SiolNET. Sportal Košarka
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ko val politike pljuskne na košarkarski parket

0

termometer

Čeprav hrvaški in srbski navijači ob medsebojnih obračunih košarkarskih reprezentanc še danes niso ravnodušni, pa je bil nacionalni naboj močnejši pred 20 leti, ko je dodobra zajel tudi igralce.

Ena največjih zamer, ki jo pravi športni navdušenci gojijo do akterjev, je odpiranje vrat politiki ali pretirano nacionalističnim idejam. Košarka je na tej ravni resda v temni senci nogometa, vseeno pa še zdaleč ne povsem odporna proti mednarodnim političnim vprašanjem. V tokratnem Skoku v športno preteklost osvetljujemo tri dogodke, ki so deloma zaznamovali razpadanje nekdanje Jugoslavije in prehod naslednic na novo pot ter vrgli slabo luč na košarko. Nanašajo se na trenja med Srbi in Hrvati, ki so bili posledica napetosti in na koncu tudi krvave vojne med obema republikama oziroma državama.

Dan, ki je zaznamoval odnos Petrović-Divac

Buenos Aires, 19. 8. 1990: Ko se je reprezentanca Jugoslavije po gladki zmagi nad Sovjetsko zvezo (92:75) na krilih Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Jureta Zdovca in Žarka Paspalja igraje sprehodila do zadnjega skupnega naslova svetovnega prvaka, so se košarkarjem med slavjem na parketu pridružili številni navijači. Med njimi tudi mož, ki je v rokah držav hrvaško zastavo s šahovnico. To je šlo v nos srbskemu centru Vladu Divcu, ki je navijaču zastavo grobo iztrgal iz rok ter vrgel na tla.

Posnetek dogodka je na Hrvaškem zelo odmeval in poskrbel tudi za ohladitev odnosov med posameznimi igralci. Potezo je Divcu zameril predvsem Dražen Petrović, ki se je povsem oddaljil od nekdanjega velikega srbskega prijatelja. Do zbližanja odnosov ni nikoli prišlo, saj je Petrović tri leta pozneje umrl v prometni nesreči.

"Tedaj smo bili vsi skupaj Jugoslavija," je pozneje večkrat pripovedoval Divac, ki se je z ameriško mrežo ESPN lotil tudi snemanja filma Nekoč brata. Ta prav skozi prizmo odnosa Divac-Petrović govori o sijajnem rodu jugoslovanske košarke. Film se konča z Divčevim obiskom Zagreba, kjer se sreča s Petrovićevo mamo Biserko in se velikanu hrvaške košarke pokloni na pokopališču.

Odšli s stopničk, na katere se (še) niso vrnili

Atene, 2. 7. 1995: Po incidentu v Argentini so sicer srbski in hrvaški (brez Dražena Petrovića) košarkarji še enkrat združili moči in leta 1991 na evropskem prvenstvu v Rimu gladko postali še celinski prvaki. Sredi tistega prvenstva je reprezentanco zaradi izbruha vojne zapustil Jure Zdovc.

Še precej bolj burni pa so bili hrvaško-srbski košarkarski odnosi po letu 1991 oziroma po letu 1994 in koncu embarga, ki Srbom ni dovoljeval mednarodnega udejstvovanja. Na evropskem prvenstvu leta 1995 v Atenah so mnogi pričakovali hrvaško-jugoslovanski finale. A naši južni sosedje so izpadli že v polfinalu in na koncu osvojili bronasto kolajno.

Tedanja Zvezna republika Jugoslavija, sestavljena iz Srbov in Črnogorcev, se je po vročem boju proti Litvi prebila do zlata. Ko so na slovesni podelitvi kolajn Srbi in Črnogorci stopili na najvišjo stopničko, so Hrvati protestno odkorakali s stopničk in zapustili dvorano.

Ob tem je zanimivo, da so Hrvati tedaj po olimpijskih igrah 1992, EuroBasketu 1993 in svetovnem prvenstvu 1994 na še četrtem zaporednem velikem tekmovanju pod samostojno zastavo prišli do odličja. Vse od trenutka, ko so odkorakali z odra za zmagovalce, pa nemočno iščejo pot do kolajne. Že več kot 20 let.

Tomaševićeva priredba dalmatinske pesmi

Beograd, 3. 7. 1995: V Srbiji in Črni gori so se velikega uspeha svojih košarkarjev, ki so se v velikem slogu vrnili na veliki košarkarskih oder, znali bučno proslaviti. Izbrano vrsto je ob prihodu v Beograd velika množica pričakala že na letališču, osrednji večerni sprejem pa so košarkarskim junakom navijači pripravili v središču srbske prestolnice.

Zbrano množico so drug za drugim pozdravljali košarkarji, med njimi tudi Dejan Tomašević, ki je po dobri karieri pri Partizanu, Crveni zvezdi in Budućnosti nato pečat pustil tudi v tujini. Tedaj komaj 22-letni mladenič se je odločil za krajši pevski nastop ter priredbo znane dalmatinske narodne pesmi Nocoj je naša zabava.

Toda v Tomaševićevi pesmi ni bilo "fešte", temveč večer, v katerem se je pekel hrvaški predsednik Franjo Tuđman. "Kdo ga j …, ni imel sreče," je razposajeno prepeval Tomašević in navdušil zbrano množico.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin