Afriške zvezde, ki najbolj sijejo

Nogometaš, katerega zvezda ne sije več tako močno, kot je sijala še pred nekaj leti, a vseeno sodi med najboljše, kar lahko ponudi Afrika. Zdaj je član Tottenhama, pri katerem pa v tej sezoni igra bolj malo. V prvenstvu je doslej zbral le 14 nastopov in zabil dva gola, večinoma je na igrišče prihajal s klopi. En gol je zabil v treh nastopih v ligi Europa. Najboljša leta je doživljal v dresu londonskega Arsenala, ko je bil eden izmed najboljših strelcev v angleški premierligi. Leta 2009 je za skorajda 30 milijonov evrov prestopil v Manchester City in tam v prvi sezoni blestel. Potem je prišla druga sezona, ko je poniknil v pozabo, januarja 2011 pa prestopil v Real Madrid, a zgolj začasno. Poleti je odšel v Tottenham in bil na začetku spet zelo učinkovit, v tej sezoni pa se je njegov status drastično poslabšal. Je z naskokom največji zvezdnik Toga, za katerega je doslej zabil že 26 golov, z igranjem v reprezentanci pa je leta 2010 začasno prekinil, potem ko je bil januarja tega leta na poti na afriški pokal narodov v Angoli udeleženec strelskega napada, v katerem so umrli trije ljudje. Novembra 2011 se je vrnil v izbrano vrsto.

Še eden izmed tistih, ki so ga, podobno kot našega Samirja Handanovića, kot zelo mladega opazili pri odlični skavtski službi Udineseja, pozneje pa ga v večmilijonskem poslu prodali drugam. Fizično izjemno sposobni vezist, ki lahko pokrije skorajda vsa mesta na sredini igrišča, se je z nogometom začel ukvarjati v rodni Akri, leta 2008 pa ga je k sebi zvabil Udinese. V dresu Udineseja se je hitro uveljavil in postal eden izmed ključnih mož Videmčanov, ki v zadnjih letih zelo dobro igrajo v prvi italijanski ligi. Pred to sezono ga je za devet milijonov evrov kupil Juventus, pri katerem se je presenetljivo hitro in dobro znašel. V Torinu redno igra v začetni enajsterici in si lasti velik del zaslug, da gre Juventusu zelo dobro tako v prvenstvu, kot tudi v ligi prvakov in v pokalu. Za Gano igra že 18 leta, v tem času pa je zbral več kot 40 nastopov. Pohvali se lahko z bronasto medaljo z afriškega pokala narodov leta 2008, medtem ko je bil s soigralci dve leti pozneje srebrn. Naslednja stopnica? Zlato.

Kaj napisati o enem izmed najboljših afriških nogometašev zadnjega desetletja? Rodil se je v Abidjanu in se, star pet let, preselil v Francijo, kjer je začel bogato nogometno pot. Prek Le Mansa in Guingampa se je prebil do Marseilla, pri katerem je zdržal le eno sezono, a v njej navdušil. Bil je najboljši igralec francoskega prvenstva, petkrat zadel v ligi prvakov in šestkrat v pokalu UEFA, v katerem se je Marseille ustavil šele v finalu. Chelsea ga je kupil za 37 milijonov evrov, v Londonu pa je začel pisati zgodovino kluba s Stamford Bridga in postal eden izmed najboljših napadalcev v Evropi v zadnjega desetletja. V osmih letih v dresu Chelseaja je postal najboljši tuji strelec v zgodovini kluba, ljubljenec navijačev in se za vselej vpisal v zgodovino Londončanov. Kar 157 golov je v vseh tekmovanjih zabil za modre, v tem času pa osvojil tri naslove angleškega prvaka, bil štirikrat zmagovalec pokala FA in dvakrat ligaškega pokala. Vrhunec v dresu Chelseaja je doživel maja lani, ko je Londončanom z odlično predstavo v finalu in tudi zadetkom prinesel prvi evropski naslov. Po koncu sezone se je preselil na Kitajsko, kjer v dresu šanghajske Shenhue redno trese mreže nasprotnikov, prav v zadnjih tednih pa so se pojavile govorice, da se utegne vrniti v Evropo. V reprezentanci neprekinjeno igra od leta 2003, doslej pa je v njenem dresu zabil kar 59 golov in je seveda najboljši strelec v zgodovini Slonokoščene obale. Z njo ni osvojil še nobene lovorike, čeprav je bil večkrat zelo blizu. Na afriškem pokalu narodov let 2006 je v finalu izgubil po strelih z enajstih metrov, še bolj travmatična pa je bila njegova lanskoletna izkušnja s tega tekmovanja. V finalu proti Zambiji je tik pred koncem tekme zapravil strel z enajstih metrov, ki bi Slonokoščeni obali prinesel težko pričakovani naslov. Sledili so podaljški in enajstmetrovke, po katerih so ''sloni'' spet ostali brez lovorike. Na svetovnih prvenstvih je igral dvakrat, v letih 2006 in 2010, obakrat pa izpadel že v skupinskem delu tekmovanja. Je letos naposled napočil čas, da z reprezentančnimi kolegi pride do lovorike? Zaslužil bi si.

Krilni napadalec, ki smo ga dodobra spoznali ob nastopih Valencie v ligi prvakov v tej sezoni. Hitronogi in tehnično zelo dobro podkovani nogometaš, ki se je rodil v Franciji in tam seveda tudi začel svojo nogometno pot. Najprej v Parizu, kjer pa ga niso videli kot dovolj obetavnega in z njim niso podpisali pogodbe, zato se je preselil v Grenoble. Tam je že kot zelo mlad dobil priložnost v članski ekipi, po treh letih, ki jih je prebil pri Grenoblu, pa je leta 2010 podpisal štiriletno pogodbo z Valencio. Že v prvi sezoni se je ustalil v španskem prvoligašu z Mestalle ter prispeval nekaj golov in podaj. V tej je še boljši. V prvenstvu je zabil tri gole in trikrat podal na 14 tekmah, v ligi prvakov pa na šestih tekmah zadel kar trikrat in je med najbolj zaslužnimi, da se je Valencia brez težav prebila v nadaljnje tekmovanje. V izbrani vrsti Alžirije je debitiral dokaj pozno, kar je tudi razumljivo, saj je sprva nameraval igrati za Francijo. V mladih selekcijah je igral za francosko vrsto, leta 2011 pa so ga Alžirci le uspeli zvabiti k sebi in začel je igrati za alžirsko vrsto. Doslej je zbral le devet nastopov in zabil dva gola, najboljše Alžirci od njega pričakujejo v prihodnosti. Začenši z afriškim pokalom narodov, ki je pred nami. To bo seveda tudi njegovo prvo veliko tekmovanje na članski reprezentančni ravni.

Čeprav je star 25 let, se zdi, da na najvišji ravni igra že desetletja. Rojen v Nigeriji se je v Evropo preselil še kot zelo mlad in okrepil norveški Lyn. V Skandinaviji ni ostal dolgo in se leta 2006, po mesecih in mesecih boja med Manchestrom Unitedom, ki naj bi imel že sklenjeno pogodbo s takrat mladim Nigerijcem, in Chelseajem za 24 milijonov evrov preselil na Stamford Bridge. V London je prišel kot eden izmed najbolj obetavnih nogometašev na svetu, star komajda 19 let. Ker ne sodi med atraktivne nogometaše, ki bi zabijali gole in navduševali s podajami, bi kdo hitro mislil, da mu ni uspelo upravičiti velikega slovesa, a ta defenzivni vezist, ki se zelo redko vpisuje med strelce, je postal eden izmed najbolj standardnih nogometašev Chelseaja, za katerega redno igra sedmo sezono. Doslej je zbral več kot 250 nastopov v majici londonskega moštva, zabil pa vsega dva gola. Oba v krstni sezoni. Trikrat, a seveda v veliko manj tekmah (38), se je med strelce vpisal tudi v izbrani vrsti. Nastopil je na dveh afriških pokalih narodov in tako leta 2006 kot tudi 2008 osvojil bron. Na svetovnem prvenstvu doslej še ni igral. Veliko razočaranje je doživel leta 2010, saj je moral zaključni turnir najboljših reprezentanc na svetu izpustiti zaradi poškodbe.