Zgodbe, ki so jih spisale francoske ceste

1903 – Pierre Giffard in Jules-Albert De Dion

Čeprav Francoza pravzaprav nista bila tekmeca na Touru, je njuno rivalstvo razlog, da dirka sploh obstaja.

Ob koncu 19. stoletja je bil francoski vojak obsojen in pozneje oproščen izdaje vojaških skrivnosti Nemcem. V Franciji so bila mnenja o njegovi usodi deljena. Zaradi tega so bili v državi celo številni protesti.

Na enem so Jules-Alberta de Diona na kolesu aretirali. Zgodbo je povzel Pierre Giffard, urednik takratnega vodilnega športnega časnika v Franciji Le Velo. To je Diona tako razjezilo, da je ustanovil novi, rivalski športni časnik L'Auto.

Sprva njegov medij ni bil tako uspešen, zato je skupaj s sodelavci iskal rešitev, kako priti na vrh. Sklical je delovni sestanek, na katerem so zaposleni predstavili zamisli za povečanje prodaje.

Mladi novinar Geo Lefebre je poudaril, da bi kolesarska dirka po Franciji prinesla tudi večje število bralcev, s čimer bi si zagotovil prevlado nad konkurenčnim Le Velom.

Leta 1903 so se odločili za organizacijo prve dirke po Franciji. Vse od takrat naprej je Tour največja dirka na svetu, ki je prinesla že ogromno zanimivih zgodb, tehtnica pa se je pri prodaji športnika nagnila na stran L'Auta.

1949 – Gino Bartali in Fausto Coppi

Prekaljeni maček in vzhajajoča zvezda. Leta 1939 je bil Gino Bartali nesporni kralj kolesarskega sveta. Na Touru se je lahko pohvalil s številnimi zmagami, prav tako tudi na domačem Giru. V šprintih je zmagoval brez težav, težave je imel v gorah.

Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja je na sceno prodrl njegov rojak Fausto Coppi. Nemudoma sta bila na nasprotnih polih. Skozi leta sta uprizorila številne boje na cesti, leta 1949 pa se je celo pojavil sum o prepovedanih substancah. Bartali naj bi celo vdrl v hotelsko Coppijevo sobo, da bi se prepričal, ali si je res pomagal s prepovedanimi substancami. Ostal je praznih rok.

V tistih časih so tekmovalci nastopali v Franciji kot del nacionalne ekipe. Pred začetkom sta podpisala mirovni sporazum, ki pa ni bil dolgo v veljavi.

Pred prvo etapo je Coppi podal izjavo: "Ekipa združenih 12 kolesarjev je močnejša kot ekipa, ki je razdeljena. Bartali ni ekipni kolesar in zato nikdar nisem rad dirkal z njim."

Tisto leto je zmagal Coppi, leto prej Bartali, oba pa se lahko pohvalita z dvema zmagama na Touru.

1989 – Greg LeMond in Laurent Fignon

Rivalstvo med Američanom Gregom LeMondom in francoskim matadorjem Laurentom Fignonom je bilo posebno. Leta 1989 sta se iz etape v etapo borila za rumeno majico vodilnega.

Fignon je bil v življenjski formi, okoli sebe imel izvrstno ekipo. LeMond te sreče ni imel, vendar je bil bolj pretkan. Oblečeno je imel bolj oprijeto majico, izbral je pravo taktiko in dodatek na kolesu, zaradi katerega je bil bolj aerodinamičen.

Na krmilu je imel namreč nastavek, na katerega je naslonil komolce in se postavil v prežo, ki je imela manj upora. Sicer je bilo v pravilih, da so imeli lahko kolesarji tri točke na kolesu, ki so jim omogočale počitek (pedali, sedež in krmilo). Fignonova ekipa se ni pritožila zaradi dodatka, ki je pomagal LeMondu.

Greg LeMond in Laurent Fignon sta leta 1989 uprizorila izjemno dirko. Na koncu je zmagal LeMond z osmimi sekundami prednosti, kar je do zdaj zmaga z najmanjšo razliko. Foto: Reuters

Pri taktiki je bil prav tako pred Fignonom. Ko so se drugi kolesarji odločali za napad, je nadaljeval v svojem tempu. Ni se oziral nad dogajanjem okoli sebe. V številnih etapah se je prilepil na Fignonovo kolo in tako glavnino dela prepustil tekmecu.

Kljub vsemu je Francoz začel pridobivati prednost v skupnem seštevku. Prav tako je francoskemu časopisu potožil, da je LeMond sebičen. Američan mu ni ostal dolžan in je pristavil, da Fignon česa takega ne bi smel reči. Evforija je bila na vrhuncu. Francozi so upali, da bodo po letu 1985 prišli do nove zmage. Vse od takrat, ko je zmagal Bernard Hinault, je namreč že trajala francoska suša na domači dirki.

Fotografi so zasledovali kolesarja na vsakem koraku, televizijske hiše so jima bile nenehno za petami. Fignon se je znašel celo v pretepu z enim od fotografov. Ta ga je nato tožil, a tožbo izgubil.

Ko si je francoski kolesar pred zadnjo etapo prikolesaril 50 sekund prednosti, so bili v deželi galskih petelinov v deliriju.

Pred njima je bila le še 24 kilometrov dolga etapa od Versaillesa do Elizejskih poljan. A se je Fignon spopadal s poškodbo, kljub temu pa je bil prepričan, da tekmec ne bo mogel vsak kilometer pridobiti dveh sekund.

Po prihodu v cilj se je zgrudil. Ko je prišel k sebi, je vprašal: "In?" Odgovora ni dobil. Vprašal je še enkrat, ko mu je nekdo dejal, da je LeMond odpeljal neverjetno in prišel v cilj s prednostjo 58 sekund.

To je bila velika bolečina za Fignona. Ležal je na tleh in razmišljal o osmih sekundah, ki so ju na koncu ločile. To je bila tudi zmaga z najmanjšo razliko med prvouvrščenima.

Jan Ullrich in Lance Armstrong

Nemški kolesar Jan Ullrich je do velike zmage na Touru prišel kot mladenič leta 1997. Strokovnjaki v kolesarstvu so predvidevali, da bo nadaljeval zmage v naslednjih izvedbah, vendar mu ni nikoli več uspelo stopiti na vrh.

Leto pozneje je bil drugi za Marcom Pantanijem, nato pa trikrat za Lanceom Armstrongom, ta je nato zaradi dopinga izgubil vse naslove.

Njuno rivalstvo je bilo veliko. Leta 2018 ga je Američan obiskal, potem ko je Ullrich zapustil psihiatrično ustanovo. "Ker ga imam rad, sem ga obiskal. Obisk ni bil dober. Bil pa je najpomembnejša oseba v mojem življenju," je dejal Armstrong.

Armstrong je cenil Ullricha. Foto: Getty Images

Ullrich je imel v preteklih letih težave z alkoholom in drogami, ki so ga prikovale na najnižjo točko življenja. Tako kot Armstrong je tudi Ullrich priznal, da si je v karieri pomagal s prepovedanimi substancami.

"Nobenega se nisem bal. Nobeden me ni tako motiviral kot on," so bile Američanove besede.

Verjetno se starejši ljubitelji kolesarstva spomnite, kako je Armstrong s tekmeci tekmoval tudi z besedami. V 10. etapi leta 2001 pa je na ikoničnem vzponu Alpe d'Heuz Nemcu namenil le svoj znan pogled, se ozrl nazaj v njegova očala in se odpeljal etapni zmagi naproti.

Druga anekdota, povezana z njima, pa je bila v 15. etapi leta 2002. Armstrong je ob stiku z gledalcem padel. Ullrich in preostali so se odzvali pošteno in ga počakali. To etapo je nato Armstrong osvojil in povečal prednost v skupnem seštevku na 1:07. Na koncu je ta znašala 1:01, kar je bila Američanova zmaga z najmanjšo končno razliko.

2000 –  Lance Armstrong in Marco Pantani

Pirat, kot so rekli Italijanu Marcu Pantaniju, je v karieri enkrat osvojil sloviti Tour. Leta 1998 mu je to uspelo, a nikoli v času Armstrongove "vladavine". Leta 2000 sta se borila v številnih etapah, uprizorila številne napade, o katerih še danes govori kolesarski svet.

Pri vožnji na Mont Ventoux v Pirenejih sta pustila vse tekmece za seboj. Armstrong je sprva zaostajal, nato Italijana ujel in skupaj z njim prikolesaril v cilj. Po etapi je dejal, da je etapno zmago prepustil tekmecu.

Marco Pantani je osvojil dirko leta 1998. Foto: Reuters

A so zatem stvari postale osebne, saj je Armstrong poimenoval Pantanija Elefantino (slonček). Ob tem je mislil na njegova velika ušesa. Pirat mu ni ostal dolžan. Zavedal se je, da ga želi Američan spraviti iz tira: "Če Armstrong misli, da je Toura konec, se moti. Ni še opravil z mano. Pantani ne potrebuje Armstronga, da mu da zmago."

"Vsi vemo, da sva si izmenjala številne besedne dvoboje, zlasti v medijih. Če sem pošten, nisva marala drug drugega. Vendar je bil šport vedno boljši z njim. Če sem bil jaz mizar, je bil Pantani umetnik. Če bi se srečala v drugačnih okoliščinah, bi se razumela in bi lahko bila prijatelja," je opisal Armstrong.

2009 – Alberto Contador in Lance Armstrong

Tour de France je leta 2009 doživel veliko bitko med kolesarjema Astane. Kapetansko vlogo sta imela Lance Armstrong in Alberto Contador. Boj sta bila že znotraj moštva. Nihče ni želel popustiti, oba pa sta želela rumeno majico vodilnega.

Armstrong se je po bitki z rakom vračal in verjel, da se mu bodo vsi podredili. A je naletel na trmastega Španca, ki se mu ni uklonil. Contador je tisto leto prišel do druge skupne zmage na Touru, pozneje pa je sporočil, kaj vse se je dogajalo.

Napeto je bilo že pred štartom, je poudaril Contador: "Leta 2007 sem osvojil Tour, leto pozneje Vuelto in Giro. Ker nismo smeli nastopiti leta 2008, sem imel željo, da zmagam tudi ob vrnitvi leta 2009. Lance se je vračal v svet kolesarstva, a zmaga lahko le eden. V enem izmed popoldnevov sem šel v njegovo sobo na pogovor in mi je dejal, da je zanj bolje, če jaz osvojim Tour. To je bilo pred kronometrom v Monaku. Pri vsaki večerji je bila velika napetost. Bolj za sotekmovalce kot za naju. Nato sem pozneje na Twitterju zasledil, da je dejal: "Na kronometru bomo videli, kdo je vodja."

Nasmeh za občinstvo, v ozadju pa podle igre. Lance Armstrong je igral svojo igro, Alberto Contador nato svojo. Foto: Getty Images V deveti etapi je bil Contador na domačem ozemlju, v Andori, v skupnem seštevku pa je zaostajal za Američanom: "Vodstvo ekipe je pred etapo dalo navodilo, da bomo vozili umirjeno in naj ostanemo skupaj. Ko pridemo do klanca, naj se držimo svojega tempa in naj nas ne zanima okolica. V postelji sem razmišljal, zakaj je tako. Prišli smo do gorskih etap, na katere sem čakal, zdaj pa mi rečejo, naj kolesarim umirjeno? Odšel sem do ekipnega kolega, ki je imel nevtralen pogled. Preden boš na levi in boš videti kot bedak, raje bodi tak kot on, mi je dejal. Najprej je napadel Evans, nato Van der Broeck. Rekel sem si, zdaj je moj čas. Napadel sem, ju ujel in prišel na vrh sam. V skupnem seštevku sem prehitel Armstronga. V avtobusu je nato vladala velika napetost."

Športni direktor Johan Bruyneel, ki je bil Armstrongov podpornik, je poudaril, da se dogodki v etapi niso zgodili, kot so načrtovali, in vprašal, ali bi rad kdo kaj povedal. Lance je dvignil roko in poudaril, da Contador ni spoštoval ekipne taktike. "Če bi rad spoštovanje, si prvi, ki ga moraš pokazati. Žalil si mene in ekipo že vse od začetka leta. Zaustavil me je in dejal: OK, Pistolero. Zavladala je tišina. Ko so se vrata avtobusa odprla, so ga vsi nemudoma zapustili. Na njem sva ostala z Armstrongom. Izgovoril je grde besede: 'Ne zaj... se z mano.' To je sodu izbilo dno," je dejal Contador, ki je podle igrice doživljal že vse leto.

Spominja se, kako so ga pred dirko poskušali spraviti iz tira. Pred kronometrom je moral kupiti aerodinamično sprednje in zadnje kolo, ekipa je imela le dvoje koles in sta bili, jasno, rezervirani za Lancea.

2012 – Richard Virenque in Bradley Wiggins

V Maroku rojeni Richard Virenque ni nikoli v karieri osvojil Toura, zato pa je prikolesaril do sedmih pikčastih majic, ki pripadajo najboljšemu hribolazcu na dirki po Franciji.

Zato pa je bil v ospredju leta 1998, ko je izbruhnil velik dopinški škandal. Čeprav sprva ni želel priznati, da je bil del črnega posla, je na koncu le priznal, da si je pomagal z nedovoljenimi poživili.

Bradley Wiggins je bil britanski junak. Pred svojo zmago na Touru, ki je bila edina, se je spravil nad upokojenega francoskega kolesarja. Foto: Reuters

Kljub vsemu ga v domači Franciji cenijo, svoje delo pa opravlja kot televizijski komentator. Leta 2012 je Wiggins za britanski časopis pisal blog in v enem izmed njih se je dotaknil teme, da sam ne bi nikdar šel na pot grešnika. Prav tako je poudaril, da upokojeni kolesar Virenque v Veliki Britaniji ne bi imel takšnega statusa, kot ga ima še vedno uživa v Franciji.

"Presenečen in razočaran sem, da se je Wiggins spravil name na takšen način. Kaj je sploh namen? Ne razumem. Nimam se za heroja. Če me v Franciji spoštujejo, nimam nič pri tem. Moja kariera je imela vzpone in padce. Po kazni sem imel možnost, da se vrnem, in trdo sem delal."

Virenque je še poudaril, da Wigginsu manjka karizma, da bi moral bolj napadati, če si želi pokoriti Tour. Nekaj tednov pozneje je Otočan osvojil svoj edini Tour in Francozu zaprl usta.

2014 – Bradley Wiggins in Chris Froome

Sir Bradley Wiggins je bil po veliki zmagi leta 2012 mož, ki so ga na Otoku spoštovali in kovali v zvezde. Z zmago se je zasidral v srca Britancev. Verjeli so, da mu lahko v prihodnje še uspe nositi rumeno majico najboljšega na Touru.

Videti je bilo, da ima vse postlano z rožicami. Takrat se je lahko pohvalil tudi z olimpijsko zlato medaljo v domačem Londonu, nazivom športna osebnost leta …

Foto: Getty Images

A je prišel Chris Froome, ki je osvojil Tour leta 2013, ko se je Wiggins odločil za nastop na Giru, ter v Italiji tudi zmagal.

Za leto 2014 se je pričakovalo, da bosta oba člana ekipe Sky nastopila na največji tritedenski dirki, vendar se je vodstvo ekipe odločilo, da bo kapetan Froome, kar je bil velik udarec za Wigginsa, ki se je odločil, da Tour celo izpusti.

Froome je dobil notranji dvoboj, a tisto leto ni dočakal zmage, potem ko je zaradi padca predčasno končal dirko po Franciji, ki jo je nato osvojil še trikrat zapored med letoma 2015 in 2017.

2017 – Mark Cavendish in Peter Sagan

Največ etapnih zmag na Touru nimajo končni junaki, temveč šprinterji. Med tistimi, ki sta jih zbirala kot po tekočem traku, sta bila v preteklosti Britanec Mark Cavendish, ki je v zadnjih letih nastopal tudi na dirki Po Sloveniji, in Slovak Peter Sagan.

Na cesti sta tekmeca, čeprav različna tipa šprinterjev, in tudi prijatelja, ki spoštujeta drug drugega. Prvi ima 30 etapnih zmag na Touru, drugi 12.

Leto 2017 sta morala oba predčasno končati dirko. Britanec zaradi poškodbe, Sagan zaradi diskvalifikacije. V četrti etapi sta se namreč borila za zmago. V gneči je Slovak s komolcem zadel Cavendisha, da je ta padel po tleh in se poškodoval. Sagana je disciplinska komisija nato diskvalificirala, a ta dogodek ni vplival na njun odnos.

"Sprejel sem odločitev, da moram zapustiti Tour, vendar se z njo ne strinjam, ker nisem naredil nič narobe. Žalostno je, da je Mark padel. Dobra novica je, da si bo lahko opomogel. Opravičujem se mu. Vendar ste sami videli, da je bil šprint nor," je po dogodku dejal Sagan.

"S Petrom se dobro razumeva, nisem pa privrženec komolčkanja. Padec je padec, vendar bi rad le vedel, kaj je bilo s komolcem. S Petrom imava dober odnos, a bi se rad z njim pogovoril," je takoj po etapi dejal Cavendish, ki je pri padcu, pri katerem je pristal v zaščitne ograje, utrpel zlom ramenske lopatice, potem ko je pristal na desni rami, ki jo je imel poškodovano že pred leti.

2020 – Chris Froome, Geraint Thomas in Egan Bernal

Izkušena britanska mačka proti 23-letnemu Kolumbijcu. Chris Froome, Geraint Thomas in Egan Bernal so vsi člani Ineosa, v ekipi pa verjamejo, da imajo v svojih vrstah kolesarja za nov pohod pri osvajanju Francije.

Zadnjih pet zmag je njihovih. Ekipa se je prej imenovala Team Sky in v takratnem dresu sta do zmag prišla Froome in Thomas, zadnji junak pa je postal Bernal. Pohvali se lahko, da je prvi zmagovalec v dresu Ineosa.

Egan Bernal se zaveda, da tekmuje v britanski ekipi, v kateri sta Britanca Froome in Thomas. Če bo v igri za zmago, se mu ne bo podredil. Foto: Reuters

In kaj je v tej ekipi tako zanimivo? Če gledamo leto 2018, je bil prvi favorit Froome, vendar se je na koncu zgodba obrnila in je veliki junak postal Thomas. Lani je britansko moštvo dirkalo zanj, vendar je vse presenetil zdaj 23-letni Bernal, ki je spravil svoje Kolumbijce v ekstazo.

Postal je najmlajši zmagovalec Toura v več kot 100-letni zgodovini. In kako bodo razdelili vloge letos? Prav vsi želijo v rumeni majici pripeljati na cilj na Elizejske poljane, zato bo zanimivo videti, kako se bodo kolesarji vedli v ključnih etapah.

Mladi Bernal je jasen: "Razumem, v kakšnem položaju je ekipa. Verjamem, da bi bilo za njih zanimivo petič osvojiti Tour s Chrisom ali drugič s Thomasom. Ne nazadnje sta britanska kolesarja v britanski ekipi. Zato je to zanje nekaj posebnega. Razumem položaj, vendar gledam na svoj položaj. Mlad sem in sem že osvojil eno dirko po Franciji. Ne bom zavrgel priložnosti, da bi mi uspelo še drugič. To je zagotovo. Da bi se žrtvoval ob dejstvu, da sem 100-odstotno pripravljen … Ne verjamem, da bom to naredil. In tega ne bo naredil nobeden od njiju."