Petek, 30. 11. 2018, 13.06
5 let, 11 mesecev
Izidor Penko, nekdanji kolesar, danes študent
22-letni upokojenec ne obžaluje odločitve, sprejete na ciljni črti Innsbrucka #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,71
Izidor Penko, aktualni evropski podprvak v kronometru med mlajšimi člani, je pred dvema mesecema na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku tekmovalno kolo postavil v kot. Pričakovano ali ne? Kakor za koga, odgovarja.
Izidor Penko je pred dvema mesecema po ponesrečenem nastopu na kronometru svetovnega prvenstva v Innsbrucku presenetil z dokončno odločitvijo o zaključku kolesarske kariere. A odločitev se ni rodila iznenada, pravi. O slovesu je razmišljal že dlje časa in to čeprav je prav letos dosegel največje uspehe v karieri. Zakaj se je vse skupaj spremenilo? "Predvsem zato, ker sem začel drugače razmišljati. Aktivno, ne pa avtomatično," poudarja nadarjeni 22-letnik iz znane kolesarske družine Penko, ki se bo zdaj še bolj intenzivno posvetil študiju športnega menedžmenta in poslovnih ved na angleški univerzi Hertfordshire.
Čeprav je Izidor Penko, član kontinentalne ekipe Ljubljana Gusto Xaurum, prav v letošnji sezoni dosegel dva vrhunca svoje športne poti - na julijskem evropskem prvenstvu v Brnu na Češkem je bil v kronometru v konkurenci mlajših članov drugi, na sredozemskih igrah konec junija pa je osvojil bron -, pa se je v tem letu srečal tudi z največjim razočaranjem. Kronometer svetovnega prvenstva v Innsbrucku je namesto na zmagovalnem odru ali tik pod njim zaradi tehničnih težav končal na 64. mestu. Odločitev o slovesu je sporočil le nekaj trenutkov po prihodu v cilj.
Kakšno je življenje svežega, komaj 22-letnega športnega upokojenca, ki še zdaleč ni izgubil ambicij? Pravzaprav so še večje kot prej. Le fokus je usmerjen drugam.
Na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku je imel visoke načrte, a se niso uresničili. Kmalu po prihodu v cilj kronometra je presenetil z odločitvijo o koncu športne kariere.
Prejšnjo soboto, 24. novembra, sta minila natanko dva meseca, odkar ste, razočarani po skromni predstavi zaradi tehničnih težav na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, napovedali konec športne kariere. Kaj opazite kot največjo spremembo v svojem življenju od prelomnice na avstrijskem Tirolskem?
Najbolj to, da ni več avtomatiziranosti, ki sem jo čutil prej.
Zelo intenzivno sem se vrgel v študij športnega menedžmenta in poslovnih ved, veliko časa preživim s svojim dekletom (Maaike Boogaard, članica kolesarske ekipe BTC City Ljubljana, op. p.). Vem namreč, da takrat, ko se bo kolesarska sezona spet začela, to ne bo več možno. To in študij sta tudi razloga, da si še nisem poiskal študentskega dela.
Bi rekli, da je kakovost življenja zdaj boljša?
Za zdaj je, a tako bo ostalo samo v primeru, če bom v naslednjih 20 letih sposoben zaslužiti dovolj, da bom živel življenjski slog, ki si ga želim.
Ste si že pred svetovnim prvenstvom zadali, da v primeru, če vam ne uspe priti na stopničke, zaključite športno pot?
Na svetovnem prvenstvu sem si zadal uvrstitev med prvih pet. Je pa res, da so bile že pred prvenstvom stvari dokaj čudne. Z reprezentanco nismo imeli takih priprav kot lani. Zdi se mi, da se v Sloveniji preveč rado spi na lovorikah. Veliko dela sem moral vložiti sam …
Ravno zdaj študiram poglavje o devetih stebrih uspeha in stvari so mi precej bolj jasne. Na podlagi raziskav najbolj uspešnih športov in športnikov je bilo opredeljenih tisoč dejavnikov, na podlagi katerih so postavili devet stebrov uspešnosti. V Sloveniji pademo že na prvem stebru, na finančnem. Ob tem me preseneča, da imamo v Sloveniji toliko talentov in uspehov.
Izidor Penko izhaja iz znane kolesarske družine. Njegov oče Gorazd je nekdanji kolesar, danes pa trener in selektor slovenske ženske reprezentance ter direktor Maratona Franja.
S kolesarstvom ste se začeli ukvarjati pri 14 letih. Dokaj pozno. Še posebej glede na družinsko ozadje. Oče Gorazd Penko je selektor ženske kolesarske reprezentance, športni direktor edine ženske poklicne ekipe pri nas BTC City Ljubljana ter alfa in omega Maratona Franja, dve leti mlajša sestra Karin pa se je prav tako ukvarjala s kolesarstvom, a je kariero zaradi poškodbe že končala in se zdaj posveča študiju medicine.
Doma me nikoli niso silili v kolesarstvo, čeprav sem kot otrok kar precej časa preživel na gorskem kolesu, pa tudi z družino smo kolesarili. Kaj pa vem, ko sem francoski Tour in olimpijske igre spremljal po televiziji, se mi je vse skupaj zdelo precej dolgočasno (smeh, op. p.). Precej raje sem se ukvarjal s tekom.
Atletiko sem začel trenirati pri šestih letih. Najprej pri Brigiti Bukovec, nato v atletskem klubu Mass. Vedno sem bil bolj naklonjen daljšim razdaljam. Pri 11 letih sem prvič pretekel deset kilometrov.
Zakaj niste vztrajali pri atletiki?
Ne vem, morda okolje ni bilo pravo. Vse skupaj je bila bolj igra kot kaj drugega, jaz pa sem si želel resnejšega pristopa.
Leto dni sem treniral tudi smučanje, navduševal sem se predvsem nad smukom in veleslalomom, a sem bil precej majhen in droben in v smuku nisem imel kaj iskati.
Po slovesu od smučanja sem nekaj časa razmišljal, kaj bi počel, in ko je bratranec Anže Čerin začel dirkati s kolesom BMX in se ukvarjati z downhillom, sem to želel poskusiti še sam. Oče je predlagal, naj se vpišem v kolesarski klub Calcit ali pa naj poskusim igrati nogomet, pa se za to nisem odločil.
Nekaj časa nisem vedel, kaj bi počel sam s sabo, dokler oče ni domov pripeljal zelene specialke billato. Najprej se je nisem niti dotaknil, nakar sem jo končno vzel v roke, pa še to bolj za šalo kot zares. Moj prvi cilj je bil prevoziti domači klanec, zelo hitro pa sem se začel udeleževati tudi dirk. Tako se je začelo. Predvsem zaradi družbe.
To je bilo obdobje, ko sem še sanjal o tem, da bi bil nekoč pilot, tako kot je to uspelo enemu od klubskih kolegov, ki je danes eden od kopilotov pri EasyJetu. Kaj pa vem, od nekdaj sem bil malo drugačen, vedno so me zanimale xy zadeve. Od šestega leta sem redno spremljal Discovery Channel.
Angleščina vam verjetno ne predstavlja nobenih težav.
Ne, pravzaprav sploh ne vem, kdaj preklopim iz slovenščine. Zaradi svojega dekleta se zdaj učim še nizozemsko, ona pa slovensko.
Vrniva se k Innsbrucku. Je bilo torej v vašem načrtu, da v primeru, če se vam ne uspe uvrstiti med prvo peterico, nepreklicno zaključite svojo športno zgodbo ali je šlo za hipno odločitev?
O tem sem razmišljal že dlje časa. Moj glavni cilj letošnje sezone je bil dobiti pogodbo s katero od tujih ekip. Žal se mi po drugem mestu na evropskem prvenstvu mlajših članov in tretjem mestu na sredozemskih igrah ni izšlo. Na dirki Tour de l'Avenir sredi avgusta sem imel ogromno težav zaradi alergije, poleg tega so bili zaradi uspeha na EP vsi zelo pozorni name in noben beg mi ni uspel. Na koncu dirke nisem niti dokončal.
Neuspeh me je zelo bolel in vse sile sem usmeril v svetovno prvenstvo, ki se prav tako ni izteklo po mojih željah.
Penko v družbi reprezentantov Nika Čemažarja, Tadeja Pogačarja, Žige Horvata in Jake Primožiča.
Po eni strani je bilo očitno nekaj narobe s pripravljenostjo, za nameček se mi je pripetila še nesreča. Iztaknila se mi je ročica s sprednje zavore in ostal sem brez nje. Še sreča, da sem se pri 50 kilometrih na uro zaletel v avto pred sabo in ne v steno, sicer težko, da bi bil še živ.
Kaj bi se zgodilo, če bi vendarle dobil novo pogodbo? Ne vem, verjetno bi vse skupaj samo še podaljšal za kakšno leto. Že od lanskega svetovnega prvenstva v Bergnu mi je zmanjkovalo želje. Kolesarstva sem se enostavno naveličal.
Še sedete na kolo ali je to rekvizit, ki se mu zadnje čase na veliko izogibate?
Z dekletom in z družino še, sam pa nikakor.
S kolegi iz ekipe Ljubljana Gusto Xaurum na letošnji dirki Po Sloveniji, ki jo je končal na 85. mestu v generalni razvrstitvi in 12. v razvrstitvi mladih kolesarjev.
V intervjuju za revijo Bicikel ste izjavili, da vas, če se boste tekmovalno udeležili katere od amaterskih dirk, lahko mirne duše ustrelimo?
Res je. Maratona Franje se bom zaradi očeta seveda udeleževal, a to bo zgolj simbolično, in ne tekmovalno. No, če pa se bom lotil dirkanja med amaterji, me lahko ustrelite.
Del vašega prostega časa je posvečen tudi kitari. Z razlogom?
Da. Ko sem se leta 2016 znašel v krizi in sem se po pomoč obrnil na športnega psihologa Blaža Zagorca, mi je predlagal, naj se lotim hobija, da si razbremenim glavo. Odločil sem se za kitaro.
V letošnji sezoni se je povsem skoncentriral na kronometer. Med drugim je bil na državnem prvenstvu med člani tretji.
Koliko vam je pogovor s psihologom pomagal?
Precej. Čeprav sem bil vzgojen, da moram kot športnik biti sam sebi psiholog, priznam, da sem takšno pomoč potreboval in sem mu zanjo zelo hvaležen. Ko se namreč znajdeš v sezoni samih padcev in polomljenih okvirjev, kot se je to meni zgodilo leta 2016, ki se je končalo še s ponesrečenim svetovnim prvenstvom v Katarju, ki mi tudi zaradi vročine ni ustrezalo, dosežeš dno. Vsega skupaj je bilo preveč, bil sem nervozen, bal sem se šprintov.
Mislim, da sem psihologa poklical januarja 2017 in se mesec dni pozneje odločil, da se začnem učiti kitaro. Na tem področju sem popoln samouk. Prvi meseci so bili dokaj težki, potem pa sem se navadil. Treba je vztrajati. Po dveh letih že nekaj znam.
Dovolj za brenkanje ob tabornem ognju?
Da, če bi si tega želel. Je pa res, da mi gre bolj počasi, saj se učim skladb, ki so morda zame še prezahtevne in mi gre bolj počasi.
Ste kdaj obžalovali, da ste se lotili kolesarstva in niste vztrajali v atletiki?
Ne, nikoli. Kolesarstvo mi je veliko dalo, mi je pa tudi veliko vzelo. Odreči se moraš zabavam, popoldnevom na kavi s prijatelji ali pa drugim športnim aktivnostim s prijatelji, sploh med sezono. Na to obdobje gledam kot na zelo pozitivno izkušnjo, čeprav so ga zaznamovali tudi številni padci.
Na evropskem prvenstvu v Brnu na Češkem je julija letos osvojil naslov evropskega podprvaka v vožnji na čas v kategoriji kolesarjev do 23 let.
Kaj bi izpostavili kot vrhunec vaše kariere?
Nedvomno letošnje evropsko prvenstvo in sredozemske igre.
Gre za zelo sveže rezultate, letošnje … Potem pa kar naenkrat slovo.
Predvsem se je vse skupaj spremenilo zato, ker sem začel drugače razmišljati. Aktivno, ne pa avtomatično. Opažal sem, da mi počasi, a vztrajno zmanjkuje zagona.
Če bi torej dobili donosno pogodbo, bi bilo vse drugače ali se ne bi kaj bistveno spremenilo?
Pogodbo bi sicer podpisal, a samo za dve leti, potem bi se odločil, kako naprej. Nisem se več videl v tem, da bi do 30., 35. ali 40. leta vztrajal v kolesarstvu. Če bi mi pred leti kdo zastavil tako vprašanje, bi mu prikimal, brez težav bi vztrajal še dolga leta, danes ne več. Verjetno sem odrasel.
Kakšno časovnico ste si zadali za prihodnost?
V naslednjih štirih letih želim dokončati študij in si pridobiti naziv magister športnega menedžmenta.
Ste si kdaj zaželeli, da bi bili povsem običajen študent, tudi z okušanjem študentskega življenja, ki spada zraven?
Ne, nimam želje po študiju na slovenski fakulteti. Od drugih slišim, da niso posebej uporabne, medtem ko za svojo lahko trdim ravno nasprotno. Moji mentorji so ljudje, ki so na svojih področjih dosegli marsikaj in tudi na mednarodni ravni pomenijo marsikaj. Ena od mentoric je denimo dolga leta delala za podjetje Nike, bila je svetovalka športnikom po upokojitvi, mentor za podjetništvo je pionir outsourcinga in podobno.
Mislim, da sem na univerzi v Hertfordshireu odnesel ogromno, tako s področja marketinga, računovodstva, podjetništva …
Predvidevam, da gre za samoplačniški študij.
Da, pravkar sem vplačal za naslednji semester. Študiram na daljavo, mentorji so mi v zelo veliko pomoč. Pravzaprav so kar neprecenljivi. Tukaj so zato, da nam pomagajo in nas spodbujajo.
Ko sem sanjal o tem, da bi postal pilot, sem želel študirati na strojni fakulteti, a so mi ponudili samo status športnika na papirju, še vedno pa bi moral biti prisoten na vseh vajah, kar je v kolesarstvu nemogoče. Tudi stroški za opravljanje letalskih izpitov bi bili ogromni.
Nedvomno premorete veliko športnega znanja in izkušenj, pridobivate tudi teoretično podlago. Se je kdo s slovenskih športnih ustanov že zanimal za vas in vaše usluge?
Ne, verjetno jim bolj koristijo diplomiranci, bi se pa zagotovo rad preizkusil v teh sferah.
