Odsev trenutne košarkarske realnosti

Razočaranja so v športu vedno prisotna, zlasti ob težkih porazih, kakršnega je v osmini finala EuroBasketa proti Latviji doživela slovenska košarkarska reprezentanca.

A moramo si naliti čistega vina in povedati tisto, kar smo pred zborom ekipe nenehno poudarjali. Imensko reprezentanca ni bila na ravni prejšnjih, da bi imela realnejšo osnovno za višjo uvrstitev, čeprav so košarkarje prav te besede dodatno podžgale, da so na treningih trdo delali.

Nebojša Joksimović je imel v Krki povprečno sezono, Luka Rupnik je sicer dobro začel, po poškodbi hrbta pa ni več našel začetnega ritma. Klemen Prepelič je pri Olimpiji po "izpuščeni" sezoni lovil zalet ter tako kot Rupnik in Alen Omić izpadel v četrtfinalu državnega prvenstva proti Heliosu, ko bi morala ekipa zmagati.

Jaka Blažič je pri Crveni zvezdi proti koncu sezone padal, Mitja Nikolić je igral na Češkem v klubu, ki se sploh ni uvrstil v končnico, Zoran Dragić je praktično izpustil prejšnjo sezono in ni imel tekem, Miha Zupan je na primer z avtodomom nepripravljen prišel na zbor, saj sploh ni bil predviden za reprezentančno akcijo.

Jure Balažič je imel v Turčiji solidno sezono, Saša Zagorac je bil sicer med najboljšimi v slovenskem prvenstvu, a je zaradi poškodbe kolena izpustil večji del priprav. Jaka Klobučar je pri nemškem Ulmu po vstopu v koledarsko leto 2015 začel izgubljati minute, potem ko so na njegov igralni položaj pripeljali novega košarkarja, Uroš Slokar pa prav tako ni bil nosilec pri Estudiantesu.

Zdovc je iz njih iztisnil maksimum

To je bila osnova pred začetkom priprav slovenske košarkarske reprezentance za EuroBasket. Ker nihče ni bil pravi vodja v svojem moštvu, je po eni strani razumljivo, da so v ključni tekmi osmine finala proti Latviji padli oziroma se je večina ustrašila. Velika težava je bila to, da nismo imeli širine in več kreativcev, saj je moral celo Prepelič organizatorjem igre reševati kožo. In brez pravega organizatorja igre nismo imeli možnosti …

Lahko bi rekli, da je to odsev trenutne košarkarske realnosti, kar zadeva ekipo, s katero je Slovenija razpolagala. Selektor Jure Zdovc je s svojim načinom dela pokazal, da lahko iz slovenskih košarkarjev iztisne maksimum, čeprav tudi sami morda prej niso verjeli, da so sposobni stopiti stopnico višje. In to bodo, če bodo pametni, unovčili za prihodnost.

Vseskozi jim je dihal za ovratnik in jih preganjal, da so sprejemali sistem, ki jih je nato pripeljal do Lilla, zato je bil ob koncu razumljivo zelo izčrpan, kot je poudaril. V primerjavi z lanskim svetovnim prvenstvom je v reprezentančnem merilu dvignil nekaj košarkarjev – Blažiča, Prepeliča, Omića in Dragića -, nekateri so igrali pod svojimi zmožnostmi in niso izkoristili priložnosti.

Tudi njemu bi bilo lažje voditi vse skupaj, če bi imel v svojih vrstah Gorana Dragića ali evropske velemojstre, kot sta Miloš Teodosić in Vassilis Spanoulis, ki sta rojena zmagovalca.

Morda je bila ena od njegovih napak, da na prvenstvo ni odpeljal Žige Dimca, saj je Zagorca poslal v pogon le enkrat, Slovenija pa je imela v skoku proti boljšim ekipam kar nekaj težav.

Čas za mlade – Dončića, Mesička idr.?

Kdo bo Slovence v prihodnje preganjal, še ni znano. Zdovcu je naklonjen tudi predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec in realno je najboljša rešitev za našo reprezentanco. Bomo pa še videli, kaj Slovenijo čaka v prihodnjih dveh letih. Če ne bo gostila ene od skupin uvodnega dela EuroBasketa 2017, bo morala nazaj na kvalifikacijsko pot, na kateri je bila nazadnje leta 2004, kar je bila osnova za evropsko prvenstvo 2015. Na drugi strani se lahko vprašamo, ali je morda prišel čas, da se v članski reprezentanci dokončno odpre vrata nadarjenim košarkarjem, kot sta Luka Dončić (upamo, da v prihodnje ne bo zavrnil reprezentance kot letos in da bo del slovenske izbrane vrste, saj velja za velik dragulj slovenske košarke) in Blaž Mesiček.

Da bi začeli gledati dolgoročno in pomladili reprezentanco. Evropsko prvenstvo 2017 namreč razen odličij ne bo predstavljalo nobenega izhodišča za morebitno naslednje večje tekmovanje, saj bo Fiba uvedla nov tekmovalni sistem. Priložnost, da se začne mlajše potiskati v ospredje, bi lahko bila pred vrati. Zlasti, če so olimpijske igre 2020 eden od ciljev naše zveze, ki bo morala dodobra zavihati rokave, da bo najboljše prepričala v reprezentančno aktivnost.