SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Branko Oblak: Po vsaki tekmi sem se iz Münchna vozil v Ljubljano na piščanca

1

termometer

V Sloveniji ni primernejšega sogovornika od Branka Oblaka, ko beseda nanese na Bayern München, finalista lige prvakov, ki se bo v soboto v Londonu za peti evropski naslov udaril z Borussio Dortmund.

Z danes 65-letnim najboljšim slovenskim nogometašem vseh časov, ki je barve bavarskega velikana branil tri leta, smo se pogovarjali debelo uro. V zanimivem pogovoru, v katerem ni manjkalo anekdot, smo se dotaknili legend Bayerna Gerda Müllerja, Franza Beckenbauerja, Ulija Hoenessa, Juppa Heynckesa, Francka Riberyja, Arjena Robbna, pa tudi Samirja Handanovića, Boruta Semlerja, življenja pri Bayernu pred več kot tremi desetletji in še marsičesa drugega. Tudi letošnjega finala, seveda.

Kako se je leta 1977 zgodil vaš prestop v Bayern? Bil sem član Schalkeja, za katerega sem igral dve leti. Predvsem na tekmah proti Bayernu sem blestel. Spomnim se, da smo Bavarce v zadnji sezoni, ki sem jo preživel v Gelsenkirchnu, v Münchnu premagali s 7:1, sam pa sem bil najboljši na igrišču. Že med tekmo je k meni pristopil Franz Beckenbauer in me vprašal, ali bi prišel v Bayern. Odgovoril sem, da lahko, a da ne vem, ali imajo dovolj denarja zame. Po tekmi sem Beckenbauerju, ki je takrat odhajal v newyorški Cosmos in želel, da ga nadomestim v Münchnu, dal svojo vizitko. Dan za tem so me poklicali iz Bayerna. Srečal sem se z Robertom Schwanom, ki je bil takrat glavni menedžer kluba, dogovorila sva se takoj. V treh minutah. Mislim, da je bil prestop vreden 800.000 takratnih nemških mark. To je bilo takrat ogromno denarja. Veliko je zaslužil Schalke, nekaj tudi splitski Hajduk in vsi smo bili zadovoljni.

Je bila selitev v München edina, o kateri ste razmišljali? Kje pa, takrat sem imel na mizi še kopico ponudb. Miljan Miljanić me je vabil v Real Madrid, Vujadin Boškov v Feyenoord, želeli so me tudi Angleži in še bi lahko našteval. Pravzaprav je bilo, še preden sem prišel v Gelsenkirchen, zelo podobno, pa tudi prej bi bilo. Kdo ve, kje vse bi igral, če bi takrat bilo tako, kot je zdaj. Žal je bilo povsem drugače. V tujino si lahko odšel šele, ko si dopolnil 28 let. Pred tem si moral nujno odslužiti leto dni vojaškega roka. No, treba je priznati, da sem bil sam v vojski le deset mesecev. Po posredovanju Staneta Dolanca, ki sem ga prosil za pomoč, sem iz vojske odšel dva meseca prej, potem pa takoj podpisal za Schalke, a vseeno. Tudi za tujce je bilo v najboljših evropskih ligah veliko manj prostora, kot ga je zdaj. Igrala sta lahko le dva, ponekod tudi trije. Pri Schalkeju je bil ob meni zgolj še bosanski vratar Enver Marić, pri Bayernu pa še dva ali trije, a niso prav veliko igrali.

Se spominjate dne, ko ste prvič prestopili Bayernov prag? Seveda se. Takoj, ko sem prišel v klubske prostore, sem videl, za kako velik klub gre. Vse je bilo na najvišji ravni, tako kot je seveda tudi zdaj. Sprejeli so me zelo lepo. Se pa spomnim, da so se bali. Bali so se tega, da bi zahteval kapetanski trak, ki ga je pred tem nosil Beckenbauer. Ker sem prišel namesto njega, so pričakovali, da pričakujem podobno vlogo. Ko sem to slišal, sem le zamahnil z roko in rekel: ''Kje pa. Kapetanski trak me sploh ne zanima.'' Kapetan nisem bil niti v reprezentanci Jugoslavije, niti v Hajduku, niti Olimpiji. Pri Bayernu namreč že vrsto let vztrajajo pri tem, da kapetanski trak nosi Nemec, domači fant. Tako je tudi zdaj, zato so se bali, da bi bilo drugače.

Pri Bayernu ste zaslužili kar nekaj denarja ... Podpisal sem pogodbo, vredno 350 tisoč nemških mark na leto. To je bilo takrat ogromno denarja. Za deset tisoč si lahko dobil vsak avtomobil, ki si ga želel. Garsonjera je bila vredna 15 tisoč. Pravzaprav je bilo denarja toliko, da je bila večja težava odgovoriti na vprašanje, kako ga boš zapravil, kot pa to, kako igrati. Sam o denarju nisem preveč razmišljal. Imel sem druge, ki so razmišljali zame. Igral sem nogomet in užival. Takrat me je zanimala samo nogometna žoga, čeprav ne morem reči, da si nisem privoščil. Z družino smo veliko potovali. Ni ga kraja, ki ga nismo videli. Porabil sem kar nekaj denarja, a ostalo ga je še dovolj, kar je najpomembneje.

Ste, podobno kot zdajšnji zvezdniki evropskega nogometa, vozili dragocene avtomobile in živeli v razkošni hiši? Živel sem v krasni hiši blizu štadiona. Moji sosedi so bili številni pomembneži, tudi neki priznani ameriški pevec, čigar imena se zdaj ne spomnim. Živeli smo lepo, a sam sem bil družinski človek, tako da sem bil večinoma doma. V Gelsenkirchnu nisem dal veliko na prevozno sredstvo, v Münchnu je bilo drugače. Pri Bayernu si deloval kmet, če nisi imel dobrega avtomobila. Sprva sem vozil mercedesa, a sem ga hitro zamenjal. Na živce mi je šlo, ker ga je imel, ko sem se vrnil domov, v Ljubljani vsak mesar. S tisto grdo, črno kljuko na zadnjem delu avtomobila. Potem sem raje kupil volva, na katerega prisegam še dandanes.

Kakšno je bilo življenje nogometaša v Münchnu? Kar naporno je bilo. Po mestu so me vseskozi vlekli za rokav in želeli avtograme, kar mi je šlo na živce, zato sem se na ulice pogosto odpravil kar s kapo in sončnimi očali, da me ne bi prepoznali. Spomnim se tudi dogodka, ko me je ustavil policist. Ker nisem ustavil takoj pred znakom stop, pač pa meter ali dva za njim, mi je naložil kazen. Rekel je, naj plačam in zraven podpišem še avtogram. Seveda sem mu rekel, da tako pač ne bo šlo. Da mi bo moral, če želi moj podpis, oprostiti prekršek. Pa se ni dal in na koncu sem moral plačati kazen, on pa je ostal brez avtograma. Nemci kot Nemci …

Kaj ste počeli v prostem času? Pivo in Nemci gredo skupaj. Ste s soigralci pogosto popivali? Pivo sploh ni bila težava. V klubu so nas celo silili, naj ga pijemo. Po tekmah in treningih so nam celo zdravniki svetovali, da zvrnemo enega ali dva. Predvsem na pripravah, takrat se je res pilo. Drugače pa nisem popival. Bil sem družinski človek. Alkohol in ženske, to me ni zanimalo. Dobro, ko smo z ekipo šli na Oktoberfest, je bilo seveda zelo pestro, a to je tam tradicija. Oblečeni v usnjene hlače in v gojzarje smo pili vso noč, v takšni opravi smo prišli kar na trening. Tako pač je na Bavarskem. Bavarci so drugačni od ljudi iz preostalih delov Nemčije. So južnjaki. Podobno kot pri nas, so tudi tam južnjaki bolj odprti in temperamentni. Če drugi spijejo dva decilitra piva, ga morajo oni vsaj liter in podobno je tudi pri preostalih stvareh. Sicer pa sem v prostem času tako ali tako najraje smuknil v Ljubljano. Po skorajda vsaki tekmi sem poklical v gostilno Brinje, naročil, naj mi spečejo piščanca ob tej in tej uri, se usedel v avtomobil, pritisnil na plin in bil po slabih štirih urah doma. Ob štirih zjutraj pa potem nazaj v München na jutranji trening. Včasih se je zgodilo, da sploh nisem spal, a sem preživel. Ko si mlad, zdržiš.

Kako ste se sicer vklopili v münchenski vsakdan? Kar dobro, veliko mi je pomagal tudi maser ekipe Bayerna, ki je bil Hrvat. Lepo je bilo imeti ob sebi človeka, s katerim sem se lahko pogovarjal v domačem jeziku. Miselnost Nemcev mi ni bila najbolj domača, a sem se prilagodil. Nemci so pedantni, lahko bi rekel zafrknjeni ljudje. Ko beseda nanese na denar, z njimi ni šale. Med seboj se tožarijo, a vseeno skupaj hodijo ven. Spomnim se, da sta se Müller in Beckenbauer pravdala na sodišču, a sta bila vseeno prijatelja. Medtem ko so se njuni odvetniki borili, kdo bo zmagal, sta onadva skupaj popivala. Kot da se ne bi zgodilo nič. Kdor zmaga, pač zmaga. Nemci so skopuški. Pri nas v Sloveniji so padale runde druga za drugo, ponavadi je bilo tako, da so eni pili, drugi pa plačevali. Pri njih vsak plača svoje in pika. Ko sem Rummeniggeju enkrat plačal kokakolo, ker je pozabil denarnico, je bil naslednji dan na mojem sedežu v garderobi denar, ki sem mu ga posodil. Pa čeprav seveda nisem črhnil niti besedice o tem. Takšni so Nemci, zato pa imajo denar. Pri nas je drugače. Vsi imamo vse, na koncu pa nobeden nič.

Rezultatsko pri Bayernu v prvih dveh sezonah niste bili uspešni. V tretji, svoji zadnji, ste osvojili edini naslov nemškega prvaka. Bili smo preslabi. Imeli smo Seppa Meierja, Karla Heinza Rummeniggeja in Gerda Müllerja, to pa je bilo tudi vse. Tudi v Evropi nismo naredili nič omembe vrednega. Nismo imeli dobrih tujcev. Šele po tem, ko sem odšel, je Bayern spremenil politiko kluba in začel nakupovati dobre igralce iz tujine. Tudi trener, Madžar Pal Csernai, je bil slab, čeprav nas je v tretji sezoni celo popeljal do naslova prvaka, kar je zanimivo. Nekajkrat sem mu kar v obraz rekel, da je zame učitelj telovadbe in ne trener, saj ni imel pojma o nogometu. Zaradi tega me je enkrat tudi izključil iz ekipe, a so potem soigralci zahtevali, da prekliče kazen, kar je tudi storil.

Ste bili tudi sicer problematičen nogometaš? Ne, kje pa. Bil sem velik profesionalec, ki je na vsaki tekmi in tudi treningu dal vse od sebe. Je pa res, da sem včasih tudi kakšno ušpičil. Spomnim se, da bi se moral pred začetkom tretje sezone ob določenem datumu pojaviti na pripravah, ki smo jih začeli v New Yorku. Sam sem bil na morju z družino. Ni se mi dalo na letalo in prepotovati pol sveta, zato sem se odločil, da ne bom šel. Ostal sem na morju, se sončil in se imel lepo. Ko sem le prišel v klub, je bilo vzdušje kar napeto. Zasliševali so me, jaz pa sem se znašel. Pokazal sem jim nogo, ki je bila otečena, in rekel, da sem potreboval počitek. K sreči so mi verjeli, čeprav je bila resnica nekoliko drugačna. Noga je bila zatečena že od prej in ni šlo za nič hujšega. S takšno nogo sem pred tem odigral kopico tekem.

Pa na igrišču, so bili zadovoljni z vašimi predstavami? Seveda so bili. Bil sem najboljši igralec Bayerna pred Rummeniggejem, Müllerjem in Meierjem. Ekipo sem vlekel naprej. Na skoraj vsaki tekmi sem bil v moštvu kroga. Sicer nisem zabil veliko golov, a sem imel ogromno podaj. Bil sem delavec, ki je lahko pretekel ogromno kilometrov, hkrati pa sem znal igrati nogomet. Kot takšnega so me Nemci preprosto oboževali.

Kakšen je bil Bayern takrat kot klub? Zelo podoben, kot je danes. To je klub, ki ga že desetletja vodi uprava, ne trenerji. Vodilni ljudje v klubu imajo pregled nad klubom in zadnjo besedo pri vseh odločitvah. Pa naj gre še za tako nepomembno zadevo. Tisti, ki vodijo Bayern, so vedno ljudje, ki v nogometu nekaj pomenijo in se nanj spoznajo. Dva, trije so v vrhu in upravljajo celoten klub. Tako je bilo že takrat, vse do danes se ni prav nič spremenilo. Verjemite mi, tudi Jupp Heynckes ne sme narediti ničesar, ne da bi Beckenbauer, Rummenigge in Hoeness dali blagoslov. Zato pa so imeli težave z Louisom van Gaalom, trmastim Nizozemcem, ki je želel delati po svoje in je moral zato zapustiti München.

Še nekaj besed o legendah Bayerna in nemškega nogometa, s katerimi ste sodelovali v Münchnu. Gerd Müller, eden izmed najboljših napadalcev na svetu vseh časov. On je bil odličen igralec. Ne preveč hiter in vzdržljiv. Ko smo tekli daljše razdalje, je on še kar tekel, medtem ko smo mi že vsi opravili z nalogo. Tudi tehnično ni bil preveč podkovan nogometaš, a je imel občutek za gol, kot ga ni imel nihče. Kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli je udaril po žogi, je ta končala v mreži. Bil je neverjeten golgeter. In zelo borben. Takšne želje po zmagah, kot jo je imel on, nisem videl nikoli prej in potem. Že če je izgubil na treningu, je jokal. Kaj šele na tekmah. Sicer pa je bil čuden tip. Rad je imel alkohol, pa tudi karte. Drugo ga ni zanimalo, tudi ženske ne. Že takrat je veliko pil, a dokler je zabijal gole in zmagoval, so ga pri Bayernu pustili pri miru. Z njim sem si na pripravah delil sobo. Ko sem šel enkrat ponoči v omaro, da bi iz nje nekaj vzel, se je name usul ducat steklenic. Od tega je bilo pol praznih, pa sploh nisem opazil, kdaj jih je spil. Takšnih anekdot je še veliko. Res je imel rad alkohol, predvsem viski. No, saj včasih smo mu tudi pomagali, pa smo pili skupaj, a on je pretiraval. Že v Münchnu je veliko pil. Ko je odšel v ZDA, je postalo še huje, zato so ga od tam tudi izgnali. Pozneje je žal postal alkoholik. Zdaj se je sicer pozdravil, a je videti zelo slabo. Lani sem ga obiskal. Ko sem prišel, me je spoznal in se začel dreti: ''Kje si, p****! Kje, si p****!'' Smejal se je, a sem potem kmalu videl, da ni pri sebi. Hitro mi je njegov prijatelj prišepnil, da ni povsem normalen. Zbolel je na živcih. Alkohol je pač naredil svoje. Beckenbauer ga ima v klubu zgolj še zato, da mu daje plačo. Da ne bo povsem propadel. Od njega Bayern nima prav nobene koristi. Škoda, saj je bil res odličen nogometaš.

Franz Beckenbauer, verjetno največja legenda nemškega nogometa vseh časov. Beckenbauer je bil velik nogometaš, velik trener in velik predsednik. Prav vse, česar se je lotil, mu je uspevalo. Je velik gospod. Ne spušča se v škandale. Je tudi velik šarmer, zato je imel nekaj težav z ženskami, nekajkrat se je ločil, a uživa v življenju. Razmišlja zelo široko in ni ozkogled. Je še vedno alfa in omega Bayerna. Največja legenda kluba. Sicer pa se z njim nisem videl že res zelo dolgo.

Pa Uli Hoeness, zdajšnji predsednik Bayerna in prav tako legenda kluba? Z njim sem se zelo dobro razumel. Zdaj je resen človek, včasih pa je bil prvi v vrsti, ko je šlo za neumnosti in zafrkavanje. Z njim sva vsa ta leta ostala v stikih. Le dve leti za tem, ko sem odšel iz Münchna, je imel namreč letalsko nesrečo, v kateri je preživel le on. Majhno letalo s štirimi potniki je strmoglavilo tik pred Münchnom, na hrib. Imel je veliko srečo. Že s tem, da je sploh preživel strmoglavljenje, pa tudi s tem, da ga je potem v tistem mrazu, saj je snežilo, sploh kdo našel in ni zmrznil. S polomljenimi rokami in nogami je nekako prilezel do ceste, kjer ga je našel neki gozdar. Po tej nesreči mu je moja takratna žena pisala in mu zaželela čimprejšnje okrevanje ter ga povprašala po počutju. Tako smo se zbližali in ostali v stikih do danes. Nazadnje sva se videla pred letom dni. Vprašanje pa je, kaj bo z njim v prihodnosti. V zadnjem času je bil na udaru nemških kriminalistov zaradi davkov, a so ga že prej obvestili, da ga bodo zaprli, zato se je prijavil kar sam in poravnal obveznosti. Kazen bo zato prav gotovo milejša, a kdo ve, kako se bo stvar razpletla.

Z naštetimi ste usodo Bayerna delili tri leta in se leta 1980, stari 33 let, odločili prekiniti nogometno pot. Zakaj? Ni se mi več dalo igrati nogometa. Ubijala so me predvsem potovanja. Zelo sem se bal potovati z letali, česar me je strah še dandanes. Vsega skupaj sem imel dovolj. Hoeness, ki je medtem postal glavni menedžer kluba, me je že po dveh letih, ko sem hotel oditi, komaj prepričal, da sem ostal. Pa sem ostal in smo bili prvaki. Ko smo osvojili naslov, me je spet prepričeval, naj podpišem novo pogodbo, a takrat se nisem dal. Prenehal sem igrati nogomet, čeprav mi je Beckenbauer urejal tudi prestop v Cosmos, ki bi mi prinesel milijon ameriških dolarjev. To me je malce zamikalo, a me je žena prepričala, da se vrnemo domov. Bil sem mlad in neumen, vsega sem imel dovolj in odločil sem se, da preneham igrati nogomet, čeprav bi še vedno lahko igral. Potem sem dve leti lenaril in se pri 36 letih vrnil na nogometne zelenice. V Avstriji sem igral še štiri leta, pri 40 pa dokončno nehal. Zdaj mi je žal. Odločitev je bila napačna. Dokler lahko igraš in te plačujejo, igraj. Denarja, ki sem ga takrat izgubil, mi ne bo vrnil nihče. Toda tako je pač bilo. Bil sem mlad in se spraševal, zakaj bi še igral, če se mi ne da.

Dotakniva se še zdajšnjega Bayerna, zaradi katerega se pred prihajajočim finalom lige prvakov sploh pogovarjava. Jupp Heynckes je trener, ki po koncu sezone odhaja. Kakšno vlogo ima pri uspehih ekipe v tej sezoni? Njega se spomnim še iz časov, ko sem igral. Bil je odličen napadalec. Ko je igral za Borussio Mönchengladbach, so nas pri Schalkeju, za katerega sem takrat igral, prehiteli za zgolj točko in nam pred nosom odnesli naslov prvaka. Predvsem po zaslugi njegovih golov, saj je bil najboljši strelec lige. Tudi kot trener je dober, a pri Bayernu nima glavne besede. Beckenbauer in Hoeness sta tista, ki vlečeta niti. Z njima je velik prijatelj, vzela sta ga, ker ga dobro poznata in vedno lahko računata nanj. Zdi se mi, da je njun večni rezervni načrt. Ko je odšel van Gaal, sta ga pripeljala, da je reševal, kar je Nizozemec zašuštral, že dve leti pred tem je bilo podobno, ko je prišel zgolj za dva meseca. Podobno se utegne ponoviti, če ga bo v Münchnu polomil tudi Josep Guardiola. Vsaj tak je moj občutek. Razen če ne bo šel k Schalkeju, ki si ga želi.

In kaj lahko od nekdanjega čudodelca na klopi Barcelone, ki na Bavarsko prihaja poleti, pričakujemo? Dvomim, da lahko ponovi rezultate iz Barcelone oziroma to, kar v tej sezoni uspeva Bayernu. Prav veliko ne bo mogel spreminjati. Glavne besede ne bo imel, filozofije igre, ki jo je imel pri Barceloni, pa tako ali tako ne bo mogel vsiliti. Tam jih že od mladih nog učijo eno in isto, zato med člani kaj drugega niti ne morejo igrati. Tukaj je drugače. Verjetno bo Bayern igral zelo podobno, saj je odličen in veliko bolje tudi ne more igrati. Bo pa nekaj sprememb, jasno. Že po okrepitvah, ki jih bo pripeljal, se vidi, da bo nekaj novosti.

Prva izmed okrepitev je Mario Götze, za zdaj še zvezdnik Borussie Dortmund, ki je razburkal nemško nogometno javnost, ko je postalo jasno, da se po koncu sezone seli v München. Odličen nogometaš, ki bo velika okrepitev za Bayern. Če v finalu ne bo mogel igrati (intervju je bil opravljen, še preden je bilo jasno, da v soboto ne bo igral, op. p.), bo to velik minus za Borussio. Po drugi strani pa je zanj morda celo bolje, da ne igra. Ima že podpisano pogodbo z Bayernom. Predstavljajte si, da Dortmund zmaga, on pa zabije gol. V tem primeru ga v Münchnu ne čaka nič dobrega. Sicer pa je to nogometaš, ki bo verjetno zamenjal Arjena Robbna. Nizozemec je sicer odličen nogometaš, ki pa je Bayern nemalokrat tudi zafrknil. Nekajkrat ga je tudi rešil, a pogosto je bil tudi največji krivec za poraze. Pa tudi priljubljen ni najbolj. Ne med navijači ne med soigralci.

Franck Ribery? Verjetno največji zvezdnik Bayerna. Odličen nogometaš, ki je duša igre Bavarcev. V vsakem trenutku lahko reši tekmo. Zelo pomembno je tudi, da ni sebičen. Odlično se je znašel v Münchnu in se podredil ekipi. Je zelo priljubljen med navijači in soigralci. Je predstavnik novega Bayerna.

Presenečenje sezone je Mario Mandžukić, ki je zasenčil celo slovitega Maria Gomeza. Tudi mene je zelo presenetil. Ivica Olić, njegov rojak, ki je bil pri Bayernu pred njim, je veliko boljši nogometaš, a Mandžukić se je odlično znašel. Mario Gomez, ki je v napadu za razred boljši od njega, se je poškodoval, kar je Hrvat s pridom izkoristil. Zabil je veliko golov, predvsem pa se podredil ekipi in veliko naredi tudi zadaj. Vrača se v obrambo in dobi veliko žog. Ljudi v Bayernu je s tem osvojil. Očitno je pravi za to ekipo. Je zadetek v polno in nezamenljiv. Tudi v finalu od njega vsi pričakujejo ogromno.

Kdo je najboljši? Philipp Lahm, brez dvoma. Je edini v zdajšnji zasedbi Bayerna, ki bi bil najboljši tudi pri Barceloni. Z lahkoto. Je branilec, ki zadaj naredi ogromno, zelo koristen pa je tudi v napadu. Za Daniela Alvesa, ki na njegovem položaju igra pri Kataloncih, je on izumil nogomet. Je nizke rasti, a tako zelo dober. Neverjetno. Je kapetan ekipe in prav gotovo prvi mož Bayerna.

Je tudi otrok nogometne šole Bayerna. Sploh se zdi, da so Bavarci v tem pogledu še najbolj podobni katalonskemu velikanu. Res je, in sicer zato, ker svoje vseskozi silijo naprej. Thomas Müller, na primer. Na začetku mi sploh ni bil všeč, zdaj pa mi je vse bolj in bolj. Pri Bayernu so mu verjeli in vseskozi je igral. Podobno velja za Tonija Kroosa. Nikakor to ni nogometaš, ki bi bil dovolj dober za tako visoko raven nogometa. A so ga silili in silili v ospredje, Hoeness je od trenerja zahteval, da igra, na koncu pa mu je uspelo. Potem pa sta tukaj še Bastian Schweinsteiger in Lahm. Bavarci na svojo nogometno šolo dajo ogromno.

Zdi se, da je Bayernov nekajletni projekt vrhunec doživel prav z zasedbo, ki navdušuje danes. Verjetno je res. Težava Bayerna je bila v tem, da v preteklosti ni želel plačevati visokih odškodnin za prestope nogometašev. Potem se je to spremenilo. Ko je Hoeness leta 2009 Gomeza kupil za več kot 30 milijonov evrov, se je vse skupaj obrnilo. Potem se je skoraj zafrknil, saj podobne vsote denarja ni želel odšteti še za vratarja Manuela Neuerja dve leti pozneje, pa ga je Beckenbauer prisilil, da si je premislil. Zdaj se je izkazalo, da je bil ta nakup sanjski. Bayern ima namreč najboljšega vratarja na svetu. Lani poleti so kupili še Španca Javija Martineza, za katerega so odšteli kar 40 milijonov, letos bodo drage nakupe verjetno nadaljevali.

Ravno obratno velja za drugega finalista lige prvakov, Borussio Dortmund, ki nakupuje poceni, a vseeno blesti. Neverjetno je, kaj uspeva Jürgenu Kloppu v Dortmundu. Kupovali so mlade in nepoznane nogometaše, prav vsi pa so se izkazali za zadetek v polno. Jakub Blaszczykowski, Robert Lewandowski, Lukasz Piszcek in še nekateri so prišli kot popolni neznanci, zdaj pa že nekaj let blestijo. Razen Marca Reusa, ki so ga kupili od Borussie Mönchengladbacha, so za vse odšteli drobiž, potem pa se je izkazalo, da so fenomenalni igralci.

Kakšen finale pričakujete? Bayern naj bi bil favorit, a sam se bojim, da bo zmagala Borussia. Močno bom navijal za Münchenčane, a imam občutek, da bo šel naslov v Dortmund. Ne vem, zakaj. Tako se mi zdi. Borussia je, čeprav je v prvenstvu krepko zaostala za Bayernom, Bavarce v zadnjem času pogosto premagovala.

Obe ekipi imata odličen napad. Bomo v finalu videli veliko zadetkov? Ne, 1:0 bo za enega ali drugega. Upam, da za Bayern, čeprav me je strah, da bo drugače.

Boste na Wembleyju s tribun stiskali pesti za svoj nekdanji klub? Ne. Iz Bayerna so me, tako kot vsakič, ko igrajo v finalu, povabili na finale. Vse nekdanje igralce povabijo, to je že tradicija. Rekel sem, da bom še premislil, a sem že takrat vedel, da ne bom šel. Se mi ne da. Potovati z letalom sem in tja zaradi ene tekme … Ne, hvala.

Kdaj bomo pri Bayernu spet gledali kakšnega Slovenca? Je sploh kdo tako dober, da bi lahko igral za Münchenčane? Ne, niti približno ne.

Samir Handanović? Dobro, on bi morda lahko. Ni pa niti on v zadnjem času več tisto, kar je bil. Odkar je podpisal dobro pogodbo z Interjem, je malce padel v formi. Kakovost za Bayern prav gotovo ima, a je vprašanje, kako bi se vklopil v ekipo. Je pa on bil in še vedno je z naskokom najboljši slovenski nogometaš. Pred leti, še preden so pri Bayernu pripeljali Neuerja, me je Paul Breitner, ki je bil odgovoren za to, da ga pripelje v München, spraševal po njem. Seveda sem ga priporočil in skupaj sva ga šla na prijateljsko tekmo v Mariboru, kjer je Slovenija gostila Bosno in Hercegovino. Takrat smo ga spremljali, pa potem na še eni tekmi, a Breitner ni bil zadovoljen. Ni govoril veliko, a je rekel, da je preveč linijski vratar. Potem so se pri Bayernu odločili, da ga ne bodo kupili, saj ne bi šlo za poceni nakup. Samir je imel takrat na mizi ogromno ponudb.

Pred leti si je pot med člane utiral tudi Borut Semler. On je moj velik spodrsljaj. Ko sem bil selektor, sem ga klical tudi v reprezentanco, saj sem bil prepričan, da je odličen igralec. Pričakoval sem, da je fantastičen nogometaš. Tudi pri Bayernu so ga pohvalili, ko sem povprašal po njem, a izkazalo se je, da smo ga vsi skupaj precenili. Ni bil tako hiter, kot smo si mislili, da je, ni imel predložka, ni bil golgeter … Zgolj povprečen nogometaš, za nameček pa še vzvišen.

Pa je res, da je bil blizu podpisu profesionalne pogodbe z Bayernom? Ne. Kolikor jaz vem, ne. V Bayernu so mi rekli, da ni bil niti blizu podpisu pogodbe. Nikakor.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin