Nedelja, 6. 8. 2017, 4.00
6 let, 7 mesecev
Skok v športno preteklost
Napoved jugoslovanske košarkarske avantgarde
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,95
Pred natanko 30 leti je košarkarska reprezentanca tedanje Jugoslavije slavila zmago na svetovnem mladinskem prvenstvu v Bormiu in napovedala pohod novega rodu ter razcvet novega sloga igre.
Hrvat Toni Kukoč je bil eden od najbolj prepoznavnih obrazov jugoslovanske reprezentančne košarke tik pred njenim razpadom.
Reprezentanca nekdanje Jugoslavije tik pred njenim razpadom, za številne najpopolnejša izbrana vrsta v zgodovini evropske reprezentančne košarke, je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti preteklega stoletja poskrbela za kar nekaj nepozabnih košarkarskih simfonij. Zaradi njih opevanje tedanje napredne košarke v nekdanji skupni državi nima nikakršne povezave z jugonostalgijo, temveč gre za golo navdušenje nad redko videno koncentracijo tako izjemne nadarjenosti, ki se je naposled odražala v novodobni, všečni in predvsem rezultatsko učinkoviti košarki.
Razprave o tem, ali je bil vrhunec generacije domači sprehod na evropski vrh v Zagrebu leta 1989, nemara prepričljivi preboj na najvišjo stopničko svetovnega prvenstva leto zatem v Argentini ali pa morda kar rimski labodji spev že nekoliko načete "plave repke" v Rimu 1991, kamor se je iz sosednje Slovenije že slišalo rožljanje orožja, pogosto spominjajo na degustacijo najbolj elitnih vin ali pa merjenje karatov zlata.
Toda košarkarski poznavalci, ki se dobro spomnijo tudi olimpijskih uspehov, brona na "mundialu" leta 1986 in vrnitve v krog dobitnikov kolajn evropskih prvenstev leto zatem, nadvse radi opozorijo na še en kamenček v tem mozaiku – svetovno mladinsko prvenstvo 1987. Prav ta konec tedna je minilo 30 let od zmagoslavja jugoslovanske reprezentance, ki ga je mogoče razumeti tudi kot napoved košarkarske avantgarde ali popolnega razcveta nove košarke z območja tega dela Balkana.
Po Bormiu 1987 je Svetislav Pešić spisal uspešno trenersko kariero. Nazadnje je vodil Bayern.
Pešićevi fantje
Za reprezentance v mlajših kategorijah je pogosto značilno, da ponudijo nekaj posameznikov, ki so nato uspešni tudi v članski konkurenci, ter glavnino tistih, ki se nato ob tem prehodu in soočenju s predstavniki več rodov izgubijo v povprečju. Prav zaradi tega je še danes neverjeten pogled na mlado jugoslovansko vrsto iz Bormia 1987 (letnika 1967 in 1968), saj so v nadaljnjih letih pečat pustili skoraj vsi.
Med njimi so izstopali kapetan Aleksandar Đorđević, poznejši član nepozabne splitske Jugoplastike Luka Pavičević ter nepozabni trio, ki se je dokazal tudi v severnoameriški poklicni ligi NBA – Dino Rađa, Vlade Divac in Toni Kukoč. Zadnja trojica je nato tvorila tudi jedro že omenjene članske jugoslovanske reprezentance, kjer so se jim priključili še nekateri za odtenek starejši košarkarji. Med njimi tudi nepozabni Dražen Petrović (letnik 1964) in Jure Zdovc (1966).
Za slovenski prizvok je skrbel Teoman Alibegović
V tisti reprezentanci, ki jo je vodil Svetislav Pešić in je bila v dobršni meri nadgradnja zmagovite ekipe z evropskega mladinskega prvenstva leto pred tem, so poleg zgoraj naštetih igrali še: Zoran Kalpić, Nebojša Ilić, Miroslav Pecarski, Samir Avdić, Radenko Dobras, Slaviša Koprivica in kot predstavnik slovenske košarke tudi Teoman Alibegović.
V BiH rojeni košarkar, ki je pozneje ponosno nosil dres prve slovenske reprezentance, je v Bormiu priložnost dobil na petih tekmah in v povprečju dosegel 5,4 točke. "To je bila generacija, ki je bila res fantastična. Ne samo na igrišču, tudi ob košarkarskem parketu smo se odlično razumeli," se je Bormia v obširnem intervjuju za naš medij lani spominjal zdaj 50-letni Teo, z 990 točkami še vedno najboljši strelec slovenske reprezentance na uradnih tekmah.
Teoman Alibegović je nato s Pešićem sodeloval tudi pri Albi, na reprezentančni ravni pa je izbral Slovenijo.
Nepozabni šov Tonija Kukoča
Jugoslavija je na osemdnevnem turnirju, ki se je s finalom končal 5. 8. 1987, gladko dobila vseh sedem tekem. Čeprav je stavila tudi na kakovostno in garaško obrambo, pa je navduševala predvsem s strelsko navdahnjenostjo in raznolikostjo. V njej se je zrcalil ves talent kadra. Hiter prenos igre, prodori, meti z razdalje, pisana in domiselna kombinatorika … Košarka, ki je nato zaznamovala tudi člansko jugoslovansko reprezentanco ob njenem pohodu na svetovni vrh.
V izjemno notranji konkurenci je bil najboljši strelec ekipe zdajšnji športni direktor srbske reprezentance Nebojša Ilić (15,4 točke), sicer ob Rađi in Divcu tudi junak finala. A v zgodovinske knjige se je poleg celostne podobe zmagovite reprezentance zapisala predvsem predstava splitskega košarkarskega mojstra Tonija Kukoča na tekmi skupinskega dela proti ekipe Združenih držav Amerike (110:95), v kateri sta med drugim igrala tudi Larry Johnson in Gary Payton. Kukoč je na tisti tekmi dosegel kar 37 točk, tekmece pa je v obup spravljal predvsem z meti za tri točke. Zadel je namreč kar 11 trojk. Iz 12 poskusov.
