Nedelja, 11. 7. 2021, 4.00
3 leta, 5 mesecev
Skok v športno preteklost: Spomin na edini evropski naslov Italije
Neverjetno, a resnično. Italijo v finale popeljal kovanec.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,85
Presrečni kapetan italijanske reprezentance Giacinto Facchetti s pokalom, ki ga prejme evropski prvak.
Od finalistov letošnjega Eura se lahko z naslovom evropskega prvaka pohvali le Italija. Azzurri so bili najboljši pred 53 leti, naslov pa so osvojili z zvrhano mero sreče. V finale so se uvrstili po metu kovanca, nato pa je Jugoslavijo, ki je leta 1968 v polfinalu izločila takratnega svetovnega prvaka Anglijo, od velikega slavja v Rimu ločilo le deset minut. Italijani so se vendarle rešili in v ponovljeni tekmi (!) na noge spravili ves Apeninski polotok.
Zvečer se bosta za naslov najboljše evropske reprezentance udarili Anglija in Italija. Če trije levi še čakajo na prvi naslov evropskega prvaka, do letošnjega turnirja so se najdlje uvrstili v polfinale, pa so Italijani že stari znanci sklepnih dejanj. Leta 1968 so postali evropski prvaki. Izkoristili so prednost domačega igrišča, nato pa v evropskem finalu zaigrali še dvakrat, a obakrat ostali praznih rok. Tako leta 2000 proti Franciji kot tudi 12 let pozneje proti Španiji. V nedeljo imajo priložnost, da se po 53 sušnih letih znova zavihtijo na evropski vrh, še večji izziv pa čaka Angleže, saj bodo v svojem prvem finalu lovili zgodovinski podvig, svoj prvi evropski naslov. Nogometna poslastica se bo začela ob 21. uri.
Le dve leti po svetovnem naslovu Angležev
Od prvega in za zdaj edinega evropskega naslova Italije je minilo že ogromno let. Azzurri, ki se bodo danes potegovali za evropsko krono, se takrat sploh še niso rodili, selektor Roberto Mancini pa je bil takrat star komaj tri leta. Kaj vse se je torej dogajalo leta 1968 in kako je Italija osvojila prvo evropsko lovoriko?
Največje nogometno tekmovanje v Evropi je tistega leta pokalo po šivih od dokazovanja, saj so prvič v zgodovini nastopile skoraj vse velesile. Prvenstvu se je po odpovedih Malte in Islandije prvič pridružila zelo močna izbrana vrsta Zahodne Nemčije (ZRN), Anglija je želela po svetovnem naslovu (1966) v svoje vitrine pospraviti še drugo največjo lovoriko, Španija pa kot prva v zgodovini ubraniti naslov. Luč sveta je ugledalo nekaj novosti.
Anglija je prišla na evropsko prvenstvo 1968 kot aktualna svetovna prvakinja. V kvalifikacijah je imela veliko težav.
V kvalifikacijah je zaradi največjega števila udeleženk (31) zaživel skupinski del, tekmovalni naziv evropski pokal narodov pa je nasledilo veliko bolj preprosto in hitro udomačeno ime - evropsko prvenstvo. Na uvodnih izvedbah so vse do zaključnega (polfinalnega) turnirja potekali izločilni boji, zdaj pa se je 31 reprezentanc razvrstilo v osem kvalifikacijskih skupin. V sedmih so bile štiri, v eni pa tri reprezentance. Zmagovalci skupin so se prebili v četrtfinale.
Nemci so se spotaknili v Tirani, Angleži trepetali v Glasgowu
Osma skupina je bila v celoti rezervirana za "britanske" sosede. Evropska nogometna zveza (Uefa) je šla na roko Otočanom in jim dovolila, da so se med seboj pomerili Anglija, Škotska, Wales in Severna Irska. Upoštevali so se tudi rezultati britanskega prvenstva v sezonah 1966/67 in 1967/68. Anglija je po nepozabni zaušnici, ki ji jo je na Wembleyju prizadejala Škotska (2:3), za prvo mesto trepetala vse do zadnjega.
Kako je Škotska presenetila Anglijo na Wembleyju:
Če bi izgubila še na tekmi v Glasgowu, bi se v četrtfinale prebila Škotska, a so trije levi zdržali pritiske in pred več kot 130 tisoč gledalci - to je še danes rekord uradne reprezentančne tekme v Evropi - osvojili zlata vredno točko (1:1). Tako so aktualni svetovni prvaki le napredovali med najboljših osem.
Kako je bilo v drugih kvalifikacijskih skupinah? Bolgarija je presenetljivo izločila Portugalsko, tretjeuvrščeno reprezentanco z zadnjega SP (1966), za Češkoslovaško pa je bil usoden domači poraz z Irsko.
Reprezentanca ZRN se ni uvrstila na zaključni turnir evropskega prvenstva. V kvalifikacijah je doma ugnala Jugoslavijo (3:1 - na fotografiji zadetek Gerda Müllerja), a ji to ni zadostovalo za prvo mesto v skupini.
V kvalifikacijah ni manjkalo zanimivih pripetljajev. Zahodna Nemčija, kapetanski trak je nosil Gerd Müller, se je znašla v skupini z Jugoslavijo. Modri so v Beogradu zmagali z zadetkom Josipa Skoblarja, Zahodni Nemci pa so jim s polno mero vrnili v Hamburgu in zmagali s 3:1. V skladu s tradicijo in nepopustljivim nemškim duhom so zadnja zadetka dosegli v končnici srečanja. Vseeno pa je bila v skupini prva Jugoslavija, saj se je elf nepričakovano spotaknil na gostovanju v Albaniji, kjer je remiziral brez zadetkov.
Jugoslovani ponižali Francoze
Osem zmagovalk skupin je nadaljevalo tekmovanje v četrtfinalu, kjer sta bili odigrani dve tekmi. Najvišjo zmago je dosegla Jugoslavija, za katero takrat ni igral nobeden od slovenskih nogometašev. Po remiju v Marseillu (1:1) je na povratni tekmi dala vetra galskim petelinom in jih ponižala s 5:1. Dvakrat sta v polno zadela Ilija Petković in Vahidin Musemić, enkrat pa Dragan Džajić, kasnejši junak zaključnega turnirja.
Anglija je v četrtfinalu izločila branilce evropskega naslova, Španijo.
Anglija je v dvoboju velikanov, srečala sta se svetovni in evropski prvak, dvakrat tesno ugnala Španijo, Sovjetska zveza se je namučila z Madžarsko (po porazu z 0:2 je v Moskvi zmagala s 3:0), Italija pa z Bolgarijo. Azzurri so se nato razveselili novice, da bo zaključni turnir najboljše četverice potekal na njihovih tleh.
Ker še ni bilo 11-metrovk, je odločal met kovanca
Na Apeninskem polotoku smo spremljali nenavadno končnico. Zadetkov je bilo malo (zgolj sedem na petih tekmah), o enem finalistu je odločil met kovanca, zaradi izenačenega rezultata po podaljških v finalu pa se je vodstvo tekmovanja odločilo, da ne ponovi nespretnega epiloga s kovancem, pač pa se tekma ponovi. To je bilo evropsko prvenstvo z najbolj nenavadnim zaključnim delom, kakršen se v zgodovini največjih tekmovanj ni več nikoli ponovil.
Pozdrav kapetanov Anglije in Jugoslavije Bobbyja Charltona in Mirsada Fazlagića, legendarnega branilca Sarajeva, na polfinalni tekmi evropskega prvenstva. Jugoslavija je izločila aktualnega svetovnega prvaka.
Na polfinalnem srečanju med Italijo in Sovjetsko zvezo, ki se je po podaljških v Neaplju končal brez zadetkov, je sodnik poklical k sebi oba kapetana in jima pokazal kovanec. ''Skupaj z ruskim kapetanom smo odšli proti slačilnici. Sodnik je iz žepa povlekel star kovanec. Vprašal me je, cifra ali grb. Odvrnil sem, grb. Odločil sem se pravilno, Italija se je uvrstila v finale. Ko sem se po stopnicah vračal k igrišču, je bilo na stadionu še vedno 70 tisoč ljudi. Čakali so na razplet. Ko so videli, kako se veselim, so začeli proslavljati še oni,'' je spomine na najbolj nenavaden žreb v zgodovini velikih tekmovanj, ko je met kovanca odločil finalista evropskega prvenstva, pozneje obujal takratni kapetan Giacinto Facchetti (1942 – 2006).
Italy 0 USSR 0, European Championships Semi-Final, 1968. After a tight, hard-fought encounter, the 2 protagonists decided the contest in the only reasonable way - by tossing a coin. Italy's 'heads' gazumped Soviet 'tails' and the Azzurri proceeded to the final. Fair's fair. pic.twitter.com/xpuZjafU1P
— Fussball Geekz (@philharrison192) October 8, 2020
Italija se je tako z veliko pomočjo sreče prebila v finale, razočarani Sovjeti pa so izgubili še dvoboj za tretje mesto. Nesreča vseeno ni zaobšla niti domačega tabora, saj sta zaradi poškodb tekmovanje končala zvezdnika Sandro Mazzola in Gianni Rivera.
''Ta tekma v Neaplju je bila zame nekaj posebnega, saj sem takrat igral za Napoli. Že po petih minutah se je poškodoval Rivera, ker pa takrat menjave še niso bile dovoljene, smo skoraj celotno tekmo proti Sovjetski zvezi igrali z igralcem manj. Osredotočili smo se na branjenje. To je bil velik dosežek, prebiti se prek kvalifikacij vse do finala, pa četudi po metu kovanca,'' je dodal takratni prvi vratar italijanske reprezentance Dino Zoff.
Zoff priznal: Nismo si zaslužili izenačenja
V velikem finalu sta se pomerili sosedi. Italija in Jugoslavija. Pri drugi v ekipi, ki jo je vodil Srb Rajko Mitić, ni bilo nobenega Slovenca. Jugoslovani, na zaključnem turnirju niso nastopili v tradicionalni modri igralni opremi, pač pa v beli (modra je bila rezervirana za gostitelje), so se v finale prebili po odmevni zmagi nad Anglijo. Zmagoviti zadetek je v Firencah prispeval Džajić, ki je strelsko formo nadaljeval tudi v finalu.
Vrhunci (prvega) finala med Italijo in Jugoslavijo:
Olimpijski štadion v Rimu je v finalnem srečanju obnemel, ko je dolgoletni zvezdnik Crvene zvezde goste povedel v vodstvo. Italija se je znašla v silovitih težavah, saj so bili Jugoslovani bližje drugemu zadetku kot pa gostitelji izenačenju.
"V Rimu so nam Jugoslovani povzročili ogromno preglavic. Imeli so izjemno ekipo. Na prvi tekmi so bili veliko boljši, mi pa si, roko na srce, niti nismo zaslužili izenačenja. A Domenghini je lepo izkoristil prosti strel. Dva dni kasneje smo bili veliko boljši. Takrat smo si zmago več kot zaslužili," se je napetih dogodkov spominjal Dino Zoff, italijanski vratar, ki je 14 let kasneje z azzurri osvojil svetovni naslov. Na zaključnem turnirju je na treh tekmah prejel le zadetek, premagal ga je le Džajić.
Vrhunci (ponovljenega) finala med Italijo in Jugoslavijo:
"Kaj vse smo takrat zapravili ... V eni izmed akcij je bila žoga za las prehitra, sam pa sem končal v mreži. Italijani so žal izenačili deset minut pred koncem. Če bi pred tem povečali vodstvo, bi osvojili prvenstvo. So pa imeli Italijani veliko pomoč švicarskega sodnika Diensta. Razlog tiči v tem, da smo igrali odlično, nismo pa imeli statusa Anglije ali katere podobne reprezentance," je o zapravljeni priložnosti spregovoril napadalec Musemić.
Trenutek, ko je Pietro Anastasi premagal Ilijo Pantelića in na ponovljeni finalni tekmi povišal prednost na 2:0.
Na "ponovljenem" finalnem srečanjem, edinem v zgodovini največjih nogometnih tekmovanj, saj je kmalu zavladalo pravilo, da v primeru, če tudi po podaljšku ni zmagovalca, sledi nepredvidljivo izvajanje strelov z bele točke, so Italijani zaigrali s svežo močjo. V enajsterici je bilo kar pet novih igralcev. Italija je v Rimu zmagala z 2:0, znova pa se je med strelci znašel Luigi Riva, ki je skupaj s kvalifikacijami dosegel sedem golov. Največ izmed vseh.
Danes bo vsa Italija trepetala za razplet finalnega dvoboja v Londonu.
Bodo Italijani zvečer ponovno postali italijanski prvaki? Če se bo redni del dvoboja na Wembleyju po 90 minutah končal brez zmagovalca, bo sledil podaljšek. Če tudi ta ne bo podal evropskega prvaka, bo sledila loterija kazenskih udarcev. Nizozemski sodnik Björn Kuipers torej zagotovo ne bo metal kovanca, tako kot ga je Zahodni Nemec Kurt Tschenscher leta 1968 v Neaplju, ampak bodo sledili streli z beli točke. Italijani imajo z njimi letos prijetne izkušnje, saj so v polfinalu izločili Špance. Bi jo lahko na podoben način zagodli tudi Angležem?
Zanimivosti z evropskega prvenstva 1968:
- Na kvalifikacijski tekmi med Škotsko in Anglijo se je na stadionu Hampden Park v Glasgowu zbralo 130.711 gledalcev, kar je še do danes rekord uradnih tekem pod taktirko Uefe.
- Polfinalna tekma med Italijo in Sovjetsko zvezo (0:0) je bila edina v zgodovini nogometne igre, o kateri je odločil met kovanca. Turčija je na svetovnem prvenstvu 1954 premagala Španijo po tem, ko sta kapetana vlekla paličici. Krajšo je potegnil Španec.
- Strelec zadnjega gola na EP 1968 Pietro Anastasi je po koncu prvenstva iz Vareseja prestopil k Juventusu za takrat rekordni odškodninski znesek v vrednosti 660 milijonov italijanskih lir.
- Najboljši strelec zaključnega turnirja je bil Srb Dragan Džajić. Edini je dosegel dva zadetka.
Evropsko prvenstvo 1968, zaključni turnir:
Finale, ponovljena tekma, 10. junij 1968:
Olimpijski štadion, Rim, 55.000 gledalcev
Italija : Jugoslavija 2:0 (2:0)
Riva 12., Anastasi 31.
Finale, 8. junij 1968:
Olimpijski štadion, Rim, 85.000 gledalcev
Italija : Jugoslavija 1:1* (1:1, 1:1, 0:1)
Domenghini 80.; Džajić 32.
Za tretje mesto, 8. junij 1968:
Olimpijski štadion, Rim, 68.817 gledalcev
Anglija : Sovjetska zveza 2:0 (1:0)
Charlton 39., Hurst 63.
Polfinale, 5. junij 1968:
San Paolo, Neapelj, 68.582 gledalcev
Italija : Sovjetska zveza 0:0**
Comunale, Firence, 21.834 gledalcev
Jugoslavija : Anglija 1:0 (0:0)
Džajić 87.
* - po podaljških
** - po podaljških, zmagovalca je odločil met kovanca
