SiolNET. Sportal Kolesarstvo
1,12

termometer

  • Messenger
  • Messenger
KOLUMNA URŠKE ŽIGART

Urška Žigart je zaradi svojega Tadeja Pogačarja nervozna

1,12

termometer

Urška Žigart
Urška Žigart je z mislimi vseskozi na Touru. Foto: Osebni arhiv Urške Žigart

Zadnjič me je na kolesu prehitel avto s slovensko registrsko tablico in ženska na sopotnikovi strani mi je pomahala. Podzavestno sem kar malo pospešila, da bi ju ujela na križišču in mogoče slišala kakšno našo besedo. Saj sem že kar hitra na kolesu, ampak vseeno jima je uspelo pobegniti. Morda malce pogrešam Slovenijo, a sem se zdaj že precej navadila na življenje na Azurni obali.

Verjetno se spomnite, da je bil Tadej februarja v Združenih arabskih emiratih v karanteni. Skupaj s potovanjem in dirko ga takrat ni bilo doma skoraj en mesec. Takrat sem bila sama v Monaku in priznam, da mi je bilo, čeprav je to zdaj najin dom (oproščam se mami Darji in mami Marjeti, ker vem, da ju malo zaboli, ko s Tadejem to rečeva), tukaj precej težko. Ves dan sama v stanovanju, kjer je tišina. Sama na trening – tišina. Sama v trgovino – francoščina.

S Tadejem sva kljub triurni časovni razliki ogromno časa preživela na telefonu, a ne samo, da bi njemu minil čas v hotelski sobi, tudi zato, da je minil čas meni. Slišala sva se zjutraj, potem sem ga tu in tam poklicala tudi na katerem od daljših klancev in si predstavljala, da sva skupaj na kolesu, potem pa sva visela na telefonu še skoraj ves popoldan. Ko je šel spat, sem malo pospravila po stanovanju, pogledala kakšno serijo in se nato tudi jaz ulegla v prazno posteljo.

Wout Van Aert Sportal Še ena zmaga Rogličevega kolega, Pogačar med poraženci dneva

"Zraven je pisalo, ali sem nora, da grem v takem na trening"

Urška Žigart Foto: Peter Podobnik/Sportida Od prejšnje kolumne, sredi julija, je bil Tadej vsega skupaj doma le nekaj dni, preden sem jaz šla na evropsko prvenstvo, on pa na Tour de France. A zdaj sem vsaj vedela, kaj me čaka, ko gre na priprave, in v strahu pred ponovno tišino sem se pripravila. Komaj sem čakala na tistih nekaj dni s Tadejem, ko se vrne, vmes pa poskrbela, da mi je čas minil čim hitreje.

S prijateljem, s katerim sva skupaj trenirala atletiko in se družila še v srednji šoli, sem se dogovorila, da pride na obisk. Blaž je Monako že videl, a glede na omejene možnosti potovanja letos je nekaj dni na Azurni obali zagotovo dobrodošel dopust, zato ga nisem dolgo prepričevala, da mi pride delat družbo. Seveda sem sama normalno nadaljevala treninge, on pa je dopoldneve porabil za raziskovanje in kopanje. Že prvi dan, ko je šel na sprehod po Monaku, po kaki uri in pol, sem dobila njegovo sporočilo, v katerem je bilo nekaj tistih smeškov, rdečih v obraz in s kapljo potu na čelu. Zraven je pisalo, ali sem nora, da grem v takem na trening.

Urška Žigart Sportal Urški se je zaradi Tadeja Pogačarja pošteno dvignil utrip: Minuta se je vlekla kot ura

"Ne morem verjeti. Dolgo je trajalo ..."

Urška Žigart Foto: Osebni arhiv Urške Žigart Konec julija je v na Azurni obali čez dan približno 33 stopinj in 75-odstotna vlažnost. Na klancih števec kaže tudi po 36, 37 stopinj. A stopinje niti ne pomenijo največje razlike. Včasih kaže le 26, pa imaš zaradi vlažnosti občutek, kot da si v savni. Zdaj sem se že malo navadila. Veliko večkrat je pač treba vmes napolniti bidone in upoštevati srčni utrip, da se ne pregreješ prehitro.

Včasih kdo reče, zakaj ne grem na trening zjutraj ob 7. Bi šla, če bi se morala samo peljati kaki dve uri, za kar konkreten zajtrk ne bi bil potreben. Tudi moji starši včasih niso razumeli, da trening ni samo to, da se malo pelješ s kolesom sem in tja. To sem delala včasih na morju, skupaj z njima. Ob 7. uri pred vročino na kolo, potem smo se ustavili na tržnici in kupili svežo zelenjavo in svež kruh in doma pojedli zajtrk, po katerem smo se odpravili na plažo. In tako bom tudi jaz čez nekaj let na morju s svojimi malimi Urškami, za zdaj pa je treba na kolo tudi v vročini. Navsezadnje tudi štarti dirk niso zgodaj zjutraj, ampak nekje okoli 12, ko je sonce najvišje.

Čudim se, da so nekateri presenečeni, da jim ni šlo na vroči dirki. Kako pa bi? Če delaš intervale zjutraj na svežini, na dirki pa je treba pritisniti popoldne, ko pripeka z vseh strani, pač ni isto. Sonce zgoraj, asfalt spodaj, pa tudi vsi okoli tebe v skupini že žarijo. Včasih te tudi kljub privajenosti na vročino kdaj "speče". Pride tak dan. Ravno zadnjič sem Tadeju veselo napisala sporočilo, da je bilo 36 stopinj, pa sploh nisem čutila, niti opazila, dokler nisem pogledala številk s treninga na računalniku. Sama sebi sem rekla (dostikrat se zgodi, da se v mislih pogovarjam sama s sabo na treningu): "Ne morem verjeti. Dolgo je trajalo, ampak po petih letih na kolesu sem končno dobra tudi na vročini!"

Primož Roglič Sportal Rogliču vseeno, kaj bi bilo, Pogačar se je za pomoč v težkih trenutkih zahvalil Janu

Imeli sva policijsko spremstvo po Genovi

Urška Žigart Foto: Osebni arhiv Urške Žigart Kaj mislite, da je bilo naslednji dan ... Cele štiri ure in pol sem trpela, kot da sem prvič na vročem. Spila sem sto bidonov, cel dan sem imela odprt dres, pa se vseeno nisem mogla ohladiti. Vroče mi je bilo v ušesa, na intervalih sem skoraj umrla, ko sem prišla domov, pa bi lahko z mene postrgali več soli, kot bi je Martinu Krpanu uspelo pretovoriti na svoji kobili.

Vroče je bilo tudi na dirki z makadamskimi odseki Strade Bianche v Toskani, kjer sem se na pol poti (med Monakom in Slovenijo) srečala z mamo in atijem. Srečna sem bila, da mi tega ni bilo treba dirkati, da sem samo navijala za naše punce in za Tadeja. Muka je bila že samo sedeti v senci in čakati na karavano, saj je bilo tisti dan skoraj 40 stopinj. Navijat je prišla tudi Tadejeva družina in čeprav zaradi ukrepov zaradi novega koronavirusa Tadeja nismo mogli videti od blizu, mislim, da je veliko pomenilo že to, da smo vsi bili tam.

Po dirki je mami prišla z mano v Monako. Nekje sredi noči sva se okoli Genove zaradi del na cesti malo izgubili in imeli bližnje srečanje s policijo, a nekako mi je s svojo polomljeno italijanščino uspelo obrazložiti, da ne najdeva novega uvoza na avtocesto proti Ventimiglii. Odnesli sva jo brez kazni za prevoženo rdečo luč in imeli še policijsko spremstvo po Genovi. Mami se je veselila tedna dni na morju, jaz pa sem se spet veselila družbe. Prvih nekaj dni si je še iskala delo po stanovanju in čistila, medtem ko sem jaz bila na treningu, zadnje dni, preden se je vrnila domov, pa sem ji posodila eno od svojih koles, ki sem ga lani dobila za darilo od gospoda Ernesta Colnaga.

THUMB - Mavi Garcia - Ale BTC City Ljubljana Sportal V južni Franciji zmaga za BTC

"Videti je, kot da zna vedno ostati miren. Na žalost jaz ne."

Tadej Pogačar Foto: Reuters Za Tadeja se je približevala najdaljša dirka na koledarju, Milan–Sanremo, ki se konča slabo uro od Monaka. Komaj sem čakala cilj, ves dan sem bila malo na trnih, pa ne zaradi dirke, ampak ker se končno vidiva in končno pride domov. Za tistih 22 ur, ki so minile prehitro, a so bile dovolj, da se zaveš, kaj v življenju res največ pomeni. Dan brez kolesa, brez obveznosti in dan, poln najlepših trenutkov. Že naslednji dan naju je spet čakalo poslavljanje na letališču, ko je odpotoval na dirko Criterium du Dauphine, zadnjo pripravljalno dirko pred Tour de France.

Pred dirko ni bil posebno živčen, kar je tudi ena izmed njegovih značilnih lastnosti na dirkah. Videti je, kot da zna vedno ostati miren. Na žalost pa jaz ne. Ko je izgubil nekaj časa na zaključnem vzponu na drugi etapi, sem se podzavestno malo prestrašila. Pa ne, ker bi mislila, da ni dosegel dobrega rezultata, ker je zame on tako ali tako vedno najboljši, ampak zato, ker sem videla, da se na kolesu ne počuti tako dobro kot ponavadi. Zame ni pomembno, kateri po vrsti pripelje čez črto, kakšen rezultat doseže, ampak da uživa v tem, kar počne, in se zdrav ter vesel vrne domov. Takrat sem se prav na hitro odločila, da po svojem drugem PCR-testu, te moramo zdaj opravljati pred vsemi dirkami, skočim do Savojskih Alp.

Prva dirka po premoru

Urška Žigart Foto: Osebni arhiv Urške Žigart No, šest ur vožnje z avtom, ampak v primerjavi z veliko potovanji na dirke to niti ni toliko. Ker sem bila zaradi svoje prihajajoče dirke Giro dell’Emilia testirana, sva se lahko mirne duše videla tudi malo od bližje, ne samo na dirki, ampak tudi v hotelu. Prinesla sem mu tudi sveže "piškote" (jaz še vedno pravim "kekse" in to je edina beseda, pri kateri se nama še ni uspelo dobiti na pol poti, "na Trojanah"), mu malo povedala o svojih prigodah in mu misli odvrnila od dirke. Brez olepševanja, na dirki je pač šlo vsak dan "ko sto mater" in Tadej je bil zadovoljen z rezultatom, a najlepše ga je bilo videti v zadnji etapi, čeprav bi se verjetno odvila drugače, če bi v dirki ostali vsi, ki so prejšnji dan imeli nesrečo s padci.

V zadnji etapi je bilo videti, da se končno počuti dobro, da si želi dirkati in napadati, ne le, da drži tempo prvih. To je bila njegova prva etapna dirka po premoru zaradi koronavirusa in potreboval je nekaj dni, da pride v tekmovalni ritem. Ravno prav, pred največjo dirko na svetu.

Še prej pa vožnja do Bologne, kjer je mene čakala prva dirka po premoru. Kratka ravninska dirka s kratkim, a zelo strmim, zaključnim vzponom na baziliko San Luca. Stavile smo na Tatiano Guderzo in Eugenio Bujak in druga je na žalost morala menjati kolo sedem kilometrov do cilja, potem ko so ji zaradi stika z drugo kolesarko počile špice na sprednji "feltni". Dobro, da se ji je uspelo obdržati na kolesu in ko je v radio zakričala, kaj se je zgodilo, sem se obrnila nazaj in videla fluorescentno postavo ob kolesu. Takrat začnejo misli v glavi delati bolj kot matematika, ne več v povedih, in vse se zgodi v sekundi. Eugenia je "leader", to pomeni, da jo moram počakati.

V ozadju ogromen pogon

Tadej Pogačar Foto: Reuters Roke takoj na zavore in rahlo spuščam skupino pred sabo. Gledam nazaj, kje je in kdaj naj začnem voziti pred njo in ji delati zavetrje, da ona prihrani čim več energije. S svojo konstitucijo na žalost po ravnini in na vetru ne morem narediti veliko, a sem ji lahko pomagala vsaj mimo nekaj avtov v karavani in izpraznila svoj rezervoar zanjo. Vedela sem, da je s tem konec možnosti za moj rezultat, a so bila taka navodila in v čast mi je, da lahko pomagam v teh primerih, če to doprinese ekipi. Na žalost se je to zgodilo preblizu cilju in hitrost skupine je bila zelo visoka, Eugenia pa je porabila preveč energije za lovljenje, ki bi jo sicer  imela na razpolago na zaključnem klancu. Kljub temu, da ni dosegla rezultata, ki bi ga sicer bila zmožna, taka dejanja pokažejo ekipni duh, ki je v našem športu zelo pomemben.

Na prvi pogled se povprečnemu človeku, ki vidi na stopničkah samo enega iz ekipe, zdi drugače, a mislim, da smo to temo že velikokrat obdelali. Čisto sam ni zmagal še nihče. Poleg vseh pomagačev so tu še maserji, mehaniki, športni direktorji in vsi ostali člani menedžmenta ekipe, ki so prevečkrat pozabljeni nekje v ozadju.

Upam, da mi Tadej ne bo pobral preveč živčkov

kronometer Tadej Pogačar Urška Žigart Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida S Tadejem sva komaj čakala, da se tudi midva doma umakneva v ozadje za tri dni in pozabiva na vse drugo. Razen na PCR-teste za covid-19. Mislim, da naju medicinska sestra v bližnjem laboratoriju prepozna že kljub maski. Kaj več o mojem evropskem prvenstvu drugič ali pa tudi nikoli, saj je bolj malo povedati.

Zdaj pa sem že prilepljena na zaslon, gledam Tour de France in se pripravljam na svojo naslednjo dirko Tour de l’Ardeche. Začelo se je super, a pot do Elizejskih poljan je še dolga. Upam, da mi Tadej ne pobere preveč živčkov, saj moram tudi jaz s svojo ekipo malo pobrcati na francoskih klancih.

Vrtite pedale še naprej in držite pesti, da vse skupaj mine srečno, brez padcev, predvsem pa, da speljejo prav vse etape na poti do Pariza!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 11
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin