SiolNET. Sportal Nogomet
8,10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (194.) - ROBERT OBLAK

Ganljiva izpoved sina Branka Oblaka

8,10

termometer

Robert Oblak
Nekdanji slovenski nogometni reprezentant Robert Oblak se med kariero ni mogel izogniti številnim opazkam in komentarjem, povezanih z njegovim očetom. O tej občutljivi temi, svoji nogometni poti in še številnih rečeh, se je razgovoril v obsežnem intervjuju. Foto: Vid Ponikvar

V Sloveniji se je z bremenom, svojevrstno pastjo, ki jo predstavljata slavni priimek in dejstvo, kako je tvoj oče pisal zgodovino v nogometu, kot prvi spopadel Robert Oblak. Šel je po njegovih stopinjah, zaigral tudi za reprezentanco, a pri tem tudi trpel, saj so ga vselej primerjali z Brankom Oblakom. Zdaj, ko ima 52 let, se temu le še smeji. Zdaj je srečen in ponosen, da je do vsega, kar je dosegel v življenju, prišel brez finančnih donacij očeta.

"Spomini na nogomet? So lepi, a tudi manj lepi. Tisti, ki bolijo. V mladosti sem imel zavoro. Takrat, ko bi moral dati največ, sem pokazal najmanj. Najbolje sem igral šele pozneje, pri 29, 30 letih. Ko je bilo že prepozno. Me pa nikoli ni mikalo, da bi igral kje bolj resno. Tak sem pač bil," se prav posebne kariere danes spominja Robert Oblak, pozabljeni obraz slovenskega nogometa.

Kariero je oplemenitil s tremi nastopi za reprezentanco, se dokazoval pri splitskem Hajduku, igral tudi v Avstriji in številnih slovenskih klubih, kjer pa se je vse prevečkrat srečeval z opazkami, da je prišel tako daleč le zaradi očeta. Neprestano so ga primerjali z njim. Čutil je pritisk, ki mu psihološko ni bil kos. Breme je bilo preveliko, vse skupaj se je začelo že v najmlajših letih. "Veliko otrok me ni maralo, ker sem bil sin od Oblaka," je pripomnil s kislim nasmeškom in resnim pogledom.

Nogometa niti ni imel toliko rad, kot bi si marsikdo mislil. Primanjkovalo mu je vztrajnosti, že kmalu se je navadil na drugačno življenje. V redno službo je začel hoditi že med nogometno kariero. Je dvakrat ločen, oče treh bolj kot že ne odraslih otrok. Vsak dan se z vlakom odpravi v službo v Radomlje in ne skriva goreče želje. Nekoč bi rad zapustil Slovenijo in se preselil v tople obmorske kraje. "Nekam pod palmo," s prešernim nasmehom poudarja 52-letni Ljubljančan. Rad uživa v svobodi in prav nič ga ne vleče nazaj v nogomet. Tam, kjer je ostal pri Slovencih bolj ali manj zapisan kot zgolj sin Branka Oblaka.


Robert Oblak, oče treh otrok in velik roker po srcu, je vezi z nogometom prekinil že pred leti. V službo hodi v Radomlje, kjer se ukvarja s proizvodnjo stolov. Robert Oblak, oče treh otrok in velik roker po srcu, je vezi z nogometom prekinil že pred leti. V službo hodi v Radomlje, kjer se ukvarja s proizvodnjo stolov. Foto: Vid Ponikvar

Kako je bilo odraščati kot sin Branka Oblaka, za mnoge najboljšega nogometaša, kadarkoli rojenega na slovenskih tleh?

Velik privilegij je imeti takšnega očeta. Resnično. Kdor bo rekel, da ni privilegiran kot sin znanih športnikov, umetnikov, znanstvenikov ali koga drugega, laže. Pri določenih zadevah sem bil vsekakor privilegiran, so pa ljudje žal "po defaultu" negativno nastrojeni do takih ljudi. Pa čeprav nisem bil sam nič kriv, da sem pač sin Branka Oblaka. To je bilo najbolj čutiti v Sloveniji. Drugje, denimo v Splitu, kjer sem hodil v vrtec, tega niti nisem čutil.

Imeli ste posebno otroštvo. Oče je kar pogosto menjal nogometne klube, družina pa je potovala z njim in se selila. Najprej iz Slovenije v Dalmacijo, kjer je Branko Oblak navduševal pri Hajduku in z njim osvajal naslove, nato pa še v Nemčijo.

V Splitu sem se imel res lepo. Imel sem ravno šest let, prišel v vrtec. Užival sem v Dalmaciji. Živeli smo v stanovanju blizu marine Lučice z ogromno teraso, na kateri sva s fotrom vedno igrala nogomet. Trenirala, uživala, se hecala. Luštno je bilo. V vrtcu sem imel sprva težave, saj sem slabo poznal hrvaški jezik, potem pa sem se moral navaditi še na splitski dialekt. Poleg tega pa sem še grozno jecljal. Nisem mogel povedati niti besede.

Mlada družina Oblak se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto selila. Najprej iz Ljubljane v Split, nato pa še v Gelsenkirchen in München. Mlada družina Oblak se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto selila. Najprej iz Ljubljane v Split, nato pa še v Gelsenkirchen in München. Foto: Guliverimage

Na jecljanju sem doktoriral in lahko povem, da danes sploh ne poznam človeka, ki bi jecljal, a bil hkrati slab v duši. Prav vsi imajo pozitivni značaj, ker jih je ta hiba v življenju tako tepla. To je psihično mučenje za vsakega. Kdor je s tem rasel kot otrok, je bilo zanj grozljivo. To lahko povem zase. No, če pa imaš starše, ki ti pri tem stojijo ob strani, je malce bolje. Sam sem imel to srečo.

Zdaj vam gre bolje, jecljanja v vašem govoru ni več zaznati.

Kot otrok je zelo jecljal, dodatne neprijetnosti pa doživljal, ko ga veliko vrstnikov ni maralo zaradi tega, ker je bil sin slavnega očeta in si je lahko privoščil več od ostalih. Kot otrok je zelo jecljal, dodatne neprijetnosti pa doživljal, ko ga veliko vrstnikov ni maralo zaradi tega, ker je bil sin slavnega očeta in si je lahko privoščil več od ostalih. Foto: Guliverimage

Vmes sem ga odpravil, a sem potreboval res dolgo časa. Občasno se mi še pojavlja, a s tem nimam težav, ker se tisti trenutek, ko se lahko o tem začneš pogovarjati in debatirati, tega osvobodiš.

Če pa jecljaš kot otrok, ti resnično ni lahko. Spominjam se zlasti obdobja, ko sem se vrnil iz Nemčije. Starša sta ostala še eno leto v Münchnu, s sestro Anjo pa sva se vrnila in živela pri babici. Takrat mi res ni bilo prijetno, saj sem začel hoditi v četrti razred. Imel sem hibo, jecljal sem, poleg tega pa sem bil še Oblakov sin. Biti sin znanega športnika, ki ni psihično zadosti močen, jaz resnično nisem znal biti, ni prijetno. Že zaradi jecljanja me marsikdo ni maral, veliko otrok pa me ni maralo le zaradi tega, ker sem bil pač sin od Oblaka. Ker sem imel vse. To je bilo res grdo.

Vedno sem si želel, da bi bil kot vsak drug. Da ne bi izstopal. Takrat denimo v Ljubljani ni bilo kakšne pretirane izbire butikov. Če si se hotel lepo obleči, si moral v Trst. Finance smo imeli, to ni bila težava, tako da smo se šli enkrat na leto obleč v Italijo. Sestri je to ustrezalo, ona je rada bolj "fensi". Meni pa niti ni. Če sem si kupil bele superge, sem jih takoj obul in začel po 20 metrih hoditi po njih. Da se ja ne bo videlo, da so nove. Pač, zaradi odziva sošolcev.

Kako pa je bilo v šoli v Nemčiji?

Na začetku kar stresno. V Splitu sem se komaj navadil na jezik, ko smo že morali v Nemčijo. V Gelsenkirchen, industrijsko mesto, kjer se je govorila knjižna nemščina. Porinili so me v prvi razred, čeprav nisem znal niti ene nemške besede. Bilo je čudno, a kot otrok vpijaš vse okoli sebe kot spužva, tako da sem po nekaj mesecih že govoril kot "rojeni Švaba". Še danes vrhunsko govorim. Še lažje mi je postalo, ko se je Schalkeju pridružil sloviti vratar Enver Marić. Imel je dva sina, s katerima sem se veliko družil. To sta bila Leo in Teo, z njima se še danes slišim. Leo denimo zdaj živi v Dallasu in me vabi, da pridem kaj na obisk (smeh).

No, po dveh letih smo se preselili v München. Fotr je igral odlično proti Bayernu. Vedno ga je uničil. Rad mi je govoril, kako je med tekmo prišel do njega sam Franz Beckenbauer in ga povabil k Bayernu. Da bi ga zamenjal, ker je ravno odhajal v ZDA. To je največja pohvala, kar jo lahko prejmeš v Nemčiji. Če te želi Beckenbauer videti v svojem klubu.

Branko Oblak je z Bayernom leta 1980 osvojil nemško bundesligo. ''Kaj vse sem takrat doživel … Fotr me je pri Bayernu rad vzel s seboj na trening. Tega ne bom nikoli pozabil. Kako so bili poleg mene takšni asi kot Rummenigge, Hoeness, Breitner, Müller, Meier … V bazenčku so si noge hladili, jaz pa v njihovi družbi. Danes si kaj takšnega ne moreš predstavljali. Dejansko sem imel kot otrok velik privilegij,'' se rad spominja prigod iz Münchna. Branko Oblak je z Bayernom leta 1980 osvojil nemško bundesligo. ''Kaj vse sem takrat doživel … Fotr me je pri Bayernu rad vzel s seboj na trening. Tega ne bom nikoli pozabil. Kako so bili poleg mene takšni asi kot Rummenigge, Hoeness, Breitner, Müller, Meier … V bazenčku so si noge hladili, jaz pa v njihovi družbi. Danes si kaj takšnega ne moreš predstavljali. Dejansko sem imel kot otrok velik privilegij,'' se rad spominja prigod iz Münchna. Foto: Guliverimage

Na Bavarskem je zame nastopila nova težava. Čisto nič nisem razumel v šoli, saj so govorili povsem drugačno nemščino. Res zanimivo. No, čez dve leti sva se s sestro vrnila v Slovenijo, nato pa sem bil sprejet med pionirčke. Malce pozneje od ostalih, šele v četrtem razredu, ampak vseeno (smeh).

Ste po vrnitvi iz Nemčije čutili preskok, drugačen slog življenja, ki je vladal v Sloveniji?

Čutil sem ga, saj ni bilo v trgovinah skoraj ničesar, česar sem bil vajen v Nemčiji. Najbolj sem pogrešal kečap, na katerega sem se kot otrok zelo navadil. Me pa ni to kaj preveč motilo. Vedno sem bil skromen. Saj se je tudi v Ljubljani našlo kaj, tega ne moremo zanikati, je pa res, da pač nisi mogel vsega dobiti.

Smo pa po drugi strani imeli zaradi očeta privilegije, to je dejstvo. Iskreno povedano pa jih raje ne bi imel. Kakorkoli so mi prinesli kaj dobrega, so mi tudi dvakrat bolj škodovali. A danes sem se s tem soočil. Zdaj sem drugačen, star 52 let, ko lahko že malce posmehljivo gledam na preteklost. Takrat pa je bolelo, resnično mi ni bilo prijetno.

"Zaradi očeta sem imel privilegije, to je dejstvo. Iskreno povedano pa jih raje ne bi imel. Kakorkoli so mi prinesli kaj dobrega, so mi tudi dvakrat bolj škodovali. A danes sem se s tem soočil," sporoča sin slovitega slovenskega nogometnega asa. "Zaradi očeta sem imel privilegije, to je dejstvo. Iskreno povedano pa jih raje ne bi imel. Kakorkoli so mi prinesli kaj dobrega, so mi tudi dvakrat bolj škodovali. A danes sem se s tem soočil," sporoča sin slovitega slovenskega nogometnega asa. Foto: Vid Ponikvar

Šli ste po očetovih stopinjah in tudi sami igrali nogomet. Ste si tako želeli ali ste pač zgolj sledili željam očeta?

Imel sem rad nogomet, definitivno. Lagal bi, če bi rekel, da ne. A toliko ga pa spet nisem. V bistvu sem ga imel premalo rad, če se lahko tako izrazim. Če bi ga imel bolj, bi verjetno napravil več v karieri. Fotr je vedno govoril, kako bo Robi igral fuzbal. Da bo tako in nič drugače. Pa se je že zgodilo, da sem hotel v nekem trenutku prenehati. Ko sem bil še mulc. Star sem bil 14, 15 let, a ni šlo. K nam domov je prišel trener in me prepričal. Verjetno ga je fotr naročil, ne vem.

Se nista o tem nikoli pogovarjala?

Z njim se je težko pogovarjati, saj hoče vedno voditi igro, jaz pa sem danes tudi že star 52 let in je malce drugače. Se pa sicer odlično razumeva, fino nama gre. Od mojega očeta je težko izvedeti karkoli malce bolj osebnega. Fotr je super, dokler razmišljaš enako kot on. Če mu pa kdo začne kontrirati, je hitro konec pogovora. Ne, da bi sam povedal, zakaj tako razmišlja in bi argumentiral svoje mišljenje. Ne, raje se poslovi. A tako pač je. Tak je.

Z očetom Brankom je tako veselo poziral leta 2011 ob slovesni predstavitvi knjige Branko Oblak, ki jo je ob mogoči nekdanjega asa svetovnega nogometa napisal Ivo Gajič. Z očetom Brankom je tako veselo poziral leta 2011 ob slovesni predstavitvi knjige Branko Oblak, ki jo je ob mogoči nekdanjega asa svetovnega nogometa napisal Ivo Gajič. Foto: Vid Ponikvar

Kakšen pa je med domačimi štirimi stenami? V javnosti je pogosto odkrit, odrezav, brez dlake na jeziku.

Imate prav. Odličen je. Pove tisto, kar misli. Morda zaradi tega večkrat ni najbolj takten in mu to ne koristi. Ima pa pogum, brez dvoma. Je odkrit in iskren. Vseeno mu je. Tako kot meni. Dostikrat v sebi zasledim njega. Ko kaj rečem, ko kaj naredim. Ko se slišim, se mi zdi, da imava isti ton. Kot da bi poslušal njega. Res zanimivo.

Ko sem bil še otrok, je bil drugače zelo dober oče. Veliko se je ukvarjal z menoj, preživljal ogromno prostega časa. Imel sem lepo otroštvo, čeprav smo ga pogosto pogrešali, ker je bil zaradi nogometa mnogokrat odsoten. Če pa je imel čas, se je veliko ukvarjal z menoj. Dokler nisem zrasel. Takrat bi se lahko bolj povezala, a je tudi on imel svoje težave. Ločil se je in podobno …

Kakšen nogometni zvezdnik je bil takrat v Sloveniji? Je užival podobno slavo kot jo denimo zdaj Jan Oblak?

Zagotovo. Spoštovanje se je čutilo na vsakem koraku. To, kar je dosegel Jan Oblak, je šlo že čez marsikatero mejo, a je potrebno upoštevati, da takrat, ko je igral moj fotr, v Sloveniji ni bilo veliko tako uspešnih nogometašev. Dostikrat me je hotel peljati v šolo, a je to samo enkrat storil z mercedesom. Na mojo željo. Preprosto nisem hotel, da bi me večkrat. Ko me je pripeljal, sem šel hitro ven. Ni mi bilo prijetno v očeh drugih. Danes mi je vseeno, kateri avto vozim. Nekaterim pa ni. Njemu je takrat denimo to ogromno pomenilo. Avtomobile je menjal vsako leto. Pač, to je oboževal. Če si je to lahko privoščil, zakaj pa ne. Sam pač nimam te potrebe. Lahko živim čisto skromno.

Nogometno kariero je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pri Olimpiji, kjer pa ni ustvaril vidnejšega pečata. "Psiha me je zdelala, glava me je pustila na cedilu," pojasnjuje danes 52-letni Ljubljančan, ki se je k zmajem vrnil še enkrat (1994), a le za kratek čas. Nogometno kariero je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pri Olimpiji, kjer pa ni ustvaril vidnejšega pečata. "Psiha me je zdelala, glava me je pustila na cedilu," pojasnjuje danes 52-letni Ljubljančan, ki se je k zmajem vrnil še enkrat (1994), a le za kratek čas. Foto: Vid Ponikvar

Prve resnejše korake ste podobno kot oče naredili za Bežigradom pri Olimpiji.

Kje pa bi drugje? Kot rojen Ljubljančan sem začel pri Olimpiji. Imel sem svoje kakovosti, se jih tudi zavedal, a jih na igrišču žal nisem pokazal. Psiha me je zdelala, glava me je pustila na cedilu. Bil sem preveč obremenjen zaradi očeta, saj so ga venomer omenjali. Neprestano so me primerjali z njim. Res, v Olimpiji nisem pokazal veliko. Roko na srce, smo tudi imeli ekipo, v kateri so bili drugi fantje boljši od mene. Tako kot ta intervju. Če se ne bi pisal Oblak, ga verjetno tudi ne bi imela. Bodiva realna.

Kljub temu ste pozneje dosegli bistveno več, nenazadnje zbrali tudi tri nastope za člansko slovensko reprezentanco, kar ni mačji kašelj. Vendarle ste izstopali iz povprečja in dokazali, da znate tudi vi zelo dobro igrati nogomet.

Dobro, nekaj sem naredil. Saj je bilo luštno. Doživel sem tudi veliko lepih stvari, a sem po njih vedno ostal trdno na tleh. Premalo sem imel rad nogomet. Če bi bil bolj vztrajen, bi verjetno napravil več.

O najboljšem nogometašu na svetu:

Česa vam pa je bilo najbolj žal?

Največjo priložnost sem verjetno zapravil v Splitu. Leta 1990 sem se odpravil za eno sezono k Hajduku. Pri Olimpiji mi ni šlo, pa sem se preizkusil še drugje. Verjetno sem prišel v Split po zaslugi fotra. Težko si predstavljam, da bi me sicer povabili v tako močno ekipo. Star sem bil 22 let, Hajduk sem oboževal že od prej. Živel in spal sem na štadionu Poljud, na delu pa občudoval izjemno generacijo igralcev. Bokšić, Jarni, Štimac, Bilić, Jerkan … Ko smo imeli prijateljske tekme in sem igral, sem se čutil enakovrednega, dostikrat celo boljšega od marsikaterega igralca. Nisem pa bil dovolj vztrajen. To pa je tisto, kar me loči od večjih športnikov.

Pri splitskem Hajduku (spodnja vrsta, drugi z desne) si je pred tremi desetletji delil slačilnico s številnimi poznejšimi asi hrvaškega, pa tudi evropskega nogometa (Alen Bokšić, Robert Jarni, Igor Štimac, Slaven Bilić ...). Njegov soigralec je bil tudi bodoči reprezentančni vratar Slovenije Boško Bošković (srednja vrsta skrajno desno), nekaj časa pa je bil v Dalmaciji njegov soigralec tudi obetavni Celjan Dejan Bauman, ki pa ni imel sreče z zdravjem, saj je kmalu utrpel hudo poškodbo kolena. Pri splitskem Hajduku (spodnja vrsta, drugi z desne) si je pred tremi desetletji delil slačilnico s številnimi poznejšimi asi hrvaškega, pa tudi evropskega nogometa (Alen Bokšić, Robert Jarni, Igor Štimac, Slaven Bilić ...). Njegov soigralec je bil tudi bodoči reprezentančni vratar Slovenije Boško Bošković (srednja vrsta skrajno desno), nekaj časa pa je bil v Dalmaciji njegov soigralec tudi obetavni Celjan Dejan Bauman, ki pa ni imel sreče z zdravjem, saj je kmalu utrpel hudo poškodbo kolena. Foto: hajduk.hr Pri Hajduku nisem veliko igral. Po polovici leta ni bilo nič, po osmih mesecih tudi, nato pa sem se poslovil. To je bilo leto, ko sem se tudi poročil, dobil prvega otroka. Takrat bi moral bolj vztrajati pri nogometu, a žal nisem.

So me pa obkrožali igralci, ki so pozneje sestavljali polovico hrvaške reprezentance. Pa sem hotel kar igrati pred njimi … Bedak. Če bi ostal nekaj let, takrat so se namreč najboljši igralci Hajduka začeli prodajati, bi lahko naredil več. Moral bi biti bolj vztrajen. Zato danes občudujem vse fante, ki vztrajajo. Morda kakšen nima veliko znanja, a vseeno vztraja. To je treba spoštovati.

Je pa v Sloveniji uspešnih kar nekaj zgodb, ko so sinovi nadaljevali vrhunske kariere in šli po stopinjah očetov. To sta denimo lepo potrdili družini Zahović in Elsner, pa še bi se jih lahko našlo.

Kar dobro jim gre, da. Verjetno so imeli rajši nogomet kot jaz. Sam sem ga bolj doživljal kot ritual. Ko z nogometom živiš od rojstva in ti postane tako domač, da pomisliš, kako boš kar tako postal nogometaš. Da boš igral ne vem vse kje. Ja, ljuba duša, pa ne gre tako, žal mi je. Tako veliko mladih fantov je na svetu, ki vlagajo ogromno časa in energije, pa se na koncu iz tega truda in odrekanja ne izcimi nič. Veliko jih nato zaide s poti, nekatere premami tudi alkohol. Hudo mi je za kakšne, poznam tudi nekatere iz moje generacije, ki so se znašli v težavah in bi potrebovali podporo. Enostavno moraš biti močan in se takrat pobrati. Tega pa ne zmorejo vsi.

Kot nogometaš je oboževal igro na desnem bočnem položaju. V Sloveniji je poleg Olimpije v prvi ligi igral tudi za Studio D Novo mesto, Naklo in Rudar. Zbral je 94 nastopov v 1. SNL in dosegel 7 zadetkov. Kot nogometaš je oboževal igro na desnem bočnem položaju. V Sloveniji je poleg Olimpije v prvi ligi igral tudi za Studio D Novo mesto, Naklo in Rudar. Zbral je 94 nastopov v 1. SNL in dosegel 7 zadetkov. Foto: Vid Ponikvar Kakšen pa je bil odziv očeta, ko se vam ni uspelo dokazati pri Olimpiji, nato pa še Hajduku?

Ni se hotel v nič mešati niti na koga vplivati. Tudi sam ne bi želel, da bi koga klical in mi skušal tako pomagati. Ima pa fotr še danes visoko mnenje o meni. Pravi, da sem bil vrhunski nogometaš. Pa je kar iskren v izjavah. Mogoče sem preveč samokritičen, pa se premalo cenim, ampak … To, kar sem dal, sem dal. Sem pa imel premalo rad nogomet. To je bistvo vsega.

So vas kot igralca krasile podobne vrline kot očeta, za katerega so radi rekli, da je bil tako moderen nogometaš, da je preprosto prehiteval čas?

Kaj pa vem. Zagotovo sem bil tudi sam borben. Največkrat sem igral na desnem krilu ter tekal gor in dol, fotr pa je veliko raje igral po sredini. To je bila največja razlika. Oboževal sem bok. Na vsaki tekmi sem lahko dal nekaj uporabnih predložkov. Tekmeca sem vrgel na finto in centriral. Tako sem omogočil veliko zadetkov.

Kdaj pa so se za vas začeli zanimati pri reprezentanci?

Leta 1994. Takrat, ko sem igral za Živila Naklo. Bili smo hit prvenstva, nekaj tednov celo prvi na tabeli. Odlično nam je šlo, v zvezni vrsti je blestel Miran Pavlin.

Je bilo to takrat, ko ste imeli v klubu nerazčiščene odnose s sosedom, ki je imel hišo neposredno ob igrišču in vam ni vračal žog, če so končale v njegovem vrtu?

Res je. Neposredno za golom je bila njegova hiša. Resda smo za golom postavili visoko mrežo, a tudi to ni pomagalo, če je kdo slabo naciljal muho na tarči. Ogromno žog je končalo na njegovem vrtu, nazaj jih nismo več dobili. Bili so trenutki, ko jih je tudi uničeval. Kot da bi gledal prizore iz kakega zmedenega filma. Na koncu se ti sploh ni dalo več kregati z njim.

Na dvoboju v Skopju med Makedonijo in Slovenijo se je selektor Verdenik odločil za začetno enajsterico, ki so jo sestavljali (od leve proti desni) Gregor Židan, Marko Simeunović, Darko Milanič, Džoni Novak, Andrej Poljšak, Robert Oblak, Ermin Šiljak, Peter Binkovski, Franc Cifer, Sašo Udovič in Alfred Jermaniš. To je bil krstni nastop Oblaka za slovensko reprezentanco, nato je zaigral še dvakrat. V Szombathelyju proti Madžarski (1:0) in Cipru v Mariboru (3:0). Na dvoboju v Skopju med Makedonijo in Slovenijo se je selektor Verdenik odločil za začetno enajsterico, ki so jo sestavljali (od leve proti desni) Gregor Židan, Marko Simeunović, Darko Milanič, Džoni Novak, Andrej Poljšak, Robert Oblak, Ermin Šiljak, Peter Binkovski, Franc Cifer, Sašo Udovič in Alfred Jermaniš. To je bil krstni nastop Oblaka za slovensko reprezentanco, nato je zaigral še dvakrat. V Szombathelyju proti Madžarski (1:0) in Cipru v Mariboru (3:0). Foto: Osebni arhiv

V reprezentanci ste nato odigrali tri tekme pod vodstvom selektorja dr. Zdenka Verdenika.

Najbolj se spominjam zmage na Madžarskem, ki jo je zagotovil Srečko Katanec. Zadel je s prostega strela, s kakšnih 30 metrov! Iz tega obdobja se ne spomnim kaj dosti, tega zadetka Srečka pa še kako. Takrat smo ga gledali kot boga. Bili smo mladi, še mulci, potem pa je takole prišel med nas Srečko. Profesionalec. Bil je bolj resne sorte, brez smisla za šalo, mi pa veseli, da smo lahko bili poleg. Moram pa priznati, da drugače nisem bil kaj preveč navdušen, da so me sploh vpoklicali v reprezentanco. Res ne.

Zakaj? So se pojavljali očitki, da ste v reprezentanci le zaradi vez in znanega priimka?

Pa še kako. Meni to res ni dišalo. Naposlušal sem se teh opazk, komentarjev. Navsezadnje mi je bilo že vseeno, kaj si drugi mislijo. Bil sem že na tem, da jim rečem, pa imejte vi dres in sami igrajte. In sem se nato res umaknil. Če mi kaj ne ustreza, se raje umaknem. Ne da se mi kregati, nisem pa hinavec.

Čutil sem prevelik pritisk, zato sem si rekel, da ne bom več sprejel vpoklica. In sem res nisem več odzival. Saj so me še klicali, a sem jim rekel, da ne bom več v reprezentanci. Dosti sem imel. Hotel sem, da raje igrajo drugi.

"Če sem dobro igral, je bilo to za javnost normalno, če pa sem igral slabo, pa so me družno pljuvali. Ni bilo luštno biti Branetov sin, res ne," priznava Robert Oblak, nekdanji slovenski reprezentant. "Če sem dobro igral, je bilo to za javnost normalno, če pa sem igral slabo, pa so me družno pljuvali. Ni bilo luštno biti Branetov sin, res ne," priznava Robert Oblak, nekdanji slovenski reprezentant. Foto: Vid Ponikvar Zanimivo. Čeprav pravijo, da se za takšne trenutke, ko si reprezentant in poslušaš državno himno pred tekmo, preprosto živi.

No, najprej moraš biti tak tip človeka, da te to veseli. Mene pa to ni tako veselilo. Imel sem večji problem od himne. Obremenjeval sem se, ali bom igral dobro ali ne. Tako res ni šlo več naprej.

Zaradi tega tudi nekaj časa nisem hotel igrati v Sloveniji. Želel sem raje v tujino. Že po Splitu sem šel v Avstrijo in se izognil Sloveniji. Nato pa me je fotr leta 1999 potegnil v Velenje k Rudarju. Poznal je mojo kakovost. V Rudarju sem nato tudi bolje igral kot pa v Ljubljani. Pri Olimpiji, h kateri sem se vrnil za kratek čas leta 1994, pa ni šlo. Nisem bil dovolj nogometno zrel, niti sproščen.

Najtežje je biti car v svoji hiši, če imaš predhodnika, ki je bil še večji car. Potem pa vsak pričakuje od tebe podobno. Če sem dobro igral, je bilo to za javnost normalno, če pa sem igral slabo, pa so me družno pljuvali. Ni bilo luštno biti Branetov sin, res ne. Ima pa fotr še tak značaj, da ga imaš lahko rad ali pa ne. Ravnodušnih pri njem niti ni. Veliko ljudi je tako avtomatično sklepalo, da sem takšen tudi jaz.

Imeli ste tudi manj prijetno izkušnjo na Krasu.

Tisto mi še danes ni preveč jasno. Iz Tabora so me klicali, da me želijo. K njim sem se pripeljal neposredno z dopusta, da se dogovorimo in podpišemo pogodbo. Trener je bil Borče Sredojević. Zgodilo pa se je tako, da mi ni dal nobene priložnosti. Tekel sem le kroge, sploh nisem igral tekem. Čez tri tedne sem odšel domov. Od nogometa takrat nisi mogel zaslužiti veliko, zato je bilo že treba razmišljati o službi.

Službi? Slovenci kot Slovenci so se zagotovo spraševali, zakaj bi Robert Oblak sploh moral delati, če ima tako vplivnega in preskrbljenega očeta.

Bravo! Lepo ste povedali. Takrat sem živel v Velikih Laščah. Z drugo ženo. Kupila sva vikend, ga prenovila in malce povečala, kakor sem ga pač lahko glede na finančne zmožnosti. Potem smo začeli delati fasado, pa je prišel eden izmed sosedov in me vprašal, ali je fotr dal injekcijo. Pa sem mu zabrundal, ja, ja, in si mislil svoje. Tako pač je. Resnica pa je takšna, da nisem hotel nobenih donacij. Nikoli. Nisem maral privilegijev. Nisem jih hotel imeti, pa so nekateri vseeno prišli sami od sebe.

Ko je bilo konec z nogometom, denarja pa vedno manj, so verjetno mnogi mislili, da mi vendarle ni tako hudo. Ker imam zalogo. Ja, kakšno pa? Saj moj fotr ni bankomat. In ne bi bil nikoli. Vsi so mislili, da mi je lahko, a mi nikoli ni bilo. Vse, kar imam, sem si v življenju ustvaril sam. Nenazadnje je tako tudi prav.

"Vse, kar imam, sem si v življenju ustvaril sam. Nenazadnje je tako tudi prav," nam je pojasnil na balkonu svojega stanovanja za Bežigradom, nedaleč stran od stadiona, na katerem se je pred leti, podobno velja tudi za njegovega očeta Branka, dokazoval v dresu Olimpije. "Vse, kar imam, sem si v življenju ustvaril sam. Nenazadnje je tako tudi prav," nam je pojasnil na balkonu svojega stanovanja za Bežigradom, nedaleč stran od stadiona, na katerem se je pred leti, podobno velja tudi za njegovega očeta Branka, dokazoval v dresu Olimpije. Foto: Vid Ponikvar

V bistvu sem ves čas stremel k temu, da bi postal normalen državljan. Takšen, da me ne bi več noben povezoval ali obremenjeval s tem. In danes se lahko pohvalim, da mi je uspelo. Dosegel sem tisto, kar sem si želel. Hodim v službo, zdaj celo z vlakom, saj se je podjetje preselilo v Radomlje. Postal sem normalen državljan.

Marsikdo bi raje užival v visoki družbi, izkušal več razvad, meni pa zadošča tisto, kar imam. Cena slave je zelo draga, zato sem raje svoboden. Da se gibam svobodno. Ravno tisto, česar zdaj zaradi epidemije koronavirusa ne morem. To me ubija.

Kljub igranju nogometa ste torej že kmalu začeli hoditi v službo.

Res je, delati sem začel, ko sem imel 30 let. Zame je vsako delo častno. Začel sem kot komercialist. Pred tem sem končal srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Bil sem bolj industrijski oblikovalec, nato pa začel delati v firmi, v kateri smo se šli nekaj podobnega majhnemu Merkurju.

Nogometno kariero sem končal pri 35 letih. V Avstriji, kjer sem nazadnje igral v vaških ligah. To je, vidim, ostala stalna praksa za mnoge slovenske nogometaše. Klub imaš takoj čez mejo, ni se potrebno niti voziti na treninge. Igral sem le tekme ob sobotah, bil tam štirikrat na mesec. Spominjam se, da je bila takrat moja mesečna plača v službi 120 tisoč tolarjev. No, v Avstriji sem na štirih tekmah zaslužil isto. Pa je bilo to v tistih časih, pred 20 leti, kar veliko.

O najljubši glasbeni skupini AC/DC in stvareh, ki jih pogreša zaradi koronakrize:

Se vam je bilo težko posloviti od igranja nogometnih tekem?

Po eni strani da, po drugi strani pa mi je povsem ustrezalo. Z leti sem se naveličal nogometa, postal starejši. Takrat sem naredil obrat in šel za nekaj časa v gostinstvo. Dobro se je delalo, renoviral sem lokal, potem pa so nastopile ločitve, pa še druge stvari v življenju. Tudi gostinstva sem se hitro naveličal. Danes se ga ne bi šel več, ga ni denarja na tem svetu.

Vrnil sem se v službo. Ravno takrat, ko se je pri nas dogajala zadnja gospodarska kriza. Pa smo spet iskali pot, kako se bom prebijal naprej. In še vedno mi je uspelo. Dvakrat sem se ločil, dvakrat bil finančno na kolenih, a sem se nato vselej pobral. Marsikdo se ne bi. Dvakrat sem začel iz ničle, to res ni preprosto.

Vas ni nikoli mikalo, da bi obdržali stik z nogometom v kakšni drugi vlogi? Da bi se preizkusili kot trener, menedžer, skavt?

Ne. Pa tudi če bi me mikalo, bi verjetno, če bi ustvaril kakšnih 200 tisoč evrov, takoj nehal. Res. Saj ne potrebuje človek več. Moraš uživati v tem, da si na tak način služiš denar. Sam ga raje služim drugače. In ni nobenih težav, če ga je na koncu na računu kaj manj.

"Ko sem igral za NK Ljubljana, sem pod vodstvom Miloša Šoškića igral najboljši nogomet v svojem življenju. V drugi ligi. Star sem bil 29, 30 let. Takrat sem bil neobremenjen," ima lepe spomine na klub iz Spodnje Šiške, ki je nekaj let pozneje žal ugasnil. "Ko sem igral za NK Ljubljana, sem pod vodstvom Miloša Šoškića igral najboljši nogomet v svojem življenju. V drugi ligi. Star sem bil 29, 30 let. Takrat sem bil neobremenjen," ima lepe spomine na klub iz Spodnje Šiške, ki je nekaj let pozneje žal ugasnil. Foto: Vid Ponikvar

Oče se je večkrat preizkusil v vlogi trenerja, bil je tudi selektor. Tako članom kot tudi mlajšim reprezentantom.

Da. Zdi se mi, da je vedno najraje delal z mladimi. Oni so ga vedno poslušali, pridno delali, v članski reprezentanci pa se srečuješ s stotimi egi. Drugače je, hitro se najde kdo, ki mu ne smeš reči ničesar napačnega. Za selektorsko delo moraš biti dober psiholog. Tam imaš 22 različnih značajev igralcev, iz vsakega pa moraš potegniti najboljše.

Vas nihče ni vabil v nogometne vode, denimo kakšen klub?

Ne. In me tudi ne bi zanimalo. Če bi prejel takšno vabilo, ga ne bi sprejel. Iskreno verjamem, da bi v trenerskih vodah morda naredil več kot sem kot igralec, a je tudi nekaj drugega. Potem ne bi imel prostega vikenda. To pa je bil ravno razlog, da sem povsem prekinil z nogometom. Sobota, nedelja. Dneva, ko sem bil končno prost in lahko načrtoval aktivnosti z družino. V nogometu je ogromno odrekanja. Če imaš tako rad nogomet, potem to sprejmeš, če pa ga nimaš, pa se vprašaš, zakaj bi to delal. Jaz tega ne potrebujem.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Nogometnega okolja ne doživljate več kot privlačnega?

Fuzbal je malce barabinski šport. Bistvo vsega je, kako boš koga "nategnil". Kako ga boš preigral, kako se ga boš znebil v prodoru ali kako drugače. Nogomet štarta na tem, da ujameš koga na krivi nogi. Nogometaše se tudi potem v privatnem življenju lovi na krivi nogi. Sam pa nisem tak, meni to ne ustreza. Saj sem hodil na tekme Olimpije, bil kar reden gost na tribunah, ko pa sem videl, da je za vsem skupaj le še matematika, ni pa več duše, sem s tem prenehal. Olimpija je izgubila dušo. Začeli so samo še prodajati, menjati igralce. Ni se delalo kluba, ampak samo tržilo. Takrat sem nehal z obiskovanjem tekem. Zato pa ima žal Mandarić toliko gledalcev, kot jih ima.

S čim se ukvarjate danes?

Zaposlen sem v podjetju, kjer se ukvarjamo s stoli, večinoma pisarniškimi. Delam v proizvodnji. Nič nam ne manjka, zadovoljen sem s tem, kar je. Ne smeš biti preveč požrešen v življenju, to ni nikoli dobro. Prav je, da stremiš za boljšim. Imam tri otroke, malce še odplačam kredit, potem pa je to to. Svoje sem naredil. Najbolj sem vesel, da imam zdrava starša. Imela sta manjše težave s hrbtenico, hernijo, a sta zdaj boljše.

Vsako poletje se z otroci (iz drugega zakona) in srčno izbranko odpravi v Dalmacijo, kjer uživa na Murterju. Vsako poletje se z otroci (iz drugega zakona) in srčno izbranko odpravi v Dalmacijo, kjer uživa na Murterju. Foto: Osebni arhiv

Dvakrat ste se ločili, imate tri otroke, zdaj živite s tretjo srčno izbranko.

Skupaj sva že 12 let in uživava. Mogoče pa je tako, ker je Karla prva, ki ni iz Ljubljane (smeh). Prihaja namreč iz Idrije. Sva vse, kar si lahko srce poželi. Uživava v vsakem trenutku in zelo rada potujeva. Čim privarčujeva kaj denarja, se kam odpraviva.

Komaj čakava, da se umiri koronavirus. Ljudje bi morali čim več potovati. Se mi zdi, da smo Slovenci preveč zaprti, zapečkarji. Ne poznamo drugih kultur. Niti toliko, da bi jih potem lahko začeli sprejemati. Večina tega ne dela. Zato si želim, da bi podobno delali tudi moji otroci.

Njegov najstarejši sin Nik (skrajno levo), ki se je leta 2011 udeležil predstavitve knjige o svojem dedku Branko Oblaku, živi v Londonu. Slovesnosti ni zamudil tudi Brankov brat Andrej (skrajno desno), tudi sam nekdanji nogometaš. Njegov najstarejši sin Nik (skrajno levo), ki se je leta 2011 udeležil predstavitve knjige o svojem dedku Branko Oblaku, živi v Londonu. Slovesnosti ni zamudil tudi Brankov brat Andrej (skrajno desno), tudi sam nekdanji nogometaš. Foto: Vid Ponikvar

Moj najstarejši sin ima 30 let. Živi v Londonu, ima ženo Vietnamko, spoznala pa sta se v Avstraliji. Sta krasen par. V Anglijo sta šla s trebuhom za kruhom in imata svoje življenje. Želim si, da bi mladina gledala na življenje malce bolj široko. Ni mi všeč to, kar se zdaj dogaja pri nas. In si tudi ne želim ostati tukaj, bom kar tako rekel.

Če bi ostalo tako kot zdaj, ko prevladujejo omejitve in karantene?

Ne le to, tudi na splošno si ne želim ostati. Že dalj časa me vleče drugam. Vedno rečem, da me vleče pod palmo. Kje bo to, še ne vem, absolutno pa si bom to ustvaril. Nekega dne bomo vse prodal. Rad bi doživel še kaj drugega, ne pa samo tisti poletni dopust, ki traja 14 dni. Ne bi rad čakal na pokojnino, to bom naredil že prej. Čeprav še nisem toliko star, zdaj sem v 53. letu, je pred menoj še kar nekaj časa. Šel bom pod palmo, v hiško na plaži. To je cilj. Če ne bi imel cilja, bi bilo žalostno.

Ne skriva velikega življenjskega cilja. V bližnji prihodnosti ga vleče v toplejše kraje. Ne skriva velikega življenjskega cilja. V bližnji prihodnosti ga vleče v toplejše kraje. Foto: Osebni arhiv Boste šli nekam, kjer vas ne bodo ustavljali z vprašanji, ali ste res sin od Branka Oblaka? Se to v Sloveniji sploh še dogaja?

Se, čeprav me bolj moti, ko tisti, ki ga imam rad in je med pogovorom poleg mene, reče nekomu tretjemu, da sem pač od Braneta sin. To me pa moti. To mi vse pokvari. Enkrat me je nekdo vprašal, ali sem Oblakov sin, pa sem rekel, da ne. Ni se mi več dalo, na živce mi je šlo.

Mogoče pa vas kdaj kdo iz tujine zaradi istega priimka vpraša, če ste Janov oče?

Ja (smeh). Na začetku so res nekateri spraševali. Zdaj tega ni več, zdaj vedo že bistveno več o Janu. Nismo pa v žlahti. Čeprav … Moja babica je dejansko iz Škofje Loke. Ampak babica, ne dedek. Dedek pa je nesel priimek naprej.

Oblaki so že kraljevali v slovenskem nogometu, zgodovina se očitno po zaslugi Jana ponavlja.

Ponosen je na vse, kar je dosegel njegov oče, pred leti izbran za najboljšega nogometaša iz Slovenije  v zadnji polovici stoletja. Ponosen je na vse, kar je dosegel njegov oče, pred leti izbran za najboljšega nogometaša iz Slovenije v zadnji polovici stoletja. Foto: Osebni arhiv Vesel sem, da je Jan popeljal naš priimek nazaj v svet. Fotr je za tiste čase dosegel ogromno, sploh na svetovnem prvenstvu, kjer je bil leta 1974 izbran v najboljšo enajsterico. To Janu mogoče ne bo nikoli uspelo, bi mu pa od srca želel in privoščil. Brane je imel srečo, da je igral za večjo reprezentanco. Za Jugoslavijo in z njo lahko zaigral na velikem tekmovanju. Lahko sem resnično ponosen na svojega očeta, na njegove dosežke. Vse čestitke pa tudi Janu, le tako naprej! Oblaki smo res nekaj posebnega.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 10
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin