Petek, 14. 1. 2022, 4.00
2 leti, 3 mesece
Bojan Jokić
Kaj se dogaja z nesojenim slovenskim rekorderjem?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,69
Kariera Bojana Jokića, stokratnega slovenskega reprezentanta, je zelo pestra. V Sloveniji je igral za Triglav in Gorico, v Franciji je tri leta branil barve Sochauxa, nato se je za tri leta preselil v Italijo k Chievu, nato je tri leta nastopal za španski Villarreal, vmes okusil še angleški nogomet (championship) v dresu nekdanjega evropskega prvaka Nottingham Forest, od leta 2017 pa si nogometni kruh služi v elitni ruski ligi pri Ufi.
Dolgoletni slovenski nogometni reprezentant Bojan Jokić se v zadnjih letih, odkar ni več kapetan izbrane vrste, v slovenskih medijih ne pojavlja več tako pogosto kot prej. Kaj sploh počne, kako se razpleta njegova kariera?
Zmotili smo ga ravno med pripravljanjem kovčkov, ko se je odpravljal v Turčijo. Poklepetali smo o njegovih klubskih načrtih, očaranosti nad Rusijo in hokejem na ledu, nedorečenem statusu v slovenski reprezentanci, za katero je nazadnje zaigral 16. novembra 2019, vedno manjši možnosti, da bi postal absolutni slovenski rekorder po številu nastopov, pa tudi o goreči želji, to je poudaril iz srca, da bi se na državne tekme vrnili najglasnejši privrženci, člani slovenskih navijaških skupin.
Cesar, Jokić in nihče drug
Bojan Jokić je za slovensko člansko reprezentanco debitiral pred 16 leti na dvoboju s Ciprom. Ciper je bil tudi zadnji tekmec slovenske izbrane vrste v letu 2021, a Kranjčana takrat ni bilo na seznamu vpoklicanih igralcev.
Ni veliko Slovencev, ki bi se lahko pohvalili z vsaj stotimi nastopi za nogometno reprezentanco. V bistvu sta le dva. To sta velika prijatelja, tudi poslovna partnerja, Boštjan Cesar (101 nastop) in Bojan Jokić (100). Če je Ljubljančan že sklenil kariero in se s prehodom v leto 2022 predal novim izzivom, saj je postal pomočnik selektorja Matjaža Keka v članski reprezentanci, pa ima Kranjčan še možnost, da ga prehiti in popravi slovenski rekord.
V nogometni karieri je preživel že marsikaj, nenazadnje zaznamoval tudi obdobje, ki je postreglo z zadnjo slovensko nogometno pravljico pred 12 leti v Južni Afriki. Leta mu očitno ne morejo do živega. Šteje 35 pomladi, a še vedno ohranja mladosten in nasmejan pogled. To je njegov zaščitni znak že vrsto let.
Telo ostaja izklesano, delovna motivacija je na višku, pri Ufi igra v elitnem ruskem prvenstvu in je lahko zadovoljen s finančnimi pogoji, na glavi kljub 35 letom še ni sledu o sivih laseh. To je tudi dokaz več, da nima opravka s stresom ali skrbmi, ki bi mu grenile počutje. "Počutim se krasno. Dokler imam motivacijo in nimam poškodb, je to za mojo kariero lahko le dobro," razmišlja eden najbolj izkušenih slovenskih legionarjev.
Na dobri poti, da ujame Radeta
Ufi v tej sezoni ne kaže najbolje. Po jesenskem delu je v elitnem ruskem prvenstvu na predzadnjem mestu. Boljša je le od Khimkija. Bojan Jokić nosi kapetanski trak, zbral je 16 nastopov.
Njegova nogometna pot je dolga in pestra. Na njej je poleg igranja v domovini okusil nogomet v Franciji, Italiji, Angliji, Španiji in Rusiji. Kdo bi si mislil, da se bo po vsem lepem, kar se mu je pripetilo v zahodnih nogometnih velesilah, kjer se je vsakotedensko družil z zvezdniki svetovnega kova, nato utaboril v najbolj prostrani deželi na svetu, v mestu Ufa, kjer trenutno vlada pregovorno neugodna ruska zima. Temu bi se sam čudil še pred petimi leti, zdaj pa meni drugače. Rusija mu je zlezla pod kožo in segla naravnost v srce.
"V Rusiji uživam. Ko sem podpisal za Ufo, nisem vedel ničesar o klubu ali mestu. Nič. Nato pa so me prekrasno sprejeli, tako da se počutim izjemno. Zelo me spoštujejo, zaupali so mi kapetanski trak, ruska liga pa je močna. Vse je super, zadovoljen sem tudi z življenjem. Dolgo sem že v Rusiji, že peto leto. Še malo, pa bom ujel Radeta," se je nasmehnil Kranjčan. V mislih je imel someščana in nekdanjega južnoafriškega "tovariša" Aleksandra Radosavljevića, ki je v Rusiji odigral skoraj sedem sezon. Tudi njega so premamili ruski čari, zdaj jim je podlegel še Jokić.
Kariero želi končati v Rusiji
Kot kaže, pa ne bo ostalo le pri petih letih, saj dobrovoljni Gorenjec ne skriva želje, da bi v mestu ostal Ufa še dolgo. "Pogodba se mi izteče ob koncu sezone, a jo želim podaljšati. Načrtujem, da se bomo v klubu kmalu pogovorili o tem in našli rešitev. Verjetno že na pripravah, še pred začetkom spomladanskega dela. Še nekaj sezon bi rad igral za Ufo, nato pa v tem klubu tudi končal kariero," se je v Ufo zaljubil do te mere, da namerava igralsko nogometno pot skleniti kar v prestolnici avtonomne republike Baškortostan.
Ufa je 11. največje rusko mesto. Jokić je hitro usvojil ruski jezik, v veliko pomoč so mu bili pripomočki na mobilnih telefonih.
Pri ruskem prvoligašu Ufi, s katerim je pred leti prav po zaslugi zadetka v zadnji minuti izločil Domžale, menja igralne položaje. Odvisno od tega, kar zahteva trener Aleksej Stukalov. Občasno zaigra tudi v zvezni vrsti, še vedno pa je največkrat prisoten v obrambi. A ne le na levem boku, kjer smo ga bili vrsto let vajeni spremljati v državnem dresu. "Še vedno se najbolje znajdem na levem bočnem položaju, to je res, včasih pa zaigram tudi na položaju levega branilca."
Na vprašanje, ali je bila razlog za to izguba hitrosti, ki krasi bočne branilce, je odločno odgovoril: "Ne. Nisem izgubil hitrosti. Če bi jo, bi težko konkuriral mlajšim tekmecem, tega pa si resnično ne želim," je vesel in hkrati ponosen, da še vedno vzdržuje vrhunsko telesno pripravljenost.
En teden –20, naslednji že –5
Z Ufo je v teh dneh na pripravah za spomladanski del v Turčiji (Belek).
Če bi bil zdaj v mestu Ufa, bi bil priča polarnim razmeram, saj živo srebro v teh dneh kaže 20 stopinj pod ničlo. Vseeno pa vse skupaj ni tako, kot bi lahko sodili na prvi pogled. "Je mrzlo, a se temperatura hitro menja. En teden je lahko –20, naslednji pa se dvigne na –5, tako da se da zdržati. Pa tudi vlažnost je drugačna, tako da lažje zdržiš pri –20 kot bi v Sloveniji," je poudaril razliko.
Zaradi mraza Ufa konec jesenskega dela že tradicionalno igra le v gosteh v nekoliko toplejših krajih. Takrat se zadržuje zlasti v Sočiju ob Črnem morju, priprave na pomlad pa vedno potekajo v Sredozemlju. V preteklosti se je mudil tudi v Španiji in na Cipru, letos pa ga je pot ponesla v Turčijo. V Sloveniji smo ga ujeli ravno med pospravljanjem kovčkov (z njim smo se pogovarjali prejšnji teden, op. p.), zdaj pa se s soigralci že dalj časa pripravlja v Beleku, kjer bo ta mesec odigral dve pripravljalni tekmi, z madžarskim Paksijem in ruskim Orenburgom.
Ufa ima z njim velike načrte
Ogromno nekdanjih reprezentantov se je po bolj ali manj odmevnih sezonah v tujini vrnilo v domovino in pred dokončnim slovesom od igrišč zaigralo še v 1. SNL. Iz njegove "južnoafriške" generacije so to na primer naredili Milivoje Novaković, Andraž Kirm, Marko Šuler, Matej Mavrič, Branko Ilić, Jasmin Handanović … Sam noče vnaprej obljubljati, da bi želel kariero končati v matičnem klubu na slovenskih tleh, kjer je začel kariero. Tudi zaradi tega, kar se mu obeta v Rusiji.
Z nogometnim klubom Ufa želi podaljšati sodelovanje vsaj še za nekaj sezon. Zdajšnja pogodba mu sicer poteče po koncu sezone 2021/22.
"V klubu Ufa imajo z menoj velike načrte. Razmišljajo o tem, da bi mi po koncu kariere podelili kakšno funkcijo v klubu. Je pa res, da skušam za zdaj o tem čim manj razmišljati. Saj veste, kako pravijo za nas nogometaše. Če takrat, ko si še igralec, začneš razmišljati o prihodnosti, se to ponavadi zate ne konča dobro. Zdaj, ko nimam poškodb, je najpomembneje, da pomagam ekipi. Dokler ji bom lahko, bom tudi še igral. Potem pa bom razmišljal, kako in kaj," se skuša osredotočati le na cilje, vezane na igrišče.
Kot kapetan Ufe želi odigrati še vsaj nekaj sezon. "Nato pa bi rad končal kariero pri Ufi. Tu se počutim odlično in udobno. Zdaj, ko sem starejši od 30 let, mi je zelo pomembno udobje. Občutek zadovoljstva. Če ga ne bi imel, ne bi bilo niti motivacije."
Politiki bolj kot nogomet podpirajo hokej
Hokejisti Ufa Salavat igrajo v ligi KHL in so v republiki Baškortostan deležni večje priljubljenosti od nogometnega prvoligaša.
Rusija ga je hitro navdušila. Ko se je pridružil Ufi, se je v tej deželi ogromno gradilo, država se je pripravljala na SP 2018. Nastajali so novi stadioni, pravcati arhitekturni lepotci. Skoraj bi nov objekt dočakala tudi Ufa, mesto z okrog milijonom prebivalcev, a se je zalomilo pri politiki.
"V republiki Baškortostan nogomet ni najbolj priljubljen. Politiki bolj kot nogomet podpirajo hokej. Več denarja se vlaga vanj. Sprva so nameravali graditi nogometni stadion, na katerem bi se igrale tudi tekme SP 2018, a se to ni uresničilo. Zdaj obljubljajo, da nam bodo zgradili stadion do leta 2024. In to v središču, ne pa v predmestju, pol ure iz središča, kjer imamo zdaj stadion in zaradi česar trpi obisk. Pogovori kluba in republike potekajo," je Jokić dal vedeti, da ima hokejski klub Salavat pri politikih privilegiran status, nogometaši pa so deležni drobtinic. Za zdaj.
Hokejske tekme, v Ufi se igra močna liga KHL, sicer pogosto obiskuje. "V Sloveniji sem si kdaj pa kdaj pogledal derbi med Olimpijo in Jesenicami. Bilo je fino, to, kar lahko vidiš tukaj v Ufi, pa je še bolj atraktivno. To so pravcati hokejski spektakli. Hokejisti so vendarle prvi športni zvezdniki mesta, kar niti ne čudi, saj je hokej še vedno šport št. 1 v Rusiji." Najprej hokej, potem nogomet. Takšen je torej vrstni red priljubljenosti športov v Rusiji.
To so bolj vprašanja za selektorja
Če lahko Jokić uživa ob redni tekmovalni formi v Rusiji, pa je v slovenski izbrani vrsti drugače. Okrog njegovega reprezentančnega statusa ostaja marsikaj nedorečenega. Enkrat je zraven, drugič ni. Selektor Matjaž Kek ga ima na širšem seznamu, a že dolgo ni zaigral. Že dobri dve leti, vse od 16. novembra 2019, ko so mu maloštevilni gledalci namenili aplavz na domačem dvoboju v Stožicah z Latvijo, iz rok predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića pa je prejel priložnostno darilo, spominski dres.
Proti koncu leta 2019 je dočakal jubilejni stoti nastop v dresu slovenske izbrane vrste in Kekovi četi pomagal do domače zmage nad takratno Stojanovićevo Latvijo z 1:0.
Ostaja pri stotih nastopih, priložnost, da bi na večnem seznamu prehitel rekorderja Boštjana Cesarja (101), pa je vedno manjša, saj mu selektor ne namenja priložnosti ali pa ga sploh ne uvršča med kandidate. "Na to ne morem vplivati. To so bolj vprašanja za selektorja, on izbira igralce in potem kliče najboljše. Lahko le zatrdim, da sem vedno pripravljen za igranje v reprezentanci. Dokler lahko pomagam, ne izključujem te možnosti. Ni pa to odvisno od mene," sporoča eden zadnjih še aktivnih slovenskih junakov nepozabne južnoafriške pravljice. Takrat je Slovenija zadnjič nastopila na velikem tekmovanju, nato pa ostala praznih rok v šestih zaporednih kvalifikacijskih ciklusih, kar se ji pred tem v preteklosti še ni zgodilo.
"Saj vidite, kaj se dogaja Barceloni"
Z reprezentanco se je družil tudi pred nekaterimi tekmami v kvalifikacijah za SP 2022, a mu selektor Matjaž Kek ni ponudil priložnosti za nastop.
"Ta generacija mora nekaj narediti, je pa težko reči, kaj ji manjka. Ko nisem bil vpoklican ter sem doma navijal za reprezentanco, sem dobil občutek, da se moramo še bolj združiti. Da moramo najti še kakšnega karakternega igralca. Karakter je velik problem, treba je imeti karakterne igralce," je ponudil svoj pogled na to, kaj manjka slovenski reprezentanci, da bi dosegala boljše rezultate in ponovno potrkala na vrata katerega izmed večjih tekmovanj.
"Po drugi strani pa smo vendarle majhna država. In ko se menja generacija, ko odhajajo izkušeni igralci, je treba graditi postopno. Ne moreš iti takoj na veliko tekmovanje. Tega z neizkušenimi igralci ne more narediti nihče. Saj vidite, kaj se dogaja Barceloni, pa je španski velikan. Mladi igralci potrebujejo čas. Morajo odigrati nekaj tekem, da nenazadnje izgubijo na kakšni tekmi in se zamislijo nad tem, kaj se je zgodilo," iz lastnih izkušenj dobro ve, kaj najbolj koristi mladim igralcem, da hitreje dozorijo in odpravljajo lastne napake.
Najpomembneje je, da so navijači veseli
Odkar v reprezentanci ni več Bojana Jokića, vlogo kapetana slovenske izbrane vrste opravlja Jan Oblak.
Koliko pa ga kaj mika številka 101, po kateri pride na vrsto še 102? Za izenačitev slovenskega rekorda po številu nastopov mora državni dres obleči le še enkrat. Če pa bi to storil dvakrat, bi se podpisal pod samostojni statistični presežek, ki bi bil zapisan v almanahih slovenske reprezentance.
"Z rekordom se ne obremenjujem. Resnično ne. To je bolj medijsko izpostavljeno, o njem bolj razmišljate vi, novinarji, sam pa o tem niti ne razmišljam. Rekordi so zato, da bi se podirali, meni pa je najpomembneje, da Slovenija zmaguje in napreduje. Najpomembneje je, da so navijači veseli, da se ponovno kam uvrstimo. Da dvignemo nogomet. Vsi skupaj. Zdaj so res težki časi, a upam, da bo šlo kaj na boljše. Ne samo v športu, ampak tudi nasploh v življenju. O tem, ali bom še zaigral za reprezentanco, pa ne odločam. Če bom še igral, bo dobro, če pa ne bom, se bom s tem sprijaznil. Veliko sem dal za reprezentanco in sem ponosen na to," se kaj dosti ne obremenjuje s tem, ali bo povečal število nastopov za A-reprezentanco.
Cesar ima avtoriteto, igralci ga spoštujejo
Z Boštjanom Cesarjem sta odigrala ogromno tekem v državnem dresu. Ko je Ljubljančan pred štirimi leti končal reprezentančno pot, je kapetanski trak predal Kranjčanu.
Rekord ima v svojem žepu njegov dober prijatelj in poslovni partner Boštjan Cesar. Nedavno se je pridružil strokovnemu štabu Matjaža Keka, pred tem je kot selektor vodil mlajšo selekcijo do 18 let. Jokić je nad omenjeno potezo in selitvijo v strokovni štab članske reprezentance navdušen.
"Dobro se je odločil. Lahko pomaga reprezentanci. Pozna zdajšnjo generacijo, z njimi je tudi igral. Igral je že s tisto zlato, diamantno, saj ne vem, kako se ji že reče, v kateri so bili tudi Zahović, Pavlin in drugi, pa potem z nami na SP v Južni Afriki, pa s temi, kot sta Jojo (Josip Iličić, op. p.) in Jan (Jan Oblak, op. p.). Ima avtoriteto, igralci ga spoštujejo. Je stoodstotni borec, zagret za napredek reprezentance," je prepričan, da je selektor Kek dobil izjemnega pomočnika. Cesar je vskočil na položaj, ki se je izpraznil po odhodu Igorja Benedejčiča.
Mislijo, da Slovenija ni nič posebnega
Letos bo reprezentančno leto, čeprav Slovenije ne bo na svetovnem prvenstvu, še zelo zanimivo. Najprej bosta marca prijateljski tekmi z Belgijo, vodilno reprezentanco na lestvici Fifa, nato bo Kekova četa preizkusila še pripravljenost Katarja, gostiteljev letošnjega spektakla. Nato pa junija in septembra poslastica. Prihaja liga narodov in kopica atraktivnih tekmecev. Srbi z Dušanom Vlahovićem in Dušanom Tadićem, Norveška z Erlingom Brautom Haalandom in Švedska z Zlatanom Ibrahimovićem, s katerim se je Jokić večkrat meril v serie A.
Ko bo Bojan Jokić sklenil nogometno kariero, načrtuje, da bosta njegova nekdanja kluba v Sloveniji, kranjski Triglav in ND Gorica, spet prvoligaša.
"Veliko bolje je igrati tekme z močnimi ekipami, kot pa tistimi, ki so slabše od tebe. Če je favorit na papirju v slabši formi, se lahko opeče proti avtsajderju. Tako verjetno Srbi, Norvežani in Švedi razmišljajo o nas. Mislijo si, da Slovenija ni nič posebnega, mi pa smo proti večjim reprezentancam vedno bolje igrali," morebitno podcenjevanje tekmecev doživlja kot vodo na slovenski mlin.
Ve tudi, kakšna igra bi pripeljala Kekovo četo do večjih uspehov. "V preteklosti nas je krasila čvrsta igra v obrambi, govorim zlasti za kvalifikacije za SP 2010, kjer smo na desetih tekmah prejeli le štiri gole. Takrat smo bili nepopustljivi v obrambi, hkrati pa nevarni v protinapadih. Tako moramo graditi tudi za naprej. Če igraš tako, ti za zmago morda zadošča že en gol. To pa ni slabo, kaj? Se mi pa zdi, da se kot reprezentanca vendarle dvigamo. To je nakazala že tekma v Mariboru z Rusijo (1:2). Rusi so veliko govorili o tem dvoboju. Doživljali so ga kot maščevanje za boleč poraz leta 2009. Dolgo ga niso preboleli, tako da so zaigrali s posebnim čustvenim nabojem. Mi pa kljub porazu nismo razočarali. Daleč od tega. Rusija je bila močna, a smo ji konkurirali. Navijal sem do zadnje sekunde, mislil sem, da bomo na koncu še zmagali," so ga navdušili Kekovi izbranci.
Rusija mu je v zadnjih letih prirasla k srcu. Žal mu je bilo, da se ni uvrstila na SP 2022 kot zmagovalka skupine, a priznava, da je bila Hrvaška preprosto boljša. Zlasti na zadnji tekmi v Splitu. Zdaj bo marca navijal za Ruse v dodatnih kvalifikacijah.
Dodal je, da ga je predstava v Mariboru proti Rusiji navdala z optimizmom, saj bi lahko reprezentanco, če bo znala to ustrezno nadgraditi, popeljala do višje, še bolj kakovostne ravni. Prepričan je, da ji bo ta poraz koristil in se bodo slovenski reprezentanti, med katerimi ni manjkalo njegovih mlajših rojakov, kaj naučili.
Z navijači bi morali najti skupni jezik
Pred dobrim desetletjem je na lastni koži izkusil nepozabno "južnoafriško" evforijo v Sloveniji.
Za še kaj več pa bi morala reprezentanca računati tudi na pomoč 12. igralca. To je že pregovorno občinstvo. Jokić je bil v zlatih Kekovih reprezentančnih časih vajen huronske podpore s tribun, navijači so izbrano vrsto spremljali povsod, v zadnjih letih – svoje je naredila tudi koronakriza – okrog nogometne reprezentance ni več čutiti toliko energije in izlivov strasti kot v preteklosti. Izgublja se tudi kult reprezentance, nogomet je po uspešnosti že dolgo v senci nekaterih drugih (moštvenih) športov.
"Pričakujemo več, kot smo zmožni. Ne le igralci, ampak tudi občinstvo. Ampak tako pač je. Treba je napredovati, stremeti k temu, da se nogomet vrne tja, kjer je že bil. Potem bo super," verjame, da se lahko vrnejo zlati časi, ko se je za tekme Slovenije iskala vstopnica več.
Slovenska reprezentanca pa že dalj časa na tribunah pogreša glasne navijače, člane organiziranih navijaških skupin. Te so bile zraven ob največjih uspehih Slovenije, od leta 2015 pa se izogibajo tovrstnih tekem. Jokić ne skriva, da jih nogometaši zelo pogrešajo.
Pred leti so se slovenski nogometni navijači rade volje odpravljali na gostovanja. Tako je bilo na ulicah Bratislave pred 13 leti.
"Seveda se to opazi. Zelo jih pogrešam. To se vidi že na naših stadionih, ki so majhni, pa tudi na tistih večjih v tujini. Ko smo včasih igrali tekme v tujini, smo imeli veliko podporo. Naši navijači so bili zelo glasni, lahko si slišal samo naše pesmi, bodrili so nas do zadnjega. Treba pa je pomagati tudi takrat, ko ni rezultatov. Ko ni prave zgodbe. Odgovorni ljudje bi morali te navijače povabiti na pogovor, se z njimi skušati dogovoriti. Mi, igralci, lahko samo takole prek intervjujev izrazimo željo, da bi bilo tako kot nekoč. Da bi se združili na tribunah in navijali za nas. Včasih smo imeli dobro komunikacijo, mi je pa težko kaj reči, zlasti v teh časih, ko ni pomemben le šport, ampak preživetje. Ljudje raje, kot da bi hodili na tekme, ostanejo doma. Govorijo le o virusu, o kovidu in vseh težavah, ki jih povzroča. Težko je pomagati. Bi pa bilo zelo dobro, da bi se združili in prišli navijat za reprezentanco. Včasih smo bili vsi skupaj, tudi z novinarji je bila komunikacija vrhunska, objemali smo se po uspehih," se še kako rad spominja preteklosti, ko je Slovenija še nastopala na največjem tekmovanju in se predstavila pred milijardami gledalcev po vsem širnem svetu.
Slovenska nogometna reprezentanca, v kateri se je na položaju levega bočnega branilca zasidral Jure Balkovec, bo letos marca odigrala prijateljski tekmi z Belgijo in Katarjem, nato pa jo čakajo atraktivni dvoboji v slovansko-skandinavski skupini lige narodov proti Srbiji, Švedski in Norveški.
Letos je na "zimskem" svetovnem prvenstvu v Katarju ne bo, naslednja priložnost se ponuja leta 2024, ko bo Nemčija gostila evropsko prvenstvo. Takrat bo imel Bojan Jokić 38 let in bo, takšna je njegova želja, še vztrajal v dresu Ufe. Ali pa v kakšni drugi, funkcionarski ali direktorski vlogi. Paleta možnosti je široka, a o tem, kaj bo Bojan počel v "drugi karieri", še noče razmišljati.
Za zdaj želi ostati osredotočen le na igrišče, biti vrhunsko pripravljen, pomagati Ufi, morda tudi slovenski reprezentanci, če bi ga selektor Matjaž Kek še videl kot primernega kandidata za položaj, na katerem je v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu največkrat zaigral Jure Balkovec, najbolj pa si želi, da bi se na tribune spet vrnili glasni slovenski navijači. In pomagali reprezentanci, da bi se končno znašla na svetovnem odru.
