"Gogi", vsa čast!

Ko je Goran Dragić na zanj otvoritveni tekmi sezone v dresu Houstona na gostovanju v Orlandu na parketu prebil dobrih enajst minut in pol, nikakor ni mogel biti zadovoljen. Verjetno bi se takrat le nasmehnil, če bi mu kdo omenil, da bo tri mesece zatem prva violina Raket in eno od najbolj vročih imen lige. V zadnjem mesecu se mu je košarkarski svet obrnil na glavo. Tokrat v pozitivnem smislu. Kar 26 točk in 11 asistenc proti Bryantovim Jezernikom, 25 točk proti Memphisu, ena manj proti sosedom iz Dallasa, štiri zaporedne zmage na gostujoči turneji, ki Houston vse bolj ukoreninjajo med potnike v končnico, skalpi Oklahome, Chicaga, pa naziv najkoristnejšega igralca tedna v zahodni konferenci, povprečje 20 točk in 8 asistenc na zadnjih desetih tekmah … Od belopoltega Evropejca s klopi se je preobrazil v moža z naslovnic in v očeh mnogih v prodornega branilca, na katerega bodo poleti, ko bo postal prost igralec, pozorni številni klubi. Zaslužen preboj ni ostal neopažen, ne v ZDA in ne v Sloveniji.

Med tistimi slovenskimi košarkarji, ki znajo še kako dobro ceniti Goranovo statistiko, je nedvomno že upokojeni legionar Radoslav Nesterović. "'Gogi', vsa čast. V ligi NBA je pač tako, da potrebuješ čas za prilagajanje in nato pravo priložnost, da se dokažeš, iz kakšnega testa si. Dragić jo je dobil in dokazal, da gre za izjemnega košarkarja. Znašel se je v pravem klubu, pod okriljem pravega trenerja in naposled tudi ob spletu okoliščin našel svojih pet minut slave. Veseli me, da mu je uspelo. Dokazal je, da je lahko prvi organizator igre v velikem moštvu. Verjamem, da je s svojimi drznimi igrami prepričal strokovnjake in tiste, ki odločajo v klubih, tako da ga poleti čaka bogata pogodba," je prepričan slovenski košarkar z daleč najdaljšim stažem v ligi NBA, ki je Dragića spoznal že pred več kot desetletjem. Na sezono v najmočnejši ligi na svetu se je namreč kot po pravilu pripravljal v dvorani Ilirije in se večkrat znašel na treningih različnih starostnih kategorij omenjenega ljubljanskega kluba. "Spominjam se trinajstletnika, ki je bil izjemno suh, a ko je prijel žogo, je pokazal, kaj zna. Ta fantič je bil 'Gogi'," se spominja Rašo.

Pri Iliriji je Dragića v svet košarke popeljal Spasoje Todorović, za prijatelje "Spale". Nekdanji košarkar Olimpije, ki je dolga leta deloval pri omenjenem ljubljanskem klubu, zdaj pa je vključen v medvoško košarkarsko šolo, ne skriva, da je v fantu iz Kosez takoj prepoznal izjemen košarkarski potencial. Zato tudi ne čudi, da mu je namenjal veliko pozornosti in ga še kot golobradega najstnika potisnil v člansko ekipo. "Ko sem ga prvič videl, je bil to droben fant. Suhe roke in noge kot piškotki. Vseeno sem sebi in okolici takoj dejal, da gre za zelo nadarjenega fanta. To človek preprosto vidi. Vedel sem, da bo – igralec. To sem dejal pred vsemi, pa so me gledali kot kakšnega čudaka. Moje prepričanje je potrdil že na prvih treningih. Jasno, čakala pa ga je še dolga pot. Gre za večletni proces, v katerem moraš biti zelo natančen. Dal vam bom lep primer. Velika razlika je, ali nekoga na silo potiskaš v ospredje ali pa igra zgolj zaradi tega, ker je boljši od drugih. Kot trener sem deloval v vseh starostnih kategorijah, trdim pa, da je najtežje delati z otroki. Pri Dragićevem razvoju smo bili najbolj pozorni na piljenje tehnike in gradnjo športne inteligence. Hitro je napredoval, zato sem ga že kot kadeta potisnil v člansko moštvo. Danes ga je lepo gledati. Ima najlepši 'dribling' v teku," pripoveduje Todorović, ki je še pred Dragićem spoznal, da je prerastel klubsko okolje in da je napočil čas za selitev. "Nisem ga poslal nekam zato, da bi sedel, temveč igral," pravi "Spale".

Zanj se je resda že tedaj zanimala tudi ljubljanska Olimpija, a ob preskromni angažiranosti in skorajda podcenjujoči ponudbi je tivolskemu velikanu nadarjenega košarkarja "speljal" Geoplin Slovan. Tam je prvič sodeloval tudi z Juretom Zdovcem, ki v igralčevi mladosti prav tako ni videl zadržkov pri potiskanju v člansko vrsto in zajetno minutažo. "Spominjal me je name. S svojo agresivnostjo v obrambi in željo v napadu je takoj opozoril nase. Na vseh ravneh košarkarske igre ga je bilo možno videti. Z voljo do dela je pravzaprav trenerja prisilil v to, da ga je poslal na parket. Prav to pri veliki večini mladih pogrešam. Ko je košarkar nekoliko bolj nadarjen, si vsi drugi bolj želijo napredka kot pa on sam. No, pri Goranu je bilo drugače. Tudi zaradi tega mu je uspelo. Zaradi njegove energije in volje do dela si ga prav vsak trener želi v svoji ekipi. Z njim sva dobro sodelovala tudi v reprezentanci. Tam sva se soočila z novim izzivom. Zavedati se moramo, da je liga NBA povsem nov in drugačen svet, ki v sebi skriva drugačno filozofijo. Košarkar potrebuje čas, da 'preklopi'. Trener mu mora pri tem stati ob strani. Nama je uspelo. Žal mi je le tiste njegove poškodbe v sklepnem delu evropskega prvenstva 2009. Če je ne bi bilo, bi imela Slovenija danes zanesljivo kolajno," pripoveduje Zdovc, ki z "Gogijem" ni prebil celotnega obdobja na Kodeljevem, saj je predčasno odšel, njegovo vlogo pri košarkarjevem razvoju pa je po nekaj začasnih in vmesnih obdobjih nadgradil Aleš Pipan. Tudi pod njegovo taktirko je Dragić prepričal veljake baskovskega velikana Tau Vitorie (danes Caja Laboral), da je ljubljanskemu biseru ponudil večletno pogodbo. A ob prvi selitvi v tujino je Dragića čakalo preizkusno obdobje kaljenja. Sprva v Murcii.

Prav posebno prelomnico je v Dragićevi karieri predstavljala vrnitev v Slovenijo, ko je kot posojen košarkar baskovskega kluba oblekel dres Uniona Olimpije in pri enaindvajsetih letih debitiral v evroligi. "Zavestno sem ga takrat potisnil v ospredje in mu po nekoliko slabši španski avanturi namenil vlogo nosilca. V 'Gogiju' sem namreč videl izjemno nadarjenega košarkarja. Opazoval sem ga že v mlajših kategorijah in videl, da izstopa. Veselilo pa me je, da se ni zanašal le na svoj talent. Zanj je namreč značilna tudi velika pripravljenost do dela, garanja, odrekanja … Poleg tega je tudi značajsko izjemno prijeten. Gre za poštenega fanta, zato ga je imela okolica vedno zelo rada," se spominja tedanji trener "zmajev" Memi Bečirović, ki je z Dragićem sodeloval tudi na reprezentančni ravni. "Zadnje predstave v ligi NBA me ne presenečajo. Pravzaprav je bilo le vprašanje časa, kdaj bo dobil pravo priložnost, da se dokaže. Verjemite pa mi, da še zdaleč ni rekel zadnje besede," pravi novi iranski selektor.