SiolNET. Sportal Košarka
6,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sportalov sobotni intervju

Teoman Alibegović: daleč od nje, a še vedno s Slovenijo v srcu

6,70

termometer

Teoman Alibegović
Foto: Vid Ponikvar

S Teomanom Alibegovićem smo se pogovarjali o časih, ko je navduševal na košarkarskem parketu. O obdobju, ko je s slovensko reprezentanco oral ledino. O stavi, ki jo je sklenil z legendarnim Hrvatom Draženom Petrovićem tik pred njegovo smrtjo. O filmskem pobegu s svetovnega prvenstva. O nekdanji Jugoslaviji. Njegovi rodni Bosni in o Sloveniji, kjer je živel od mladih nog.

Teoman Alibegović je eden od redkih uspešnejših slovenskih košarkarjev, ki nikoli ni oblekel dresa nekdanjega ponosa slovenske košarke in tudi športa Uniona Olimpije. Morda se v košarkarskih debatah, javnih in zasebnih, nanj manjkrat spomnimo tudi zato.

"Trikrat sem bil blizu prihoda v Ljubljano, a se nikoli ni izšlo," je povedal človek, ki je v dveh finalnih tekmah evropskega pokala nasprotniku nasul 55 točk. Nekoč izjemen ostrostrelec je najboljši strelec slovenske reprezentance vseh časov in najboljši strelec na njeni zgodovinski prvi tekmi. S Slovenijo je nastopil na štirih evropskih prvenstvih. Je tudi član enega izmed najbolj nadarjenih rodov v zgodovini športa. Nastopal je v jugoslovanski mladinski reprezentanci, ki je leta 1986 osvojila naslov svetovnih prvakov med mladinci. V njej so igrala nekatera imena, ki so za vedno zaznamovala evropsko košarko.

"Slovenija mi je dala veliko in obratno," je v več kot dve uri trajajočem telefonskem pogovoru iz Beograda povedal, ko je ura že odbila polnoč. Tako pozno zvečer smo se slišali, ker je zelo zaposlen s poslom, s katerim se ukvarja v zadnjem obdobju. Tudi to je zagotovo eden izmed razlogov, zakaj je izginil s slovenske košarkarske scene.


Je najboljši strelec v zgodovini Slovenije. Je najboljši strelec v zgodovini Slovenije. Foto: Reuters Olimpija, paradni konj slovenske košarke, vam ni bila usojena. Zakaj niste nikoli prestopili praga kultnega Tivolija?
Tako je naneslo, čeprav sem bil trikrat blizu. Prvič sem, tik preden bi podpisal pogodbo z Olimpijo, "zbežal" v Sarajevo. Leta 1983 ali 1984 so v Jugoslaviji delali prve selekcije za reprezentanco, ki je leta 1987 potem osvojila naslov mladinskega svetovnega prvaka. Neumni Jugoslovani niso imeli pojma in so izbor delali že nekaj let pred prvenstvom, medtem ko pri nas danes delamo za jutri. To je pametna demokracija proti neumnemu komunizmu. (smeh)

No, takrat je bil v reprezentanci glavni trener za fizično pripravo človek iz sarajevske Bosne. Vprašal me je, od kod, kdo in kaj sem. "Teoman? Alibegović? Slovenec?" se je smejal, ko je slišal odgovore. Povedal sem mu, da me vabijo številni klubi, Cibona, Zadar, Šibenka, Olimpija, moj velik vzornik pa je Mirza Delibašić, ki je bil takrat generalni direktor Bosne.

Po koncu priprav, tik pred odhodom na turnir v Francijo, so prišli ljudje iz Bosne, z dvema mercedesoma so se pripeljali, prišli so Delibašić, trener Svetislav Pešić, vsa odprava iz Sarajeva. Ponudili so mi dva para športnih copat in dve majici, medtem ko sem imel pri Olimpiji na mizi štipendijo in razne ugodnosti. A mojim staršem, ki so bili intelektualci, je bilo pomembno predvsem to, da bodo skrbeli za mene, da bom imel streho nad glavo, da ne bom lačen, da se bom šolal, zato smo se odločili, da odidem v Sarajevo.

Ko je v Sportskih novostih izšlo, da sem podpisal pogodbo za Bosno, sta bila Radovan Lorbek in Janez Drvarič, ki sta bila takrat pri Olimpiji, tako jezna, da sta me želela ubiti. 

Je eden od redkih košarkarjev, ki niso nikoli igrali za Union Olimpijo. Je eden od redkih košarkarjev, ki niso nikoli igrali za Union Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar

To je bilo na začetku vaše košarkarske poti. Kaj je bilo z drugima dvema priložnostma, ko bi lahko prišli v Olimpijo?
Ko sem igral v Italiji in bil med najboljšimi strelci tamkajšnje lige, sta v Bologno prišla takrat direktor Olimpije Ivo Zorčić in Lorbek. Vabila sta me v Olimpijo, a ko sem povedal svojo ceno, sta odgovorila: "Ufff, za las." Nismo se dogovorili.

Zadnjič so me ljudje iz Olimpije v Ljubljano vabili, ko sem igral v Nemčiji in bil v dresu Albe najboljši strelec tamkajšnje lige. Bil sem na pripravah z reprezentanco v Ljubljani, sedeli smo v priljubljenem lokalu v Tivoliju, povedal sem, kakšno pogodbo si želim, in zgodilo se je isto. "Jebela cesta, Miško. To je šlo za las," sta odgovorila. Spet se nam ni uspelo dogovoriti.

Pokazal sem jima pogodbo, ki sem jo imel. Nisem želel ne več ne manj, kot sem imel, a je bilo očitno preveč. Nič, pa mogoče drugič, sem si rekel.

Selekcija mladinske reprezentance Jugoslavije, ki je v letih 1985 in 1987 najprej osvojila naslov evropskega in potem še svetovnega prvaka, o kateri ste govorili, je bila verjetno ena od najbolj nadarjenih v zgodovini košarke, če ne celo športa na splošno. V njej so igrali poznejši zvezdniki evropske in svetovne košarke Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Rađa, Saša Djordjević in še bi lahko naštevali.
To je bila generacija, ki je bila res fantastična. Ne samo na igrišču, tudi ob košarkarskem parketu smo se odlično razumeli. Zdaj vam bom razkril nekaj, česar javno nisem še nikoli govoril.

Pred mladinskim svetovnim prvenstvom v Bormiu smo bili dva meseca in pol na pripravah. Tik pred odhodom na prvenstvo smo poskrbeli za pravcati mali škandal. Najeli smo dva kombija. V enega so se sedli Srbi, Črnogorci in Makedonci. V drugem smo bili Slovenci, Bosanci in Hrvati. Zbežali smo s priprav. Vsi, od prvega do zadnjega, smo odšli, ne da bi povedali komurkoli iz reprezentance.

Vsi smo odšli na obisk k svojim dekletom. Jaz sem šel k svoji zdajšnji ženi na Hvar, Djordjević je šel na Brač in tako naprej. Kar naenkrat je bil hotel prazen. Ljudem v reprezentanci ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Klicali so policijo, niso vedeli, kaj se dogaja.

Dogovorjeni smo bili, da se v Sarajevu dobimo, po dveh dneh smo se vrnili. Ko smo prišli, so v vodstvu reprezentance ponoreli. "Kdo je kriv? Kdo je organizator?" so noreli in nas zasliševali drugega za drugim, bilo je kot v Udbi. Niti en igralec ni hotel povedati česarkoli in ni jim preostalo drugega, kot da nas vse popeljejo na svetovno prvenstvo. Tam smo potem blesteli in osvojili naslov.

Sijajna predstava Tonija Kukoča na tekmi proti ZDA leta 1987:

Da, in na prvenstvu dvakrat premagali ZDA, ki jih je vodil legendarni Larry Brown. Na kolena ste spravili ekipo, v kateri so igrali poznejši zvezdniki lige NBA, med drugim tudi Gary Payton in Larry Johnson. Najprej s 110:95 v skupinskem delu, to je bila tekma, v kateri je Kukoč Američanom ob sijajnem metu za tri (11/12) nasul kar 37 točk. V finalu je bilo 86:76.
Da, sprehodili smo se do naslova. Bili smo res dobra ekipa, ki bi lahko pozneje, če bi nekdanja skupna država obstala, naredila še marsikaj. Škoda, da tega nikoli nismo dočakali. Še danes sem z vsemi v stikih. Spoštujemo se ne glede na vse, kar se je pozneje dogajalo. Drug drugega smo se držali kot pijanec plota.

Takrat delitev, ki so pozneje prinesle krvavo vojno, ni bilo čutiti?
Ne, takrat tega ni bilo čutiti. Vsaj na košarkarskih igriščih ne. Pozneje je začelo smrdeti. Ko je kak hrvaški klub gostoval v Srbiji in obratno, je bilo vedno vroče, dogajali so se incidenti, a Slovenci in Bosanci nikoli nismo imeli težav. Potem se je začelo dogajati, kar se je. Škoda.

Z Garyjem Paytonom se je skoraj stepel, potem sta bila sostanovalca

Legendarni Gary Payton Legendarni Gary Payton Foto: Guliverimage/Getty Images Ko je leta 1988, leto po tem, ko je z Jugoslavijo osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka, odšel v ZDA, je zaigral za univerzo Oregon State. V garderobi tamkajšnje ekipe ga je pričakal košarkar, ki je igral v tistem finalu.

Gary Payton, takrat veliki up ameriške košarke, potem reprezentant, ki je z ZDA osvojil dve zlati olimpijski medalji (v letih 1996 in 2000), in košarkar, ki je v ligi NBA odigral kar 27 sezon. Devetkrat je bil udeleženec tekme zvezd.

Že na prvem treningu sta se skoraj stepla, a potem ju je potem legendarni univerzitetni trener, danes pokojni Ralph Miller, prav zaradi tega postavil v isto sobo. Postala sta sostanovalca in tudi velika prijatelja, ki sta se na igrišču odlično razumela in dopolnjevala.

Ste eden izmed nostalgikov, ki jim je žal, da Jugoslavija ni obstala?
Vsak ima svoje mnenje in ga spoštujem. Jasno je, da je nekaterim danes lepše, a tisti, ki pravi, da nam včasih ni bilo lepše, nima pojma, razen če je tajkun, takšnim se danes cedita med in mleko.

Mislim, da je bilo nekoč lepše za marsikoga. Vsi smo se počutili varne. Nismo bili socialni problem, ni bilo težav z varnostjo. Takrat smo se lahko na igriščih družili pozno v noč, nikomur se ni zgodilo nič. Tudi z zaposlitvami ni bilo težav. Če si se šolal, si vedel, da te čaka služba. Država je bila tako velika, da si nekje vedno nekaj našel.

Dobro, morda nisi imel hiše iz marmorja in nisi vozil avtomobilov najprestižnejših znamk, a tudi lada je bila povsem dobra. Nihče mi ne more reči, da nam je bilo takrat slabo.

Po razpadu nekdanje skupne države ste se zapisali Sloveniji. Kako to?
Čeprav sem po duši in srcu čisti Bosanec, se mi je zdelo prav, da igram za Slovenijo. Takrat je bila moja družina, oče, mama, brat in sestra, v Sloveniji. Res je, da imam bosansko ime in priimek, a čutil sem se del Slovenije.

Ko me je poklical Zmago Sagadin, ni bilo dileme, za koga bom igral. Odločil sem se za Slovenijo. Majhno, a zelo raznoliko državo, ki ima zelo lep jezik, ki sem jo vedno spoštoval. Spoštoval sem jo in jo spoštujem tudi danes. Mislim, da je tudi obratno. Sicer pa tako ali tako ne ločujem med ljudmi in narodi. Ni mi všeč nacionalizem.

V slovensko reprezentanco ga je zvabil legendarni Zmago Sagadin. V slovensko reprezentanco ga je zvabil legendarni Zmago Sagadin. Foto: Vid Ponikvar

Kako vas je Sagadin prepričal?
Bil je zelo odprt, ne glede na to, kakšen je. Rekel je, da me Slovenija potrebuje, mi povedal, da si me želi v ekipi, in razložil, kakšen status bom imel. Malo sem se bal, bil sem v ZDA in nisem vedel, kakšno je stanje tukaj, saj je Jugoslavija razpadla. Zanimalo me je, kako je s takšnimi, kot sem jaz. Me bodo ljudje sprejeli? Ko mi je zagotovil, da s tem ne bo težav, sem takoj privolil.

V reprezentanci sem pol igralcev tako ali tako poznal. S Slavkom Kotnikom, Matjažem Tovornikom, Juretom Zdovcem in preostalimi sem igral že kot otrok. Ni bilo niti najmanjših težav.

Res je, malo se čuti, da si od drugod, a to je normalno. Tudi Štajerec se na Primorskem počuti kot Šved in obratno. Tako je že od časov Franceta Prešerna. Slovenija je raznolika, v njej živi toliko ljudi z različnimi dialekti, tudi zato je tako edinstvena.

Šolske klopi je gulil z Matjažem Kopitarjem in Juretom Robičem

V šolo je hodil z Matjažem Kopitarjem. V šolo je hodil z Matjažem Kopitarjem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Alibegovićev oče, sicer Bosanec, je študiral v Ljubljani, kjer je spoznal njegovo mamo, prav tako Bosanko. Pozneje sta se preselila tudi v Zenico, kjer se jima je leta 1967 rodil Teoman. Ko je bil star 12 let, je njegov oče, diplomirani inženir metalurgije, dobil direktorsko mesto v jeseniški železarni.

Teoman se je z očetom preselil na Jesenice, kjer je obiskoval zadnji razred osnovne šole in se potem šolal v tamkajšnjem železarskem izobraževalnem centru, kjer je klopi gulil s poznejšim uspešnim hokejistom in selektorjem slovenske reprezentance Matjažem Kopitarjem in s pokojnim ultrakolesarjem Juretom Robičem.

"Bili smo super generacija dobrih učencev in športnikov," se je spomnil Alibegović, ki se je pozneje preselil v Ljubljano, kjer je v dresu Ilirije korakal ob začetku svoje izjemno slikovite košarkarske poti. Prve korake je naredil že na Jesenicah.

Potem je igral v Bosni, v ZDA, mreže nasprotnikov neusmiljeno tresel v prvi španski, italijanski, turški, grški in tudi nemški ligi. Upokojil se je, ko je bil star 35 let. Nekaj let je bil v Italiji trener, tam se je preizkusil tudi v vlogi športnega direktorja.

V Bosni vam niso zamerili?
Veste, kako je. V Sloveniji sem bil Bosanec, v Bosni sem bil Slovenec. Nikjer nisem bil povsem njihov. Potem sem ženi rekel, da se morava preseliti v tujino, da bom, če sem že tujec, res tujec. In danes živim v Italiji. (glasen smeh)

Fotografija z zgodovinske prve uradne tekme slovenske košarkarske reprezentance leta 1992. Fotografija z zgodovinske prve uradne tekme slovenske košarkarske reprezentance leta 1992. Foto: KZS

In tako ste začeli igrati za Slovenijo. Nastopili ste tudi na njeni zgodovinski prvi uradni tekmi, 20. maja 1992 v Slovenskih Konjicah, kjer ste bili ob porazu proti Hrvaški s 74:93 s 16 točkami najboljši strelec Slovenije.
To je bila res zgodovinska tekma. Če pogledate fotografijo, ki je nastala pred to tekmo, je na njej videti tudi ljudi v oblekah. Vsi so vedeli, da bo fotografija, ki bo nastala, šla v anale. Zato so želeli na njej biti tudi tisti, ki niso prišli v izbor za tekmo. To je bila prva košarkarska tekma držav z območja nekdanje Jugoslavije.

Kako je bilo med tekmo?
Normalno, prijateljsko. Verjemite mi. Ne vem, ali sem samo jaz tako neobremenjen z vsem skupaj ali pa sem slep, a mislim, da se vse skupaj zelo napihuje. Na tekmah med nami igralci nikoli ni sovraštva. Ustvarja se na tribunah, pa še to načrtno. Normalni navijači niso tisti, ki povzročajo težave. Delajo jih tisti, ki na tribune pridejo z drugačnimi namerami. To je politika, ki šport pogosto izkoristi v svoje namene.

Šport je tisti, ki združuje in ne razdvaja. Še pred stotimi leti so ob olimpijskih igrah vojaki odvrgli orožje in se med seboj merili na tekmovališčih. To je kultura športa. Ne pa incidenti in ne vem kaj vse še. Tako bi moralo biti vedno.

Smrt Dražena Petrovića ga je zelo prizadela. Smrt Dražena Petrovića ga je zelo prizadela. Foto: Guliverimage/Getty Images Na tisti tekmi je igral tudi legendarni, pozneje tragično preminuli Petrović. Košarkarski Mozart, kot so poimenovali morda najboljšega evropskega košarkarja vseh časov, je bil na drugi strani tudi na svoji zadnji tekmi. Na tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo med Slovenijo in Hrvaško 6. junija leta 1993 (94:90) v Vroclavu, tudi takrat ste bili z 20 točkami najboljši strelec tekme. Le dan zatem je takratni zvezdnik moštva lige NBA New Jersey Nets umrl v prometni nesreči v Nemčiji.
Da, to je bila njegova zadnja tekma v življenju. Pred tekmo sva stavila, kdo bo najboljši strelec. Vedno, ko sem igral proti komu iz nekdanje skupne države, sem bil motiviran. Želel sem si, da bi ga premagal. Hotel sem doseči 30 točk ali več. Tudi takrat sem bil zelo motiviran in stavo sem dobil. To je edina tekma, za katero mi je žal, da sem bil najboljši in da sem stavo dobil. Še danes mi je žal.

Izgubil je stavo in na letališču v Varšavi plačal kosilo. Bili smo skupaj z njim, s Franjem Arapovićem smo se še šalili, potem smo šli vsak svojo pot. Mi na Dunaj, oni v Frankfurt. Z letalom.

Sam sem imel že podpisano pogodbo z Albo, a sem samo skočil v Bologno, kjer smo takrat stanovali, da pripravim stvari. Ko sem prišel, se je moja žena sprehajala pred stavbo in jokala. "Kaj je? Kaj je narobe?" sem jo vprašal. "Dražen je umrl," mi je dejala. "Kako umrl? Nemogoče! Včeraj sva bila skupaj, ne zafrkavaj se," ji nisem mogel verjeti.

Ko je dejala, da je umrl v prometni nesreči, sem bil prepričan, da to ne more biti res, saj sem vedel, da bi moral potovati z letalom. Pozneje sem izvedel, da si je v zadnjem hipu premislil in odšel z avtomobilom.

Ko sem prižgal televizijo, so na vseh programih poročali samo o Draženu in veliki tragediji. Nisem mogel verjeti. Klical sem njegovega menedžerja in vse, ki jih poznam. Vsi so potrdili, da je res. Prekleto res! Še kar naprej nisem mogel verjeti. To je bil velik šok, od katerega si še dolgo časa nismo opomogli.

Sam nisem čustven človek, zelo redko jokam, a spomnim se, da sem takrat, ko smo šli iz Italije v Nemčijo, vso pot jokal in vozil 50 kilometrov na uro. Bil sem tako ganjen, da ne morem povedati, kako zelo. Še danes me povsem pretrese, ko se zgodi kaj podobnega. Kot je bila ta nedavna nesreča brazilskih nogometašev. Česa takšnega ne bi privoščil niti največjemu sovražniku na svetu.

Smrt Dražena Petrovića:

To je bil velik udarec predvsem za hrvaški, a tudi evropski šport.
Da, za nas z območja nekdanje skupne države toliko bolj. Vsi smo jokali in v obdobju za tem izgubljali tekme, a morali smo iti naprej.

Slovenija je bila takrat zelo dobra reprezentanca, še danes mi je žal, da nismo dosegli tega, česar smo bili sposobni. Morda se kdo ne bo strinjal, a sam sem prepričan, da je bila tista slovenska reprezentanca najboljša od vseh do zdaj. Tudi tistih, v katerih smo imeli kar nekaj košarkarjev iz lige NBA.

Takrat so bili ob meni še številni res vrhunski košarkarji. Ljudje nimajo pojma, kako dobri so bili. Peter Vilfan je bil igralec NBA. Če ne bi imel domotožja, bi brez težav igral v najboljši ligi na svetu in tam tudi blestel. Povejte mi, koliko igralcev poznate, ki bi, stari 18 let, na tekmo dosegali po 50 točk? On jih je. Toda komaj se je spravil v Ljubljano, kaj šele da bi šel kam dlje, tako zelo rad je imel svoj Maribor.

Tam je bil Dušan Hauptman, ki je bil neverjeten ostrostrelec in je bil v najboljših letih. Pa Kotnik, ki je bil center, kakršnega si redko srečal, skoraj nemogoče ga je bilo ustaviti. Zraven je bil tudi Žarko Djurišić.

Potem sem bil še jaz, ki sem prišel z univerze v ZDA in bil neverjetno močan, eksploziven. Žogo sem zabijal skozi obroč kot za šalo. Hrvaško, ki je imela same sijajne košarkarje na čelu s Petrovićem, Kukočem, Radjo, Arapovićem in Arijanom Komazcem, smo na tisti tekmi v Vroclavu razbili. Hrvati so bili brez najmanjših možnosti. Če bi se zaprli v dvorano in igrali ves dan, nas ne bi premagali.

Imeli smo res sijajno ekipo, a takrat so ljudje na zvezi naredili napako. Leta 1993, pred prvim evropskim prvenstvom, smo odpotovali na sredozemske igre, ki so bile nepotrebne in so nas izmučile. In še to, kar se je zgodilo s Petrovićem. Na evropsko prvenstvo smo prišli izpraznjeni.

Imeli smo samo šest, sedem igralcev, ki smo jih rotirali. Začeli nismo slabo, a potem smo po tekmi z Nemci, ki smo jo izgubili, padli in razočarali.

Ne ve, zakaj se je moral Divac opravičevati Petroviću

Vlade Divac je legenda lige NBA. Vlade Divac je legenda lige NBA. Foto: Guliverimage/Getty Images Once Brothers je dokumentarni film, ki ga je leta 2010 izdala ameriška televizijska hiša ESPN in govori o odnosu Hrvata Petrovića in Srba Divca. Dveh velikanov evropske košarke, ki sta nekoč igrala skupaj in bila najboljša prijatelja, a sta se po razpadu nekdanje skupne države njuni poti ločili in postala sta velika nasprotnika.

V filmu je srbski zvezdnik lige NBA obžaloval dogajanje in potegnil črto pod odnosom, ki sta ga imela.

"Ne vem, kaj je Divac s tem filmom želel sporočiti, zakaj se je moral komurkoli opravičevati. Zgodbo dobro poznam, saj sva si bila s Petrovičem, ko sta igrala v ZDA, zelo blizu, tudi njegova takratna spremljevalka je bila dobra prijateljica moje današnje žene. Veliko smo se družili in vem, da še zdaleč ni bila takšna, kot je predstavljena v filmu. Res je, da je bil na javnih mestih njun odnos nekoliko zamrznjen. Eden je bil Srb, drugi Hrvat. Ljudje niso bili veseli, če so ju videli skupaj, a zgodba ni bila takšna, kot so jo predstavili," je o filmu, ki je požel veliko pozornosti, dejal Alibegović.

Še bolj boleča je bila verjetno tekma 5. julija 1992 v Zaragozi proti takratni Skupnosti neodvisnih držav v kvalifikacijah za olimpijske igre istega leta, ko je Zdovc v zadnji sekundi zgrešil trojko za zmago.​ Izgubili ste z 82:84 in ostali brez nastopa v Barceloni.
Joj, zaradi te tekme sem na Jureta še danes jezen. Lahko bi igrali na olimpijskih igrah, proti prvemu sanjskemu moštvu ZDA, a smo potem ostali brez nastopa v Barceloni.

V tistih kvalifikacijah sem blestel, na tekmi proti Nemčiji sem premagal takratnega zvezdnika lige NBA Detlefa Schrempfa. Nasul sem mu 21 točk, on je ostal nekje pri 11, 12 točkah. On je bil košarkar, ki je nastopil na tekmi zvezd najboljše lige na svetu, jaz pa pajac iz Slovenije. Po tej tekmi je bil Pešić, sicer moj klubski trener, ki je bil takrat selektor Nemčije, tako jezen, da mi ni želel niti stisniti roke.

Potem pa ta odločilna tekma in zadnje sekunde. Po izdelani akciji so se nasprotniki zmedli in naredili napako. Dva sta pokrila Jureta, sam sem bil povsem osamljen pod košem, a je Jure raje vrgel in zgrešil.

Takrat nanj nisem bil jezen, saj nas je pred tem s tremi trojkami zapored vrnil v igro. Bil je uigran, met pred tem je zadel od table. Ko zadeneš od table, je jasno, da gre noter vse. Zato me ne čudi, da je metal še enkrat. Verjetno bi tudi jaz. Žal je zgrešil.

Nemci, ki so se potem uvrstili na olimpijske igre, so noreli od veselja. Pešić je skakal v zrak. "Dobro je, mali. Saj bo bolje," mi je govoril takrat. "Zgini mi izpred oči," sem si mislil. Bil sem jezen, da bolj ne bi mogel biti.

Juretu pa ne moremo zameriti nič. Naredil je, kar bi vsak. Lahko je biti general po bitki.

Jure Zdovc je zapravil odločilno trojko, ki bi Sloveniji prinesla olimpijske igre v Barceloni 1992. Jure Zdovc je zapravil odločilno trojko, ki bi Sloveniji prinesla olimpijske igre v Barceloni 1992. Foto: Reuters

Zakaj slovenska košarkarska reprezentanca nikoli ni dosegla vidnejšega uspeha na največjih tekmovanjih? Tudi pozneje, ko so v njej igrali številni uveljavljeni igralci, ne.
Res je, res nismo dosegli, kar bi lahko. Imeli smo dobro kemijo v moštvu, tudi zdaj jo, mislim, imamo, a enkrat bomo morali narediti preskok. Morda je težava v glavah. Da imamo blokado. Mislimo si, kako premagati Špance, Francoze in podobne reprezentance. Kako? Premagaš lahko vsakega. V vsaki ekipi je na parketu pet igralcev na vsaki strani, dva koša na vsaki strani. Pojdi in zmagaj. Predvsem miselnost je težava.

Upam, da bo kmalu bolje. Vidim, da so na zvezi nekdanji košarkarji, kar je dobro. Rašo Nesterović je pameten človek, Matjaž Smodiš prav tako. Tudi Marko Milić je zraven. Mislim, da se stvari postavljajo na bolje. Končno so tam košarkarji in ne uradniki. Če ne bo uspelo njim, ne bo nikomur.

Je morda vzrok za neuspehe tudi dejstvo, da je imela Slovenija vedno težave s tem, da bi zbrala najboljše košarkarje. Pogosto so se dogajale odpovedi. Že vrsto let ni bilo Saše Vujačića. Košarkarja z bogatimi izkušnjami iz lige NBA, ki ste ga na veliko sceno porinili vi, ko ste bili v Snaideru.
No, pa saj ni samo on tisti, ki ga ni zraven. Tudi Beno Udrih je prišel samo enkrat. Po naključju se je izgubil, na cedilu ga je pustila navigacijska naprava … (smeh)

Ni veliko za povedati. Če kdo hoče igrati, naj igra. Če ne, tudi prav. A treba se je zjasniti. Iz vsega skupaj se ne sme delati cirkusa, zavlačevati in potem v zadnjem trenutku sporočiti, da te ne bo. To nima smisla.

Njegov sin trenira pod vodstvom legendarnega Američana

Teoman ima tri sinove, vsi trije so šli po njegovih stopinjah. Najstarejši, 24-letni Mirza Alibegović, ki je rojen v ZDA, že nekaj let igra v Italiji, 195 centimetrov visok košarkar je v tej sezoni član Torina, zanj igra v prvi italijanski ligi.

Enaindvajsetletni Amar Alibegović je visok 206 centimetrov in košarko igra v ZDA. Je član univerze St. John's, ki igra v tamkajšnji študentski ligi NCAA. Njegov trener je legendarni Chris Mullin, član slovitega sanjskega moštva ZDA, ki je leta 1992 nastopilo na olimpijskih igrah v Barceloni.

Najmlajši, 188 centimetrov visoki Denis Alibegović, je rojen v Vidmu. Star je 16 let in je član podmladka Rome.

Vsi trije bi lahko igrali za reprezentančne selekcije Slovenije, a za zdaj se družini Alibegović s Košarkarske zveze Slovenije ni javil še nihče. "Bojim se samo, da jih bom nekoč gledal v dresih različnih reprezentanc. Bilo bi nenavadno, če bi en igral za Slovenijo, drugi za Italijo in tretji za Bosno, na primer," se je ob tem zasmejal Alibegović, ki vsem trem seveda želi, da bodo nekoč morda oblekli dres katere izmed reprezentanc. Najraje slovenske. "Seveda, reprezentanca je nekaj posebnega," je povedal.

Zakaj Saša Vujačić ne igra za Slovenijo? Zakaj Saša Vujačić ne igra za Slovenijo? Foto: Guliverimage/Getty Images Zakaj ne igra Vujačić?
Kot prvo, Vujačić je odličen košarkar, ki ga Slovenija še kako potrebuje. Je eden od redkih, ki lahko igra na položajih ena, dva in tri. Zakaj ga ni zraven, težko povem. Vem le, da bi bil zelo dobrodošel, saj je odličen košarkar.

Slišal sem marsikaj. Nekatere stvari, ki niso za javnost. Ker sem se pred leti postavil njemu v bran, so Zdovc in še nekateri ljudje z zveze očitno čutili potrebo, da mi povedo nekatere stvari. Ne bom govoril o njih, a lahko rečem le, da to ni dovolj, da kakega igralca dobesedno izženeš iz reprezentance.

Takšne stvari bi morali urejati veliko prej. Stvari morajo biti čiste in jasne. Kaj se sme in česa ne. Me moreš pa vseh enačiti. Vsi igralci niso enaki. Nekoga, ki je v ligi NBA odigral 82 tekem, ne moreš siliti z dvema, tremi meseci priprav in ga povsem izolirati od zunanjega sveta. K mački pristopiš na en, k psu na drug način, a sta oba živali.

Če sem vseskozi na treningih in tekmah, si tudi jaz želim, da bi kakšen trenutek preživel s svojo družino. Da grem, namesto da počnem neumnosti in kartam, z ženo na pijačo. Da otroke peljem na sladoled. Seveda ne na račun zveze, ampak iz lastnega žepa. Ne sme se dogajati, da še danes delamo tako, kot da bi bili v komunizmu. Danes so drugačni časi.

Če pa vidiš, da nekdo težave dela nalašč, potem ga naženi. Adijo! Hvala! Ne potrebujemo te, tudi če si Michael Jordan. Kakorkoli že, Vujačić je igralec, ki se mu Slovenija ne bi smela tako zlahka odreči. Premalo nas je. Tak je eden med dvema milijonoma ljudi.

Za Slovenijo je med letoma 1991 in 2001 odigral 52 tekem in dosegel 990 točk. Za Slovenijo je med letoma 1991 in 2001 odigral 52 tekem in dosegel 990 točk. Foto: Vid Ponikvar

Tudi vi ste leta 2001, ko ste bili stari 34 let, zapustili reprezentanco, čeprav bi lahko igrali še kakšno leto ali dve. Po 52 tekmah in rekordnih 990 točkah ste rekli zbogom. Zakaj?
Če bi bil zraven še dve leti, bi lahko dosegel še veliko točk, zlahka. Tako sem se ustavil pred številko tisoč. Škoda, a tako je pač bilo.

Ko sem začutil, kaj se dogaja za mojim hrbtom, sem odšel. Pozdravil sem se z vsemi, dal roko in odšel. Potem o njih nisem spregovoril nobene slabe besede in tudi ne bom.

Kaj se je dogajalo?
O tem ne bom govoril. Če je treba povedati kaj dobrega, povem. Če ne, naj si sliko o vsem skupaj ustvarijo drugi. Dogajale so se nekatere svinjarije, moj odhod je bil odziv nanje, to je to. Konec zgodbe.

V slovensko košarko, v kateri ste pustili zelo globok pečat, se niste nikoli več vrnili. Zakaj?
Z Iztokom Remsom, s katerim se zelo dobro poznam že od nekdaj, sem se potem pogovarjal in mu rekel, da me lahko pokliče, če računa name. Če ne, se vidimo v drugem življenju. Posel je za ljudi, ki jih to zanima. Jaz se ne grebem.

Bil je idol velikega Dirka Nowitzkega

V času, ko je med letoma 1993 in 1996 igral za berlinsko Albo, se je nad Alibegovićem navduševal eden izmed najboljših evropskih košarkarjev vseh časov Dirk Nowitzki. Takrat vzhajajoči zvezdnik svetovne košarke. Nemec, ki že 18. sezono igra v severnoameriški profesionalni košarkarski ligi NBA in je bil kar 13-krat udeleženec tamkajšnje tekme zvezd. Leta 2011, ko je z Dallas Mavericks osvojil naslov prvaka, je bil tudi najkoristnejši igralec velikega finala.

Vas s KZS sploh še kdaj kdo pokliče?
Med evropskim prvenstvom na slovenskih tleh so me povabili na tekme. Odločil sem se, da pridem, a vstopnice sem si plačal sam. Ne zato, ker bi bil to moj protest proti ljudem, ki vodijo zvezo, ampak zato, ker se mi je zdelo prav, da s tem podprem slovensko košarko in projekt, v katerem smo pred dvema letoma uživali.

Na zvezi so bili zelo korektni, nabavili so mi vstopnice, z mano je v Koper, kjer je igrala italijanska reprezentanca, iz Vidma prišlo še nekaj Italijanov, sam sem jih plačal in dobili smo najboljše sedeže. Potem sem bil tudi v Ljubljani in moram reči, da sem užival.

Če lahko pridem, si ogledam tekme slovenske reprezentance, vabila dobivam, a žal sem zelo redko navzoč. Pot me je odpeljala v popolnoma drugo stran.

Najboljši slovenski košarkar zadnjih let je Goran Dragić, ki je kljub malo slabši sezoni še vedno prvo ime Miami Heat v ligi NBA.
Ne bi rekel, da v tej sezoni igra slabše. Ni boksar ali atlet, da bi bilo vse odvisno samo od njega. Tukaj je še kar nekaj podrobnosti, ki odločajo, kako je vse skupaj. Ob njem so še štirje soigralci, trener, občinstvo, poškodbe … Igra zelo dobro, odličen košarkar je. O njem imam zelo visoko mnenje.

Luka Dončić je star 17 let, a že navdušuje v evropski košarki. Luka Dončić je star 17 let, a že navdušuje v evropski košarki.

Največ prav zagotovo obeta Luka Dončić, ki je star šele 17 let, a že blesti v dresu madridskega Reala. Prav zagotovo eden izmed največjih upov slovenskega športa in svetovne košarkarje.
Spremljal sem ga že, ko je pred leti igral na neki tekmi proti mojemu sinu. Ni treba biti ravno doktor košarke, da ugotoviš, kako zelo nadarjen je. Je nekaj posebnega in prišel bo zelo daleč. Če bo bog dal, da ne bo imel težav s poškodbami, ga nič ne more ustaviti na poti do statusa zvezdnika svetovne košarke.

Igra lahko na položajih ena, dva in tri, je nekaj posebnega, a ne smemo pozabiti, da Slovenija takšnega že ima v Vujačiću. Upam, da bomo tokrat pametnejši in bomo imeli od njega veliko več.

Dobro je, ker je njegov oče Saša tudi nekdanji košarkar, ki je bil prav tako zelo nadarjen in bi, če bi imel malo več sreče, naredil veliko več, kot je. Mislim, da je dosegel vsega 40 odstotkov tistega, česar je bil sposoben. Če bi imel malo več sreče, bi o njem danes govorili kot o velikanu evropske košarke. Tako kot govorimo o Predragu Daniloviću in podobnih. Bil je eden izmed najbolj nadarjenih košarkarjev z območja nekdanje Jugoslavije.

V Berlinu je igral med letoma 1993 in 1996. V Berlinu je igral med letoma 1993 in 1996. Foto: Guliverimage/Getty Images Ob pregledu vaše košarkarske poti ne moremo spregledati Albe in Berlina. Predvsem pa finala pokala FIBA Korača leta 1995 proti Milanu, v katerem ste blesteli in Nemcem prinesli evropski naslov.
Ko imaš na drugi strani nekoga z območja nekdanje Jugoslavije, preprosto ne smeš izgubiti. Če izgubiš, potem boš celo poletje poslušal zbadljivke na svoj račun. Zato sem bil na tekmah proti nasprotnikom, za katere so igrali košarkarji iz našega okolja, toliko bolj motiviran.

Takrat sta za Milano igrala Dejan Bodiroga in Gregor Fučka. Rekel sem si, da ni možnosti, da izgubim. Igralo se je na dve tekmi. Na prvi sem dosegel 32 točk, v Milanu se je tekma končala brez zmagovalca.

Pred povratno tekmo v Berlinu je bilo noro. Igrali smo v dvorani, ki je sprejela 12 tisoč gledalcev. Razprodali so jo v 15 minutah. V Berlinu, ki ima največ kinodvoran na svetu, so takrat prišli na neverjetno idejo in tekmo prenašali v vseh kinodvoranah. Ljudje so v neposrednem prenosu gledali tekmo, jedli kokice, na odru so bile tudi plesalke, navijačice. Bil je pravi spektakel v 40, 45 dvoranah po mestu. Kdor se je spomnil česa takega, je zadel v polno. Tega nikoli ne bom pozabil. Še danes se dobro spomnim, kako je bilo.

Na tekmi sem blestel. Dosegel sem 38 točk, zmagali smo, bil sem najboljši strelec in tudi najkoristnejši igralec finala.

Berlinčanom je prinesel edini evropski naslov

Pokal FIBA Korača je bilo tretjerazredno evropsko košarkarsko klubsko tekmovanje, ki so ga prirejali med letoma 1971 in 2002, ko je bila na sporedu zadnja sezona. Poimenovano je po legendarnem nekdanjem košarkarju Radivoju Koraču, ki je leta 1969, star 30 let, umrl v prometni nesreči v bližini Sarajeva.

Alba iz Berlina je v sezoni 1994/95 v finalu premagala Stefanel Olimpio iz Milana, potem ko je na prvi tekmi finala, v tem sta bili takrat na sporedu dve tekmi, 8. marca 1995 v gosteh remizirala s 87:87. Alibegović je bil z 21 točkami (met iz igre 9/6, prosti meti 10/6) drugi najboljši strelec tekme.

Na povratni tekmi v Berlinu je Alba zmagala s 85:79 in osvojila naslov. Na tej tekmi je blestel Alibegović, ki je bil s 34 točkami ob sijajnem metu iz igre (17/14) z naskokom najboljši strelec tekme (prosti meti 6/3) in veliki junak finala, v katerem so Berlinčani osvojili svojo edino evropsko lovoriko.

V obdobju, ko ste igrali v Nemčiji, ste na eni izmed revialnih tekem nastopili tudi proti legendarnemu Magicu Johnsonu. Kako je bilo?
Lepa tekma, to je bil spektakel pred prepolno tribuno. Bila je norišnica. Tekma je bila dobra, izgubili smo za las. Jaz sem pokrival njega, on mene. Magic pa kot Magic. Vseskozi se je smejal.

V dvoboju z legendarnim ameriškim košarkarjem Magicom Johnsonom. V dvoboju z legendarnim ameriškim košarkarjem Magicom Johnsonom. Foto: Guliverimage/Getty Images

Proti legendarnemu Američanu bi lahko igrali redno, če bi nastopali v najboljši ligi na svetu. Zakaj nikoli niste igrali v ligi NBA?
Bil sem blizu, a mi nikoli ni uspelo. V Oregon Statu na univerzi v ZDA mi je šlo zelo dobro. S Terellom Brandonom, ki je bil na NBA-naboru pozneje tretji izbor, sva imela v zadnjem letu povprečje točk na tekmo približno 20 točk. Skupaj so naju izbrali za igralca leta.

Toda na naboru me ni bilo, saj nihče ni vedel, da bom tam samo tri leta, četrto leto sem odšel iz ZDA. Potem sem igral še v New Jerseyju, kjer je bil pred mano po statistiki samo Derrick Coleman. In ker je imel Terry Mills zagotovljeno pogodbo, so me poslali v ligo CBA. Na koncu sezone sem na eni tekmi dosegel 66 točk, potem sem odšel v Italijo, kamor so me poklicali, da bi reševal bolonjski Fortitudo. Pozneje se nikoli več nisem vrnil v ZDA.

Imel sem še eno priložnost. Ponudil mi jo je Pat Riley v Miamiju. Po mene je na letališče prišel zdajšnji trener Miamija Eric Spoelstra, ki je takrat igral v enem izmed slabših nemških klubov in dobil navodilo, da me pripelje v Miami. Tja sem tudi prišel, Riley je imel rad takšne igralce, kot sem jaz, in je bil nad mano navdušen.

Skupaj z bratom sva sedela v njegovi pisarni, ponudil mi je minimalno pogodbo, a sem jo zavrnil. Raje sem odšel v Turčijo, v Ulker, ki mi je ponudil pogodbo s sedemmestno številko. Eno od najvišjih v takratnih evropski košarki. Naredil sem napako, morda največjo na svoji športni poti. Odigral bi sezono z minimalno pogodbo, si prislužil boljšo in se morda uveljavil v najmočnejši ligi na svetu.

V krogu družine se počuti najbolje. V krogu družine se počuti najbolje. Kakorkoli že, ko boste januarja prihodnje leto praznovali okroglo obletnico, dopolnili boste 50 let, boste lahko ob tem, kaj vse ste dosegli, zadovoljni.
Ne smem se pritoževati. Treba je biti pošten do sebe. Lahko bi bilo bolje, a tudi veliko slabše. Ne smem se pritoževati. Najbolje je tako, da ob koncu dneva razmisliš, ali bi lahko kaj naredil bolje, in potem, če ugotoviš, da bi lahko, prihodnji dan to tudi narediš.

Ponosen sem predvsem na svojo družino, na svoje tri fante. Veste, kakšni smo starši, vsi smo malo egoisti. Vsi bi najraje videli, da bi imeli svoje potomce vseskozi ob sebi, a v življenju napoči čas, da ptiči zapustijo gnezdo. Moji so in so odleteli.

Zdaj je zame in za mojo družino največji praznik, ko smo skupaj. Tudi letos bom zagotovo obiskal kakšnega od sinov. Morda bom šel tudi v New York, na obisk k sinu Amarju, žena je bila že dvakrat. Za nas je praznovanje, ko smo skupaj. Ko gremo na kakšno pico ali kaj podobnega. Če lahko, imamo božič, novo leto in veliko noč tudi trikrat na leto. Če je le mogoče …

Če verjamete ali ne, o praznovanju rojstnega dne sploh še nisem razmišljal. Upam, da me žena ne bo presenetila s kakšnim praznovanjem. Najraje imam trenutke, ki jih preživljam z družino, ali pa, ko se dobim s kakšnim dobrim prijateljem ob kozarcu vina.

Prazniki in obletnice niso pomembni. Pomembni smo ljudje. Imeti se rad je težko. Ljudem ni lahko nekomu povedati, da ga imajo radi. Težko je komu reči, da je dober, da si vesel, ker ga vidiš. Takšne besede nam gredo težko iz ust.

Vam gredo pogosto iz ust?
Ljudem rad povem, da so dobri.

Danes vodi projekt biološkega pridelovanja živil v Beogradu

Alibegovića že nekaj let ni v košarkarskih vodah. Posvetil se je poslu in se začel ukvarjati z živili. Trenutno največ časa preživi v Beogradu, kjer pripravlja agrokulturni projekt, pri tem je generalni menedžer. S partnerji ima na srbskih ravnicah biofarme, katerih produkte nameravajo prodajati v ZDA in v Veliko Britanijo.

"Cilj projekta, ki je po naravi sicer zelo kompleksen, je ustvariti samozadostnost farm in popoln nadzor izdelkov, ki jih uživamo uporabniki. S konkurenčno ceno, a veliko bolj zdravih. Želimo ustvariti sinergijo med italijanskim znanjem in srbsko zemljo, ki je še vedno precej neokrnjena in med najboljšimi v Evropi," je povedal Alibegović, ki se s tem projektom ukvarja že dve leti. "Če nam bo uspelo, bo to nekaj velikega. Če nam ne bo, nam pač ne bo," je dodal.

"Sem velik zagovornik okoljevarstva in prepričan, da moramo stvari vzeti v svoje roke. Že če bo vsakdo enkrat na dan s ceste pobral kakšno smet, bomo živeli v veliko čistejšem in lepšem okolju," je še povedal.

 

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 55
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin