Obletnica smrti olimpijskega prvaka, ki je zaznamovala Armstronga. Bi mu čelada rešila življenje?

#TDF2022 #LesRP
Fabio Casartelli
(16 août 1970- 18 juillet 1995). 🖤 pic.twitter.com/DwliwdMSIX

— Passion Cyclisme (@PassionCyclism) July 18, 2022

Fabio Casartelli je bil na dobri poti, da postane eden od največjih. V svoji kratki karieri se je pri komaj 24 letih že lahko pohvalil z mnogo bleščečimi dosežki. V žep je pospravil etapno zmago na dirki Settimana‒Bergamasca, na Dirki po Švici trikrat končal kot drugi, na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 pa je postal tudi olimpijski prvak v cestni vožnji.

Perspektivnemu kolesarju je šlo vse kot po maslu. Leta 1993 je dokončno prestopil med profesionalne kolesarje. Vozil je za italijanski ekipi Ariostea in GB-MG teams, nato pa je leta 1994 moral preskočiti eno od večjih ovir na karierni poti. Poškodba kolena in operacija sta ga za nekaj časa oddaljili od tekmovališč, a se je že leto pozneje v izvrstni formi vrnil v karavano.

Kot zadnji izmed deveterice se je uvrstil v ekipo Motorole za Dirko po Franciji, kjer so mu dodelili vlogo pomočnika kontroverznega Teksašana Lancea Armstronga. To je bil njegov prvi Tour de France in veselil se je kot majhen otrok.

Italijanski kolesar Fabio Casartelli je leta 1995 med spustom z vrha Col du Portet d'Aspet v Pirenejih grdo padel in umrl za posledicami poškodb. Padec pri visoki hitrosti in trk z glavo ob betonski blok

Osemnajstega julija 1995 je napočil dan za 15. etapo v Pirenejih.

Trasa je kolesarsko karavano vodila od St. Gironsa do Cauteretsa. Pred kolesarji je bil sončen in vroč dan, organizatorji dirke so jih opozorili, da je pred njimi izjemno nevaren spust. Kratki ovinki in strmi nakloni skoraj vedno pomenijo težave na vidiku.

Štiriindvajsetletnik se je na kratkem spustu, prvem od šestih v Pirenejih, znašel v skupini kolesarjev, ki so na najbolj strmem delu vijugaste ceste, pri hitrosti 88 km/h, silovito zgrmeli po tleh.

Vrglo ga je čez krmilo, ob padcu je z glavo silovito treščil ob betonski blok, ki avtomobile ščiti pred tem, da bi ob previsoki hitrosti zgrmeli v globino, in izgubil zavest.

Uradni zdravnik dirke Gerard Porte je bil ob njem že 10 sekund pozneje, kmalu pa sta bila oba tudi v helikopterju, ki naj bi poškodovanca prepeljal v bolnišnico v bližnjem Tarbesu.

Casartelli je v zraku doživel tri srčne napade, prenehal je dihati, zdravniki so poskušali oživljanje, a niso bili uspešni.

Casartelli, ki je padel ob 11.48, je umrl pol ure po nesreči.

Šestnajstega avgusta 1995 bi dopolnil šele 25 let. Doma sta ga čakala žena Annalisa in komaj dvomesečni sin Marco, ki bi moral biti krščen kmalu po koncu Toura.

Minuta molka in poklon pokojnemu prijatelju

Casartellijevi moštveni kolegi iz ekipe Motorola so se takrat odločili, da dirko nadaljujejo, a so se nanj spomnili na prav poseben način. Dan po nesreči se je vsa kolesarska karavana pokojniku poklonila z minuto molka, kolesarji Motorole pa so cilj prihodnje, 16. etape prečkali z ramo ob rami, v počasnem ritmu jim je sledila še glavnina.

Njegovi moštveni kolegi iz ekipe Motorola so na naslednji etapi kolesarili z žalnimi trakovi na rami.

V francoskem športnem časniku l'Equipe so takrat zapisali: "Kolesarstvo je izredno neusmiljen šport in dejstvo, da se 130 kolesarjev lahko tako poenoti, pa pove veliko o njihovem spoštovanju do pokojnika."

Dva dni po smrti Casartellija je njegov moštveni šef, Lance Armstrong, dosegel etapno zmago. Ob prihodu skozi ciljno črto se je v čast pokojnemu prijatelju, ta je pred smrtjo za ta dan tudi sam načrtoval naskok na etapno zmago, ozrl v nebo in dvignil roke in s tem simbolično nakazal, da tudi ob zmagi misli nanj. Armstrongova gesta v spomin na prijatelja

Dva dni po smrti Fabia Casartellija je njegov moštveni šef, Lance Armstrong, zmagal. V velikem slogu.

Ob prihodu skozi ciljno črto se je v čast pokojnemu prijatelju, ta je pred smrtjo za ta dan tudi sam načrtoval naskok na etapno zmago, ozrl v nebo in dvignil roke in s tem simbolično nakazal, da tudi ob zmagi misli nanj.

Motorola je ves znesek, ki ga je zaslužila z etapno zmago, namenila Casartellijevi družini, organizatorji so znesek podvojili.

Družba Tour de France in italijanska ekipa Motorola sta Casartelliju v spomin postavila spomenik, ki je v mnogočem simboličen.

Zasnovan je namreč tako, da se s premikom sonca njegova senca sprehodi po treh ključnih datumih, ki so zaznamovali življenje Fabia Casartellja. To so dan njegovega rojstva, dan smrti in dan, ko je v Barceloni osvojil zlato olimpijsko medaljo.

Njegovo kolo hranijo v kapeli Madona del Ghisallo, ki je cerkev in muzej hkrati, stoji pa blizu Casartellijevega domačega kraja Como v Italiji.

Organizatorji Dirke po Franciji, ki so leta 1997 klasifikacijo mlajših selekcij na Dirki po Franciji preimenovali v Spomin na Fabia Casartellija, se ob obletnici njegove smrti vsako leto zberejo pri spomeniku.

Smrt, ki je pustila močan pečat tudi v kolesarski karavani

Casartellijeva smrt je imela močan učinek na kolesarje v karavani, tudi na domišljavega Lancea Armstronga, ki je priznal, da je trenutek, ko se mora peljati mimo kraja nesreče, zanj še vedno izredno čustven.

Casartelliju so se včeraj z obiskom njegovega spomenika poklonili tudi predsednik Mednarodne kolesarske zveze David Lappartient, direktor Dirke po Franciji Christian Prudhomme in nekdanji zmagovalec Toura Bernard Thevenet. Foto: Reuters

Tudi Britanec Sean Yates, ki je, ko se je zgodila nesreča, že končal dirko, na pogrebu pa je bil med nosači krste, Casartelljeve smrti ne bo pozabil.

"V moji karieri je le ena temna lisa, in to je trenutek, ko je moj Fabio padel in umrl. Spomnim se pogreba in bilo je pretresljivo," je povedal v enem od pogovorov za televizijsko hišo BBC. "Končno sem zbral dovolj moči, da sem obiskal njegov grob in kraj, kjer je umrl. To je bil izjemno čustven trenutek," je dejal ob 10-obletnici Casartellijeve smrti.

Družba Tour de France in italijanska ekipa Motorola sta Casartelliju v spomin postavila spomenik, ki je v mnogočem simboličen. Zasnovan je namreč tako, da se s premikom sonca njegova senca sprehodi po treh ključnih datumih, ki so zaznamovali življenje Fabia Casartellja. To so dan njegovega rojstva, dan smrti in dan, ko je v Barceloni osvojil zlato olimpijsko medaljo.

Bi preživel, če bi nosil čelado?

Ob smrti Fabia Casartellija so se razplamtele številne razprave o tem, ali bi nošenje čelade lahko rešilo nesrečnega kolesarja in ali bi morala to postati obvezna praksa v svetu profesionalnega kolesarstva. Leta 1995 namreč ni bilo nič neobičajnega, če so kolesarji v vročih dneh vozili brez čelade, le s kapo ali še raje brez nje. Po statističnih podatkih naj bi v sončnih dneh le pet odstotkov kolesarjev nosilo čelade, v hladnih dneh pa približno do 75 odstotkov.

Casartellijevo kolo hranijo v kapeli Madona del Ghisallo, ki je cerkev in muzej hkrati, stoji pa blizu Casartellijevega domačega kraja Como v Italiji. Foto: Getty Images

Ko so komisarji Dirke po Franciji v začetku devetdesetih let želeli uveljaviti obvezno uporabo čelade, so se kolesarji uprli, zato so organizatorji od zahteve odstopili.

Zdravnik Porte še danes vztraja, da čelada ne bi pomenila bistvene razlike pri razpletu Casartellijevega padca, saj naj ne bi ščitila predela glave, s katerim je treščil ob betonski blok, medtem ko je mrtvaški oglednik Michel Disteldorf, ki je pregledal truplo, prepričan, da je kolesar ob ogrado udaril z vrhnjim delom lobanje in da bi se z uporabo čelade nekaterim poškodbam lahko izognil.