, kar mi bo žal do konca življenja, je teh 'prekletih' šest do sedem minut na tekmi z ZR Jugoslavijo. Če bi takrat zmagali, bi zagotovo zaigrali v četrtfinalu. Se pa to, kot smo se lahko o tem neštetokrat prepričali, dogaja tudi mnogo boljšim in izkušenejšim ekipam, kot se je takrat nam. Poglejte le ligo prvakov.''