Mož z očali, ki ga nihče ni mogel premagati skoraj 10 let

"Želim si, da se me spominjajo kot nekoga, ki ga nihče ni mogel premagati," je nekoč na vprašanje, po čemu si želi, da bi se ga ljudje zapomnili, odgovoril ameriški atlet Edwin Moses. Pozneje je bil nepremagan devet let, devet mesecev in devet dni na 122 zaporednih tekmah (od tega 107 finalnih obračunov). Lahko bi rekli, da se mu je želja izpolnila.

V teku na 400 metrov z ovirami je osvojil dve zlati olimpijski medalji, bržkone bi tudi tretjo, če Američani ne bi bojkotirali iger v Moskvi leta 1980, postavil pa je tudi štiri svetovne rekorde. Hitreje je od njega pozneje tekel le njegov rojak Kevin Young, ki svetovni rekord drži s časom 46,78.

Ni imel ambicij postati olimpijec

Rodil se je leta 1955 v Ohiu, v mladosti pa se je bolj posvetil šoli kot športu. Nikoli ni razmišljal, da bi postal olimpijec, čeprav se je ukvarjal s športom. Atletiki se je posvetil, ko ga šolski košarkarski trener ni uvrstil v ekipo, nogometni pa ga je iz ekipe izločil zaradi pretepa. "Ugotovil sem, da v individualnih športih veliko bolj uživam," se spominja Moses, ki bo avgusta dopolnil 60 let.

Po srednji šoli je odšel na kolidž v Atlanto, ki je imel atletsko ekipo, a ni imel atletske steze. Tekmoval je predvsem v teku na 110 metrov z ovirami in v teku na 400 metrov, v disciplini 400 metrov z ovirami pa je prvič nastopil šele marca 1976.

Olimpijsko zlato in svetovni rekord na prvi mednarodni tekmi

Le nekaj mesecev pozneje je v tej disciplini nastopil na olimpijskih igrah v Montrealu. Čeprav je bil novinec in je nastopil na prvi mednarodni tekmi v karieri, je osvojil zlato medaljo, hkrati pa popravil tudi svetovni rekord (47,63). Zmagal je z osmimi metri prednosti, kar je bila v tej disciplini največja prednost v zgodovini olimpijskih iger.

Čeprav je bil edini med ameriškimi atleti, ki je osvojil zlato medaljo v individualni disciplini, pa ga doma niso častili. Resnega obraza in temnih očal Američani v času njegove kariere niso vzljubili. Marsikdo ga je označil za vzvišenega in arogantnega. Šele pozneje so mu dosežki v bogati karieri prinesli ugled, a so še danes podcenjeni.

Olimpijskega zlata ni mogel braniti

Olimpijske igre v Moskvi leta 1980 so ZDA zaradi hladne vojne bojkotirale, Moses pa ni mogel braniti naslova, čeprav bi skoraj zagotovo zmagal. Je pa zato popravil svetovni rekord, ko je v Milanu tekel 47,13. "Ko so proglasili olimpijskega zmagovalca, sem bil zelo jezen," se spominja dogodkov iz tistega leta.

Leta 1983 je v Helsinkih svojo prvo zlato medaljo osvojil tudi na svetovnem prvenstvu, leto pozneje pa je v Los Angelesu osvojil še drugo zlato na olimpijadi, kjer je bil kapetan ameriške odprave, doletela pa ga je tudi čast, da je v imenu vseh športnikov prebral olimpijsko zaprisego.

Dobil tudi "tekmo vseh časov"

Finalni obračun na svetovnem prvenstvu v Rimu leta 1987 so nekateri razglasili za "tekmo vseh časov" v teku na nizkih ovirah, saj sta prve tri ločili le dve stotinki sekunde. Iz tesnega troboja s Harrisom in Schmidom je ponovno kot zmagovalec izšel Moses.

Leta 1988 je nastopil še na tretjih olimpijskih igrah, kjer je kljub 33 letom veljal za favorita, a je končal na tretjem mestu, z bronom okoli vratu. Izkazalo se je, da je to njegova zadnja atletska tekma v karieri.

Po tem, ko je šprintarice obesil na klin, se je posvetil bobu. Leta 1990 je v dvosedu dosegel bronasto medaljo na svetovnem pokalu.

Po končani športni poti se je boril za pravice atletov in proti dopingu. Prejel je številne nagrade in odlikovanja, leta 2000 pa je postal predsednik svetovne športne akademije Laureus, ki vsako leto podeljuje prestižne nagrade najboljšim športnikom.