SiolNET. Sportal Košarka
1,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Sašo Filipovski

"Dončić, Dragić … Super, a v Sloveniji ni športne kulture."

1,50

termometer

Vselej zgovorni Sašo Filipovski ob obisku Ljubljane ni govoril le o svojem Banvitu in Gašperju Vidmarju, temveč je (ne)hote "seciral" slovensko košarko in športno kulturo ter ju postavil v globalni kontekst.

Sašo Filiovski Foto: Sportida

Turow, Lokomotiv Rostov, CSKA, rimski Virtus in Bavit so bili njegovi delodajalci. Toda … "Olimpija je moj klub," je ob službenem obisku Ljubljane večkrat dejal Sašo Filipovski, danes 43-letni trener turškega pokalnega prvaka, s katerim je v Fibini ligi prvakov v torek na kolena še drugič v sezoni spravil nekdanjega delodajalca iz slovenske prestolnice. "Morda bi se kdaj še vrnil. Vrat si ne zapiram," je priznal, a hitro dodal, da ga trenutno bolj kot klub, katerega mantra je finančna sanacija, zanimajo ambiciozna klubska okolja.


Vidmar in Banvit: v torek pretrd oreh za Olimpijo (56:67) Vidmar in Banvit: v torek pretrd oreh za Olimpijo (56:67) Foto: Sportida V Ljubljani, a ne kot domačin …
Rad se vračam, čeprav kot tekmec. Lepo je med sezono obiskati najdražje. Na tekmi pa mi seveda ni lahko. Olimpija je vendarle moj klub. Hvaležen sem igralcem, da so igrali tako, da je bilo to dovolj za zmago.

Kako gledate na novo Olimpijino zgodbo, ki želi z novim vodstvom dokončno sanirati dolgove in vrniti klub na stara pota?
Jaz sem bil 12 let v Olimpiji, in sicer v časih, ko se ni dalo dobiti vstopnic, ko je bil Tivoli razprodan, v obdobju zvezd, kot so bili Marko Milič, Ariel McDonald, Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Roman Horvat ... Takrat sem bil drugi pomočnik. Zamenjal sem kar nekaj generacij. Od takratnih uspehov se je v Olimpiji marsikaj spremenilo. Že vrsto red se borijo s finančnimi težavami. Jasno, to je klub, ki je v mojem srcu. Svojo mladost sem pustil v Tivoliju in nekaj v Stožicah. Ni mi vseeno, kaj se dogaja. Zagotovo si vsi športniki, vsi košarkarski delavci želimo, da se te stvari uredijo.

Gotovo odgovornim ni lahko, da se ves čas spominjajo zaključnega turnirja leta 1997 v Rimu ali vrhunske sezone z Zdovcem, ko so bile Stožice razprodane in so padali evroligaški velikani. Treba je najti tradicijo in konstantnost. Časi se menjajo. Upam, da bodo sčasoma, korak za korakom vzpostavili ravnovesje, da bodo finančno stabilni, da se bodo gledalci vrnili v Stožice, da bo tudi produkcija igralcev večja. Mislim, da bo uspeh reprezentance pripeljal veliko mladih navdušencev, veliko košarkarskih kampov bo polnih. Dresi z Goranom Dragićem so v Sloveniji gotovo razprodani. Ta položaj v Sloveniji moramo izkoristiti in iz teh otrok bodo nekoč nastali odlični košarkarji, trenerji, sodniki ali menedžerji.

A zgodbe o plezanju na zeleno vejo ste kot trener Olimpije poslušali že sami. Verjamete, da je tokrat pot res prava?
Ko sem nazadnje prišel v Olimpijo, sem podpisal triletno pogodbo. Dogovorili smo se, da bomo zidali, a od tega ni bilo prav veliko. Novembra nas je zapustilo šest igralcev, za nameček se je poškodoval še Goran Jagodnik. Bili smo v hudih težavah. Komu torej verjeti? No, zdaj o tem težko govorim. Nimam vpogleda v načrte in finančno poslovaje kluba. Iskreno upam, da bodo odgovorni res strnili vrste in pomagali klubu. Sem navijač Olimpije in njen otrok. Upam, da bo dvorana polna, igralci pa bodo razmišljali predvsem o košarki.

"Okornu in Olimpiji želim veliko uspeha," pravi Filipovski. "Okornu in Olimpiji želim veliko uspeha," pravi Filipovski. Foto: Sportida

Kaj pa letošnja ekipa Olimpije?
Zanimiva ekipa, ki glede na okoliščine igra dobro. Trener Gašper Okorn je imel dober nos pri Američanih. To smo občutili na lastni koži, je pa jasno, da je glasbe toliko, kolikor je denarja. S tem je težko sanjati o visokih ciljih. Želim jim veliko sreče, ne razumem pa tega, da igrajo toliko tekem.

Kako so Turki dojeli slovensko košarkarsko pravljico na EuroBasketu?
Slovenija je Turčiji za vzgled. Praktično vsi se sprašujejo, kako je mogoče, da ima dvomilijonski narod takšno produkcijo. Velikim državam to ni jasno. V Sloveniji smo prepogosto kritični in nesamozavestni, a bi rad povedal, da se z mladimi dobro dela. Res je, da je Slovenija veliko manjša, da je bazen manjši, a prav zato se lahko bolje nadzoruje in bolj kakovostno dela. V Turčiji se ne dela tako kakovostno, niti v Rusiji ali na Poljskem. To lahko trdim iz lastnih izkušenj. Veliko je dobrih trenerjev. Veliko pozornosti se namenja delu z mladimi. Ne pravim, da je to delo idealno in vrhunsko. Z mladimi kategorijami bi morali delati izkušeni, bolje plačani trenerji. A v primerjavi z drugimi državami Slovenija še vedno bolje dela z mladimi, zato smo zgled Turčiji. Turki zares čestitajo Sloveniji na vsakem koraku, zlasti Gašperju Vidmarju. Jasno, teh 12 fantov in strokovni štab so najbolj zaslužni za ta izredni dosežek, mi kot ponosni Slovenci pa radi sprejemamo te čestitke.

[video: 66951 / ]

Pika na i košarkarskemu letu je bila nagrada Goranu Dragiću za športnika leta in reprezentanci za ekipo leta.
Imeti enega takega človeka v košarki je fantastično. Imamo njega, pa tudi Luko Dončića. Slovenija ima kot majhna država veliko takih talentov, ki so dosegali vrhunske rezultate. Se pravi od Petra Prevca do Primoža Peterka, da ne omenjam Tine Maze in na koncu koncev rokometašic Krima. Tudi v ženskem športu smo visoko, tudi ženska košarkarska reprezentanca. Dejstvo je, da se osredotočamo samo na tiste najboljše, ki pa jih tudi prehitro pozabljamo. V svoji karieri sem doživel zgodbo Marka Milića, ki po tekmi tudi po eni uri ni mogel domov, ker se je moral fotografirati in dajati avtograme. Pa še nekaj takih športnikov smo imeli.

A težava je v športni kulturi. Žal mi nimamo športne kulture, kot jo imajo v Srbiji, Grčiji. Hitro se pozabljajo te zvezde. Ne govori se, ne piše se niti o tem, kako so to dosegli, koliko so njihovi starši investirali v njih. Mislim, da je to velika težava Slovenije. Ko se rodiš v Srbiji, si Partizan ali "Zvezda", v Grčiji si Panathinaikos ali Olympiacos, nekateri so tudi AEK in Aris. V Sloveniji te športne kulture ni. Žal mi je, da tega ni. Upam, da tako, kot je bil Milić, ne bo pozabljen tudi Goran Dragić. Bil je tudi Matjaž Smodiš, ki se ga danes prav tako ne omenja, pa je bil zame vrhunski košarkar. Pa še Erazem Lorbek. Mislim, da to v Sloveniji pozabljamo.

Po drugi strani se te ase med sabo primerja in ugotavlja, kdo je bil najboljši. Je bil najboljši vseh časov Peter Vilfan, Ivo Daneu ali Goran Dragić? Mislim, da so bili vsi ti najbolj vrhunski od vseh vrhunskih. Samo eden je bil Vilfan, samo eden je Dragić, samo eden je bil Milić. Ni nam treba izbirati in se osredotočati samo na enega sina, mislim, da imamo kar nekaj sinov in kar nekaj hčerka, od Tine Maze do Petre Majdič. In opravičujem se vsem, ki sem jih pozabil.

Manjka športna kultura in moramo začeti več delati za to tradicijo, da ne bomo hitro pozabljali na te športnike. So edini in najboljši primer promocije Slovenije v tujini. So naši največji ambasadorji. Danes imamo Dragića, imamo pa tudi veliko mladih. Dončić je že zvezda. Ne osredotočajmo se samo na najboljše, vsi so najboljši, zato bodimo ponosni na njih.

[video: 66949 / ]

Tudi prave navijaške kulture ni. Samo ob največjih uspehih so dvorane polne. V Turčiji je gotovo drugače?
Oni živijo s športom. Z dresi praznujejo športni dogodek, športni dan. Veselijo se samega dogodka, ne samo rezultata. V času tekem se zberejo v lokalih z različnimi dresi in se družijo z nasprotniki, nazdravljajo, se veselijo vsake lepe poteze. Veliko se govori, veliko se piše o športnikih. Žal tega v Sloveniji ni. A mi smo tisti, ki lahko to spremenimo. Včasih je imela Olimpija polne dvorane. Najprej Tivoli, Zdovcu je uspelo napolnit Stožice. Slovenska reprezentanca zdaj polni dvorane tudi v Evropi. Ljudje imamo torej radi športa, a manjka tradicija, kultura, da bi to trajalo dlje. Ne pa, da se leze v rit, samo ko je rezultat.

Preprosto, ti moraš navijati za nekoga, ker ga imaš rad. Mi v Bandirmi imamo majhno dvorano, mesto ima 150 tisoč ljudi, a prihajajo na tekmo, imajo nas radi. Na ulici pristopijo do nas, se nasmejejo, družijo z nami, čeprav ne znajo angleško. Že na ulicah vlada lepa vzdušje. Kako je šele v Fenerbahčeju, Galatasarayu, Bešiktašu … Mislim, da je na EuroBasketu tudi veliko Turkov pomagalo slovenski reprezentanci in slovenskim navijačem. Tudi pri nas je veliko takih, ki imajo radi šport, ki si radi ogledajo tekme, je pa tudi veliko takih, ki bi se radi fotografirali samo takrat, ko se osvoji zlato kolajno.

Povejte nam še kaj o Gašperju Vidmarju. Se je tudi on po EuroBasketu v klub vrnil še boljši, še bolj samozavesten?
Gašper je velikan z velikim in nežnim srcem. To je že njegovo deseto leto v Turčiji. Je zelo prepoznaven, ljudje ga imajo zelo radi. Slovenski košarki je veliko pomagal. Ob sebi je imel izredne soigralce. Fantje so se odlično ujeli. Gašper je bil v tem mozaiku zelo pomemben člen. Vesel sem, da ga imam v ekipi. Že drugo leto je kapetan. Čeprav ima 30 let in je njegovo telo že načeto, ostaja velik borec. Je nepopustljiv, velik poštenjak. Ni manjkal niti na enem treningu. Je res pravi športnik od glave do pet, ki si ga želi vsak trener. Zelo se, vesel, da imam svojega zlatega fanta. Lani smo tudi mi z njim osvojili dve kolajni: zlato v turškem pokalu in srebrno v ligi prvakov. Za njega imam samo izbrane in lepe besede. Želim si le, da bi nam lahko vsem pomagal.

[video: 66950 / ]

A bil je na izhodnih vratih. Ponudba Reala je bila resna …
Da. Bil sem ga pripravljen poljubiti v slovo. Ni skrivnost, da je želel zapustiti Turčijo in se preseliti v Real. Kot trener bi si to štel v čast. Jasno, ni mi bilo lahko. Vemo, kaj za našo ekipo pomeni Gašper, a prižgal sem zeleno luč. No, na koncu dogovor za plačilo 500 tisoč evrov odškodnine ni bil sklenjen. Trdim pa, da on spada v evroligo.

Kolebal je tudi o nadaljevanju reprezentančne kariere. Kakšno je bilo takrat stališče kluba?
Vemo, kakšna je situacija v košarki. Če bi bil selektor, bi si želel imeti najboljše fante. Če sem trener v klubu, pa bi rad imel svoje najboljše ob sebi. A oboje ni mogoče. Upam, da se bodo odgovorni pri Fibi in evroligi končno usedli za skupno mizo, saj najbolj trpijo ti fantje in košarka. Ob tem reprezentančnem oknu nisem imel treh fantov. Klubskim trenerjem je zato težko. Mogoče je lažje tistim klubom, ki imajo višji proračun in 12 enakovrednih fantov.

Upoštevamo pravila in delamo, kar lahko. Ni nam vseeno. Upam, da se to uredi, da bodo imeli fantje čas tudi, da si spočijejo. Ne morejo igrati takšnega ritma 70 tekem na sezono - kot v NBA. A mi imamo daljša potovanja, slabši so avtobusi, hoteli, nimamo čarterskih poletov … Fantje nimajo take regeneracije kot v ligi NBA.

Z Banvitom je bil Filipovski letos turški poklani prvak in podprvak Fibine lige prvakov. Z Banvitom je bil Filipovski letos turški poklani prvak in podprvak Fibine lige prvakov. Foto: Grega Valančič/Sportida

Edo Murić je pred dnevi ostal brez kluba. Obstaja možnost, da se vrne k vam?
Edo je bil lansko sezono zame zelo pomemben, ne toliko statistično kot povezovalno. Je igralec, ki je zelo dobro treniral, bil je v prvi peterki, pomagal je do dveh medalj, dajal je ton slačilnici. Bil sem zelo vesel, da sem ga imel. Problem Banvita je, da ne moremo pripeljat dobrih turških igralcev, ker so cene zelo visoke, zato smo morali narediti takšno ekipo, da imamo na položaju igralce, ki lahko držijo ritem, to pa so tujci. Imamo lahko samo šest tujcev, zato letos nismo mogli računati na Eda, ki pa je dobil odlično ponudbo Efes Pilsna in igral nekaj tekem v evroligi. Želim mu, da najde odličen klub, da dobi čim več minutaže, da si povrne dobre občutke, da bo srečen in zadovoljen. Po drugi strani imamo na položaju krila oziroma krilnega centra Gecima Tolgo, ki se je vrnil po poškodbi. Manjkal je polovico sezone, letos je prišel tudi v reprezentanco in on je tisti, ki ga moramo promovirati. Vloge v ekipi so bile tako razdeljene, da to sezono nismo mogli računat na Murića.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 22
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin