SiolNET. Sportal Kolesarstvo
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Športni fenomen: leta 2012 prišel iz skokov v kolesarstvo, zdaj zre proti ekipam WorldTour

2

termometer

Za kolesarja Adrie Mobila Primoža Rogliča lahko rečemo, da je fenomen. Iz smučarskih skokov je presedlal na kolo in po vsega treh letih že zre proti ekipam, ki so del znamenitega Toura in Gira.

Pred slabim desetletjem smo govorili, da ima Slovenija v Primožu Rogliču nadarjenega skakalca, ki je nase opozoril pri 16 letih z zmago na celinskem pokalu v Planici, na najvišji stopnički pa stal še leto dni pozneje. Odličen je bil tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu, na katerem je bil na posamični tekmi najboljši peti, leto dni prej pa je v Kranju preskočil tudi Severina Freunda in Romana Koudelko. Pohvali se lahko celo z zlato in srebrno ekipno medaljo na teh dveh prvenstvih. Kariera se nato zaradi težav s kolenom in drugimi dejavniki ni nadaljevala tako, kot si je želel. Ker je izgubil tiste metuljčke, ki so ga držali v skakalnem svetu, se je odločil, da konča kariero. To se je zgodilo leta 2012, ko je bil star 22 let. Prodal je motor in si kupil kolo, od takrat pa si tlakuje kolesarsko pot. Preskočil je ogromno razredov kolesarke šole, zaradi dobrih testov in rezultatov na rekreativnih dirkah (vzponi) pa takoj dobil priložnost pri največjem slovenskem klubu Adrii Mobilu. V treh letih je tako napredoval, da je že zmagal na etapni Dirki v Azerbajdžanu, bil drugi na petdnevni Dirki po Hrvaški, leta 2014 zmagal na etapi v Azerbajdžanu, na enodnevni dirki Hrvaška–Slovenija … Hitro napreduje, čeprav ima pred seboj še ogromno učnega gradiva, tudi poglavje, kako priti do ekipe WorldTour.

Čeprav ste zdaj že tretje leto kolesar, vas skoki še kar naprej spremljajo, saj ste se z njimi dolgo časa ukvarjali. Zakaj ste končali skakalno zgodbo? Preprosto se nisem več videl v koži smučarskega skakalca, da bi nadaljeval. Padla je motivacija, na to pa so vplivale težave s kolenom in druge stvari. Vse skupaj se je nabiralo. Na hitro sem sklenil kariero. Po naključju sem dobil kolo in prodal motor ter videl, da se v redu peljem. Sprva sem malce naivno mislil, da bom postal kar kolesar. Nisem vedel, kako moram trenirati, kdaj … Zdaj mi je uspelo in vesel sem, da mi je.

Čeprav ste zajadrali v kolesarske vode, pa vas ljudje še vedno povezujejo s skoki. Vas to moti? Ne, popolnoma nič. Zakaj bi me? Nimam česa skrivati. Tudi v skokih sem imel v redu kariero. Vedno povem, kar mislim.

Veljali ste za velikega talenta. Pri 16 letih ste na primer zmagali na tekmi celinskega pokala v Planici … Ko sem bil uspešen, se mi tudi v najslabših sanjah niso prikazovali takšni scenariji, a to je čar življenja. Nikoli ne veš in ne moreš biti vedno stoodstotno prepričan o tem, kaj te čaka. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem spoznal oba športa. V čast mi je, da sem bil v skokih v nekem vrhu in videl, kako delajo najboljši. Enako zdaj v kolesarstvu spoznavam, kako deluje ta povsem drugačen svet.

V vitrini imate tudi ekipno zlato in srebrno medaljo z mladinskega svetovnega prvenstva, med posamezniki ste bili celo peti. Se spomnite, da ste bili na mladinskem svetovnem prvenstvu v Kranju celo pred letošnjim skupnim zmagovalcem Severinom Freundom? Tega, da sem bil pred njim, se ne spomnim (smeh, op. p.). Tako je bilo. Kot sem dejal, to je čar življenja. Z Jurijem Tepešem sva bila skupaj vso mladost, ker sva ista generacija. Premagoval sem tudi te, ki so zdaj dobri. Spomnim se, da sem velikokrat preskočil Romana Koudelko. Za vse te fante sem zelo vesel, da jim je uspelo.

Ste pa kot skakalec tudi občutili, kako trdo je pristati na skakalnici. Vaš padec v Planici je bil videti grozljivo. Je pustil posledice? Padca nisem vzel kot nekaj slabega, ker bi se mi to slej ko prej pripetilo. Lahko rečem mladost – norost. Nisem se oziral na ta padec, se ga pa ne spomnim (smeh, op. p.). Po njem sem sem treniral povsem normalno.

Omenili ste svojega vrstnika Jurija Tepeša. Kakšen je bil? Jurij je bil zelo v redu. Še vedno sva zelo dobra prijatelja.

On je nor na avtomobile, vi ste imeli motor. Sta se že takrat spogledovala s tem svetom, čeprav še nista imela izpita? Spomnim se, da smo vozili karting. Tam se je videlo, da smo mahnjeni na bencin.

Verjetno ste trenirali tudi s Petrom Prevcem, ki je sicer tri leta mlajši od vas, oziroma z njim tekmovali na mednarodnih tekmah. Z njim nisem treniral, ker je prišel pozneje, sem pa skakal z njim. Ko sem sam skakal, še ni bil tako dober. Ničesar ne morem povedati o njem, ker je bila razlika v letih ali pa se ne spomnim dobro. Sicer pa je super človek. Izjemno sem vesel, da mu gre tako dobro. Noro je, kaj dela!

Redno spremljate skoke? Spremljam jih. Zelo rad grem tudi na tekme, če je le čas. V Planico nisem mogel, ker smo bili na Pagu. Žal mi je, da nisem mogel biti tam. Če bom imel poleti čas, se bom zapeljal na kakšno tekmo in jih pogledal ter se z njimi pogovoril. So vendarle osebe, s katerimi smo bili skupaj po deset let. Vedno jih je lepo videti.

Kako ste kot nekdanji skakalec doživeli letošnjo Planico in razplet pri vrhu v boju za veliki kristalni globus? Prevcu je malo zmanjkalo. Navijal sem, kolikor se je dalo, da bi Pero dobil veliki kristalni globus. Na Pagu televizije nisem mogel spremljati, ko sem se vrnil, pa sem videl, kaj je bilo. Vem, da v skokih ni dogovarjanja in taktiziranja, da bi nekdo rekel, jaz bom skočil 100, ti 105 metrov … Toliko, kot skočiš, skočiš. Vsak si želi čim dlje. Verjamem, da je bil povsem pošten boj, in nimam česa dodati.

Bi še kdaj skočili? Od takrat, ko sem nehal, še nisem. Skočil bi v Kisovcu, na večji napravi pa ne.

Niso pa le skoki tista stvar, ki je pri vas v ospredju. Kako je s tatuji? Že nekaj let si nisem dal nič tetovirati, ampak bi si dal še kaj. Časa ni oziroma potrebujem navdih. Ne morem si kar nekaj narisati. Zdaj imam dva tatuja in oba mi veliko pomenita. Tetoviral pa bi si še nekaj stvari. Zakaj so vam všeč? Kaj vam pomenijo? Takrat, ko sem si naredil tatu, mi je pomenil samozaupanje, ponos in zadovoljstvo.

Si boste tetovirali kakšno kolesarsko gonilko ali kaj podobnega iz sveta svojega novega športa? Tega pa ne verjamem. Potem bi si moral že kakšen skakalni motiv tetovirati. Je pa veliko tega v kolesarstvu. Polno je različnih tetovaž.

Na podlagi česa se odločite za tetovažo? Vsak si naredi tatu zaradi določenega razloga.

Kako bližnji sorodniki gledajo na to? Na izdelavo prvega tatuja me je peljala mami. Takrat sem bil star 18 let. Nekdo mi je moral dati dovoljenje (smeh, op. p.). Vsi so to lepo sprejeli.

Vrniva se k športu. Bi lahko primerjali skoke in kolesarstvo? Kje je težje? Vsak vrhunski šport je drugačen in vsak od posameznika zahteva stoodstotno koncentracijo in predanost. Tudi če bi treniral šah, bi bilo tako. Vsi športniki naredijo vse, da so v svojem športu najboljši. Šport nato postane tvoj način življenja in posvečaš se mu 24 ur na dan. Kolesarstvo je v primerjavi s skoki fizično bolj naporno, pri skokih pa je pomembna tudi mentalna pripravljenost. Pri skokih se nikdar ne ženeš tako, da bi imel 200 srčnega utripa. Vsak šport je na svoj način zahteven.

Kako bi primerjali spust s kolesom po klancu in skok na večji napravi? Kje je več adrenalina? Po mojem mnenju vseeno več pri spustu po skakalnici. Pri kolesarstvu je malce drugače, pa čeprav voziš 100 kilometrov na uro. Pri skokih je tisti trenutek, ko se spustiš z rampe, drugačen. Pri kolesarstvu se povzpneš na klanec in normalno nadaljuješ pot. Ni razmišljanja o tem, da se boš spustil, kot pri skokih, pri katerih ima vsak tekmovalec svoj načrt, kaj vse bo naredil, preden se bo spustil z rampe.

Kdo je sploh odkril, da ste sposobni kolesariti v profesionalni ekipi? Najprej sem se srečal z Andrejem Hauptmanom in Markom Polancem. Sploh nisem vedel, kako delujejo v kolesarstvu. Klubom sem pošiljal prošnje oziroma vprašanja, kaj moram sploh narediti, da bi morda vozil za ekipo. Odgovorili so mi le pri Radenski. Srečali smo se in plačal sem, da sem dobil kolo. Pomembno mi je bilo le to, da sem dobil program, kako trenirati. Ko sem bil prvič pri njih, sem ves ponosen dejal, da sem prevozil tri tisoč kilometrov, pa so me takoj prizemljili, da jih oni naredijo toliko v enem mesecu (smeh, op. p.).

Kako ste prišli potem do Adrie Mobila? Za Rogaško sem treniral, vozil pa sem le na rekreativnih dirkah. Večinoma sem tekmoval na vzponih, na katerih sem zmagoval, nato pa sem prišel v stik z Adrio Mobilom, kjer so mi dali priložnost.

Ste prej, ko ste bili še skakalec, sploh razmišljali o tem, da bi lahko kdaj postali kolesar? Kje pa. Saj sploh nisem imel kolesa … Prvo kolo sem si kupil leta 2012. Kot skakalec zaradi počasnih mišic nisem smel veliko kolesariti. Tam ni kolesa. Nisem si predstavljal. Gledal sem Tour, Giro in Lancea Armstronga, kako je zmagoval, nisem pa razmišljal o tem, da bi vsak dan tako gonil kolo …

Kako težek je bil preskok v povsem nov šport? Zelo težko je bilo. Zdaj mi je stokrat lažje. Vozim se lahko tako kot preostali, če ne še boljše, vendar mi manjka še ogromno, na določene stvari kot kolesar nisem navajen. Vsako dirko se naučim nekaj novega.

Adria Mobil je bila torej za vas idealna, ker imate v ekipi izkušene kolesarje, kot so Radoslav Rogina, Kristjan Fajt, Matej Mugerli … Zelo. Povrhu tega vsi govorijo slovensko in mi je bistveno lažje, zato sta bila tudi moj prehod v kolesarstvo in razvoj lažja, kot bi bila morda sicer.

Padce ste v kolesarstvo prenesli iz skokov. Kako hudo je, ko padete s kolesa? Kot sem že prej dejal za skoke: padci so sestavni del. Ko sem se podal v kolesarstvo, sem vedel, da me čakajo. Stokrat sem padel, sploh ker se še učim. Spraševal sem se, kaj mi je tega treba. Konec koncev nisem imel kolesarske šole. Vse me je motilo. Vsako dirko sem padel in bil potolčen. Skoki so po tej strani toliko manj nevarni, čeprav so videti bistveno bolj. Pri kolesarstvu je pri kakšnih klancih, ko se pelješ od 90 do100 kilometrov na uro, lahko zelo nevarno, če se komu pred teboj kaj pripeti. Potem si takoj na tleh še ti. V teh tankih dresih te še sestavijo ne več.

Nekajkrat ste kar grdo padli … Da, težko je. Ne spiš, vsa koža je oguljena od asfalta. Čakaš, da zraste nova. Če je samo koža, ni nič takega. To je nekaj normalnega. Huje je, če se polomiš. Ko sem padel lani v Poreču, sem na tleh razmišljal, da ni nič hujšega. Čez trenutek je vame že priletelo kolo. Zadelo me je v glavo in mi zlomilo očesno dno. Nato sem si rekel: 'Zdaj si jih pa dobil.' (smeh, op. p.)

Prej ste omenili Lancea Armstronga. Ste morda kdaj kupili njegovo zapestnico Livestrong? Mislim, da je nisem, čeprav so bile takrat moderne.

Kako gledate na svoje vzornike, ki so jih nato dobili na dopingu? Meni Armstrong ni naredil nič, tako da ga lahko še vedno občudujem. Vsi so uporabljali prepovedna poživila, on pa je bil kljub vsemu še vedno najboljši. Kakorkoli se obrne, je po fizičnih sposobnostih izjemen človek. Vedno je bil doping, verjetno se bo vedno goljufalo. Pri kolesarstvu poživila toliko bolj uporabljajo, ker so napori hudi oziroma nečloveški. Vsaka stvar potem pride toliko bolj do izraza.

Niste občutili nobenih pritiskov, da bi morali kdaj sami vzeti kakšno stvar? Ne, prav nič se ne spoznam na te stvari. Vendarle sem šele začetnik. Dobrodošlo je, da je v tej novi dobi bistveno manj teh stvari in da je nadzor še večji.

Koliko vas nadzorujejo? Na Dirki po Azerbajdžanu sem moral vsak dan na kontrolo. Petkrat sem bil. Preverjajo takšne dirke, kot sta Azerbajdžan in Hrvaška. Na vseh preostalih dirkah nisem imel kontrole.

Ste sploh lahko imeli slovenskega kolesarskega vzornika, glede na to, da ste šele pred tremi leti vstopili v ta svet? Ne vem. Spomnim se, da sem občudoval Janija Brajkoviča, ki je zmagal na dirki Dauphine, pa tudi Tadeja Valjavca. Pri skokih je bil moj vzornik zagotovo Primož Peterka. Velikokrat sva bila celo skupaj v sobi. Zame je ne glede na vse šampion. Vedno mi je bilo v čast, da sem bil z njim. S Primožem je bilo vedno lepo. Je v redu človek.

V treh letih ste osvojili že dve dirki: dirko Zagreb–Novo mesto in Dirko po Azerbajdžanu. Kaj vam pomenita takšna uspeha, glede na to, da ste šele začetnik v kolesarstvu? Vesel sem teh uspehov. Zame je to potrditev, da lahko dosežem tudi skupno zmago na večji dirki. Da sem dober, sem že vedel, nisem pa si mislil, da mi lahko to uspe. Navdušen sem bil.

Koliko rezerv pa imate? V primerjavi s kolesarji, ki se že 20 let ukvarjajo s tem športom, verjetno veliko … Ogromno jih imam, in to na vseh področjih. Daleč od tega, da bi se že znal pravilno peljati na kolesu. Oči moram imeti nenehno odprte.

Kaj pa bi radi dosegli v kolesarstvu? Zagotovo je moja želja priti na višjo raven. Nastopati v ekipi WorldTour in potem videti, kaj lahko naredim v tistem rangu. Verjamem, da bi se lahko tudi tam spodobno vozil. Na najvišji ravni potrebuješ tudi zveze, poznanstva in denar. Moraš biti ob pravem času na pravem mestu. Predpostavka pa je, da si dober.

Kakšen profil kolesarja želite biti? Vsestranski kolesar. Sprva sem bil dober le v hrib, saj se po ravnini še nisem znal peljati. Zdaj znam že tudi to in mi je na dirkah lažje. Vem, da sem tudi za kronometer, vendar težko komentiram kronometer. Kako naj peljem, če kolesa za kronometer sploh nimam? Če bom sedel na kolo za kronometer dan pred štartom v Ljubljani na dirki Po Sloveniji, se s tistim kolesom ne bom mogel peljati tako hitro. Imam sposobnosti, vendar se nisem vajen peljati s tistim kolesom. Ne moremo se primerjati z ekipami WorldTour. Smo, kjer smo, in tako moramo na vso stvar tudi gledati. Primerjati se moramo s sebi enakimi.

Se da v Sloveniji živeti od kolesarstva? Ne vem … Pri nas po mojem mnenju ne, v ekipah WorldTour pa zagotovo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin