Iz enosobnega koseškega stanovanja med košarkarske zvezde

"Na začetku je bila le igra. Danes je posel. Ta pa ne bi imel milijonske teže, če za Gorana in Zorana Dragića košarka še vedno ne bi bila – igra," smo v našem mediju meseca aprila zapisali ob zaključku niza zgodb o košarkarski družbi Dragić. Slovenski ljubitelji košarke so pred tem navdušeno spremljali vesti o kakovostnih predstavah starejšega Gorana v ligi NBA, kjer brani barve Phoenixa, in mlajšega Zorana v dresu Unicaje iz Malage. Ob tem so sanjali tudi o scenariju uspešnega bratskega povezovanja na svetovnem prvenstvu v Španiji. Predvsem ob nedeljski zmagi proti Mehiki sta Ljubljančana upravičila pričakovanja, navdušila navijače, nas pa prisilila, da iz arhiva potegnemo njuno družinsko zgodbo.

Začelo se je v Kosezah …

Košarkarska zgodba o bratih Dragić, ki utegne v prihodnjih letih postreči s številnimi nadaljevanji, se je na zelo zdravih iz stremuštva očiščenih temeljih začela pisati daleč stran od zvezdniških žarometov, televizijskih kamer in denarnega žvenketa. Oče Marinko Dragić, sicer iz Zvornika v BiH, je skupaj z ženo Mojco v ljubljanskih Kosezah v skromnih razmerah ustvaril štiričlansko družino, ki je vseskozi dihala s športnimi pljuči.

Goran in Zoran sta se z ulice Franca Mlakarja, osnovnošolske telovadnice in okoliških igrišč kmalu preselila v dvorano Ilirije. Lačna igre in novih spoznanj se sprva sicer nista pretirano obremenjevala s sistemskim športnim razvojem, a zaradi izstopajočih košarkarskih dispozicij, prefinjenega občutka za žogo ter značaja, ki je povezoval na videz nezdružljivo, iz družine prevzeto skromnost in po drugi strani tekmovalno zagnanost, so prvi trenerji kmalu uvideli, da gre za fanta, s katerima je treba delati nekoliko drugače.

Čeprav sta se oba vselej znala zliti v gručo vrstnikov, dovzetnih za vse otroške lumparije, pa njuni tedanji prijatelji, soigralci in košarkarski mentorji v en glas priznavajo, da so ju tekme kot po pravilu pahnile v svojski svet, ki je na krilih zmagovalne miselnosti omogočal visok dvig nad povprečje. Tako je bilo na Iliriji, nato pri Slovanu in naposled po uspešno premaganih fazah športnega in osebnostnega zorenja v državni reprezentanci ter zdajšnjih klubskih delodajalcih.

Večna brata iz enosobnega stanovanja

Starejši Goran, ki je letos dopolnil 28 let, spada med trojico marketinško najbolj zanimivih slovenskih športnikov (ob njem še Tina Maze in Anže Kopitar) in z letno plačo 7,5 milijona ameriških dolarjev tudi med najbogatejše v državi. Posledično je bil prisiljen prilagoditi življenjski slog, zapreti krog prijateljev oziroma zaupnikov in ubrati drugačno ter predvsem bolj zajezeno komunikacijo s sedmo silo in drugimi igralci na medijsko-marketinškem odru. "Vseeno skušam ostati takšen, kakršnen sem bil. V svojem svetu se naslanjam na družino in tiste prijatelje, ki me podpirajo in mi stojijo ob strani že vrsto let," pravi košarkar, ki je tudi uradno v zadnjem letu v ligi NBA najbolj napredoval.

Morda na košarkarskem parketu goji nekoliko drugačen slog igre, njegov športni razvoj pa še ni na bratovi ravni, a vsaj po tej plati se po njem zgleduje tudi tri leta mlajši brat Zoran. "Vedno bova brata iz enosobnega koseškega stanovanja. Tisti časi so nama bili izjemno všeč. Kot družina smo bili zelo povezani. Spominjam se selitve v večje, trisobno stanovanje. Kakšne tri mesece sem bil popolnoma izgubljen. Kar naenkrat smo bili razpršeni po sobah. A če si prava oseba, te večje stanovanje ne more spremeniti. Gledam Gorana, gledam sebe. Košarkarski uspeh naju ni spremenil," je pred časom v pogovoru za Sportal dejal mlajši član bratskega tandema.

Skupaj v klubu in reprezentanci?

Prav s srčnostjo in neizmerno igralsko energijo prežeti bratski dvojec je med lanskoletnim evropskim košarkarskim prvenstvom v Sloveniji poosebljal pozitivni značaj domače izbrane vrste. Ta se sicer ni prebila do tako zelo želene kolajne, a je vendarle vsaj za nekaj dni ali tednov povezala državo in jo navdahnila z optimizmom. Izžarevala sta ga prav Dragića.

Goran je suvereno vihtel dirigentsko palico ter bil ob tem tudi prvi strelec. Na strelski lestvici mu je sledil prav Zoran, ki je z veseljem sprejel hiter ritem igre. Svojo igro je gradil tudi na prodorih, metih z razdalje in pobiranju odbitih žog. Ob koncu neuspešnega lova na kolajno sta si oba obljubila, da se bo njuna reprezentančna zgodba nadaljevala. Držala sta besedo. Zdaj navdušujeta v Španiji.

O igralskem povezovanju pa resno razmišljata tudi na klubski ravni. Nekega dne bi namreč rada moči združila tudi v ligi NBA, kjer bi glede na igralska položaja in slog igre vsekakor lahko pričarala nekaj všečnih predstav ter Američanom ponudila tisto, kar imajo pravzaprav najraje – zgodbo. Sloveniji sta jo že, za nameček pozitivistično, kar je prava redkost, in takšno, v kateri se lahko marsikdo prepozna ali po njej zgleduje.