Goran Dragić
Luka Dončić
Petek, 20. 9. 2019, 18.00
5 let, 1 mesec
POGLED S TRIBUNE
Dončićevo leto za biti ali … biti še več
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,39
3
Hamletovo vprašanje je že davno presegel. Tudi na uspešno opravljenem zrelostnem izpitu se je nabralo že kar nekaj prahu. Vseeno pa je pred slovenskim košarkarskim zvezdnikom Luko Dončićem nova prelomnica. Tako na klubski kot - po prejetem vabilu za nastop v olimpijskih kvalifikacijah - tudi reprezentančni ravni.
Prepričljivo je osvojil priznanje za novinca leta. Z neustrašnostjo in igralskimi vragolijami je navdušil tudi vseh košarkarskih umetnin vajene ameriške sladokusce. Glasno je potrkal celo na vrata tekme vseh zvezd ter odgovorne pri Phoenixu in Sacramentu pripravil do tega, da so zardevali ob vprašanjih, ali so ravnali prav, ko se na naboru leta 2018 niso odločili zanj. A v ZDA ne dovolijo spanja na lovorikah. Tudi v Dallasu od Luke Dončića v novi sezoni pričakujejo še več. Večjo učinkovitost v obrambi, še višjo raven napadalne učinkovitosti ter v navezavi s Kristapsom Porzingisom oblikovanje udarnega franšiznega dvojca za vzpon rezultatske krivulje. Dončićeva uspešnost pri izpolnjevanju teh pričakovanj je posledično tudi v interesu slovenske reprezentančne košarke.
Negodovanje nad Fibinimi kvalifikacijskimi sistemi, ki ne predvidevajo neposrednih nagrajevanj celinskih prvakov, je sicer lahko upravičeno, a nikakor ne sme zamegliti dejstva o slabih predstavah slovenske reprezentance v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2019, ki so razkrile tudi skrb vzbujajočo ozkost igralskega kadra. Na srečo je tudi po zaslugi nepozabnega EuroBasketa 2017 na slovenskem računu ostalo še dovolj točk, ki so vsaj nekoliko ublažile padec na svetovni Fibini lestvici, tako da je bila Slovenija zdaj deležna vabila v olimpijske kvalifikacije.
Sito bo resda zelo gosto, saj se bo za štiri preostala mesta v Tokiu potegovalo kar 24 reprezentanc. Toda vrata ostajajo priprta, slovenska priložnost pa je precej večja, kot bi lahko sklepali na podlagi blede podobe in skromnega bazena konkurenčnih igralcev v že omenjenih kvalifikacijah. V prvi vrsti zaradi tistega košarkarja, o katerem je bilo v zadnjih dveh letih zapisanih največ besed – Luke Dončića. Po kar 33-mesečni reprezentančni odsotnosti bo junija 2020 napočil trenutek, da znova obleče slovenski dres in tudi pod koši udejanji odločnost, ki jo širi na družbenih omrežjih.
O Dončićevi izjemni individualni kakovosti in dirigentskih sposobnostih ne gre dvomiti. V svojem drugem reprezentančnem poglavju pa bo moral pokazati še nekaj več in sprejeti novo vlogo. Biti vodja. Ne le v klubu. Tisti, zaradi katerega so boljši tudi soigralci. Tisti, na katerega se selektor in soigralci lahko zanesejo v vsakem trenutku. Takšen je bil na zadnjem evropskem prvenstvu Goran Dragić. Reprezentanci je dal precej več kot svojo prisotnost in košarkarske vrline. V projekt EuroBasket 2017 je vložil vse in posledično tudi Dončiću olajšal preskok na reprezentančno raven ter mu pomagal do mesta v prvi peterki prvenstva.
Glede na razkošen talent ter videno v klubskih okvirih in predvsem na podlagi njegovega sloga igre, v katerem se prepletata vlogi strelskega eksekutorja in napadalnega povezovalca, mu bo strokovno vodstvo vsekakor poskušalo nameniti to vlogo in mu ob tem pustiti proste roke oziroma prepotrebno ustvarjalsko svobodo. A ker je prav pred kratim končano svetovno prvenstvo na Kitajskem na primerih več reprezentanc pokazalo, da se lahko neustrezna vključitev izstopajočega posameznika v kolektiv hitro konča zelo klavrno, bo za končni uspeh ob Dončićevem pristopu ključnega pomena tudi ustreznost spremljevalnega orkestra.
Na tej ravni hiter pregled ponuja kar nekaj razlogov za optimizem, obenem pa tudi nekaj šibkih točk oziroma odprtih vprašanj. Začnimo s svetlo platjo. Klemen Prepelič je s selitvijo v Joventut nedvomno prišel v okolje, v katerem bo deležen velike vloge. Podobno velja za Jako Blažiča in Eda Muriča, dva od nosilcev nove Olimpije. Izjemno pomembna je tudi uspešna vrnitev Zorana Dragića z nalezljivo borbenostjo. Do igralnih minut ter mesta na reprezentančnem radarju bodo zanesljivo prišli tudi Aleksej Nikolič, Žan Mark Šiško, Luka Rupnik in Matic Rebec.
Manj optimizma ponuja stanje na položaju krilnih in klasičnih centrov, kjer bo ob Gašperju Vidmarju, čigar igralske minute kopnijo tudi na klubski ravni, veliko odvisno od spretnosti pri iskanju naturaliziranega igralca. Ob vprašanju, v katero smer bo šel razvoj Vlatka Čančarja, ki bo težko prišel do vidne vloge v Denverju, pa lahko selektor upa, da bo s sezono v ligi ABA v svoje načrte vključil tudi Martina Kramplja in Jurija Macuro.
3