Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Martin Pavčnik

Petek,
30. 10. 2015,
14.18

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Zmago Sagadin Union Olimpija Marko Milić

Petek, 30. 10. 2015, 14.18

8 let

Košarkarski "tiran", ki je na dan mrtvih pihal svečke

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Slovenska košarkarska ikona Zmago Sagadin, ki je prav na današnji dan dopolnil 63 let, ne izključuje vrnitve v svoj šport, a pri tem vztraja, da trenerske taktirke ne bo več vihtel.

Ko so sredi tedna pri ljubljanski Olimpiji pod strop dvorane v Stožicah dvignili dres Marka Milića s številko 12 in se na ta način poklonili njegovi nedavno končani karieri, tudi Zmago Sagadin, ki je krajšo slovesnost spremljal ob robu parketa, ni ostal povsem ravnodušen. Z letečim Kranjčanom se je namreč od aktivnega igranja košarke poslovil eden od njegovih najbolj znanih "produktov", svojevrsten prvi obraz evropsko usmerjene Olimpije v izdihljajih preteklega tisočletja in Sagadinov prototip igralca-človeka, ki ga je lahko kot vzornika ter animatorja ponosno postavil pred mlade rodove.

"Vedno sem se trudil, da v Olimpiji ne bi proizvajali le dobrih košarkarjev, temveč tudi zdrave osebnosti. Učili smo jih komunikacije z mediji, navijači, mladino … Cilj so bili lepo vzgojeni ljudje, tako v dvorani kot zunaj nje. V končni fazi vedno odloča glava. Zato sem ponosen na te fante in obžalujem, da drug za drugim odhajajo. Predvsem 'Milko', ki je bil ikona, do katere je okolica lahko gojila le pozitivna čustva," razmišlja Sagadin, trener Olimpije (ali pa vsaj njenega mladinskega pogona) v treh različnih obdobjih (1985-1995, 1996-2002 in 2005-2006).

Oče proizvodnega središča v Tivoliju

Prav "proizvodnja", beseda, ki jo je ob Milićevem slovesu navrgel celjski košarkarski strokovnjak, je bila ena od rdečih niti njegove ere pri ljubljanski Olimpiji, tedaj še iz dvorane Tivoli. Industrijski izposojenki je ob razpadu nekdanje skupne države in predvsem v prvem desetletju po osamosvojitvi, ki obenem velja za zenit njegove trenerske kariere, dodal čustva in razum ter jo vcepil v športni sistem.

Kultna dvorana pod Šišenskim hribom, ki je v bogati zgodovini gostila številna uveljavljena imena iz sveta športa, zabave in posledično tudi politike, je pod njegovim vodstvom znova postala – hala. Proizvodnja hala (Tivoli), v katero so prihajali košarkarski "polizdelki" ter jo v mnogih primerih zapuščali kot oblikovani košarkarji, zreli za preskok v najboljše evropske klube ali celo ligo NBA.

Kot trener je v Tivoliju med drugim vodil tudi Jureta Zdovca, Petra Vilfana, Dušana Hauptmana in celo Gregorja Fučko, a v tisto pravo generacijo, ki ji je s svojo edinstveno košarkarsko filozofijo vcepil svoj pečat, spada predvsem plejada slovenskih reprezentantov - Marko Milić, Marko Tušek, Roman Horvat, Boris Gorenc, Beno Udrih, Primož Brezec, Sani Bečirović … Tudi številnim tujim košarkarjem - Vlado Ilievski, Jiri Welsch, Arriel McDonald, Šarunas Jasikevičius … - je znal pokazati pot od nadarjenosti do evropske konkurenčnosti.

Znal je izkoristiti trenutek

Sagadin je v 90. letih preteklega stoletja kot trener in neformalni športni direktor skupaj z zelo močnim ter pri gospodarstvu in politiki podprtim klubskim vodstvom Olimpije s pridom izkoristil več obetavnih okoliščin. Iz razpadle jugoslovanske lige so zeleno-beli Ljubljančani prenesli bogato klubsko zgodovino, tradicijo nastopanj na visoki ravni, ugodno izhodišče za stalen stik z Evropo in popolno slovensko prevlado, ki je služila kot temelj košarkarske centralizacije.

Obenem je odločevalne organe znal prepričati o smiselnosti vlaganja v košarkarski razvoj mladih, v produkcijo lastnih košarkarjev, hkrati pa je izkoristil tudi takrat privzdignjen položaj Slovenije v odnosu do nekdanjih jugoslovanskih republik, tako da je Ljubljana za krajše obdobje postala celo košarkarsko središče regije z izjemnim športnim potencialom.

Mož s košarkarsko filozofijo

Košarkarske poti so takrat vodile v Tivoli. Olimpija je postala vmesna postaja številnih obetavnih košarkarjev na poti v Evropo. V Ljubljani so se lahko dokazovali v evroligi ali vsaj v evropskem pokalu, obenem pa se v zaostreni konkurenci za igralne minute razvijali pod taktirko pregovorno strogega Zmaga Sagadina. Ta je svojo trenersko osebnost gradil na temeljih igralskih izkušenj, vpijanja znanj v jugoslovanski ligi, izobraževanj v ZDA in kratkotrajnega sodelovanja z jugoslovansko trenersko starosto Acom Nikoličem.

Ljubljana je dihala z evropskimi pljuči

"Trenirali smo kot nori. Gnal nas je dopoldan in zvečer. A čeprav je pogosto povzdignil glas in preverjal, kakšno je bilo naše življenje zunaj dvorane, smo sčasoma spoznali, da je le to prava pot," je pred časom dejal Primož Brezec in bržčas povzel občutke številnih soigralcev in predhodnikov v Sagadinovem sistemu. Ta s skorajda tiranskim slogom ni vodil le k discipliniranosti in razvoju igralcev, temveč je prinašal tudi rezultate.

Naslovi državnega prvaka so bili tedaj skorajda samoumevni, saj je bila Olimpijina mantra predvsem evropska konkurenčnost. Ta je v Ljubljano vnesla posebno košarkarsko evforijo, ki je svoja vrhunca dosegla z zmago v evropskem pokalu leta 1994 in tretjim mestom v evroligi tri leta pozneje.

Desetletje brez Sagadina

Kot trener je Sagadin posegal po rezultatih, ki zanj v igralskih časih niso bili dosegljivi. Čeprav je veljal za zelo nadarjenega košarkarja, na katerega je prvi opozoril celjski športni pedagog Mile Čepin, pa je kariero pri vsega 21 letih prekinil zaradi hude poškodbe kolena. Hitro se je nato podal v trenerske vode ter deloval v Celju in Mariboru, dokler se ni – z vmesnim skokom v Postojno – dokončno uveljavil pri Olimpiji. Tam je razvil svojo košarkarsko filozofijo in trenersko strategijo, ki je vselej slonela na trdem delu in pregovorno čvrsti obrambi.

Svoje znanje je skušal unovčiti tudi pri Splitu, Zadru, Crveni zvezdi, Lietuvos Rytasu, Anwilu in ob koncu trenerske poti še pri Heliosu in MZT Skopju, a nikjer ni bil niti približno tako uspešen kot prav pri Olimpiji. Ta je po njegovem slovesu sicer še doživela nekaj zvezdniških evroligaških trenutkov, a se nato začela oddaljevati od evropskega in jadranskega vrha ter izgubila celo primat v Sloveniji.

"Žalostno," komentira Sagadin, ki si je v času ljubljanske vladavine nakopal tudi številne nasprotnike. Med temi ne manjka takšnih, ki so prepričani, da se je prav v njegovem obdobju prekoračeval proračun, kar je klub privedlo v rdeče številke.

Vrnitev v vlogi mentorja ali svetovalca?

V slovensko košarkarsko zgodovino se je Sagadin vpisal tudi kot prvi selektor reprezentance. To je vodil v kvalifikacijah za olimpijske igre 1992 in nato še na evropskem prvenstvu 1995. Leta 2012 je vnovič poprijel za selektorsko taktirko, takrat kot trener mlade reprezentance. Po domačem evropskem prvenstvu je naznanil selektorsko slovo, letos pa še dokončno trenersko upokojitev.

Ali ob dopolnjenem 63. letu vztraja pri dokončnem umiku? "Čaka me nova operacija, s katero mi bodo zdravniki zamenjali še drugo koleno. Če bom po rehabilitaciji zdrav … Kdo ve, morda me košarka znova premami. Zanesljivo ne bom več trener, morda pa me boste lahko videli v kakšni svetovalni vlogi," priprtih vrat ne želi zapreti železni Zmago.

Ne spreglejte