SiolNET. Sportal Košarka
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Janez Drvarič: Petru Vilfanu sem skočil na hrbet in ga ustavil

2

termometer

S košarkarskim strokovnjakom Janezom Drvaričem, Slovenijo je vodil na premiernem EP leta 1993, smo se pogovarjali o uspehih z Jugoslavijo, težavah v slovenski košarki, Vilfanu, Draženu Petroviću ...

Velikokrat se poudarja le, da je Janez Drvarič prvi slovenski selektor, ki je vodil našo izbrano vrsto na evropskem prvenstvu leta 1993 v Nemčiji, a je bil pred tem del velikih uspehov v jugoslovanski reprezentanci, tej je celo poveljeval na sredozemskih igrah. Veselil se je olimpijskih medalj kot pomočnik Mirka Novosela in Dušana Ivkovića, z zadnjim pa je leta 1989 sredi Zagreba popeljal Jugoslavijo na evropski vrh. Zdaj skrbi za razvoj mladih pri Unionu Olimpiji in predaja svoje znanje mladim trenerjem na številnih košarkarskih seminarjih.

Najprej se dotakniva težav v Sloveniji. Pri nas imamo ogromno kakovostnih trenerjev, ki so brez kluba in težko pridejo do novih sredin. Mislite, da jim je težko stopiti kakšno stopničko nižje, ker so v preteklosti že vodili znane klube, in poprijeti za delo z mladimi? Težava je ravno v tem. Nič ni narobe, da imajo ambicije in si želijo nekdaj postati trenerji članske reprezentance in profesionalnih ekip, ampak vsak potrebuje pravilen razvoj. Potrpljenje mora biti na prvem mestu, pa razvoj igralcev in sebe. Včasih nekateri preskakujejo, nato izgorijo in jih izgubimo. Zelo sem vesel, da se tisti trenerji, ki so že delali v članski reprezentanci, sam sem eden izmed njih, vračajo v mladinski program. S svojim znanjem lahko veliko pripomorejo k razvoju mladih. V članski ekipi si trener taktik in naj bi že imel izoblikovane igralce. Tam je edino merilo rezultat. Nedavno so bili na evropskem prvenstvu do 16 let tudi izkušeni trenerji. To ne pomeni degradacije, ampak vključitev izkušenih trenerjev v mlajše pogone.

Se vam zdi, da so v mlajših selekcijah nekateri trenerji preveč usmerjeni v rezultat, ne v razvoj mladih, da bi sami čim hitreje stopili kakšen korak višje v karieri? To je povsem pravilna ugotovitev. Sploh ni dvoma o tem, da v kategoriji U12 trenerji zelo pogosto težijo izključno k rezultatu. Zato konceptualno ne postavljajo ustrezne igre. Zelo zgodaj začnejo blokade na žogi – priljubljeni pick'n'roll.

Lahko kakšen ukrep pripomore k spremembam? V komisiji za košarko mladih kakor tudi v strokovnem svetu smo se odločili, da v tej starostni kategoriji ni dovoljeno uporabljati blokade in conske obrambe. Težimo k razvoju njihovih gibalnih sposobnosti, vtekanju, igri ena na ena. Šele potem, ko obvladajo to, se v taktičnem smislu doda možnost uporabe blokade.

Ob pogledu na mlajše kategorije, ne samo v Sloveniji, ni mogoče videti zvezdnikov, ki so bili nekdaj stalnica. Verjetno so opravili analize, zakaj se je zgodil takšen upad? Odnos mladih je drugačen, ker je družba nastavljena drugače. Vse skupaj je usmerjeno proti hitrosti. Starostna meja se pomika navzdol. Tisti, ki so nadarjeni, hitreje prihajajo naprej. Težava je, da takrat, ko pride v člansko ekipo, tam nima prostora za igro. Nato to preskakovanje postane težava. Nihče od nas ne more iz osnovne šole neposredno na univerzo. Vmes je še srednješolsko obdobje. Superinteligentni bi lahko to storili. Enako je pri športu. Po drugi strani premalo pozornosti namenjamo tehniki. Ta je temelj. In moramo ga postaviti pri mladih. Izjemno pomembna je tehnika podaje, meta, vodenja, igre ena na ena. Ta tehnika se nato nadgradi s posamično igro in šele nato s skupinsko taktiko. Pomembna je za vso kariero športnika. Če bomo trenerji z njimi utrjevali tehniko in nato še sami veliko pripomogli k razvoju, bomo imeli zvezdnike. Teh zdaj ni. Da bodo dobri tudi v racionalnem vodenju žoge, ne le v slogu "harlemske" igre.

Delali ste v mlajših selekcijah nekdanje skupne Jugoslavije. Kaj so imeli tisti košarkarji, zdajšnji pa nimajo? Tehnično so bili na višji ravni. Zdaj so časi košarke, pri kateri je fizična pripravljenost v ospredju. Tega se zavedam. In je tudi prav. Športniki so hitrejši, močnejši in višji. Enaka je zgodba v vseh športih. Imamo omejene igralce. Ni toliko poudarka na gibljivi igri. Po mojem mnenju so podaje najslabši del v košarkarski tehniki. Ogromno žog je izgubljenih. Tudi v mlajših selekcijah. Ravno zato velikokrat vprašam trenerje, koliko pozornosti posvečamo podajam. Igrajo lahko le igralci, ki so si sposobni podajati.

Dosegli ste veliko uspehov z različnimi selekcijami jugoslovanske reprezentance, čeprav se vas velikokrat poudarja le kot selektorja, ki je kot prvi vodil našo izbrano vrsto na evropskem prvenstvu leta 1993. Kateri nadarjeni košarkarji so bili znani v vaših "kadetskih" časih? Leta 1975 sem vodil jugoslovansko kadetsko reprezentanco in njen član je bil Peter Vilfan. Skupaj smo osvojili bronasto medaljo. Peter je bil takrat član prve peterke in bil je zelo uspešen. S svojimi potezami je navduševal. V naslednji sta bila na primer Arijen Komazec in Žan Tabak, ki je naredil tudi kariero NBA. Takrat je bil med kandidati prav tako Predrag Danilović, vendar ga med 12 igralcev nisem uvrstil zaradi nediscipline. Takrat je bilo igralcev toliko, da smo imeli tudi to možnost. Kot trenerju je bilo zame največje trpljenje, ko sem moral narediti zadnji rez in objaviti imena 12 igralcev, ki bodo nastopili na prvenstvu. Ni se vnaprej vedelo, kdo bo odpadel, ker so bili kakovostni. Če kdo ni spoštoval discipline, mi je olajšal delo.

So bili kakšni pritiski nato v primeru Danilovića? Trenerji in strokovnjaki so me, kljub poskusu vplivanja njegovega klubskega trenerja, vsi podprli. Red je moral biti. S tem smo vzgajali mlajše.

Ali je Peter Vilfan izstopal že v mlajših selekcijah? Zelo. Tisto leto smo igrali tudi na balkanskem prvenstvu v Čačku. Bil je zelo atraktiven igralec in priljubljen med gledalci. Ena od njegovih potez je bila "finta" podaje za hrbtom, prenos žoge navzven in zabijanje. Fizično je bil zelo sposoben. Igral je na mestu visokega branilca. Skupaj z Radetom Vukosavljevićem, ki je bil organizator igre, so ju imenovali kot bodoči branilski par, kot sta bila nekdaj Zoran Slavnić in Dragan Kičanović. Peter je bil v Čačku tako priljubljen, da so ga po zmagi v finalu proti Bolgariji naložili na fotelj in iz dvorane v Moravi odnesli do motela, v katerem smo prebivali. Skandirali so: "Pero, majstore." Nato je bil eden od najmlajših igralcev, ki so se uvrstili v člansko reprezentanco.

Uspehe ste dosegali tudi v članski izbrani vrsti Jugoslavije. Na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu ste se kot pomočnik Mirka Novosela veselili brona, v Seulu leta 1988 kot desna roka Dušana Ivkovića srebra, leto dni pozneje pa sta skupaj z njim popeljala zvezdniško Jugoslavijo do zlate medalje na evropskem prvenstvu. V Zagrebu ste se sprehodili do zlata. To je bil vrhunec košarkarske igre. Težko je bilo ponoviti kaj takega. Fantje so bili izjemno sposobni igrati ustvarjalno, ustvarjalno in všečno košarko. Izjemen užitek jih je bilo gledati. Krasila jih je vrhunska tehnika. Vsi so imeli izjemen pregled nad igro. Vedno so našli igralca v najboljšem mogočem položaju. Dan Peterson, znan trener in komentator, je poudaril, da je bil to ABC-košarkar z vrhunsko kreativnostjo. Stvari so bile videti preproste.

Ste bili pa tudi leta 1983 selektor Jugoslavije na sredozemskih igrah … Tisto leto sem bil pomočnik na evropskem prvenstvu v Franciji, kjer je Jugoslavija razočarala. Bila je šele sedma. Bolj je bil v ospredju fizični spopad med italijansko in jugoslovansko reprezentanco. Zgodila se je provokacija italijanskega košarkarja do Kičanovića in zadeva je eksplodirala. Spomnim sem, da sem tekel za Vilfanom in mu skočil na hrbet, da ne bi bil še on vključen v ta pretep. Po tistem sem dobil možnost vodenja članske reprezentance na sredozemskih igrah, na katerih smo osvojili zlato medaljo. Fantje so me na koncu vrgli v bazen.

Kakšen pa je vaš spomin na velikega Dražena Petrovića, s katerim sta sodelovala že v Ciboni? Dražen je bil človek s ciljem. Vedno je bil zjutraj najprej na mladinskem treningu, nato na članskem, popoldne pa po enakem kopitu. Ostal je v dvorani in delal. Veliko je preigraval na teh dodatnih treningih, si podajal žogo v zid, če ni imel nikogar ob sebi. Spomnim se, da smo igrali v Beogradu tekmo in smo se nato vrnili domov, prihodnje jutro pa mi je že zgodaj zvonil telefon. Dražen mi je rekel, ali greva na tek. Končala sva aerobni trening, nato je klical še kondicijskega trenerja. Takšen način dela težko kdo ponovi. Vsi, ki bi radi postali vrhunski športniki, se morajo zavedati, da dve uri treninga na dan nista dovolj.

Priznanje je bilo tudi to, da ste bili trener Cibone. Kako ste se počutili v Zagrebu? Zame je bila to velika čast, priznanje, da mi je dal Mirko Novosel to možnost. Osebno mi ni bilo težko, ker so bili ti igralci zelo motivirani, angažirani in trenerju niso povzročali težav. Prihajal sem s številnimi idejami, ko sva z Novoselom sedla skupaj. Takrat je bil generalni sekretar univerzijade in dejal mi je: "Janez, z njimi ne smeš komplicirati. Igrajo preprosto. Tako jim postavi igro." Igra Cibone je bila nepredvidljiva z vsem tem gibanjem. Tisto leto smo osvojili pokal pokalnih zmagovalcev. V evroligi ni nastopila, ker prejšnje leto ni osvojila državnega naslova. Cibonina igra je temeljila na metu za tri točke. Takrat so bili v ekipi oba Petrovića, Cvjetičanin, Ušić, Čutura, Nakić, pod košem Knego in Arapović, ki pa nista bila strelca. Imeli smo štiri košarkarje na parketu, ki so znali zadeti, in en čvrst center. Sodobna košarka temelji na enem centru in štirici, ki lahko igra zunaj. To je sodobna štirica, ki je sposobna igrati s hrbtom in zadeti od daleč.

Osvojili ste veliko medalj in veste, kako težko je priti do njih. Smo v Sloveniji prehitro pričakovali medaljo, ker kakovosti takrat ni bilo? Smo bili morda razvajeni zaradi rezultatov od prej? To se nam je zgodilo po Wroclavu. Igrali smo zelo sodobno, atraktivno košarko. Naše povprečje je bilo več kot 100 točk na tekmo. Sicer so nasproti stale slabše države, ki so nastale na novo in so morale prestati dodatne kvalifikacije. V finalu smo premagali Hrvate. To je bila tudi zadnja tekma Dražena Petrovića. Zmagali smo brez poškodovanega Jureta Zdovca. Zelo dobro je odigral tisto tekmo Darko Mirt. V ekipi smo imeli neizkušene Borisa Gorenca, Marka Tuška, Žarka Đurišića, Maria Kraljevića, Primoža Bačarja … Po prihodu v Berlin na evropsko prvenstvo so novinarji spraševali igralce, kaj pričakujejo. Vsi so dejali: "Medaljo." Želja je lahko bila in je prav, da je bila, a ni bila resničnost. Šok smo doživeli že prvi dan in nato v usodni tekmi z Nemci izgubili ter pakirali kovčke po skupinskem delu, Nemci pa so šli povsem do konca. Realnost ni bila, da bi se lahko uvrščali med kandidate za medaljo. Izkušenj ni bilo. Stvar mora dozoreti.

Morda pa dozori zdaj, čeprav kader ni tisti najboljši, s katerim bi lahko razpolagala Slovenija? Verjetno je medalja znova želja in je ne smemo napovedovati … Smo bližje in blizu smo bili na Poljskem, vendar nam vedno kaj zmanjka. Tudi letos, žal. Objektivno si moramo priznati, da nismo popolni, da nam bodo tisti manjkali, ki jih ni. Primanjkljaj bo pod košem in tudi pri organizatorju igre.

Verjetno pa se strinjate, da bodo navijači tisti, ki bi lahko ponesli naše košarkarje prek njihovih meja … O tem sem prepričan. Tako kot imajo Slovenci radi košarko, jo imajo le še Litovci. Pripravljalne tekme kažejo tako. Navijači bodo ponesli naše igralce. Oni bodo resnično šesti igralec. Osebno sem to doživel v Turčiji, kjer sem videl, kakšno dodano vrednost lahko dajo ekipi. Prepričan sem, da bo enako pri nas. Naši košarkarji bodo iztisnili iz sebe bistveno več kot sicer. Kohezivnost znotraj ekipe bo pomembna. Da bodo igrali za ekipo in potisnili osebne cilje na stranski tir. Medalje ne smemo pričakovati. Imejmo željo. Pojdimo korak za korakom. Četrtfinalna tekma je meja. S četrtega mesta v skupini je mogoče priti celo do prvaka. Vse je mogoče.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin