Bil je mladi dragulj Bayerna, zdaj v Ljubljani prodaja kekse

Malo je bilo Slovencev, ki so jim v mladih letih napovedovali tako uspešno nogometno kariero. Borut Semler je pred dobrim desetletjem veljal za enega od največjih nogometnih biserov na tem delu Evrope. Z njim je imel velike načrte tudi Bayern München, a je obetavnemu Apačanu, ki je bil neustavljiv v konici napada, pot do zvezd leta 2005 pokvarila kruta poškodba. Po njej ni Semler več nikoli dosegel ravni, s katero je kot najstnik trkal na vrata prve ekipe bavarskega velikana.

Vseeno je zgradil ugledno kariero. Oblekel je dres slovenske izbrane vrste, igral v Rusiji, Kazahstanu in Avstriji, na Hrvaškem, kjer je obiskoval srednjo šolo in tam spoznal srčno izbranko Petro, s katero imata sina Roka, pa je pustil največji pečat v Varaždinu.

Danes prejema nemško pokojnino, opravlja posle nogometnega agenta, obiskuje šolo za trenerje, tekmovalni izziv pa ohranja z igranjem za avstrijski amaterski klub Bad Radkersburg, ki prihaja iz sosednje Radgone. Tam trenira mladince. To pa še ni vse. Pomaga tudi družinskemu podjetju Hiša Dobrot, ki se ukvarja s pridelavo ekoloških pridelkov in izdelkov, ima lasten mlin in celo sončni elektrarni. Tudi po zaslugi podjetnega in ozaveščenega Boruta.

Za slovensko člansko izbrano vrsto je zbral sedem nastopov. Foto: Vid Ponikvar Komaj ste prestopili prag četrtega desetletja, pa so vas že invalidsko upokojili. Zakaj?

Lani sem bil na pregledu v Nemčiji. Po vseh poškodbah, ki sem jih dobil pri Bayernu, sta zdravnik in komisija podala utemeljitev, da mi pripada športna invalidnina. Mi ji radi rečemo športna renta, neke vrsta "penzija". Pokojnina. Tako sem zdaj v bistvu upokojenec.

Moja sreča v nesreči je bila ta, da se mi je to zgodilo v Nemčiji. V Sloveniji tega ni, v Nemčiji pa prejmeš neka zagotovila in dosmrtno varnost. Vsak mesec prejmeš denar, od katerega ne moreš živeti razkošno, lahko pa vseeno živiš lepo življenje. Če delaš ob tem še kaj, je to le prednost. Nisem se ustavil pri tej pokojnini. Nisem tak, da bi držal roke v zraku. Dejal sem si, da je treba delati naprej, ostati mlad, v gibanju.

Med kariero sem delal tudi druge stvari, saj sem se zavedal, da nisem več enak, kot sem bil pred poškodbo.

Je številka o višini nemške športne invalidnine skrivnost?

O številkah rajši ne bi govoril. Znaša približno eno slovensko plačo. Ne slovensko pokojnino, ampak plačo. O številkah pa raje ne bi, saj bi lahko udarila slovenska nevoščljivost, o kateri se tako radi včasih pošalimo. Raje imam svoj mir, pa naj si misli vsak svoje.

Dejstvo je, da bi imel v karieri podpisane boljše pogodbe, če se mi ne bi zgodila ta poškodba. Čeprav sem dobival diagnoze, da mogoče ne bom nikoli več igral nogometa, sem vseeno imel nekakšno kariero. Še danes lahko igram v amaterski ligi. Malce me še boli, a je občutek, ko stopiš na igrišče, neprecenljiv. Ne bi ga zamenjal za nič na svetu.

Borut Semler o zdravstvenih težavah:

Kakšne zdravstvene težave ste imeli?

Leta 2005, ko sem bil pri drugi ekipi Bayerna, sem si poškodoval notranje križne ligamente in zunanji meniskus, ki so mi ga odstranili za tretjino. Seveda je nastradal tudi hrustanec. Pred tremi leti so ta hrustanec odstranili, tako da se danes nekako mučim.

Tako se je pri Bayernu pred dobrim desetletjem veselil zadetka s perujskim napadalcem Paulom Guerrerom. Foto: Guliverimage/Getty Images

Vsak dan ne morem trenirati nogometa, ampak se usmerjam v druge stvari. Kmalu nameravam pridobiti trenersko licenco A. Manjkata mi le še dve seminarski nalogi. Upam, da bom nekoč postal trener. Za zdaj se še ne vidim v tem, tako da še ne bi začel.

Kako ste se sprijaznili s tem, da ne boste mogli nikoli igrati nogometa, kot ste ga lahko do leta 2005?

Ni bilo lahko. Okrevanje ni šlo najboljše. Takrat mi je ogromno pomagala družina, saj nisem mogel hoditi, niti voziti avtomobila. Sestra je bila pri meni dva meseca. To so družinski plusi. Zato naše družinsko podjetje tako deluje. Najpomembneje je, da ti družina v težkih časih stoji ob strani.

Ko sem se vrnil v Varaždin, niso bili najboljši časi za nogomet, podobno je bilo tudi v Sloveniji. Vseeno so pozneje napočili lepši časi. V nogometu pač ne gre vedno navzgor. Kdor se tega ne zaveda in sanja o številkah, ne bo uspešen. Kolikor vložiš na treningu, toliko tudi dobiš. V Nemčiji pravijo, da te nogometni bog spremlja od zgoraj in vidi vse, kar delaš na treningu.

Pri Bayernu je nogometno rastel tudi s poznejšim svetovnim prvakom Bastianom Schweinsteigerjem. Foto: Reuters Ko ste igrali za Bayern, so bili vaši soigralci številni bodoči zvezdniki nogometa.

O tem me pa res pogosto sprašujejo (smeh, op. p.). Philipp Lahm, Bastian Schweinsteiger, Piotr Trochowski, Paolo Guerrero, Stefan Maierhofer … Z nekaterimi imam manj, z drugimi več stikov. Če se kdaj srečamo, so zelo iskreni. Vzamejo si čas zate. Pri njih ni kakega zvezdniškega pridiha, saj vedo, da smo bili v isti skledi. Da smo skupaj trenirali, počeli isto in drug drugemu pomagali, da so zdaj tu, kjer so.

Tudi v Varteksu sem imel možnost spoznati velikega človeka, predsednika in generalnega direktorja Anđelka Herjavca. Bil je velik človek v hrvaški nogometni zvezi. Naučil me je veliko lekcij za življenje. Še pred selitvijo k Bayernu mi je rekel: ''Borut, kjerkoli boš, vedno ostani človek.'' To me spremlja vse življenje. Žal je po mojem prestopu umrl v prometni nesreči. Na tej poti sem izgubil kar nekaj ljudi, a sem se od njih veliko naučil. Hvala vsem, ki so malce starejši, da so mi dali smernice v življenju.

Šport ni le denar, ampak tudi vse ostalo. Učiš se za življenje. Pomembni so tudi jeziki. V Nemčiji in Rusiji sem se naučil njihovega jezika. Pridobil sem izkušnjo, ki ti je ne more nihče vzeti, denar pa pride in gre. Veliki igralci so zaslužili na milijarde, pa ne govorimo le o nogometu, a so jih hitro potrošili. Vesel sem, da nimam lažnih prijateljev. Če bi podpisal profesionalno pogodbo, bi bili prijatelji lažni. Hvaležen sem, da je tako.

V Avstriji trenira mladince kluba Bad Radkersburg. Foto: Facebook Kako kot agent skrbite za varovance?

Nisem imel staršev, ki bi bili v profesionalnem nogometu. Učil sem se na svojih napakah. Najboljši način je poštenost, ko se ne gleda na denar, ampak na razvoj igralca. Včasih mi kdo ne verjame, da sodelujem tudi z veliko trenerji. Z njimi imam pošten odnos. Povem jim realno ceno, trener in igralec pa potem to sprejmeta. Ni lahko sprejeti nižje pogodbe, a ko predstaviš realno sliko, ne moreš igralcu predstaviti le pogodbe, ampak tudi ozadje. Kdo bo stal za njim, v kakšno mesto prihaja, kje bo živel. To sem v karieri prestal sam. To je izkušnja, ki jo lahko dam igralcem.

Nogomet ni več šport, ampak je postal posel. Biznis. Veliko družin forsira svoje otroke. Hočejo, da bodo z danes na jutri postali ne vem kakšni zvezdniki. Razmišljajo o tem, kako velike številke se bodo vrtele. To je nesmisel. Vsak, ki vpiše otroka k športu, naj razmišlja o tem, da je otrok v športu zaradi življenja, navad. Ko se bo otrok sam odločil, ali hoče ali noče postati nogometaš, se bo v športu že nekaj naučil za življenje. To je nemška šola. Vsak, ki je bil v Bayernu, ne bo nikoli zapustil Bayernove šole.

Vrsto let je vztrajal v Kazahstanu. Foto: Facebook Niste dejavni le v nogometu, ampak ste se začeli ukvarjati tudi s sončnimi elektrarnami.

Ko sem leta 2012 igral v Kazahstanu, sem zbiral informacije in se odločil za sončno elektrarno. Takrat je bila na voljo po ugodni ceni. Bile so ugodne subvencije. Nekateri ljudje so mi to odsvetovali, a sem se vedno odločal po svojem občutku. Vesel sem, da sem se. Čez dve leti smo naredili sončno elektrarno še zase. Smo ekološko ozaveščena družina. Zdaj imamo v Apačah svojo elektriko, razmišljamo tudi o električnem vozilu.

Zelo ste navezani na rojstni kraj Apače, ki ga je v nogometnem svetu proslavil tudi Dare Vršič.

Veliko ljudi ne pozna mojega kraja. Veliko prijateljev, ki pridejo k meni in vidijo, kje živim, je navdušenih nad mirno okolico. Vsepovsod po svetu je lepo, doma pa je najlepše. Ko si lahko na svoji terasi, ko se kopaš v domačem bazenu in te nihče ne moti. Živimo družinsko življenje z doma proizvedeno hrano. V mestih je lepo, a se splača priti malce na podeželje.

Apače niso navadna vas brez vsega, ampak občina. Središče. Nismo toliko majhni, a nismo niti veliki. Tu sem odrastel, vse je blizu. Tudi Avstrija. S kolesom včasih pobegnem in se odpeljem na trening. Res vse imamo pri roki, hkrati pa svoj mir.

Hvaležen sem, da sem tukaj. Da sta moj pradedek in prababica z zaslužkom, prigaranim v ZDA, kupila tukaj zemljišče. Tako je ostalo nekaj, kar se prenaša iz roda v rod.

Med družinske specialitete prišteva tudi prekmursko gibanico. "Smo Pomurci, nismo Prekmurci, a vseeno ... Imamo zlata priznanja, pri zaščiti gibanice je mama sodelovala pri recepturi," je ponosen na zelo priljubljeno slovensko slaščico. Foto: Rok Plestenjak Ste tudi del družinskega podjetja Hiša dobrot. Bo ostal družinska tradicija?

Upajmo, da bo. V preteklosti sem bil usmerjen le na šport, zdaj pa vidim, da je to mogoče prihodnost. Veliko več ljudi se zaveda, da je bolje pojesti manj hrane, a bolj kakovostne, saj je energetsko bolj polna. Vedno več ljudi se bo odločalo ali za poceni proizvode ali pa za eko/bio proizvode. Če proizvajaš hrano le zase in veš, kaj ješ, je to že nekaj vredno. Treba je samo nadaljevati in pomagati drug drugemu.

Kako se počutite v vlogi prodajalca?

Zelo dobro. Imamo stalne stranke v Ljubljani, to pa je nova izkušnja v življenju. Rad sem v družbi, rad spoznavam nove ljudi. Prijetno je tudi, ko pogovor kdaj nanese na športne teme.

Borut Semler za prodajnim pultom:

So poznavalci nogometa kaj začudeni, ko vas vidijo na drugi strani prodajnega pulta?

Ne. Človek se mora po športu preusmeriti in nekaj začeti. Vsako delo je cenjeno delo. Meni ni težava pomagati v pekarni ali za kaj poprijeti.

Kako prehiteti tekmece na vašem področju?

Konkurenca je, a je tudi ni. Ukvarjamo se s kakovostjo, ne kvantiteto. Naredimo toliko, kot lahko. Vsak, ki kupi naš keks, se lahko prepriča, da je notri tudi naša duša. Številni govorijo, da so naši rogljički narejeni strojno, a to ni res. Narejeni so ročno. Vsak je povaljan, zapakiran, dodamo mu še nalepko. Čuti se duša. V vseh letih smo postali uigrana organizacija.

Pogled na prleško gibanico Foto: Facebook Kakšna je stopnja ozaveščanja o zdravi prehrani?

Vedno večja. Sem športnik in se trudim za to. Ekološka bio predelava hrane je pomembna. Žito se pri nas ne škropi. Imamo svoj majhen lesen mlin, tako da proizvajamo svojo moko. To nas veseli, ker veš, da imaš svoje surovine in ti ni treba iti v trgovino. Imaš svoj certifikat, preverjenost. Vse, kar potrebujemo, vzgojimo doma. To je v velikih mestih težko dobiti. Imamo tudi svoja jajca, mama se je domislila, pa smo začeli še s tem. Večinoma pridelujeta mama in oče, sam pa ob sobotah pomagam pri prodaji, nabavi ali razvozu izdelkov.

Bi ta dejavnost zadoščala za lagodno življenje?

Od vsakega poštenega dela je mogoče živeti, ne pa obogateti. Moraš imeti svoje meje, lahko živiš normalno. Če se pojavi kriza, razmišljaš o tej stvari. Tudi sestra je zaposlena v podjetju, a vseeno pomaga pri Hiši dobrot. Če se izgubi služba, imaš doma prihodnost in nisi odvisen od nikogar. To je dobra stvar. Meni kot invalidsko upokojenemu igralcu pomeni dodaten zaslužek, tudi za družino. Lepo je, da delaš tisto, kar te uresničuje. Da nadaljuješ tisto, kar je postavila mama.